Jedro

Ni nezakonito lokacijsko dovoljenje, ki dopušča gradnjo delavnice za betonske izdelke, v kateri bodo stroji povzročali hrup in vibracije, vendar pod nivojem, predpisanem z normativi.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnikov zoper ponovno lokacijsko dovoljenje z dne 28.9.1993, s katerim je Sekretariat za varstvo okolja in urejanje prostora občine investitorjema V. in D.S. (prizadeta stranka v tem upravnem sporu), dovolil gradnjo poslovnega objekta - delavnice za betonske izdelke pri njuni stanovanjski hiši na parceli št. 1749/4 pod pogoji, ki jih je navedel v izreku te odločbe. Tožena stranka je v obrazložitvi svoje odločbe navedla, da so za izdajo lokacijskega dovoljenja podani vsi pogoji, ki jih določata 22. in 23. člen zakona o urbanističnem planiranju (Uradni list SRS, št. 16/67, 27/72 in 8/78). Lokacijsko dovoljenje je v skladu z elementi urbanističnega reda občine (Uradne objave, št. 34/81), le-ta pa je v skladu z družbenim planom občine za obdobje 1986-90. Predvidena lokacija leži v ureditvenem območju naselja, ki ga ureja urbanistični red občine in upošteva pogoje iz 4. in 6. člena odloka, ki se nanašajo na arhitekturno oblikovanje objekta ter na njegov vpliv na okolje. Na tem območju je dovoljena gradnja tudi drugih objektov, ne le stanovanjskih in kmečkih. Nadalje je tožena stranka ugotovila, da so bila dana vsa soglasja pristojnih organov. S soglasjema sanitarne inšpekcije in požarno-varnostne inšpekcije, je bilo ugotovljeno, da s predvideno gradnjo ne bodo prizadeti javni interesi.

V tožbi tožeča stranka navaja, da je izpodbijana odločba nezakonita, ker so bili predpisi, na katere se opira, napačno uporabljeni, dejansko stanje pa je bilo povsem zmotno ugotovljeno. Zgrajeni objekt je industrijski, postavljen pa je v naselje stanovanjskih hiš. Zato je po mnenju tožeče stranke v tem okolju tujek. Dejavnost v njem povzroča vibracije in hrup, ne glede na stopnjo le-teh. Zato zmanjšuje kvaliteto okolja in bivalnih pogojev. Tožeča stranka meni, da dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno, ker je bilo prezrto, da je potrebno cement tudi pripeljati do objekta, ga pretovarjati in z njim manipulirati, kar vse povzroča prah, ki se raznaša po okolici. Nobeno od pridobljenih sanitarnih soglasij se ne ukvarja z vplivom tega prahu in smradu. Ob meritvah tožnika nista zaznala običajnega hrupa in vibracij, kot so bile pred meritvami in po njih. Očitno so odvisne od vrste in teže izdelka, ki je trenutno v proizvodnji. Opravljene meritve nimajo nobene teže, saj je bilo izmerjeno le to, kar je investitor želel, da se izmeri. V dopolnitvi tožbe z dne 8.6.1994 tožeča stranka še navaja, da je odločba ustavnega sodišča, s katero je razveljavilo navodilo za pripravo prostorskih ureditvenih pogojev za sanacijo degradiranega prostora, in sicer v delu, ki je omogočal legalizacijo tudi tistih črnih gradenj, ki niso bile prijavljene in za katere ni bil plačan depozit v skladu z zakonom o spremembah in dopolnitvah zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor, potrditev pravilnega stališča tožeče stranke, da črne gradnje, ki ni bila prijavljena in za katero ni bil plačan depozit v skladu z zakonom, ni mogoče legalizirati mimo zakona.

V odgovoru na tožbo je tožena stranka navedla, da so razlogi v izpodbijani odločbi pravilni in zato je predlagala naj sodišče tožbo zavrne.

Prizadeta stranka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je tožena stranka v izpodbijani odločbi pravilno ugotovila, da je pravna podlaga za izdajo ponovnega lokacijskega dovoljenja, ki je predmet tega upravnega spora, urbanistični red občine (Uradne objave, št. 34/81), ki je usklajen z družbenim planom občine za obdobje 1986-1990 (Uradne objave št. 5/87). Na podlagi 85. člena zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN) in 3. člena zakona o planiranju in urejanju prostora v prehodnem obdobju (Uradni list RS, št. 48/90) se lokacijski postopki, ki temeljijo na urbanističnih redih, vodijo po določbah zakona o urbanističnem planiranju (Uradni list SRS, št. 16/67, 27/72 in 8/78).

Ob pravilni ugotovitvi tožene stranke, da je po 6. členu navedenega odloka o urbanističnem redu občine dovoljena tudi gradnja drugih objektov in ne le stanovanjskih in kmečkih, je neutemeljen tožbeni ugovor, da je sporni objekt industrijski in da zato ne sodi v naselje stanovanjskih hiš. Po še veljavnem urbanističnem redu je tudi gradnja delavnice za betonske izdelke dovoljena.

V zvezi s tožbenimi ugovori o vplivu lokacije na domnevno poslabšane pogoje bivanja zaradi prahu in smradu, ki naj bi ga povzročali stroji v delavnicah, sodišče nima nobenih pomislekov v pravilnost ugotovitev, ki so jih podali izvedenci in ki so navedeni v ponovnem poprejšnjem sanitarnem soglasju z dne 19.8.1993 in ki temelji na dodatnih meritvah. Meritve so pokazale, da je izmerjeni nivo vibracij na stanovanjskih objektih v okolici delavnice 100-krat nižji od vrednosti, ki jih podajajo standardi. Tožena stranka pa je nato še dopolnila postopek s pridobitvijo dodatnega mnenja republiškega sanitarnega inšpektorata z dne 11.2.1994, ki je potrdil, da je poprejšnje sanitarno soglasje izdano v skladu z veljavnimi sanitarno higienskimi predpisi. Republiški inšpektor je v svojem mnenju potrdil, da so zahtevane meritve hrupa in vibracij pokazale, da normativi niso preseženi, in da so rezultati meritev pravilno povzeti v skladu z ugotovitvami izvedencev. Ovrgel je tudi ugovor tožeče stranke, da je mogoče stroj prilagajati glede hrupa in vibracij pri različnih stopnjah obratovanja. Na tožbeni ugovor, da bodo stroji v delavnici povzročali vibracije, hrup in smrad ne glede na stopnjo in da bodo kvaliteta bivanja in bivalni pogoji v okolju zmanjšani, sodišče le še dodaja, da so sanitarna inšpekcija in drugi pristojni organi odločanja dolžni varovati v splošnem interesu s predpisi varovane dobrine do meje, predpisane z normativi, ne pa subjektivnih občutkov in zasebnih interesov prebivalcev.

Zmotno je stališče tožeče stranke, ko enači zakonske pogoje za izdajo lokacijskega dovoljenja na podlagi veljavnih prostorsko izvedbenih aktov z zakonskima pogojema prijave in plačila depozita po 11. členu zakona o spremembah in dopolnitvah ZUN. Izpolnitev obeh pogojev po navedeni zakonski določbi omogoča le odlog prisilne izvršbe do sprejetja prostorskega izvedbenega akta za sanacijo degradiranega prostora. V konkretnem primeru pa ne gre za degradiran prostor, pač pa le za legalizacijo gradnje na podlagi veljavnega prostorsko izvedbenega akta.

Po navedenem sodišče ugotavlja, da je tožba neutemeljena. Zato jo je zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih. Določbo zakona o upravnih sporih je sodišča smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije, skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).