Jedro

S tem je sodišče prve stopnje ovrednotilo vrednost nepremičnine ob odstopu od pogodbe, v presežku pa je toženo stranko zavezalo k vračilu v skladu s 111. členom OZ, saj je tožena stranka prejela več kot je sama izpolnila. Tožeča stranka je tako navedla dejstva, ki konkretizirajo zahtevek, prav tako je takšen zahtevek sklepčen, saj iz trditev izhaja utemeljenost zahtevka in materialno procesno vodstvo sodišča (285. člen ZPP) ni bilo potrebno. Tožena stranka pa je takšnem zahtevku obrazloženo nasprotovala (slednjega pa tožeča stranka ni prerekala) s trditvijo, da je tožeča stranka bila lastnica stanovanja oz. hiše v Avstriji, kar je izpovedala tudi sama tožeča stranka, ter, da se najemne pogodbe časovno prekrivajo. S tem pa tožeča stranka resničnost zatrjevanih dejstev (obstoj najemnega razmerja v zatrjevanem obdobju) ni uspela dokazati.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki nosita sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi razvezalo Gradbeno pogodbo št. 01/2010, ki sta jo dne 11. 3. 2010 sklenili pravdni stranki in toženi stranki naložilo plačilo 12.066,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 2. 2011 dalje do plačila v roku 15 dni (I. točka izreka). V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). V III. točki izreka je naložilo stroške tožene stranke v znesku 1.909,99 EUR v plačilo tožeči stranki in v IV. točki izreka je odločilo, da je tožena stranka dolžna v korist proračuna Republike Slovenije iz naslova oprostitve plačila stroškov na podlagi odločbe Okrožnega sodišča v Murski Soboti plačati znesek 94,96 EUR.

2. Zoper sprejeto odločitev se pritožujeta obe pravdni stranki. Tožeča stranka se pritožuje zoper zavrnilni del (II. in posledično III. in IV. točka izreka) navaja, da se ne strinja z dosojenim zneskom odškodnine, saj bi sodišče moralo tožeči stranki naložiti še plačilo 15.732,07 EUR za odpravo napak. Tožeča stranka je toženi stranki plačala 71.167,00 EUR in je tako plačala 12.066,98 EUR preveč za vzpostavitev stanja, da bo hiša vredna 74.832,09 EUR, kot jo je ocenil izvedenec pa je potrebno znesku, ki ga je prisodilo sodišče prišteti še znesek 15.732,07 EUR, da dobimo vrednost nepremičnine v takšnem stanju oziroma do takšne stopnje do katere bi morala biti v skladu s pogodbo izvedena. Sodišče prve stopnje je tako po mnenju pritožbe zagrešilo osnovno napako, ko je od zneska 74.832,09 EUR odštelo 15.732,07 EUR in s tem določilo vrednost nepremičnine. Hiša namreč v sedanjem stanju ni vredna 74.832,09 EUR, vredna je za 15.732,07 EUR manj in za odpravo te napake mora tožeča stranka dodatno plačati 15.732,07 EUR. Nadalje je sodišče prve stopnje zmotno zavrnilo zahtevka na plačilo odškodnine, saj je tožeča stranka morala zaradi nemožnosti vselitve v stanovanjsko hišo v letu 2012 in deloma 2013 živeti v najemnem stanovanju, za kar je predložila najemne pogodbe, v tej smeri pa je v tožbi prišlo do očitne pisne napake, ko je navajala da je v najemnem stanovanju živela od 1. 1. 2011 do septembra 2012, saj iz predloženih najemnih pogodb izhaja čas najema od 1. 10. 2012 do 30. 9. 2013, zato sodišče zahtevka v tem delu ne bi smelo zavrniti, sicer pa tožena stranka samih pogodb ni prerekala. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni oziroma odstopi sodišču prve stopnje v nadaljnjo odločanje.

- Tožena stranka v pritožbi smiselno izpodbija odločitev sodišča prve stopnje v točki I, II in IV izreka in ponavlja svoje navedbe iz odgovora na tožbo, da je tožeča stranka z svojim odstopom od pogodbe prepozna in da nima več pravnega varstva. Tožeča stranka je odstopila od pogodbe zaradi nedokončanja hiše in narejenih napak, zato je napačno sodišče prve stopnje zaključilo, da je tožeča stranka odstopila od pogodbe zaradi delne neizpolnitve. Tožeča stranka pogodbi ni bila zvesta, saj ni opravila plačil v skladu s pogodbo, tožeča stranka pa je zamujala že s prvim plačilom, ki ga je nakazala s trimesečno zamudo, zato tudi dela niso potekala nemoteno in pravočasno. Prav tako je tožeča stranka ves čas spreminjala svoje zahteve glede same gradnje. Odprave napak ni bilo, ker se tožeča stranka ni držala obljube o plačilih. Iz naslova napak pa ima tožeča stranka jamčevalne zahtevke za katere bi lahko zahtevala pravno varstvo v roku enega leta, rok za odpravo teh napak je bil do konca leta 2012 in je zato s predmetno tožbo prekludirana. Sodišče prve stopnje pa je zmotno zaključilo, da je šlo za neizpolnitev in ne za stvarne napake in da ima tožeča stranka zato pravico, da odstopi od pogodbe. 109. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) pa določa, da mora stranka, ki odstopi od pogodbe slednje nemudoma sporočiti nasprotni stranki, tega pa tožeča stranka ni storila in je odstopila od pogodbe šele z vložitvijo tožbe, to pa je več kot leto dni od prekinitve del. Glede na navedeno predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v celoti razveljavi.

