Jedro

Niti iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje niti iz trditvene podlage pravdnih strank ne izhaja, da je tožeča stranka izpolnila vse predpostavke za uresničitev pravice odstopiti od pogodbe (v smislu civilne sankcije). Zato bi sodišče prve stopnje moralo njen odstop od pogodbe glede neizvedenega dela tečaja presojati po 648. členu OZ, ki ureja prenehanje pogodbe po volji naročnika.

Izrek

Pritožba se zavrne in se prvostopenjska sodba (II. in III. točka izreka) potrdi.

Obrazložitev

Izpodbijana sodba

1. Sodišče prve stopnje je s I. točko izreka (sklep) razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 10170/2017 z dne 3. 11. 2017 tudi v prvem in tretjem odstavku izreka ter postopek nadaljevalo kot po tožbi. Z II. točko izreka je (s sodbo) toženi stranki naložilo, da mora tožeči stranki v osmih dneh plačati 514,00 EUR s pripadki. Hkrati je odločilo, da mora tožena stranka povrniti tožeči stranki njene izvršilne in pravdne stroške v skupnem znesku 491,97 EUR s pripadki (III. točka izreka).

Pritožba tožene stranke in odgovor na pritožbo

2. Proti tej sodbi je tožena stranka pravočasno vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Predlagala je, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni njej v prid, podredno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

K odločitvi o pritožbi

4. Pritožba ni utemeljena.

Posebnosti postopka v sporih majhne vrednosti

5. Tožbeni zahtevek se nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR. Zato je sodišče ta gospodarski spor vodilo po določbah postopka v sporih majhne vrednosti (495. člen ZPP). Sodbo, izdano v takem postopku, je mogoče izpodbijati le iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka (prvi odstavek 458. člen ZPP). O pritožbi zoper sodbo je odločila sodnica posameznica (peti odstavek 458. člena ZPP).

Vezanost pritožbenega sodišča na ugotovljeno dejansko stanje in presoja sodišča prve stopnje

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, na katere je pritožbeno sodišče vezano na podlagi prvega odstavka 458. člena ZPP, izhajajo naslednja pravno odločilna dejstva: (1) zakoniti zastopnik tožeče stranke je 18. 1. 2016 s podpisom toženkine prijavnice gospo A. A. (v nadaljevanju: tečajnica) pri toženi stranki prijavil na 150 urni tečaj slovenskega jezika za tujce, (2) tožeča stranka je 21. 2. 2016 za ta tečaj toženi stranki nakazala avans 1.542,00 EUR, (3) tožena stranka je bila seznanjena, da je prihod tečajnice v Slovenijo pogojen z opravljenim tečajem slovenskega jezika, ki obsega najmanj 150 ur, (4) pravdni stranki sta se dogovorili, da se tečaj začne, ko se naberejo vsaj trije tečajniki, (5) tožena stranka je s tečajnico (v skupini treh tečajnikov) izvedla 100 ur tečaja slovenskega jezika za tujce, (6) po stotih opravljenih urah tečaja se druga dva tečajnika nista odločila za nadaljevanje tečaja, zato je tožena stranka tožeči stranki oziroma tečajnici ponudila, da se preostalih 50 ur skupinskega tečaja pretvori v 14,68 ur individualnega tečaja, (7) obstajala je tudi možnost nadaljevanja tečaja v skupini, vendar tožena stranka ni vedela, kdaj se bo nova skupina oblikovala, zato tožeči stranki ni ponudila datuma za nadaljevanje tečaja v skupini, (8) splošni pogoji tožene stranke ne določajo, da lahko tožena stranka med izvajanjem jezikovnega tečaja enostransko spremeni večje število ur skupinskega tečaja v manjše število ur individualnega tečaja, (9) tečajnica je 11. 4. 2017 pristopila na 101. in 102. uro tečaja, na kateri ji je profesorica P. P. povedala, da se bo tečaj nadaljeval kot individualni, (10) tožeča stranka se s strani tožene stranke predlagano pretvorbo preostanka skupinskega tečaja v individualnega ni strinjala, (11) tožeča stranka je nato toženi stranki predlagala, (a) da se pogodba sporazumno razveže ali (b) da se tečaj nadaljuje z individualnimi urami po ceni 15,00 EUR na uro, tožena stranka pa se s tema predlogoma ni strinjala, (12) tečaj se po 11. 4. 2017 ni nadaljeval, (13) tožeča stranka je toženi stranki poslala bremepis št. 5/17 z dne 19. 6. 2017 (A7), v katerem je navedla, da enostransko prekinja pogodbo glede neizvedenega dela tečaja in zahteva vračilo 1/3 plačane cene.

