Jedro

Sodna praksa je že zavzela stališče, da se v primerih, ko osebe, ki so oškodovancu nudile pomoč in nego, za to niso bile posebej strokovno usposobljene, niti takšna oblika pomoči in nege ni bila potrebna, upošteva urna postavka za nekvalificirano malo delo. Pri ugotavljanju urne postavke za tujo pomoč je dopustna uporaba pooblastila iz 216. člena ZPP, kar pomeni, da mora biti preudarek celovito vsebinsko napolnjen, načelo enakosti pa terja, da so primerljive oblike pomoči ovrednotene enako.

Izrek

I. Pritožbi tožnika se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni: - v I. točki izreka tako, da se znesek 25.905,69 EUR zviša za 4.260,00 EUR, znesek 9.353,33 EUR zviša za 1.620,00 EUR, znesek 5.642,85 EUR zviša za 840,00 EUR ter znesek 10.909,51 EUR zviša za 1.800,00 EUR, - v II. točki izreka tako, da se znesek 376,19 EUR zviša za 60,00 EUR, - v III. točki izreka tako, da se znesek 27.587,47 EUR zniža za 4.260,00 EUR, znesek 260,75 EUR pa zniža za 60,00 EUR, ter - v IV. točki izreka pa tako, da se glasi: „Toženka je dolžna povrniti tožniku njegove stroške postopka pred sodiščem prve stopnje v znesku 1.423,95 EUR, v roku 15 dni od vročitve sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev te obveznosti do plačila.“

II. V preostalem delu se pritožba tožnika in v celoti pritožba toženke zavrneta in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Toženka je dolžna povrniti tožniku njegove stroške pritožbenega postopka v znesku 517,45 EUR, v roku 15 dni od vročitve sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev te obveznosti do plačila.

IV. Toženka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je toženka dolžna v 15 dneh plačati tožniku odškodnino v znesku 25.905,69 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 9.353,33 EUR od 1. 4. 2011 do plačila, od zneska 5.642,85 EUR od 9. 7. 2012 do plačila in od zneska 10.909,51 EUR od 13. 11. 2014 do plačila, ter od 1. 12. 2014 naprej plačevati mesečno rento v znesku 376,19 EUR, zapadle zneske mesečne rente v roku 15 dni od izdaje sodbe, v bodoče pa mesečno rento za tekoči mesec najkasneje do 5. dne v mesecu, v primeru zamude pa mora do dneva plačila plačati zakonske zamudne obresti (I. in II. točka izreka). Zavrnilo je, kar je tožnik zahteval več ali drugače, in sicer tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine še v znesku 27.587,47 EUR s pp ter plačilo mesečne rente še v znesku 260,75 EUR (III. točka izreka) ter odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (IV. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki.

