Jedro

Na podlagi podatkov iz uradnih evidenc je bilo v predsodnem postopku pravilno ugotovljeno, da dohodek tožničine družine znaša 22.860,37 EUR, in da povprečni mesečni dohodek na osebo (3-članske družine) znaša 653,01 EUR, kar predstavlja 64,31 % neto povprečne mesečne plače vseh zaposlenih. Zato je bila tožnica utemeljeno razvrščena v 7. dohodkovni razred. Kadar povprečni mesečni dohodek na osebo v odstotkih od neto plače znaša nad 64 % do 82 %, so starši v skladu s 24. členom ZUPJS dolžni plačati 53 % cene programa vrtca, kot je zakonito odločeno že v obravnavanem predsodnem postopku. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo izpodbijanih upravnih odločb tožene stranke in določitev plačila vrtca v višini 43 % cene programa vrtca.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica nosi sama stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločb št. ... z dne 8. 2. 2013 in št. ... z dne 5. 5. 2014 (I. tč. izreka), posledično vtoževano plačilo programa vrtca le v višini 43 % cene programa od 1. 1. 2013 do 31. 12. 2013 za otroka A.A., in da višjo razliko med znižanim plačilom vrtca in ceno programa, v katerega je otrok vključen, krije Občina C. (II. tč. izreka). Zavrnilo je tudi zahtevano vračilo stroškov sodnega postopka (III. tč. izreka). Presodilo je, da je tožnica z izpodbijanima posamičnima upravnima aktoma zakonito zavezana k plačilu 53 % cene programa vrtca.

2. Sodbo izpodbija tožnica po pooblaščeni odvetnici iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga spremembo v smeri stroškovne ugoditve zahtevkom, oziroma podrejeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

V obširni pritožbi prereka dejanske ugotovitve, sodišču očita zmotno uporabo materialnega, kršitve procesnega prava ter kršitve večjega števila določb Ustave RS iz poglavja o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah. Vztraja, da je upravičena do znižanega plačila le 43 % in ne 53 % cene programa vrtca, kot je bilo odločeno v predsodnem postopku. Kršen je 1. odstavek 339. člena ZPP v zvezi z 81. členom ZDSS-1, saj sta kljub ugotovitvi, da je bil v predsodnem postopku brez podlage upoštevan dohodek tudi iz leta 2010, upravni odločbi ohranjeni v veljavi. Ker ni pojasnjeno, kako nepravilno upoštevani dohodek ne vpliva na dohodkovni razred, gre hkrati za kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Zmotno je uporabljeno tudi materialno pravo, ker je bil pri ugotavljanju dohodka družine kot relevanten upoštevan datum vložitve vloge, čeprav je bistven čas izdaje odločbe in takrat dostopni podatki. Zaradi upoštevanja dohodkov iz leta 2011, je kršen 15. člen ZUPJS-a in Pravilnik. Zaključka, da informativni izračun dohodnine za leto 2012 v času odločanja še ni bil pripravljen, ni mogoče preizkusiti, kar prav tako predstavlja kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Ker v tej smeri niso bili izvedeni predlagani dokazi, so kršeni 287., 213. in 214. člen ter posledično 1. odstavek 339. člena ZPP. Z zavrnitvijo dokaznih predlogov ji je bila odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem in s tem kršeno enako varstvo pravic varstva iz 22. člena, pravica do sodnega varstva iz 23. člena, do pravnega sredstva iz 25. člena in enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave RS.

Upoštevati bi bilo potrebno znižanje dohodkov družine, saj v letu 2012 več ni prejemala nadomestila in drugih dohodkov iz obveznega socialnega zavarovanja, kot leta 2011. Ker sodišče ni uporabilo 31. in 42. člena ZUPJS, je tudi samo zmotno uporabilo materialno pravo. Socialno ogroženost bi lahko dokazala z zaslišanjem stranke in B.B. kot priče. Glede odločanja po prostem preudarku po 31. členu ZUPJS-a, se sklicuje na stališče, zavzeto v sodbi Psp 531/2013 z dne 14. 3. 2014. Ker prosti preudarek v predsodnem postopku ni bil uporabljen, je kršen 31. člen ZUPJS-a. Posledično je tudi argumentacija sodišča zmotna in arbitrarna, kar prav tako predstavlja kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, 22., 23., 25. in 14. člena Ustave RS.