7. Na podlagi tako ugotovljenih dejstev je sodišče prve stopnje presodilo, (1) da sta pravdni stranki sklenili podjemno pogodbo, (2) da tožena stranka preostale obveznosti ne bo izpolnila, (3) da je tožeča stranka na podlagi prvega odstavka 108. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ) utemeljeno in v primernem roku odstopila od pogodbe glede neizvedenega dela tečaja in (4) da je tožeča stranka zaradi razveze pogodbe od tožene stranke na podlagi prvega in drugega odstavka 111. člena OZ1 upravičena zahtevati vračilo plačila za tisti del storitve, ki ni bil opravljen.

Povzetek bistvenih pritožbenih navedb

8. Pritožnica je vztrajala, da je bil razlog za prekinitev pogodbe na strani tožeče stranke. Sodišču prve stopnje je očitala, da ni jasno, ali je štelo, ali je bila pravočasna izpolnitev bistvena sestavina pogodbe ali ne. Sama je (v pritožbi) menila, da ni bila. Zato bi lahko tožeča stranka, če bi do zakasnitve z izpolnitvijo res prišlo po krivdi tožene stranke, od pogodbe odstopila le na podlagi 105. člena OZ, torej tako, da bi toženi stranki dala primeren dodatni rok za izpolnitev pogodbe. Poleg tega je menila, da so ugotovitve sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi protislovne. V zvezi s tem je poudarila, da sodišče prve stopnje na eni strani ugotavlja, (1) da med pravdnima strankama ni sporno, da je bila tožeča stranka pripravljena ves čas pogodbenega odnosa počakati, da tožena stranka zagotovi skupino, v kateri se bo izvajal tečaj in (2) da je tožena stranka tožeči stranki ponudila tudi možnost nadaljevanja tečaja v skupini, vendar šele takrat, ko bi se skupini pridružila še vsaj dva tečajnika, na drugi strani pa, (3) da je bilo očitno, da tožena stranka ne bo izpolnila preostale obveznosti.

Presoja pritožbenega sodišča

9. Pritožbeno sodišče je preizkus izpodbijane sodbe opravilo v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Po tako opravljenem preizkusu ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pri odločanju zmotno uporabilo materialno pravo, kot je pojasnjeno v nadaljevanju.

10. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da niti dejanska niti trditvena podlaga sodišča prve stopnje ne dajeta podlage za sklepanje, da je tožeča stranka odstopila od pogodbe po splošnih pravilih za odstop od pogodbe2. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da pravdni stranki nista dosegli soglasja glede nadaljevanja tečaja z individualnimi urami (15. točka obrazložitve) in da sta se pravdni stranki en mesec usklajevali glede nadaljevanja tečaja. Ker do soglasja ni prišlo, pa je presodilo, da je tožeča stranka v primernem roku odstopila od pogodbe. Tak zaključek sodišča prve stopnje pa je glede na citirana določila prvega odstavka 105. člena OZ v zvezi s prvim odstavkom 108. člena OZ3 pravno zmoten. Stranki namreč nista navajali, pa tudi sodišče prve stopnje ni ugotovilo, (1) kdaj se je iztekel pogodbeni rok za izpolnitev (zaporednih) obveznosti tožene stranke, torej do kdaj bi morala tožena stranka izpolniti svoje obveznosti, (2) da je bil rok za izpolnitev obveznosti bistvena sestavina pogodbe,4 pa tudi tega ne, (3) da je tožeča stranka toženi stranki dala dodatni rok za izpolnitev obveznosti.

11. Iz ugotovitve sodišča prve stopnje, da sta se pravdni stranki mesec dni usklajevali glede dokončanja tečaja, a se nista uskladili, namreč ne izhaja, da je tožeča stranka toženi stranki dala dodaten rok za izpolnitev pogodbe. Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožnici, da je sodišče prve stopnje glede na to, da je zapisalo, da bi tožena stranka tožeči stranki lahko ponudila nadaljevanje tečaja v skupini, vendar šele, ko bi se tečajnici pridružila dva nova tečajnika, zmotno presodilo, da je bilo očitno, da tožena stranka ne bo izpolnila svoje preostale obveznosti.

12. Niti iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje niti iz trditvene podlage pravdnih strank torej ne izhaja, da je tožeča stranka izpolnila vse predpostavke za uresničitev pravice odstopiti od pogodbe (v smislu civilne sankcije). Zato bi sodišče prve stopnje moralo njen odstop od pogodbe glede neizvedenega dela tečaja presojati po 648. členu OZ,5 ki ureja prenehanje pogodbe po volji naročnika. Po tem določilu lahko naročnik vse dotlej, dokler naročeni posel ni končan, od pogodbe kadarkoli odstopi iz kateregakoli razloga.6