3. Tožnik se pritožuje zoper odločitev o zavrnitvi dela zahtevka za tujo pomoč in mesečne rente iz tega naslova ter stroškovno odločitev zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in tožniku prisodi za tujo pomoč za čas od 31. 3. 2008 do 31. 12. 2008 dodatnih 2.473,20 EUR, za čas od 1. 1. 2009 do 30. 11. 2014 dodatnih 11.576,55 EUR, za čas od 1. 12. 2014 dalje pa zviša mesečno rento za 163,05 EUR. Napačna je presoja sodišča, da je primerna in pravična urna postavka za vrednotenje pomoči tožniku v višini 4 EUR na uro. Presoja sodišča o višini urne postavke za tujo pomoč po prostem preudarku je povsem arbitrarna, saj ne temelji na primerljivih finančnih podatkih. Sodišče bi moralo tožniku za delo, ki sta ga opravlja njegova nečakinja in sosed, prisoditi toliko, kot za primerljivo delo plačujejo drugi ljudje, ki potrebujejo tujo pomoč. Ker sodišče takšne utemeljitve ni navedlo, je podana bistvena kršitev določb postopka. Takšna utemeljitev bi bila toliko bolj potrebna ob dejstvu, da je tožnik utemeljil svoj zahtevek za plačilo ure tuje pomoči v znesku 6,29 EUR z navedbo, da je tolikšna subvencionirana cena pomoči na domu, ki jo nudi Dom upokojencev (za kar je ponudil tudi dokaz) in da bi toliko moral tožnik plačati, če mu pomoči ne bi nudila nečakinja in sosed. Ker je torej tožnik izkazal konkretno ceno izvajalca pomoči na domu v kraju tožnikovega bivanja in ker toženka ni dokazala, da obstaja cenejši ponudnik takšnih storitev, bi moralo sodišče navesti prepričljivo utemeljitev, na primer drugega izvajalca, ki pomoč na domu izvaja za ceno 4 EUR ali drug finančni podatek, ki utemeljuje takšno presojo. Dejstvo, da tožnik ni potreboval strokovne pomoči in nege, ne pomeni, da urna postavka v višini 6,29 EUR ni primerna, saj bi tožnik moral tudi za delo, ki bi ga opravili delavci Doma upokojencev in za katerega ni potrebna posebna strokovna usposobljenost, plačati 6,29 EUR. Sodišče se je pri svoji presoji neutemeljeno sklicevalo na sodno prakso, saj v tem primeru ne gre za enotno uporabo materialnega prava, ampak za dejansko stanje. Tudi sicer pa se sodišče ni opredelilo do dveh sodnih odločb, ki jih je predložil tožnik in iz katerih izhaja, da je cena 6,29 EUR primerna cena za uro tuje pomoči. Glede na navedeno meni, da bi moralo sodišče tožniku odškodnino za tujo pomoč prisoditi ob upoštevanju cene 6,29 EUR za uro pomoči. Napačna je tudi presoja sodišča, da tožniku od 1. 1. 2009 dalje zadošča ena ura pomoči dnevno. Sodišče je navedlo, da je pri tej presoji upoštevalo izvedensko mnenje izvedenca travmatologa, kar pa ni res, saj iz mnenja izhaja, da je tožnik v tem obdobju potreboval 1 do 2 uri pomoči na dan. Sodišče bi moralo mnenje izvedenca upoštevati, saj je bolj strokovno usposobljen za oceno tožnikove potrebe po tuji pomoči kot pa sodišče. Sodišče je pri svoji presoji neutemeljeno poudarilo, da tožnik živi zgolj v eni sobi s souporabo kopalnice, saj je razmere, v katerih živi tožnik, poznal tudi izvedenec, ko je podal svojo oceno o tožnikovi potrebi po tuji pomoči. Tudi sicer je sodišče navedeni okoliščini namenilo preveliko težo, saj je čiščenju sobe namenjen le manjši del pomoči. Sodišče tudi ni upoštevalo, da je tožnik tudi po 1. 1. 2009 potreboval prevoze na zdravniške preglede v Ljubljano, kamor sta ga vozila njegova nečakinja in njen partner. Prav tako ni upoštevalo, da se mora nečakinja pripeljati k tožniku in nato še odpeljati, za kar vsakič porabi vsaj pol ure. Upoštevaje navedeno predlaga, da pritožbeno sodišče prisodi tožniku odškodnino za tujo pomoč v obdobju od 1. 1. 2009 dalje ob upoštevanju ene in pol ure pomoči dnevno. Priglaša pritožbene stroške.

4. Toženka na pritožbo tožnika ni odgovorila.

5. Toženka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe, ki se nanaša na tujo pomoč, zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine iz naslova tuje pomoči v celoti zavrne, podrejeno pa, da prisojeni znesek iz tega naslova ustrezno zniža ter tožniku naloži plačilo pritožbenih stroškov toženke z obrestmi. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je presojalo toženkin ugovor zastaranja glede zahtevka za tujo pomoč. Sodišče bi moralo skladno s sodno prakso upoštevati, da gre za rentni zahtevek, ki ima odškodninsko naravo, ter da za sukcesivno bodočo škodo velja, da je pravočasno sodno uveljavljanje prve tovrstne škode pogoj za uveljavljanje nadaljnje škode iz tega naslova. Tožnik je za storilca in škodo vedel že 19. 11. 2007, ko je bil odpuščen iz bolnišnice, pri čemer od tega dne uveljavlja tudi rentni zahtevek, kar pomeni, da so mu bili – takrat tudi že znani elementi za določitev škode. Od tega dne dalje je torej začel teči triletni zastaralni rok. Ker je tožnik tožbo vložil šele 31. 3. 2011, je že pred vložitvijo tožbe zastarala terjatev za povrnitev prve škode iz naslova tuje pomoči, s tem pa je tudi prenehala pravica zahtevati povrnitev kasneje nastalih enakovrstnih škod. Tožbeni – zahtevek za tujo pomoč in nego je zato v celoti zastaran. Sodišče je poleg tega tudi previsoko ocenilo urno postavko za nudenje nestrokovne tuje pomoči. Sodna praksa je že sprejela stališče, da je primerna urna postavka za tovrstno pomoč 3 EUR (primerjaj VSL II Cp 2220/2013). Upoštevaje navedeno in ob upoštevanju vseh okoliščin primera je 3 EUR povsem primerna urna postavka. Priglaša pritožbene stroške.

