Jedro

Sicer pa zavrnitev dokaznih predlogov sama po sebi ne predstavlja kršitev pravice obdolženca v kazenskem postopku po členu 29 Ustave Republike Slovenije, saj bi ta kršitev bila podana le, če bi sodišče zavrnilo pravno relevantne dokaze, ki pa jih obramba v obravnavani zadevi ni podala, kot je to pravilno ocenilo sodišče prve stopnje, ko je navedlo, da je že na podlagi izvedenih dokazov dejansko stanje v obravnavani zadevi bilo tako ugotovljeno, da ni bilo nobene potrebe po dopolnitvi dokaznega postopka.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obdolženega A. A. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženega se oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka, in sicer sodne takse.

Obrazložitev

1. Z napadeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega A. A. spoznalo za krivega pod točko 1 izreka napadene sodbe storitve kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami ter mu določilo kazen eno leto zapora, pod točko 2 izreka napadene sodbe pa storitve kaznivega dejanja nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali eksploziva po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 307. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter mu določilo kazen štiri mesece zapora, nato pa mu po 3. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 in prvega odstavka 55. člena KZ-1, ob upoštevanju kazni enega leta in šest mesecev zapora, ki je bila obdolženemu izrečena za kaznivo dejanje preprečitve uradnega dejanja ali maščevanja uradni osebi po tretjem v zvezi s prvim in drugim odstavkom 299. člena KZ-1, s sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 29195/2016 z dne 14. 11. 2019, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru III Kp 29195/2016, z dne 26. 9. 2017 in sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru II K 29195/2016, z dne 24. 3. 2017, izreklo enotno kazen dve leti in osem mesecev zapora, v katero mu je po prvem odstavku 56. člena KZ-1 in prvem odstavku 55. člena KZ-1 vštelo pripor od 22. 7. 2016 od 6.00 ure do 8. 11. 2017 do 8.41 ure in že prestano kazen od 8. 11. 2017 od 8.41 ure do 22. 3. 2019. Po petem odstavku 186. člena KZ-1 je sodišče prve stopnje zasežene prepovedane druge in sredstva za njihovo izdelovanje, odvzelo, po prvem odstavku 73. člena KZ-1 pa je obdolžencu odvzelo tudi zaseženo orožje in strelivo, navedeno pod točko 2. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je sodišče prve stopnje obdolženega oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2. Zoper takšno sodbo se je pritožil zagovornik obdolženega zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in zaradi napačne uporabe kazenskega zakonika v povezavi z napačno ugotovljenim dejanskim stanjem. Pritožbenemu sodišču predlaga, da napadeno sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožb oziroma jo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Zagovornik obdolženega navaja, da je sodišče prve stopnje nepravilno zavrnilo dvoje dokaznih predlogov obrambe, ki so ključnega pomena za pravilno ugotovitev dejanskega stanja. Ne strinja z zavrnitvijo dokaznega predloga o zaslišanju anonimnih prijaviteljev, ki bi po oceni pritožnika služilo temu, da se preveri, ali te osebe sploh obstajajo, nato pa da se preveri in pretrese verodostojnost njegovih izpovedb. Meni namreč, da anonimna prijava ne more predstavljati dokaza v kazenskem postopku, niti ne more biti podlaga za obstoj utemeljenih razlogov za sum storitve kaznivega dejanja. Tako obramba nikoli ni bila seznanjena od kod so anonimnemu prijavitelju znani podatki, ki jih je posredoval policiji. Prav tako se pritožnik ne strinja z zavrnitvijo dokaza za ogled kraja kaznivega dejanja, saj po njegovi oceni izpovedbe zaslišanih policistov ne morejo nadomestiti ogleda. Zaradi zavrnitve navedenih dokazov je sodišče prve stopnje kršilo načelo zakonitosti in kontradiktornosti, obrambi pa onemogočilo, da preveri njihovo verodostojnost, s čemer so bile kršene obdolženčeve pravice v kazenskem postopku iz člena 29 Ustave Republike Slovenije. Očitno pa je, da pritožnik z zgoraj navedenim meri na bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz člena 371/II ZKP.