13. Če naročnik vnaprej plača naročeno storitev, nato pa do (celotne) izpolnitve pogodbe s strani podjemnika ne pride, ker naročnik po svoji volji odstopi od pogodbe glede še neizvedenega dela, pridobi naročnik v skladu z določilom tretjega odstavka 190. člena OZ pravico do vračila že opravljenega plačila za neizvedeno delo. Podjemnik je namreč nekaj prejel na podlagi, ki je kasneje odpadla.7 Nasproti tej pravici naročnika pa stoji pravica podjemnika iz 648. člena OZ. Po tem določilu ima podjemnik pravico od naročnika zahtevati plačilo, ki je bilo dogovorjeno za izvedbo posla, zmanjšano za (1) stroške, ki jih podjemnik ni imel, pa bi jih moral imeti, če pogodba ne bi bila razdrta in (2) za tisto, kar je podjemnik zaslužil drugje ali kar namenoma ni hotel zaslužiti.8

14. Tožeča stranka zahteva vračilo plačila za 50 ur, kar je preveč, saj je tečajnica pristopila še na 101. in 102. uro individualnega tečaja. Kljub temu tožena stranka tožbenemu zahtevku po višini niti z besedico ni ugovarjala. Koliko sta ti dve individualni uri vredni, iz trditvene podlage pravdnih strank niti pritožbeno sodišče ni moglo razbrati.

15. Poleg tega tožena stranka ni zatrjevala niti dokazovala, da je zato, ker je tožeča stranka odstopila od pogodbe, imela (ali da bo še imela) kakršne koli stroške zaradi neizvedbe celotnega tečaja - te navedbe pa so, sledeč določilu 648. člena OZ, njeno trditveno in dokazno breme. Iz tega sledi, da je tožničin zahtevek po višini v celoti utemeljen, pa četudi na drugi pravni podlagi.

16. Glede na zgornje razloge pritožba ni utemeljena. Posledično tudi ni utemeljena zoper stroškovno odločitev v III. točki izreka.9 Ker pa pritožbeno sodišče ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni zaznalo nobenih tistih postopkovnih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člena ZPP).

1 Prvi odstavek 111. člena OZ določa: Če je pogodba razvezana, sta obe stranki prosti svojih obveznosti, razen obveznosti za povrnitev morebitne škode. Drugi odstavek istega člena pa: Če je ena stranka popolnoma ali deloma izpolnila pogodbo, ima pravico do vrnitve tistega, kar je dala. 2 105. člen OZ: (1) Če izpolnitev obveznosti v določenem roku ni bistvena sestavina pogodbe, obdrži dolžnik pravico, da tudi po izteku roka izpolni svojo obveznost, upnik pa, da zahteva njeno izpolnitev. (2) Če hoče upnik odstopiti od pogodbe, mora pustiti dolžniku primeren dodatni rok za izpolnitev. (3) Če dolžnik ne izpolni obveznosti v dodatnem roku, nastanejo enake posledice kot takrat, ko je rok bistvena sestavina pogodbe. Prvi odstavek 108. člena OZ: Kadar v pogodbi z zaporednimi obveznostmi ena stranka ne izpolni ene obveznosti, lahko druga stranka v primernem roku odstopi od pogodbe glede vseh bodočih obveznosti, če je iz danih okoliščin očitno, da tudi te ne bodo izpolnjene. 3 To določilo ureja pravne posledice neizpolnitve pri pogodbah s trajajočimi in zaporednimi obveznostmi. Vendar pa se ne uporablja za presojo pravnih posledic glede prve neizpolnjene (zaporedne) obveznosti, ampak določa (le) usodo nadaljnjih zaporednih obveznosti, ki naj bi sledile neizpolnjeni oziroma usodo že izpolnjenih obveznosti (Glej: M. Juhart v N. Plavšak in drugi, Obligacijski zakonik s komentarjem, splošni del, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 582 – 583). 4 Prim. 104. in 105. člen OZ. 5 Prim. VSRS sodba III Ips 157/2017 z dne 13. 7. 2010 (14. točka obrazložitve) in VSL sodba I Cpg 1318/2016 z dne 21. 2. 2018 (15. točka obrazložitve). 6 Ta odstopna pravica naročnika nima značilnosti civilne sankcije, ki bi jo naročnik lahko uresničil (samo) v primeru kršitve podjemnikove izpolnitvene obveznosti. 7 Prim. VSRS Sodba III Ips 38/00 z dne 18.09.2001, VSK Sodba Cpg 206/2007 z dne 14.3.2008 in N. Plavšak v Plavšak N. in ostali, Obligacijski zakonik s komentarjem (posebni del), 3. knjiga, str. 896 – 898. 8 To pravilo je namenjeno temu, da podjemnik zaradi enostranskega odstopa naročnika ne trpi izgube dohodka, ki ga je upravičeno pričakoval. Omejitev pravice do polnega plačila je izpeljana iz splošnih načel obligacijskega prava (načelo vestnosti in poštenja in skrbnosti pri uveljavljanju pravic) in nalaga podjemniku, da v okviru svojih zmožnosti zmanjša pogodbeno obveznost naročnika tudi tako, da sprejme drugo delo. 9 Tožena stranka se je na stroške pritožila zgolj posledično. Ker pa s pritožbo ni uspela, je tudi pritožba proti odločitvi o pravdnih stroških neutemeljena.