Zaradi zavrnitve dokaznih predlogov z zaslišanjem stranke in priče je kršeno načelo kontradiktornosti in s tem podana bistvena kršitev iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče naj bi nepravilno izhajalo iz podatka, da je leta 2012 dohodek na osebo znašal 653,01 EUR, oziroma 64,31 % neto povprečne plače in zmotno zaključilo, da znižanje dohodka za približno 13 % ne predstavlja izjemne okoliščine. Dohodek na osebo je leta 2012 dejansko znašal 546,34 EUR neto in ne 653,01 EUR, pri izračunu katerega so bili upoštevani dohodki iz leta 2011 in 2010. Zmotno je ugotovilo dejansko stanje, nepravilno uporabilo materialno pravo in kršilo še 2. ter 50. člen Ustave RS.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Izpodbijana zavrnilna sodba je izdana ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu. Utemeljena je z bistveno pravilnimi dejanskimi in pravnimi razlogi, ki jih pritožbeno sodišče ne navaja znova, temveč na obširna neutemeljena pritožbena izvajanja dodaja zlasti naslednje.

5. V postopku ni prišlo do procesnih kršitev iz 2. odstavka 350. v zvezi z 2. odstavkom 339. člena Zakona o pravdnem postopku(1) (ZPP), na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih zatrjuje pritožba.

Po 212. členu ZPP so stranke sicer dolžne navajati dejstva in predlagati dokaze, na katere opirajo svoj zahtevek. Za sodišče iz te določbe, ki jo je potrebno uporabljati v skladu s 22. členom Ustave RS, izhaja obveznost, da dokazne predloge pretehta in predlagane dokaze, če se nanašajo na dejstva, ki so v sporu pravno relevantna, tudi izvede. Vendar ni dolžno slediti dokaznim predlogom, za katere oceni, da njihova izvedba na odločitev ne bi mogla vplivati. Zavrnitev dokaznih predlogov mora ustrezno obrazložiti, kar je storjeno tudi v predmetni zadevi. Izpodbijana sodba vsebuje ustrezno utemeljitev zavrnjenih dokaznih predlogov. Sprejemljivo razloguje, da dokazi z zaslišanjem tožnice, predlagane priče ter s poizvedbami pri FURS-u niso bil potrebni, ker je že na podlagi ugotovljenih dejstev mogoče pravilno presoditi zakonitost izpodbijanih upravnih aktov. V postopku tako niso kršeni 213., 214. in 287. člen ZPP, ni kršitve iz 1. odstavka 339. člena, ne 8. ali 14. tč. 2. odstavka 339. člena ZPP niti 14., 22., 23. in 25. člena Ustave Republike Slovenije, kot povsem neutemeljeno zatrjuje pritožba.

6. V obravnavani zadevi nadalje ni mogoče uspešno zatrjevati zmotne uporabe relevantnih določb 15. ali 24. člena Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev(2) ( ZUPJS), ki jih je pravilno uporabilo sodišče prve stopnje in pred njim že pristojni organi v predsodnem upravnem postopku.

7. Po 15. členu ZUPJS-a, ki ureja način upoštevanja dohodka pri ugotavljanju pogojev za priznavanje pravic iz javnih sredstev, je potrebno primarno upoštevati podatke iz odločb o odmeri dohodnine in podatke iz davčnega obračuna akontacije dohodnine od dohodka iz dejavnosti iz preteklega leta. Če ti podatki med odločanjem še niso na voljo, se upoštevajo podatki iz odločb o odmeri dohodnine in davčnega obračuna akontacije dohodnine od dohodka iz dejavnosti za predpreteklo leto. Le če oseba v preteklem koledarskem letu pred vložitvijo vloge ni imela dohodkov, ima pa jih v tekočem koledarskem letu, se pri določitvi mesečnega dohodka upoštevajo njeni tekoči dohodki, preračunani na raven iz preteklega leta.

Ni nobenega dvoma, da je bila v obravnavani zadevi zahteva v predsodnem postopku vložena 14. 12. 2012. Pri ugotavljanju dohodka družine so bili zato pravilno upoštevani podatki o dohodkih in premoženju iz leta 2011, in ne iz leta 2012, kot si zaradi zmotnega materialnopravnega naziranja, neutemeljeno prizadeva pritožnica.