6. Tožnik je v odgovoru na pritožbo toženke prerekal njene pritožbene navedbe ter predlagal zavrnitev njene pritožbe in naložitev stroškov odgovora na pritožbo toženki.

7. Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožba toženke pa je neutemeljena.

8. Toženka neutemeljeno uveljavlja, da je zahtevek za plačilo odškodnine iz naslova tuje pomoči v celoti zastaral. Za odškodninske terjatve Obligacijski zakonik (v nadaljevanju OZ) v 353. členu določa, da zastarajo v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil; v vsakem primeru pa odškodninska terjatev zastara v petih letih, od kar je škoda nastala. Pri tem se šteje, da je oškodovanec zvedel za škodo, ko je izvedel ne le, da je nastala, ampak tudi kakšen je njen obseg in višina. Po presoji pritožbenega sodišča je bil tožniku znan obseg škode iz naslova tuje pomoči dne 2. 3. 2010, ko je bilo po neizpodbijanih ugotovitvah sodišča prve stopnje končano zdravljenje ter je postalo jasno, da bo tožnik potreboval pomoč tudi v bodoče in ko se je tudi ustalilo število ur pomoči, ki jo je in jo bo potreboval tožnik dnevno tudi v bodoče. Pritožbena navedba toženke, da je tožnik za obravnavano škodo vedel že, ko je bil odpuščen iz bolnišnice (to je 19. 11. 2007), zato ni utemeljena. Glede na navedeno in ker je tožnik tožbo vložil 31. 3. 2011 triletni zastaralni rok do vložitve tožbe še ni potekel.(1) Prav tako pa do vložitve tožbe ni potekel petletni zastaralni rok, ki je začel teči v novembru 2007, ko je bil tožnik odpuščen iz bolnišnice in mu je nastala prva tovrstna škoda. Toženka tako nima prav, da so iz razloga, ker je zastarala terjatev za povrnitev prve tovrstne (sukcesivno nastajajoče) škode, zastarale tudi terjatve za povrnitev vseh nadaljnjih tovrstnih škod.

9. Neutemeljeni so nadalje pritožbeni očitki obeh pravdnih strank, ki se nanašajo na višino urne postavke za tujo pomoč, ki sta jo in jo še tožniku po neizpodbijanih prvostopenjskih ugotovitvah nudita njegova nečakinja in prijatelj. Sodna praksa je že zavzela stališče, da se v primerih, ko osebe, ki so oškodovancu nudile pomoč in nego, za to niso bile posebej strokovno usposobljene, niti takšna oblika pomoči in nege ni bila potrebna, kakršen je po neizpodbijanih ugotovitvah sodišča prve stopnje tudi obravnavani primer, upošteva urna postavka za nekvalificirano malo delo. Pri ugotavljanju urne postavke za tujo pomoč je dopustna uporaba pooblastila iz 216. člena ZPP,(2) kar pomeni, da mora biti preudarek celovito vsebinsko napolnjen, načelo enakosti pa terja, da so primerljive oblike pomoči ovrednotene enako. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje, ki je ob upoštevanju okoliščin konkretnega primera in sodne prakse ocenilo, da znaša pravična in primerna urna postavka za ovrednotenje pomoči tožniku 4,00 EUR, navedeno pooblastilo pravilno uporabilo. Ker tako ovrednotena pomoč tožniku ne odstopa od priznane v sodni praksi,(3) pritožbeno sodišče zavrača pritožbeno zavzemanje toženke za upoštevanje urne postavke v višini 3,00 EUR, ki ga utemeljuje s sklicevanjem na eno odločbo iz sodne prakse. Neutemeljeno je tudi vztrajanje tožnika za zvišanje urne postavke na (subvencionirano) ceno 6,29 EUR, po kateri nudi pomoč Dom upokojencev. Po ustaljeni sodni praksi namreč cena storitve izvajanja pomoči v okviru javne službe ni ustrezna podlaga za ugotavljanje cene pomoči, ki jo oškodovancu nudijo družinski člani.(4),(5)