5. Takšnim pritožbenim navedbam, pa pritožbeno sodišče ne more slediti, saj je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je zgoraj predlagane dokaze zavrnilo, kar je v napadeni sodbi tehtno in prepričljivo obrazložilo. Navedlo je namreč, da zaslišanje anonimnih prijaviteljev in registriranega vira, ki ga je omenjal v ponovljenem postopku kot priča zaslišani kriminalistični inšpektor B. B. ter ogled kraja dejanja, za razjasnitev zadeve ob vseh že izvedenih dokazih, ni potrebno, kar je v točki 5 napadene sodbe tudi ustrezno obrazložilo, zato se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju na te razloge napadene sodbe v celoti sklicuje. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje z zavrnitvijo dokaznih predlogov po zaslišanju prijaviteljev sledilo ustaljeni sodni praksi, po kateri je treba v primeru prijavitelja, ki ne želi biti imenovan, njegove navedbe iz prijave dodatno preveriti, kar je v obravnavani zadevi bilo storjeno na več načinov. Skupek informacij, ki so bile preverjene s strani policije, izpolnjuje zahtevni dokazni standard utemeljenih razlogov za sum, saj je v konkretni zadevi policija k pobudi za izdajo odredbe za hišno preiskavo priložila UZ-je o zaznavi kaznivega dejanja z dne 19. 7. 2016 in 17. 7. 2016, izpis porabe električne energije ter o opravljenem razgovoru z osebo, ki iz varnostnih razlogov ne želi biti imenovana. V razgovoru s to osebo je bilo navedeno, da obdolženi goji in prodaja prepovedano drogo konopljo v stanovanjski hiši, kjer ima prirejen prostor za gojenje konoplje, v hiši pa ima tudi 3 pištole in strelivo. V takšne informacije sodišče prve stopnje utemeljeno ni podvomilo, saj je v napadeni sodbi navedlo tehtne razloge o tem, zakaj je sledilo izpovedbam policistov, ki so te informacije pridobili, kot to izhaja iz točke 6 napadene sodbe, na katere se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju sklicuje. Pritrjuje pa sodišču prve stopnje, da za pravilno in zakonito odločitev ni potrebno zasliševanje prijaviteljev, ki sta po navedbah policistov C. C. in D. D. želela ostati anonimna zaradi lastne varnosti in varnosti njunih družin, kar velja tudi za informatorja, katerega je v svoji izpovedbi omenil kriminalist B. B. Iz vsega navedenega sledi, da za odreditev hišne preiskave ni bila edina podlaga prijava anonimnih virov, saj so policisti po anonimni prijavi nadaljevali z zbiranjem obvestil in dokazni standard razlogov za sum nadgradili z objektivnimi in naknadno preverljivimi dejstvi. Zato ne more biti govora o tem, da so bile edina podlaga za odreditev hišne preiskave navedbe anonimnih virov, kar pomeni, da se kot nerelevantne izkažejo tudi navedbe pritožnika o potrebi po preverljivosti verodostojnosti anonimnega vira, saj so policisti po anonimni prijavi nadaljevali z zbiranjem obvestil in dokazni standard razlogov za sum nadgradili z objektivnimi in naknadno preverljivimi dejstvi, kot že navedeno. Sicer pa zavrnitev dokaznih predlogov sama po sebi ne predstavlja kršitev pravice obdolženca v kazenskem postopku po členu 29 Ustave Republike Slovenije, saj bi ta kršitev bila podana le, če bi sodišče zavrnilo pravno relevantne dokaze, ki pa jih obramba v obravnavani zadevi ni podala, kot je to pravilno ocenilo sodišče prve stopnje, ko je navedlo, da je že na podlagi izvedenih dokazov dejansko stanje v obravnavani zadevi bilo tako ugotovljeno, da ni bilo nobene potrebe po dopolnitvi dokaznega postopka. Zato pritožbeno sodišče ni ugotovilo smiselno zatrjevane kršitve pravice do obrambe obdolženca, pri čemer pa zagovornik v pritožbi niti ne navaja niti ne obrazlaga, kako je zavrnitev navedenih dokazov vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe.

6. Ker je po oceni pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo dokazne predloge obrambe za zaslišanje anonimnih prijaviteljev, pritožba, ki se ponovno zavzema za izvedbo teh dokazov, ne more biti uspešna. Sodišče prve stopnje bi zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz člena 371/II ZKP v primeru, da bi zavrnilo predlagane dokaze, pa takšne svoje odločitve v napadeni sodbi ne bi obrazložilo, kar pa v obravnavani zadevi ni primer. Sodišče prve stopnje je, kot že navedeno, v napadeni sodbi navedlo tehtne in prepričljive razloge o zavrnitvi predlaganih dokazov, na katere se v preostalem sklicuje tudi pritožbeno sodišče in jim nima kaj dodati ter se tako tudi ostale pritožbene navedbe v tej smeri pokažejo kot neuspešne. Še posebej tiste, s katerimi pritožba skuša prepričati, da podatki, ki so jih policisti navedli v uradnih zaznamkih tudi o opravljenem ogledu, ne držijo in da so se uradni zaznamki pisali za nazaj, pri tem pa pritožba spregleda, da za ugotovitev kdaj je bil razgovor policije z določeno osebo opravljen, izhaja iz vsebine zapisa razgovora, datum, ki je naveden na UZ, pa predstavlja datum zapisa razgovora. Zato ne gre za nobeno prirejanje datumov s strani policije, kot to skuša prikazati pritožba. Kot že navedeno sodišče prve stopnje ni imelo nobenega razloga podvomiti v strokovno delo policije, navedbe pritožnika, s katerimi skuša omajati verodostojnost njihovih ugotovitev, ko jih skuša prikazati kot „prirejene“, pa so neupoštevne, saj za takšne trditve ni nobene podlage v podatkih kazenskega spisa.

7. Pritožnik sodišču prve stopnje tudi očita, da je nepravilno zavrnilo predlog za izločitev dokazov, in sicer trdi, da je odredba o hišni preiskavi, ki je temelj celotnega postopka, nezakonita. Takšen očitek je pravilno zavrnilo že sodišče prve stopnje, ko je predlog obrambe za izločitev navedenega dokaza zavrnilo, ko je ugotovilo, da je tako odredba za hišno preiskavo, kot oprava same hišne preiskave, potekala zakonito, s čemer soglaša tudi pritožbeno sodišče, na kar je delno odgovorilo z zgoraj navedeno obrazložitvijo. Sodišče prve stopnje ni imelo nobenega utemeljenega razloga, da ne bi sledilo ugotovitvam policistov glede pridobitve podatkov o porabi električne energije (kar bo obrazloženo v nadaljevanju), kakor tudi ne o ogledu kraja, kjer je bil zaznan vonj po prepovedni drogi, in sicer konoplji in slišan zvok, ki odgovarja delovanju ventilatorjev, zato je navedeno pravilno bilo posredovano pobudi za opravo hišne preiskave, kar sicer potrjuje, da prijava anonimnih prijaviteljev, ni bila edina, kot že navedeno. Kar zadeva opravo hišne preiskave, pa tudi ni pritrditi zagovorniku, da ni potekala zakonito, saj so navedbe pritožbe v nasprotju z zapisnikom o opravi hišne preiskave, ki je bila opravljena zakonito, saj nihče od prisotnih ni imel pripomb na zapisnik. Res je sicer, da je obdolženi najprej želel prisotnost zagovornika, ko pa ga ni mogel dobiti, pa je soglašal s tem, da se hišna preiskava opravi brez navzočnosti zagovornika oziroma odvetnika, kar potrjuje sam zapisnik. Zato so vsi pomisleki pritožbe, ko skuša prepričati v nezakonitost hišne preiskave, neutemeljeni, tudi ko pripisuje pritisk policistov na obdolženca, da se hišna preiskava opravi brez navzočnosti odvetnika. Za takšne trditve pritožba nima nobene podlage v podatkih kazenskega spisa, ovrgle pa so jih tudi tekom postopka zaslišane priče, kot to pravilno navaja sodišče prve stopnje v razlogih napadene sodbe, s katerimi soglaša tudi pritožbeno sodišče. Glede na navedeno ni bilo nobenega razloga za izločitev zapisnika o opravi hišne preiskave ter tako sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz člena 371/I-8 ZKP, na katero očitno meri pritožnik, saj zapisnik o opravi hišne preiskave, na katerega je sodišče prve stopnje oprlo razloge napadene sodbe, ni dokaz, ki bi bil pridobljen v nasprotju z 8. točko prvega odstavka 371. člena ZKP. Pa tudi odredba o hišni preiskavi ni bila izdana na podlagi podatkov, ki bi bili prirejeni s strani policije, kot to pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje v točki 6 napadene sodbe, kot je to že navedeno.

8. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje sledilo napotkom Vrhovnega sodišča RS iz sodbe I Ips 29195/2016 z dne 14. 11. 2019 in odpravilo dvom v način in časovne okoliščine pridobitve podatkov porabe električne energije, saj iz tedanjih podatkov spisa niso bili razvidni razlogi, zakaj so policisti že dva meseca pred anonimno prijavo pridobivali informacije o porabi električne energije pri obdolžencu. V razjasnitev te okoliščine je sodišče prve stopnje razčistilo razloge in časovno sosledje pridobitve podatkov o porabi elektrike, ki sta jo pojasnila policista E. E. in B. B. Tako je priča E. E. povedal, da ga je meseca maja 2016 kontaktiral kriminalistični inšpektor iz SKP PU Celje, B. B., ki mu je posredoval podatke o obdolženem, in sicer, da goji konopljo na naslovu bivanja in da poseduje orožje, zato je dne 12. 5. 2016 pri Elektru zaprosil za posredovanje podatkov o porabi električne energije na naslovu bivanja obdolženca in nato dne 24. 5. 2016 tudi prejel odgovor o dejansko povečani porabi elektrike na naslovu bivanja obdolženca ter je ta podatek in osnovno informacijo o prijavi dejanj, vnesel v interni sistem policije, nato pa zadevo odstopil pristojni enoti PP S., ki pa zaradi preobremenjenosti zadeve ni mogla obravnavati in je bila zadeva odstopljena PP R. in jo je obravnaval E. E., katerega izpovedbo je potrdil B. B., ki je pojasnil, da je v tistem obdobju delal z registriranim virom, od katerega je v aprilu 2016 dobil informacije o obdolžencu glede droge in orožja, kar je tudi zabeležil v aktih policije in jih posredoval v sistem operativnih informacij, kar je skladno z navodili ter da je bil v tej zadevi v kontaktu z E. E., ki je imel do vseh teh informacij tudi dostop. Sodišče prve stopnje ni imelo nobenega razloga, da ne bi sledilo izpovedbam navedenih prič, ki jih potrjuje tudi pisni odgovor v. d. generalnega direktorja policije F. F. z dne 18. 11. 2020, v katerem potrjuje navedbe inšpektorja B. B. Z navedenim pa je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku ugotovilo, zakaj so podatki o porabi električne energije obdolženca bili pridobljeni že v mesecu maju, s čimer je dvom, na katerega je opozorilo Vrhovno sodišče, bil odpravljen. Pomisleki zagovornika, da je šlo za prirejanje podatkov s strani policije, pa ovrženi. Tudi po oceni pritožbenega sodišča so policisti glede na navedeno razpolagali z zakonito pridobljenim podatkom o porabi električne energije, ki so kar za tri krat presegali siceršnjo povprečno porabo slovenskega gospodinjstva ter da je bil podatek o porabi elektrike pridobljen na podlagi določil členov 34 in 112 Zakona o nalogah in pooblastilih policije, ki je bil zbran na zakonit način in preiskovalni sodnici skupaj z drugimi podatki tudi omogočil zaključek o obstoju dokaznega standarda utemeljenih razlogov za sum, zato je ta podatek bil pravilno priložen k pobudi za izdajo odredbe za hišno preiskavo, saj je bil pridobljen na zakonit način, kot to pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje.