8. Ker je bilo ob pravilni uporabi 15. člena ZUPJS-a na podlagi podatkov iz uradnih evidenca ugotovljeno, da dohodek družine znaša 22.860,37 EUR, in da povprečni mesečni dohodek na osebo (3-članske družine) znaša 653,01 EUR, kar predstavlja 64,31 % neto povprečne mesečne plače vseh zaposlenih, (ki je v letu 2011 znašala 987,39 EUR), je bila vlagateljica, ob sočasni pravilni uporabi 24. člena ZUPJS-a utemeljeno razvrščena v 7. dohodkovni razred. Kadar povprečni mesečni dohodek na osebo v odstotkih od neto plače znaša nad 64 % do 82 %, so starši v skladu s 24. členom ZUPJS-a dolžni plačati 53 % cene programa vrtca, kot je zakonito odločeno že v obravnavanem predsodnem postopku.

9. Čeprav pri izračunavanju dohodka družine ni bilo podlage za upoštevanje 10,22 EUR dohodka vlagateljičinega otroka iz leta 2010, ta kršitev sama po sebi ni takšna, da bi vplivala na zakonitost izreka prvostopenjske, niti izpodbijane drugostopenjske upravne odločbe.

Že preprosta računska operacija namreč pokaže, da bi brez upoštevanja dohodka iz leta 2010 v višini 10,22 EUR znašal dohodek družine 22.850,15 EUR (namesto 22.860,37 EUR kar predstavlja seštevek 22.526,51 EUR + 0,14 EUR fiktivnega dohodka na premoženje + 333,72 EUR otroškega dodatka). Glede na to, da družina šteje tri osebe, bi znašal povprečni mesečni dohodek na osebo 634,72 EUR (namesto 635,01 EUR), kar predstavlja 64,28 % neto povprečne mesečne plače vseh zaposlenih v RS, (namesto 64,31 %, ugotovljenih v predsodnem postopku). Tudi ob tako znižanem povprečnem mesečnem dohodku na osebo, bi bila vlagateljica še vedno razvrščena v 7. dohodkovni razred in s tem zavezana k plačilu 53 % cene programa vrtca, kot je bilo odločeno v predsodnem postopku. Ali povedano drugače. Kljub temu, da je zaradi nepravilno vštetih 10,22 EUR skupni dohodek za toliko višji, posledično za 0,29 EUR višji mesečni dohodek na družinskega člana in za 0,03 % višje povprečje v razmerju do povprečne mesečne plače vseh zaposlenih v RS v pravno relevantnem letu, kršitev ne vpliva na odrejeno plačilo 53 % cene programa vrtca. Iz tovrstnega razloga ni prišlo, niti ni moglo priti do kršitve 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih(3) (ZDSS-1), ne do relativne kršitve 1. odstavka 339. člena ZPP.

10. Sicer pa v predmetni zadevi ni mogoče uspešno zatrjevati zmotne uporabe materialnega prava, ker ni bil uporabljen 42. člen ZUPJS-a in niti 7. člen Pravilnika o načinu upoštevanja dohodkov pri ugotavljanju upravičenosti do otroškega dodatka, državne štipendije, znižanega plačila vrtca, subvencije, malice za učence in dijake, subvencije kosila za učence, subvencije prevoza za dijake in študente, oprostitve plačila socialnovarstvenih storitev in prispevka k plačilu družinskega pomočnika(4) (Pravilnik). Glede na umeščenost 42. člena v VIII. poglavje ZUPJS-a, z naslovom „Sprememba okoliščin in neupravičeno priznana pravica iz javnih sredstev“, ta določba niti ostale iz tega poglavja, v okoliščinah konkretnega primera niso uporabljive. Ne gre namreč za presojo upravnih aktov, izdanih po uradni dolžnosti zaradi spremenjenih okoliščin ali neupravičeno priznane denarne dajatve iz javnih sredstev, temveč za presojo pravilnosti in zakonitosti upravnih odločb, izdanih na zahtevo tožnice zaradi priznanja znižanega plačila vrtca.

Pogoji za pridobitev pravice iz javnih sredstev morajo biti glede na VIII. poglavje ZUPJS-a izpolnjeni ves čas prejemanja denarnih dajatev (1. odstavek 42. člena). Upravičenci oz. uživalci pravic so zato centru za socialno delo dolžni sporočati vsa dejstva in okoliščine, ki vplivajo na pravico samo, njeno višino in obdobje prejemanja (2. odstavek 42. člena). Hkrati so tudi centri za socialno delo po uradni dolžnosti dolžni preverjati vsa druga dejstva, ki vplivajo na pravico, njeno višino in obdobje prejemanja ter o tem izdati ustrezno novo odločbo (4. odstavek 42. člena). Vztrajanje pritožnice, da se je dohodek družine v letu 2012 v primerjavi z letom 2011 zmanjšal, seveda ne pomeni spremenjene okoliščine iz VIII. poglavja ZUPJS-a, ki bi narekovala uporabo 42. člena istega zakona, niti 7. člena Pravilnika. Pritožba v tej smeri tako ne more biti uspešna.

