Jedro

Zaradi ugotovitve odškodninske odgovornosti za škodo, povzročeno po domači živali, ni odločujoče le, ali je bila žival primerno varovana, ampak tudi, ali je ni oškodovanka s svojim ravnanjem izpodbodla oz. dražila.

Izrek

Pritožbi se u g o d i , sodba sodišča prve stopnje se r a z v e l j a v i in zadeva v r n e v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da sta toženca odgovorna za vso škodo, ki je tožnici nastala, ker se je njun pes za njuno hišo vanjo zaletel tako, da je padla in utrpela večfragmentni zlom zgornjega sklepnega dela leve golenice in zlom leve mečnice pod glavico.

Zahtevala je odškodnino za pretrpljene in bodoče fizične bolečine in neugodnosti zdravljenja ter psihične bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Sodišče prve stopnje je njenemu zahtevku ugodilo v celoti in ji prisodilo odškodnino v znesku 3,400.000,00 SIT z ustreznimi zakonitimi zamudnimi obrestmi in pravdnimi stroški.

Toženca sta se zoper sodbo pritožila izrecno iz vseh pritožbenih razlogov, vendar nista razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka obrazložila. Kar zadeva zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, pa sta trdila, da na svoji posesti nimata javne sprehajalne poti, kot je to skušal sodišču dopovedati tožničin mož.

Edina pot, ki vodi od njune hiše do njunega teniškega igrišča, gre po njuni posesti. Do te poti pa se lahko pride na dva načina. Prvi je mimo hiše, kjer sta z vsake strani dobro vidni opozorilni tabli "hud pes", drugi pa je diverzantski, saj pelje po travniku skozi močvirje in grmičevje, kjer ni nobene poti in je primeren le za osebe,ki se imajo namen skrivati. Toženka tožnice in njenega moža pri hranjenju psa ni mogla opaziti in ker poti tam, kjer sta hodila, sploh ni, ni mogla niti predvidevati, da se za njenim hrbtom kdo nahaja.Tožnica in njen mož sta morala videti opozorilne table ob njuni hiši in najmanj kar bi morala storiti, je to, da bi privezala svojega psa. Psi se na svojem območju namreč obnašajo tako, da tuje pse naganjajo. Zato je tožnica povzročila, da je pes tožene stranke ušel iz pesjaka. Sodišče bi si moralo ogledati kraj sam, preden je odločalo o temelju zahtevka tožeče stranke. Sodišče nadalje ni upoštevalo, da pes tožnice ni ugriznil, tožnica ni bila objekt njegovega napada, pes je le hotel prepoditi tožničinega psa. Ker je tožnica kot lastnica psa to dobro vedela, je napad na svojega psa hotela preprečiti na neprimeren način tako, da je se zoperstavila tožničinemu psu, zaradi tega padla in se pri padcu poškodovala. Pritožba meni, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj verjame tožnici, da je prišlo do njene poškodbe tako, kot je ona zatrjevala. Izvedenec ni zatrdil, na kakšen način je do poškodbe prišlo. Sodišče tudi ni upoštevalo, da je tožnica zaradi svojih let podrvžena osteoporoznim spremembam na kosteh in je do njenih poškodb prišlo predvsem zaradi tega in posledice na njenem zdravju sploh niso v vzročni zvezi s škodnim dogodkom.

Odgovora na pritožbo ni bilo.

Pritožba je utemeljena.

Na podlagi določbe 1. odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99) je sodišče druge stopnje postopek nadaljevalo na podlagi Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77, 36/77, 36/80, 69/82, 58/94, 74/87, 14/88, 57/89, 20/90 in 27/90 - v nadaljevanju: ZPP), saj je bila izpodbijana sodba izdana pred uveljavitvijo sedaj veljavnega zakona. Pritožbeno sodišče pri delu sodišča prve stopnje ni našlo tistih kršitev postopka, na katere pazi po čl. 365/II ZPP uradoma. Pritožba, ki ni obrazložila svojih trditev o bistveni kršitvi postopka, zato iz teh razlogov ni utemeljena.

Pravna podlaga za odločanje o sporu pravdnih strank je v čl. 1320 ODZ. Po tem določilu je odgovoren za škodo, ki jo povzroči žival, tisti, kdor jo je k temu izpodbodel, dražil ali zanemaril jo varovati. Kdor žival redi, je odgovoren, ako ne dokaže, da je poskrbel za potrebno varstvo ali nadzorstvo živali.

Sodišče prve stopnje je preuranjeno odločilo, da sta toženca odgovorna za vso tožničino škodo. Sodbo zoper temelj, to je odločitev sodišča prve stopnje o polni odgovornosti tožene stranke, je pritožba tožene stranke omajala. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je sodišče prve stopnje ocenilo, da je toženka s tem, ko je neprevidno odprla vrata pesjaka, svojemu psu omogočila, da ji je ušel in povzročil škodni dogodek. Menilo je, da je v smislu čl. 1320 ODZ s tem tožnica zanemarila varovanje psa. Vendar pa s tem niso izčrpane vse okoliščine, ki so po tem zakonitem določilu odločujoče za ugotovitev odškodninske odgovornosti tožene stranke za škodo, ki jo je domača žival povzročila. Sodišče prve stopnje namreč ni ocenilo okoliščin, ki jih zatrjuje in dokazuje tožena stranka in ki jih je v dokaznem postopku že deloma obravnavalo. To so okoliščine, ali ni tožnica s svojim ravnanjem psa "izpodbodla oz. dražila", ko mu je, kot zatrjuje tožena stranka, preprečevala napad na tožničinega psa.

Sprehajala se je na območju parcele tožene stranke, po kateri se običajno ne hodi, in končno ni svojega psa na tuji parceli zavarovala in pripela na vrvico. Te okoliščine, če bi se izkazale kot točne, bi utegnile vplivati na oceno deleža odgovornosti tožene stranke za škodni dogodek.

Pritožbeno sodišče je na podlagi obrazloženega pritožbi tožene stranke ugodilo in razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje bo moralo dopolniti dokazni postopek s podrobnim zaslišanjem strank v nakazani smeri in ugotoviti, ali je na parceli, kjer je prišlo do škodnega dogodka, kakšna javna pot oz. ali gre za privatno zemljišče, kjer se običajno ljudje ne gibljejo.To je pomembno za oceno, ali je tožena stranka dovolj jasno opozorila mimoidoče, da imajo hudega psa. Nadalje bo moralo oceniti, ali je res prišlo do tožničine poškodbe tako, da je hotela preprečiti psu tožene stranke, da napade njenega psa in je zaradi tega prišlo do škodnega dogodka. Tožničine poškodbe namreč res ne kažejo na to, da bi pes tožene stranke tožnico napadel in jo ugriznil ali sicer povzročil njene telesne poškodbe. Oceniti pa bo moralo tudi, kakšen pomen ima za nastanek škodnega dogodka dejstvo, da je pes tožeče stranke bil nezavarovan na posesti tožene stranke. Po potrebi bo moralo zaslišati izvedenca kinološke stroke o nakazanih spornih vprašanjih, od katerih je odvisna ocena odgovornosti ene oziroma druge stranke za nastanek škodnega dogodka.

Odločitev pritožbenega sodišča temelji na čl. 379 ZPP/77.