Jedro

Obnova upravnega postopka se na podlagi 1. tč. 260. čl. ZUP dovoli, če se zve za nova dejstva ali nove dokaze, ki bi sami zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi lahko pripeljali do drugačne odločitve o tožnikovi pravici, če bi bila ta dejstva oz. dokazi navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku.

Potrdili delodajalca, da je tožnik moral opravljati nadurno delo zaradi "velikega povpraševanja" po proizvodih in "neodložljivih delovnih obveznosti", ne da bi posebej navedel obseg nujnega nadurnega dela in temelj za odreditev v splošnem aktu ali sklepu pristojnega organa, ne zadoščata za ugotovitev, da gre za nujno delo, ki se po predpisih o delovnih razmerjih šteje za posebni delovni pogoj. Ker nadurno delo kot posebni delovni pogoj ni izkazano, tudi ni podlage za obnovo postopka za odločitev o nadomestilu za čas čakanja na zaposlitev.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov zahtevek, da se razveljavita dokončna odločba tožene stranke št. I-944327 z dne 30.7.2001 in odločba Območne enote L. tožene stranke št. 944327 z dne 15.6.2001 ter, da se dovoli obnova postopka za odmero nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu.

Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožil tožnik in predlagal spremembo izpodbijane sodbe z ugoditvijo tožbenemu zahtevku oz. podrejeno razveljavitev in vrnitev v ponovno sojenje sodišču prve stopnje. Navaja, da je v postopku pri toženi stranki ob predlogu za obnovo postopka predložil potrdilo delodajalca L. U. d.o.o. z dne 25.1.2001, iz katerega izhaja, da je moral pogosto zaradi neodložljivih delovnih obeznosti in velikega povpraševanja po ulitkih delati nadure. Tožeča stranka sama razpolaga s podatki o plačanih prispevkih, tožnik pa teh podatkov zaradi poteka časa ne more pridobiti. Zavrnitev tožbenega zahtevka zaradi nepredložitve dokumentacije, s katero razpolaga toženka, ni utemeljena. Revizor je ugotovil, da so obstajali podatki o plačilu prispevkov od plačil za nadurno delo, revizor jih ni upošteval zaradi neobstoja listine o posebnih pogojih.

Sodišče bi moralo oceniti, ali predložena listina predstavlja takšen nov dokaz, na podlagi katerega je mogoča obnova postopka in ne bi smelo o zadevi meritorno odločiti. Tožena stranka očitno razpolaga s podatki o plačanih prispevkih, nepravilno je bilo upoštevano revizorjevo mnenje, da teh podatkov ni mogoče upoštevati zaradi neizpolnjenih pogojev za nadurno delo.

Tožnik je po preteku pritožbenega roka, ki je, upoštevajoč datum vročitve prvostopne sodbe njegovemu pooblaščencu, potekel

12.11.2004, sodišču poslal dopolnitev pritožbe, v kateri opozarja, da je tožena stranka z dopisom z dne 15.6.2005 prvič navedla, katere listine so potrebne za ugotovitev opravljenih nadur, prejete plače in plačanih prispevkov. Predložil je dopise, iz katerih izhaja njegovo poizvedovanje o morebitnih listinah, ki bi dokazovale opravljeno nadurno delo, razloge takšnega dela ter poravnane prispevke.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, pravilno uporabilo materialno pravo ter ob tem ni kršilo določb postopka, tako ne zatrjevanih, kot določb, na katere na podlagi 2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS št. 26/99 - 2/2004 - ZPP) sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti.

Dejstev in dokazov, ki jih tožnik navaja oz. predlaga z dopolnitvijo pritožbe, ni mogoče upoštevati, ker je v času izdaje prvostopne sodbe veljavni 8. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 19/94 - ZDSS) določal osemdnevni pritožbeni rok, ki se, ob uporabi določbe 333. čl. ZPP, šteje od dneva vročitve sodbe. Sodba je bila tožnikovemu pooblaščencu vročena 4.11.2004 (podatek iz vročilnice v sodnem spisu), iz dohodne štampiljke prvostopnega sodišča pa izhaja, da je dopolnitev pritožbe, datirana s 13.10.2005, prispela k sodišču

14.10.2005, kar pomeni zamudo pritožbenega roka.

Potrdili družbe L. U. d.o.o. z dne 25.1.2001 in 20.2.2001, s katerima je tožnik v predsodnem postopku utemeljeval predlog za obnovo, ne pomenita novih dejstev ali novih dokazov, ki bi sami zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi lahko pripeljali do drugačne odločitve o tožnikovi pravici do nadomestila plače za čas čakanja na ustrezno zaposlitev, kot je bila za čas od 16.1.2000 dalje tožniku priznana z odločbama prvostopnega organa tožene stranke z dne 14.1.2000 oz.