9. Za opravo hišne preiskave mora biti na podlagi prvega odstavka 214. člena ZKP izpolnjen dokazni standard utemeljenih razlogov za sum, ki je v obravnavani zadevi glede na vse navedeno bil izpolnjen, saj so okoliščine, na katerih temelji, konkretizirane in izražene v tolikšni meri, da razumnega človeka prepričajo v obstoj potrebne stopnje verjetnosti. Ker so po oceni pritožbenega sodišča vsi podatki posredovani preiskovalni sodnici, ki je odločala o odreditvi hišne preiskave, vsekakor omogočali zaključek o obstoju zahtevanega dokaznega standarda, so zato vsi nadaljnji pomisleki pritožbe v tej smeri neutemeljeni.

10. Zagovornik uveljavlja tudi pritožbeni razlog napačne uporabe kazenskega zakonika, ki ga uveljavlja kot posledico napačno ugotovljenega dejanskega stanja, kot sam navaja v pritožbi. Takšna kršitev pa ni mogoča. Kršitev kazenskega zakona namreč vselej predpostavlja, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno, le kazenski zakon ni uporabilo oziroma ga je uporabilo napačno, kar pa v obravnavani zadevi ni primer.

11. Neutemeljena pa je tudi pritožba zagovornika, ki uveljavlja pritožbeni razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je po oceni pritožbenega sodišča v obravnavani zadevi dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno, pravilno je ocenilo zagovor obdolženca in izvedene dokaze, na tej osnovi pa obdolženca utemeljeno spoznalo za krivega očitanih mu kaznivih dejanj. Takšno svojo odločitev je v napadeni sodbi tudi tehtno in prepričljivo obrazložilo. Zato pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje ter le še glede na pritožbene navedbe zagovornika obdolženca dodaja:

12. Pritožba se sklicuje na zavrnjene dokaze in navaja, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno sledilo izpovedbam policistov, med izpovedbami katerih so razhajanja ter da je policija svoje delo opravila malomarno in nestrokovno.

13. Takšnim pritožbenim navedbam ni slediti. Sodišče prve stopnje ni imelo nobenega razloga, da ne bi verjelo določnim in prepričljivim izpovedbam policistov, ki so opravljali hišno preiskavo, in sicer C. C. in D. D., ki sta bila zaslišana ločeno in navedla popolnoma enake podrobnosti ter tudi označila identično mesto, s katerega je bil ogled opravljen, zato sodišče ni imelo nobenega dvoma o tem, da sta se na lokaciji dejansko nahajala ter tam zaznala vonj podoben marihuani in zvok podoben zvoku ventilatorja. Sodišče prve stopnje pa tudi ni našlo nobenega razloga, ki bi kazal na to, da policista neutemeljeno obremenjujeta obdolženca, saj so se njune navedbe s kraja ogleda pokazale kot resnične. Zato tudi ni bilo nobene potrebe po dopolnitvi kazenskega postopka z ogledom kraja dejanja, za kar se ponovno zavzema pritožba. Kot že obrazloženo sodišče prve stopnje tudi ni imelo nobenega razloga, da bi podvomilo v podatke iz zapisnika o opravi hišne preiskave, ne glede na to, da je obdolženi najprej želel imeti odvetnika, saj je v končni fazi soglašal s tem, da se hišna preiskava opravi brez njegove navzočnosti, kar potrjuje zapisnik o hišni preiskavi, ki ga je obdolženi podpisal brez pripomb. Zato so vsi pomisleki zagovornika v tej smeri, ko skuša omajati verodostojnost izpovedb policistov, neutemeljeni. Zaradi zavrnitve predlaganih dokazov pa dejansko stanje ni bilo napačno ugotovljeno, pri čemer je sodišče prve stopnje tehtno obrazložilo zakaj je predlagane dokaze zavrnilo. Sicer pa sta kaznivi dejanji obdolžencu dokazani s samim zapisnikom o preiskavi stanovanja in drugih prostorov, iz katerega izhaja, da so bili obdolženemu razen konoplje zaseženi še kovinski filter, cev iz steklene volne, časomer, digitalni merilec temperature in vlage, kovinski filter, trije električni ventilatorji, svetilka, dušilka električnega toka, dve tehtnici in gotovina 110,00 EUR. Da gre za prepovedano drogo izhaja iz ugotovitev Nacionalnega forenzičnega laboratorija, ki je opravil analizo zasežene rastline, ta pa je pokazala, da gre za konopljo. Pri hišni preiskavi v stanovanjski hiši, kjer je obdolženi bival, je bilo temu zaseženo več kosov strelnega orožja in velike količine streliva, kar izhaja iz zapisnika o zasegu orožja in poročila o pregledu orožja, katerega promet je posameznikom na podlagi Zakona o orožju omejen in je zanje potrebno pridobiti orožno listino, ker spadajo po navedenem zakonu v kategorijo B in C, orožna listina pa obdolžencu ni bila izdana. Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je hišna preiskava bila opravljena zakonito, prav tako pa utemeljeno ni podvomilo v ugotovitve policistov, do katerih so prišli po podani prijavi prijaviteljev, kot že navedeno, je sodišče prve stopnje razloge napadene sodbe pravilno oprlo na ugotovitve hišne preiskave. Zato so vsi pomisleki zagovornika v tej smeri, in ko dvomi v obstoj anonimnih prijaviteljev in trdi, da policista s kraja, kjer sta zaznala vonj po konoplji in slišala zvok ventilatorjev, tega nista mogla videti, neutemeljeni, saj je sodišče prve stopnje kot že navedeno glede ogleda kraja pravilno sledilo navedbam policistov, ki sta ogled opravila. Ker je po oceni pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje obdolženca utemeljeno spoznalo za krivega storitve obeh očitanih mu kaznivih dejanj, se pritožbeno sodišče v preostalem v celoti sklicuje na tehtne in prepričljive razloge sodbe sodišča prve stopnje, tako o oceni izvedenih dokazov, kakor tudi na razloge o zavrnitvi predlaganih dokazov ter na ugotovitev krivde obdolženca, in sicer direktni naklep, ki ga je v napadeni sodbi tudi tehtno obrazložilo. Zato pritožba, ki v preostalem podaja lastno oceno izvedenih dokazov, ne more biti uspešna.

