Jedro

Upravni organ v svoji odločbi ni zatrjeval, da gre v obravnavani zadevi za takšne ovire za vračilo v naravi, ki bi bile opredeljene v zemljiškem katastru kot javna cesta v smislu Zakona o javnih cestah, toda to po presoji pritožbenega sodišča ni vplivalo na odločitev, saj se je v praksi izkazalo, da je neusklajenost evidenc dejanskega (zemljiški kataster) oziroma pravnega stanja (zemljiška knjiga) zemljišč s stanjem v naravi, na kar tožnica v pritožbi opozarja, pravzaprav neizogibna. To pa ne pomeni, da je mogoče vrniti v naravi zemljišče, na katerem so dejanske ovire in zato na njem ni mogoče pridobiti lastninske pravice (3. točka 1. odstavka 19. člena ZDen). Poleg tega pa je cesta objekt, ki ni v lasti upravičenca, zato mu tega dela zemljišča ni mogoče vrniti niti iz razloga iz 2. odstavka 32. člena ZDen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 26.1.2006, s katero je zavrnila tožničino pritožbo zoper dopolnilno odločbo Upravne enote Ljubljana z dne 4.12.2003. Z navedeno odločbo je prvostopenjski upravni organ odločil, da upravičenki A.A. pripada odškodnina v obveznicah Slovenske odškodninske družbe v višini 445 DEM v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi od 1.7.1996 dalje, za preostali del podržavljenega zemljišča parc. št. 10 k.o. ... ki ga v naravi ni možno vrniti (1. točka izreka); preostali del zahtevka, t.j. do ? (v vrednosti 148 DEM), ki je bilo podržavljeno B.B., se zavrne (2. točka izreka); zavezanka za plačilo odškodnine Slovenska odškodninska družba d.d., Ljubljana (v nadaljevanju SOD), je dolžna obveznice v navedeni vrednosti, upoštevaje tudi obresti, izročiti prejemnici obveznic, v skladu z veljavnimi predpisi v roku 3 mesecev po pravnomočnosti odločbe (3. točka izreka); prevzemnica obveznic je C.C., kot skrbnica za poseben primer (4. točka izreka); stroški postopka niso zaznamovani (5. točka izreka).

V obrazložitvi izpodbijane sodbe se sodišče prve stopnje strinja z odločitvijo tožene stranke in z razlogi za njeno odločitev ter se sklicuje na 2. odstavek 67. člena ZUS. Sklicuje se tudi na določbo 3. odstavka 9. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen), ki je bila pravna podlaga za zavrnitev dela denacionalizacijskega zahtevka do ? vrednosti nepremičnin, ki so bile podržavljene B.B. Ugotovitev, da dejanska vzajemnost v denacionalizacijskih postopkih z Republiko Hrvaško ni vzpostavljena, je splošno znana in je vsebovana že v mnogih denacionalizacijskih in sodnih odločbah. Zato niso utemeljeni ugovori, da je vzajemnost podana. Neutemeljeni so tudi ugovori, da naj ne bi bile podane ovire za vračilo v naravi. Iz obrazložitve prvostopenjske odločbe je razvidno, da gre za del parcele 10 k.o. ... v skupni izmeri 481 m2, ki se po današnjem parcelnem stanju nahaja v sedmih različnih parcelah in v zelo malih izmerah v vsaki od teh sedmih parcel. Pet od sedmih parcel je po namenski rabi opredeljenih kot pot, cesta ali vodotok, kar pomeni, da na teh parcelah že iz tega razloga obstaja ovira za vračilo v naravi v smislu ZDen. Skupna izmera delov teh parcel znaša 402 m2. Od vseh navedenih parcel pa sta le parceli št. 11 in 12 opredeljeni v katastru kot kmetijski – travnik, skupna izmera nacionaliziranega dela travnika pa znaša preostalih 79 m2. Gre torej za dva izredno mala dela podržavljene parcele, eden je v izmeri 57 m2, drugi del pa je v izmeri 22 m2. Tako majhnih delov dveh parcel že iz tega razloga (ker sta premajhni) ni mogoče samostojno odmeriti in vrniti v naravi. Ta dva dela parcele se tudi sicer ne moreta vrniti v naravi, ker gre v prvem primeru (57 m2) za zeleni obcestni pas, na delu katerega se nahaja kolesarska steza, v drugem primeru (22 m2) pa za dostopno cesto in del ... . Zato sta oba upravna organa upravičeno presodila, da vrnitev preostalega dela parcele št. 10 v izmeri 481 m2 v naravi ni mogoča in zato sta v skladu s predpisi o denacionalizaciji odmerila odškodnino.

Tožnica vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov iz 72. člena ZUS. Predlaga, da vrhovno sodišče po predložitvi spisov izpodbijano sodbo odpravi in hkrati odpravi odločbo tožene stranke in ji zadevo vrne v ponovno odločanje. Navaja, da upravni organ ni imel ne dejanske ne pravne podlage za zavrnitev zahteve za vrnitev nepremičnin v naravi. Sodišče neupravičeno odreka položaj upravičenke prejšnji lastnici B.B. Sodišče prve stopnje ni presodilo konkretnih tožbenih ugovorov v 3. točki tožbe. Ker nobena v odločbi upravnega organa zatrjevana ovira za vrnitev zemljišč v naravi ali v obliki nadomestnega zemljišča ni izkazana, sodišče pa je odločitvi tožene stranke pritrdilo, ni sklepčna niti sodba sodišča prve stopnje. Preostali del parcele 10 k.o. ... (zakaj preostali del?) ni bil nikoli opredeljen kot javna cesta, torej kot javno dobro. Odločilna dejstva in s tem dejansko stanje sta organ prve stopnje in tožena stranka napačno ugotovila. Ker je tem napačnim ugotovitvam sledilo sodišče prve stopnje, je tudi ono zagrešilo navedene nezakonitosti, kar je imelo za posledico napačno uporabo materialnega prava.

Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje na podlagi v upravnem postopku ugotovljenega dejanskega stanja pravilno uporabilo materialno pravo.

Za izpolnitev pogoja upravičenca do denacionalizacije po 3. odstavku 9. člena ZDen je merodajna ugotovitvena odločba o državljanstvu. Ker bi bilo glede na ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča Republike Slovenije status upravičenca mogoče priznati v takšnih primerih kot je primer B.B., le če bi bila podana dejanska vzajemnost, kar pa v primeru Republike Hrvaške, s katero o tem ni bil sklenjen noben sporazum, ni izpolnjeno, je bila tudi po presoji pritožbenega sodišča zavrnitev zahtevka v delu, ki se nanaša na B.B., utemeljena. Ugotovitvena odločba o državljanstvu imenovane pa ni predmet presoje v tem upravnem sporu, zato pritožbeno sodišče pritožbenih ugovorov, ki se nanašajo na to odločbo, ni presojalo.

Glede vračila spornega zemljišča denacionalizacijski upravičenki A.A., se pritožbeno sodišče strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje in tožene stranke, da v obravnavani zadevi niso bili izpolnjeni pogoji za vračilo nadomestnih kmetijskih zemljišč, ki jih je tožnica uveljavljala v upravnem postopku. Napačna je sicer ugotovitev sodišča prve stopnje, da je lahko ovira za vračilo parcele v naravi njena velikost, vendar ob v upravnem postopku ugotovljenih in izkazanih ovirah za vračilo spornih zemljišč to ni vplivalo na odločitev v zadevi. Da so ovire za vračilo spornega zemljišča izkazane, pa je upravni organ ugotovil na podlagi v upravnem postopku predloženih zemljiškoknjižnih izpiskov, Identifikacijskega potrdila z dne 18.3.1993, Identifikacijskega potrdila z dne 16.12.1997, ki ga je izdelal zapriseženi sodni izvedenec geodetske stroke D.D., dipl. ing. geod., Informacije Oddelka za gospodarjenje z zemljišči Mestne občine Ljubljana z dne 26.3.2003 o obstoju ovir za vračilo v naravi, ki so med predloženimi spisi. Če pa so izkazane ovire za vračilo nepremičnin iz 3. točke 1. odstavka 19. člena ZDen, pa niso izpolnjeni pogoji za vračilo nadomestnih zemljišč po 27. členu ZDen. Po zadnjem odstavku 27. člena ZDen namreč določbe tega člena o vračilu nadomestnih zemljišč ne veljajo v primerih iz 3. točke 1. odstavka 19. člena ZDen. Res je, da upravni organ v svoji odločbi ni zatrjeval, da gre v obravnavani zadevi za takšne ovire za vračilo v naravi, ki bi bile opredeljene v zemljiškem katastru kot javna cesta v smislu Zakona o javnih cestah, toda to po presoji pritožbenega sodišča ni vplivalo na odločitev, saj se je v praksi izkazalo, da je neusklajenost evidenc dejanskega (zemljiški kataster) oziroma pravnega stanja (zemljiška knjiga) zemljišč s stanjem v naravi, na kar tožnica v pritožbi opozarja, pravzaprav neizogibna. To pa ne pomeni, da je mogoče vrniti v naravi zemljišče, na katerem so dejanske ovire in zato na njem ni mogoče pridobiti lastninske pravice (3. točka 1. odstavka 19. člena ZDen). Poleg tega pa je cesta objekt, ki ni v lasti upravičenca, zato mu tega dela zemljišča ni mogoče vrniti niti iz razloga iz 2. odstavka 32. člena ZDen. V obravnavani zadevi je bil denacionalizacijskima upravičenkama z delno odločbo z dne 26.5.1998, že vrnjen del podržavljenega zemljišča. Za preostali del podržavljenega zemljišča parc. št. 10 k.o. ..., ki je natančno specificiran na 3. strani dopolnilne odločbe, katere zakonitost je predmet presoje v tem upravnem sporu, pa je bilo odločeno o odškodnini za to zemljišče, ki ga v naravi ni mogoče vrniti. Da je bilo zemljišče, ki je predmet dopolnilne odločbe, podržavljeno z arondacijsko odločbo, izdano na podlagi Temeljnega zakona o izkoriščanju kmetijskih zemljišč, po katerem so se lahko arondirala le kmetijska zemljišča, pa niti ni sporno. Navedeno zemljišče je kot kmetijsko opredeljeno tudi v aktu o podržavljanju in tudi v takratnem katastru. Zato je bila odškodnina za podržavljeno kmetijsko zemljišče pravilno obračunana v skladu z Odlokom o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo, v postopku denacionalizacije.

Glede na podano obrazložitev je bilo po presoji pritožbenega sodišča materialno pravo v obravnavani zadevi pravilno uporabljeno, pritožbeni ugovori pa ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Sodišče prve stopnje, ki je presodilo vse za odločitev o zadevi relevantne ugovore, je imelo oporo za svoje sklicevanje na razloge tožene stranke v določbi 2. odstavka 67. člena ZUS. Tožena stranka pa je kot podlago za to, da se je sklicevala na obrazložitev prvostopenjskega upravnega organa v odločbi pravilno navedla 2. odstavek 245. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP 1986).

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 76. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 – US RS) zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Ker je bila pritožba tožnice vložena pred 1.1.2007, ko je začel veljati ZUS-1, je Vrhovno sodišče Republike Slovenije obravnavalo pritožbo na podlagi 2. odstavka 107. člena ZUS-1 kot pritožbo po tem zakonu.