16.10.2000. Pogoji za dovolitev obnove postopka po 1. tč. 260 čl. Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami), ki se na podlagi 12. in 249. čl. Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur.l. RS št. 106/99 s spremembami - ZPIZ-1) uporablja za odločanje o pravicah iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja, zato niso bili izpolnjeni.

Po 407. čl. ZPIZ-1 ter po 312. čl. prej veljavnega Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur.l. RS št. 12/92 - 54/98 - ZPIZ) se je plača, izplačana za delo preko polnega delovnega časa, za čas pred 31.3.1992 upoštevala pri izračunu pokojninske osnove, če je bila izplačana za delo, ki se je po predpisih o delovnih razmerjih štelo za poseben delovni pogoj.

Vse od uveljavitve Temeljnega zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. SFRJ št. 15/65) z 8.4.1965, je torej veljalo, da se tudi v osnovo za odmero nadomestila plače za čas čakanja na ustrezno zaposlitev, ki je po 125. čl. ZPIZ pokojninska osnova, od katere bi se delovnemu invalidu odmerila invalidska pokojnina na dan nastanka invalidnosti, šteje plača, izplačana za delo preko polnega delovnega časa le, če je bilo v splošnem aktu ali sklepu pristojnega organa odločeno, da se izplača za delo, ki je po predpisih o delovnih razmerjih poseben delovni pogoj. Potrdili, ki ju je tožnik predložil v zvezi s predlogom za obnovo postopka, tudi po oceni sodišča druge stopnje ne izkazujeta, da se je tožnikovo delo preko polnega delovnega časa v obdobju od leta 1972 do 1981 štelo kot poseben delovni pogoj. V 45. čl. Temeljnega zakona o delovnih razmerjih (prečiščeno besedilo - Ur.

l. SFRJ št. 12/1970) je bilo določeno, da je delavec dolžan delati več kot poln delovni čas v primerih, ko je nujno, da se začeto delo nadaljuje, da bi se končal delovni proces, katerega ustavitev ali prekinitev bi povzročila precejšnjo materialno škodo ali spravila v nevarnost življenje in zdravje občanov, ali da se z delom prepreči kvarjenje surovin ali materiala, ali pa odvrne okvara na delovnih sredstvih. Več kot polni delovni čas je delo smelo trajati le toliko, kolikor je bilo nujno potrebno, da se odvrnejo ali preprečijo škodljive posledice. Za enake primere je dopuščal uvedbo nadurnega dela, vendar le v skladu s tedanjimi splošnimi akti oz. samoupravnim sporazumom o medsebojnih razmerjih, v 27. čl. Zakon o medsebojnih razmerjih delavcev v združenem delu in o delovnih razmerjih med delavci in zasebnimi delodajalci (Ur. l. SRS št. 18/74), ki je pričel veljati

18.5.1974.

"Veliko povpraševanje" po proizvodih in "neodložljive delovne obveznosti", ki jih, kot razlog uvedbe nadurnega dela, navaja tožnikov nekdanji delodajalec v potrdilu z dne 25.1.2001, ne da bi posebej navedel obseg nujnega nadurnega dela in temelj za odreditev v splošnem aktu ali sklepu pristojnega organa, ne pomeni, da gre za nujno delo v smislu prej navedene definicije.

Zlasti tudi ni izkazano, da bi za delo preko polnega delovnega časa, kot poseben delovni pogoj, bila podana podlaga v tedanjih splošnih aktih delodajalca oz., da bi pristojni organ utemeljeno odredil delo preko polnega delovnega časa, ki bi se štelo kot poseben delovni pogoj.

Upoštevajoč pregled in poročilo revizorja o vštevnosti dohodkov za delo preko polnega delovnega časa v pokojninsko osnovo, ki je v upravnem spisu na zaznamku z dne 2.3.2000, je tožena stranka pravilno štela, da je potrebno pri izračunu pokojninske osnove upoštevati le podatke, ki jih je delodajalec poslal na obrazcu prijave podatkov o ugotovljenem osebnem dohodku in ugotovljeni zavarovalni dobi (obrazec M-4). Tako po 203. čl. ZPIZ-1, kot po

218. čl. ZPIZ se plača ter druga dejstva, ki vplivajo na pridobitev in odmero pravic, upoštevajo pri uveljavljanju pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja po podatkih iz matične evidence o zavarovancih in uživalcih pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Smiselno enako je določal že Zakon o temeljnih pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (Ur. l. SFRJ št. 35/72) v 3. odst. 60. čl. ter vsi kasnejši predpisi, ki so določali vire podatkov za odločanje o pravicah. Ker ni izkazano, da bi delo preko polnega delovnega časa bilo potrebno šteti kot poseben delovni pogoj v skladu s splošnimi akti oz. odločitvami pristojnih organov, je tožena stranka pravilno odločila, da pogoji za obnovo postopka niso izpolnjeni in tožnikov predlog zavrnila.