14. Iz navedenih razlogov, in ker pritožba zagovornika niti v preostalem ne navaja nič takšnega, kar bi lahko omajalo prvostopni obsodilni izrek, je pritožbeno sodišče o njej odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe.

15. Preizkus odločbe o izreku kazenske sankcije je pritožbeno sodišče opravilo v skladu z določilom člena 386 ZKP. Ta preizkus je pokazal, da ni nobenih utemeljenih razlogov za spremembo določenih kazni za posamezno kaznivo dejanje, kakor tudi ne izrečene enotne zaporne kazni, obdolžencu v korist. Sodišče prve stopnje je namreč v razlogih napadene sodbe pravilno ugotovilo vse tiste okoliščine, ki vplivajo na vrsto in višino kazenske sankcije ter obdolžencu za kaznivo dejanje iz člena 186/I KZ-1 določilo kazen eno leto zapora, za kaznivo dejanje iz člena 307/III KZ-1 pa štiri mesece zapora, nakar je obdolžencu po 3. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 in po prvem odstavku 55. člena KZ-1, ob upoštevanju kazni enega leta in šest mesecev zapora, ki je bila obdolženemu izrečena za kaznivo dejanje po tretjem v zvezi s prvim in drugim odstavkom 299. člena KZ-1, s sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 29195/2016, z dne 14. 11. 2019 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru III Kp 29195/2016 z dne 26. 9. 2017 in sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru II K 29195/2016 z dne 24. 3. 2017, izreklo enotno kazen dve leti in osem mesecev zapora. Izrečena enotna zaporna kazen bo tudi po oceni pritožbenega sodišča tako vplivala na obdolženca, da v bodoče ne bo ponavljal tovrstnih kaznivih dejanj.

16. Glede na navedeno, in ker pritožbeno sodišče pri uradnem preizkusu napadene sodbe ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti in ker v pritožbi zagovornika obdolženca uveljavljane kršitve niso podane, je o pritožbi zagovornika odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe.

17. Iz enakih razlogov kot sodišče prve stopnje je tudi pritožbeno sodišče obdolženca oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka, saj je brez premoženja in zaposlitve ter je prejemnik socialne pomoči (člen 95/IV v zvezi s členom 98/I ZKP).