3. Pritožbi nista utemeljeni.

4. Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo v okviru presoje utemeljenosti pritožbenih navedb kot tudi v okviru uradnega pritožbenega preizkusa po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

5. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da sta pravdni stranki sklenili Gradbeno pogodbo št. 01/2010 z dne 11. 3. 2010 (v nadaljevanju Gradbeno pogodbo) s katero se je tožena stranka zavezala izdelati montažno stanovanjsko hišo za pogodbeno vrednost 101.664,50 EUR. Dela bi morala biti izvedena v 120 dneh. V dogovorjenem roku tožena stranka del ni dokončala, zaradi tega je bilo dodatno dogovorjeno dokončanje del do konca leta 2012, vendar tudi v tem času do dokončanja hiše ni prišlo. Izvedenec gradbene stroke V.M. je v pravdnem postopku ugotovil, da je bilo delo izvedeno do nepopolne IV. gradbene faze, kar predstavlja 73,61 % dograjenosti oz. vrednost 74.832,09 EUR, v kolikor bi bila nepremičnina brez napak, saj znaša vrednost odprave napak 15.732,07 EUR). Med strankama je nesporno, da je tožeča stranka do sedaj plačala toženi stranki 71.167,00 EUR pogodbene vrednosti. Ker pogodbena obveznost ni bila v celoti izpolnjena je tožeča stranka s tožbo od pogodbe odstopila. Sodišče prve stopnje je v 15 točki obrazložitve nadalje zaključilo, da odstop od pogodbe ne učinkuje na delne izpolnitve, ki so bile opravljene v skladu s pogodbo in za katere so bile dane ustrezne nasprotne izpolnitve in da odstop učinkuje le v naprej (ex nunc). Vse delne izpolnitve opravljene v skladu s pogodbo in z ustreznimi nasprotnimi izpolnitvami tako ostanejo v veljavi. Tožeča stranka je od pogodbe tako upravičeno odstopila, saj tožena stranka z deli ni nameravala nadaljevati, kljub temu, da dela niso bila izvedena v skladu z dogovorom, zato tudi obveznost plačila v celoti ni nastala.

- Sodišče prve stopnje je sledilo izvedencu, da je vrednost dokončanega dela hiše brez napak 59.100,02 EUR, saj je potrebno od vrednosti 74.832,09 EUR (vrednost del brez napake) odšteti stroške odprave napak v višini 15.732,07 EUR. Glede na delno plačilo v višini 71.167,00 EUR in upoštevaje, da je vrednost dokončanega dela hiše brez napak 59.100,02 EUR je sodišče prve stopnje zaključilo, ob upoštevanju odstopa od pogodbe, ki učinkuje ex nunc, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki znesek 12.066,98 EUR, v presežku je zahtevek zavrnilo. V celoti je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek na plačilo škode tožeče stranke zaradi nemožnosti uporabe nepremičnine, ker tožeča stranka ni dokazala, da je v obdobju od januarja 2011 do aprila 2012 živela v najemniškem stanovanju.

6. Z zaključki sodišča prve stopnje sodišče druge stopnje v celoti soglaša in jih kot pravilne v celoti povzema.

K pritožbi tožeče stranke

7. Pravilno je sodišče prve stopnje upoštevalo mnenje izvedenca, ki je ugotovil vrednost opravljenih del brez napake na 74.832,09 EUR, s tem, da je za odpravo napak potrebno opraviti dela v vrednosti 15.732,07 EUR in je glede na plačanih 71.167,00 EUR tožena stranka dolžna vrniti preplačanih 12.066,98 EUR. S tem je sodišče prve stopnje ovrednotilo vrednost nepremičnine ob odstopu od pogodbe, v presežku pa je toženo stranko zavezalo k vračilu v skladu s 111. členom OZ, saj je tožena stranka prejela več kot je sama izpolnila. Zmotno je stališče tožeče stranke, da ji je tožena stranka dolžna plačati še 15.732,07 EUR iz naslova odprave napak, da bo vzpostavljeno stanje dograjenosti do 73,61% od celotne vrednosti. Po vračilu zneska 12.066,98 EUR znaša plačilo, ki ga je opravila tožeča stranka toženi stranki 59.100,02 EUR, kar je enakovredno vrednosti nepremičnine, ki jo je prejela. Delo kot ga je opravila tožena stranka in do plačila katerega je upravičena predstavlja namreč vrednost nepremičnine brez napak (59.100,02 EUR), v nasprotnem primeru bi namreč bila tožeča stranka obogatena, saj bi prejela nepremičnino v višji vrednosti kot jo je plačala (plačala bi zgolj 59.100,02, obdržala pa nepremičnino v tej vrednosti in še znesek 15.732,07 EUR).