11. Sicer pa se je potrebno pridružiti razlogovanju prvostopenjskega sodišča, da je bil materialni položaj tožnice v letu 2012 slabši kot v letu 2011, vendar ne tako bistveno, da bi plačilo 53 % cene programa vrtca ogrozilo socialno varnost družine. Tudi če je dohodek v letu 2012 na osebo znašal 546,34 EUR, ne gre za takšno izjemno okoliščino, da bi se bilo mogoče uspešno sklicevati na 31. člen ZUPJS, ki center za socialno delo pooblašča za odločanje po prostem preudarku. Po tej določbi lahko namreč le v izjemnih primerih pri odločitvi o znižanju plačila vrtca, na podlagi podatkov iz uradnih zbirk podatkov in drugih podatkov, poleg dohodka in premoženja, ki ga določa ta zakon ter drugih pogojev, ki jih določajo predpisi o vzgoji in izobraževanju, upošteva tudi druga dejstva in okoliščine, ki odražajo dejanski socialni in materialni položaj vseh oseb, zaradi česar bi plačilo vrtca ogrozilo socialno varnost oseb. Znižanje dohodka za približno 13 % v letu 2012 v primerjavi z letom 2011 ne šteje za izjemno okoliščino, ki bi narekovala drugačno obravnavo tožničine družine in odločanje po prostem preudarku. Tudi sicer iz same zahteve za priznanje znižanega plačila vrtca ne izhaja, da bi vložnica sploh navajala ali izpostavljala kakršnekoli izjemne okoliščine, ki bi centru za socialno delo služile kot podlaga za odločanje po prostem preudarku na temelju 31. člena ZUPJS-a. 12. Ker je z izpodbijano sodbo stroškovno utemeljeno zavrnjen tožbeni zahtevek na odpravo pravilnih in zakonitih upravnih odločb in posledično tudi vtoževana določitev plačila le v višini 43 % cene programa vrtca, v postopku pred sodiščem prve stopnje zagotovo ni kršeno načelo pravne države iz 2. člena Ustave RS, niti temeljne človekove pravice iz 14., 22., 23., in 50. člena Ustave RS. Ne more iti za kršitev ustavnih pravic enakosti pred zakonom, enakega varstva pravic, pravice do sodnega varstva in pravice do socialne varnosti zgolj zato, ker ni priznano višje kritje programa vrtca iz javnih sredstev, kot je to glede na okoliščine vsakokratnega primera dopustno po zakonu. Sicer pa so primarno starši tisti, ki so dolžni preživljati svoje otroke, vključno s plačevanjem vrtca v višini, ki ga ob zakonitem izračunu dohodka na družinskega člana zmorejo, ne da bi bila ogrožena njihova socialna varnost. Do morebitnega nižjega % plačila so lahko v izjemnih primerih upravičeni le, če bi plačilo vrtca ogrozilo njihovo socialno varnost, kar pa v obravnavani zadevi zagotovo ni podano. V pritožbi se zato ni mogoče uspešno sklicevati niti na stališče, zavzeto v zadevi Psp 531/2013(5) , saj ne gre za identično, niti bistveno enako dejansko stanje.

13. Zaradi predhodno obrazloženega, in ko niti preostali tožničini očitki, in sicer od arbitrarnosti in samovoljnosti ter drugih, za pritožbeno rešitev zadeve niso odločilni, je potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in na podlagi 353. člena ZPP, potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

14. Ob takšnem izidu pritožbenega postopka je potrebno hkrati odločiti, da nosi tožnica sama svoje stroške pritožbenega postopka.

(1) Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008

(2) Ur. l. RS, št. 62/2010 s spremembami.

(3) Ur. l. RS, št. 2/2004

(4) Ur. l. RS, št. 93/2011

(5) V navedeni zadevi je bilo ugotovljeno bistveno zmanjšanje dohodka družine zaradi izgube zaposlitve in prijavljenosti osebe na zavodu za zaposlovanje.