10. Tožnik pa utemeljeno izpodbija zaključek sodišča prve stopnje, da tožniku od 1. 1. 2009 dalje naprej zadošča ena ura tuje pomoči na dan. Sodišče prve stopnje je navedeni zaključek oprlo predvsem na izvedensko mnenje izvedenca medicinske stroke dr. A., ki pa ga, kot pravilno opozarja tožnik, ni (pravilno) upoštevalo. Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je tožnik po mnenju izvedenca dr. A. od 1. 1. 2009 dalje potreboval v povprečju več kot eno uro pomoči na dan dnevno – in sicer je tožnik po mnenju izvedenca v obdobju od 31. 3. 2008 do 2. 3. 2010 potreboval 4 ure pomoči dnevno, od tedaj dalje (tudi v bodoče) pa v povprečju 1 – 2 ure dnevno – glej 55. in 56. točko obrazložitve sodbe. Glede na takšno izvedensko mnenje in ob upoštevanju, da je izvedenec, ko je podal mnenje, poznal podatke spisa oziroma je mnenje podal ob poznavanju razmer, v katerih živi tožnik ter njegovega načina življenja, zaradi česar je sodišče prve stopnje navedene okoliščine neutemeljeno posebej upoštevalo pri presoji, koliko pomoči dnevno je tožnik potreboval v spornem obdobju in koliko jo bo potreboval v bodoče, na kar pravilno opozarja tožnik v pritožbi, pritožbeno sodišče pritrjuje tožniku, da mu gre odškodnina za tujo pomoč od 1. 1. 2009 dalje ob upoštevanju 1 ure in pol tuje pomoči dnevno.(6) Odškodnina iz tega naslova za obdobje od 1. 1. 2009 do 30. 11. 2014 (71 mesecev) tako znaša 12.780,00 EUR (1,5 h x 2130 dni(7) x 4 EUR) in ne 8.520,00 EUR, kot je odločilo sodišče prve stopnje(8), renta za tujo pomoč od 1. 12. 2014 dalje pa 180,00 EUR na mesec (1,5 h x 30 dni x 4,00 EUR) in ne prisojenih 120,00 EUR na mesec.

11. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika delno ugodilo in sodbo sodišče prve stopnje v I. točki izreka spremenilo tako, da je skupni znesek odškodnine 25.905,69 EUR, ki ga je toženka dolžna plačati tožniku, zvišalo za 4.260,00 EUR, ustrezno pa je zvišalo tudi posamezne zneske odškodnin, od katerih tečejo zakonske zamudne obresti,(9),(10) v II. točki izreka pa tako, da je skupni znesek mesečne rente 376,19 EUR zvišalo za 60,00 EUR (358. člen ZPP). V preostalem delu je pritožbo tožnika in v celoti pritožbo toženke zavrnilo ter v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani niti uveljavljanji niti uradoma upoštevni pritožbeni razlogi (353. člen ZPP).

12. Zaradi spremembe odločitve sodišča prve stopnje je bilo treba v skladu z drugim odstavkom 165. člena ZPP odločiti na novo o stroških celotnega postopka. Uspeh tožnika se je zaradi spremembe odločitve povečal na 61 % (uspel je z zneskom 30.165,69 EUR od skupno vtoževane odškodnine v znesku 53.493,16 EUR ter z zneskom mesečne rente 436,19 EUR od vtoževane mesečne rente v višini 636,94 EUR), toženka pa je uspela do 39 %. Ob upoštevanju takšnega uspeha v pravdi je tožnik glede na skupno priznane stroške v višini 3.235,67 EUR upravičen do povračila zneska 1.973,76 EUR, toženka pa je glede na skupno priznane stroške v višini – 1.409,77 EUR upravičena do povračila zneska 549,81 EUR. Po medsebojnem pobotanju je toženka dolžna tožniku povrniti 1.423,95 EUR pravdnih stroškov (drugi odstavek 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je stroške odmerilo na podlagi predloženih stroškovnikov ter v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT) ter Zakonom o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1). Tožniku je priznalo nagrado za postopek po tar. št. 3100 – ZOdvT v višini 703,30 EUR, nagrado za narok po tar. št. 3102 v višini 649,20 EUR, plačano sodno takso za postopek pred sodiščem prve stopnje v višini 735,00 EUR, plačani izvedenini za izvedenca dr. A. v višini 537,67 EUR in za izvedenko mag. B. v višini 610,50 EUR. Toženki pa je priznalo plačani izvedenini za izvedenca dr. A. v višini 537,67 EUR in za izvedenko mag. B. v višini 610,50 EUR, potne stroške v višini 222,00 EUR za pristop na pet narokov (upoštevana je kilometrina 0,37 EUR/km ter 120 km za relacijo Trbovlje – Ljubljana – Ljubljana), materialne stroške v višini 30,00 EUR ter plačano pričnino v višini 9,60 EUR.

13. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določilih 154. člena in 155. člena ZPP. S pritožbo je tožnik uspel do 33 % (uspel je z zneskom 4.260,00 EUR od skupno pritožbeno sporne odškodnine v znesku 14.049,80 EUR ter z zneskom mesečne rente 60,00 EUR od pritožbeno sporne mesečne rente v višini 163,05 EUR). Ob upoštevanju takšnega uspeha mu je toženka, glede na skupno priznane stroške v višini 1.568,04 EUR, dolžna povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 517,45 EUR. Gre za nagrado za pritožbeni postopek po tar. št. 3210 ZOdvT v višini 712,00 EUR, materialne stroške po tar. št. 6002 ZOdvT v višini 20,00 EUR, 22 % DDV ter plačano sodno takso za pritožbo v višini 675,00 EUR. Toženka sama krije svoje stroške pritožbe, saj je z njo v celoti propadla. Prav tako tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo toženke, saj ta ni doprinesel k razjasnitvi zadeve in odločitvi.

14. Ostalih priglašenih stroškov oziroma višjih od priznanih stroškov pritožbeno sodišče pravdnima strankama ni priznalo, saj jima glede na ZOdvT ne gredo.

Op. št. (1): Tudi ob upoštevanju, da je bil obseg škode znan že 1. 1. 2009, kot navaja tožnik v odgovoru na pritožbo, triletni zastaralni rok do vložitve tožbe še ni potekel. Op. št. (2): Primerjaj 11. točko obrazložitve sodbe VSRS II Ips 129/2012. Op. št. (3): Primerjaj VSL II Cp 4086/2011 (v zvezi s sodbo VSRS II Ips 2/2013), VSRS II Ips 129/2012 in VSL II Cp 1670/2014 (ki se sklicuje na ustaljeno sodno prakso).

Op. št. (4): Primerjaj II Ips 298/2010 in II Ips 129/2012. Op. št. (5): Po presoji pritožbenega sodišča navedeno velja tudi v primeru, ko oškodovancu nudijo pomoč drugi sorodniki oziroma prijatelji, saj gre za osebe, ki enako kot družinski člani (praviloma) niso posebej strokovno usposobljene za nudenje pomoči. Op. št. (6): Za obdobje od 1. 1. 2009 do 2. 3. 2010 bi bilo sicer glede na izvedensko mnenje treba upoštevati, da je tožnik potreboval štiri ure pomoči dnevno, vendar pa je pritožbeno sodišče vezano na predlog tožnika v pritožbi, ki se zavzema zgolj za upoštevanje ene in pol ure pomoči dnevno.

Op. št. (7): 71 mesecev x 30 dni.

Op. št. (8): Tožnik je torej upravičen do dodatnih 4.260,00 EUR odškodnine iz tega naslova.

Op. št. (9): Znesek 9.353,33 EUR je zvišalo za 1.620,00 EUR (upoštevano je zvišanje odškodnine za tujo pomoč v obdobju od 1. 1. 2009 do 31. 3. 2011), znesek 5.642,85 EUR za 840,00 EUR (upoštevano je zvišanje odškodnine za obdobje od 1. 4. 2011 do 31. 5. 2012) ter znesek 10.909,51 EUR za 1.800,00 EUR (upoštevano je zvišanje odškodnine za obdobje od 1. 6. 2012 do 30. 11. 2014), skupaj za 4.260,00 EUR.

Op. št. (10): Tožnik zakonskih zamudnih obresti ni zahteval od celotnega zneska vtoževane odškodnine od vložitve tožbe dalje, saj je tekom postopka rentni zahtevek dvakrat spremenil v dajatveni, pri čemer je obresti od zneskov, za katera se je zvišal dajatveni zahtevek, zahteval od – naslednjega dne po tem, ko je na navedeni način prilagodil zahtevek, dalje.