8. Pritožba je nadalje neutemeljena v delu glede zavrnitve plačila odškodnine iz naslova najemnin, ki jih je morala tožeča stranka plačevati zaradi nezmožnosti uporabe nepremičnine. Sodba sodišča prve stopnje ima o tem ustrezne razloge v 25. točki obrazložitve in jih sodišče druge stopnje v celoti povzema kot pravilne. K pritožbenim navedbam zgolj še dodaja: - Iz tožbenih navedb izhaja, da tožeča stranka zahteva najemnino za obdobje od januarja do oktobra 2011 v višini 9.124,00 EUR, ko je stanovala v R Avstriji in od oktobra 2011 do aprila 2012, ko je stanovala v najetem stanovanju v R Sloveniji v znesku 2.400,00 EUR. Temu delu zahtevka je tožena stranka obrazloženo ugovarjala v odgovoru na tožbo, in sicer, da tožena stranka v tem obdobju ni živela v najemniškem stanovanju, ampak v lastni hiši, zahtevka po posameznih pogodbah pa se tudi prekrivata.

9. Tožeča stranka je tako navedla dejstva, ki konkretizirajo zahtevek, prav tako je takšen zahtevek sklepčen, saj iz trditev izhaja utemeljenost zahtevka in materialno procesno vodstvo sodišča (285. člen ZPP) ni bilo potrebno. Tožena stranka pa je takšnem zahtevku obrazloženo nasprotovala (slednjega pa tožeča stranka ni prerekala) s trditvijo, da je tožeča stranka bila lastnica stanovanja oz. hiše v Avstriji, kar je izpovedala tudi sama tožeča stranka, ter, da se najemne pogodbe časovno prekrivajo. S tem pa tožeča stranka resničnost zatrjevanih dejstev (obstoj najemnega razmerja v zatrjevanem obdobju) ni uspela dokazati.

10. Po oceni sodišča druge stopnje pa pri zapisu trajanja najemnega razmerja ne gre za očitno pisno napako, saj se najemna pogodba za stanovanje v R Avstriji nanaša na obdobje 1. 1. 2012 do 1. 1. 2013 in najemna pogodba za obdobje najema v R Sloveniji od 1. 10. 2012 do 30. 9. 2013, torej na povsem drugo obdobje, s tem da je obdobju za katerega tožeča stranka vtožuje najemnine tožena stranka izrecno ugovarjala, z ugovorom, da je v tem obdobju tožeča stranka bila lastnica nepremičnine v R Avstriji. Tako je sodišče prve stopnje tudi v tem delu zahtevek utemeljeno zavrnilo.

K pritožbi tožene stranke

11. Tožena stranka v pritožbi graja odločitev sodišča prve stopnje, ki je odstop od pogodbe štelo za pravočasne in ni zahtevka tožeče stranke štelo za jamčevalni zahtevek, s katerim je tožeča stranka prekludirana.

12. Sodišče prve stopnje je glede odstopa od pogodbe zavzelo pravilno stališče v točkah 12 do 16 obrazložitve in jih sodišče druge stopnje v izogib ponavljanja v celoti povzema kot pravilne. Obligacijski zakonik daje tožeči stranki možnost izbire v primeru podjemnikove neodprave napake in lahko zahteva ali odpravo napake ali znižanje kupnine ali odstop od pogodbe (639. člen OZ v zvezi z 660. členom OZ). Slednjo pravico je uveljavila tožeča stranka, potem, ko tožena stranka napak ni odpravila niti ni dokončala gradnje. Dejstvo, da je pravico odstopa od pogodbe tožeča stranka uveljavila šele z vloženo tožbo pa na njeno pravico odstopa od pogodbe ne vpliva, saj je tožeča stranka dokazala, da je od pogodbe odstopila upravičeno, ker od tožene stranke ni mogla pričakovati dokončanja del, ki del kljub dodatnemu roku tudi do konca leta 2012 ni dokončala do dogovorjene faze oz. z deli po tem obdobju ni nadaljevala. Da pa vzrok za neizpolnitev pogodbe ne izvira iz sfere tožene stranke, pa slednja ni uspela dokazati.

13. Tako je sodišče prve stopnje na pravilno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo. Ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

14. Pravdni stranki s pritožbama nista uspeli, zato nista upravičeni do povračila stroškov pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona).