Jedro

V 10. členu Zakona o delovnih in socialnih sodiščih je določeno, da se v delovnih sporih stranke ne morejo sporazumeti o krajevni pristojnosti, zato ni relevantno, da sta se stranki s pogodbo o zaposlitvi dogovorili o krajevni pristojnosti Delovnega sodišča v Mariboru. Prvi odstavek 8. člena ZDSS-1 določa posebno krajevno pristojnost, kadar je tožeča stranka delavec. Ta pravica izbire je določena v korist delavca, kar pomeni, da ima delavec možnost vložiti tožbo pri sodišču splošne pristojnosti, ali pri sodišču posebne pristojnosti.

ZPP v 22. členu določa, da se sodišče lahko izreče za krajevno nepristojno na ugovor tožene stranke, ki ga lahko poda najkasneje v odgovoru na tožbo, do razpisa glavne obravnave. Sodišče pa se po uradni dolžnosti izreče za krajevno nepristojno le, kadar je kakšno drugo sodišče izključno krajevno pristojno, in sicer le ob predhodnem preizkusu tožbe (člen 22/2 ZPP). ZDSS-1 v 2. odstavku 8. člena določa izključno krajevno pristojnost Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani za odločanje v individualnih delovnih sporih, v zvezi s pravicami in obveznostmi iz industrijske lastnine, ki nastanejo med delavcem in delodajalcem na podlagi delovnega razmerja. Na izključno krajevno pristojnost pazi sodišče po uradni dolžnosti, vendar pa je preizkus krajevne pristojnosti po uradni dolžnosti časovno omejen na fazo predhodnega preizkusa tožbe. Glede na to, da v sporni zadevi ni podana izključna krajevna pristojnost in tožena stranka ni ugovarjala krajevni pristojnosti, saj sploh ni odgovorila na tožbo, se Delovno in socialno sodišče v Ljubljani ni moglo izreči za krajevno nepristojno po uradni dolžnosti, ampak je v obravnavani zadevi utemeljeno izdalo zamudno sodbo, ker so bili izpolnjeni vsi zakonski pogoji za njeno izdajo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del zamudne sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z zamudno sodbo odločilo, da se ugotovi, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti z dne 30. 4. 2015 nezakonita in se razveljavi (I. točka izreka), da je tožena stranka dolžna pozvati tožečo stranko nazaj na delo in ji od 1. 5. 2015 dalje vzpostaviti delovno razmerje z vsemi pravicami in obveznostmi, ki jih je imela tožeča stranka pri toženi stranki pred 30. 4. 2015 na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 23. 4. 2015, za vsak mesec posebej izračunati plačo v višini 930,00 EUR bruto na mesec in ji po odvodu pripadajočih prispevkov in akontacij davka izplačati neto plačo, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila, ter ji priznati vse ostale pravice iz naslova delovnega razmerja v roku 8 dni, pod izvršbo. Kar je zahtevala tožeča stranka več (vzpostavitev delovnega razmerja od 27. 4. 2015 do 30. 4. 2015, plačilo prispevkov in neto plač za to obdobje), je zavrnilo (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka in navaja, da je s tožečo stranko sklenila pogodbo o zaposlitvi, s katero sta se dogovorili v drugem odstavku 19. člena, da je za reševanje sporov pristojno Delovno sodišče v Mariboru. Tožena stranka predlaga, da se zadeva vrne sodišču prve stopnje v Mariboru, kateremu bo tožena stranka nato podala odgovor na tožbo. Odgovora na tožbo namreč niso posredovali Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani, ker ni bilo krajevno pristojno za reševanje tega spora.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo zamudno sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba in v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji), po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna.

5. Neutemeljena je pritožbena trditev tožene stranke, da Delovno in socialno sodišče v Ljubljani ni krajevno pristojno za odločanje v sporni zadevi glede na to, da se je s tožečo stranko v pogodbi o zaposlitvi dogovorila o krajevni pristojnosti Delovnega sodišča v Mariboru za vse spore, ki bi nastali iz izvrševanja pogodbe o zaposlitvi. V 10. členu Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2002 s spremembami) je določeno, da se v delovnih sporih stranke ne morejo sporazumeti o krajevni pristojnosti. Prvi odstavek 8. člena ZDSS-1 določa, da je v primerih, kadar je tožeča stranka delavec, za odločanje poleg sodišča, ki je splošno krajevno pristojno za toženo stranko, pristojno tudi sodišče, na območju katerega se opravlja, ali se je opravljalo delo, ali bi se moralo opravljati delo ter sodišče, na območju katerega je bilo sklenjeno delovno razmerje. Tako daje ta določba izbirno pravico glede kraja vložitve tožbe. Vendar pa je izbirna pravica iz prvega odstavka 8. člena ZDSS-1 določena v korist delavca, kar pomeni, da ima delavec možnost vložiti tožbo pri sodišču splošne pristojnosti ali pri sodišču posebne pristojnosti.

6. ZPP v 22. členu določa, da se sodišče lahko izreče za krajevno nepristojno na ugovor tožene stranke, ki ga lahko poda najkasneje v odgovoru na tožbo, do razpisa glavne obravnave. Sodišče se torej po uradni dolžnosti izreče za krajevno nepristojno le, kadar je kakšno drugo sodišče izključno krajevno pristojno, in sicer le ob predhodnem preizkusu tožbe (2. odstavek 22. člena ZPP). ZDSS-1 v 8. členu ureja krajevno pristojnost v individualnih delovnih sporih. V drugem odstavku 8. člena je določena izključna krajevna pristojnost Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani za odločanje v individualnih delovnih sporih, v zvezi s pravicami in obveznostmi iz industrijske lastnine, ki nastanejo med delavcem in delodajalcem na podlagi delovnega razmerja. Na izključno krajevno pristojnost pazi sodišče po uradni dolžnosti, vendar pa je preizkus krajevne pristojnosti po uradni dolžnosti časovno omejen na fazo predhodnega preizkusa tožbe. Glede na to, da v sporni zadevi ni podana izključna krajevna pristojnost in tožena stranka v odgovoru na tožbo ni ugovarjala krajevni pristojnosti, se Delovno in socialno sodišče v Ljubljani ni moglo izreči za krajevno nepristojno po uradni dolžnosti, kot to napačno zaključuje tožena stranka.

7. Tožena stranka na tožbo, ki ji je bila pravilno vročena v odgovor, ni odgovorila, zato je sodišče prve stopnje ob ugotovitvi, da so izpolnjeni tudi preostali pogoji, ki jih določa 318. člen ZPP zakonito izdalo zamudno sodbo. Prvi odstavek 318. člena ZPP namreč določa, da sodišče izda zamudno sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku, če tožena stranka v roku iz 277. člena ZPP ne odgovori na tožbo in so izpolnjeni naslednji pogoji: -da je tožba toženi stranki pravilo vročena po odgovoru; -da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati; -da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi; -da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila sama tožeča stranka ali dejstvi, ki so splošno znana.

Iz podatkov v spisu izhaja, da je bila tožba pravilno vročena toženi stranki dne 15. 7. 2015, tožena stranka pa je bila tudi opozorjena, da bo sodišče izdalo zamudno sodbo, če na tožbo ne bo odgovorila v roku 30 dni. Ker tožena stranka odgovora na tožbo v roku sploh ni podala, je sodišče prve stopnje utemeljeno izdalo zamudno sodbo.

8. Glede na navedeno je pritožba tožene stranke neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijano zamudno sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).