Jedro

V konkretnem primeru so podane okoliščine, zaradi katerih je za obravnavo tožnikove prošnje odgovorna Hrvaška. Prstni odtisi tožnika so bili vneseni v centralno bazo Eurodac s strani Republike Hrvaške in tožnik je že na Hrvaškem zaprosil za mednarodno zaščito.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahtevi za izdajo začasne odredbe se ugodi tako, da se izvršitev izpodbijanega sklepa Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-373/2014/14 (1318-18) z dne 15. 5. 2015 odloži do izdaje pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka odločila, da Republika Slovenija (RS) ne bo obravnavala tožnikove prošnje za mednarodno zaščito, ker bo predan Republiki Hrvaški, ki je odgovorna država članica EU za vsebinsko obravnavo njegove prošnje. V svoji obrazložitvi navaja, da je ob vložitvi tožnikove prošnje za mednarodno zaščito pridobila podatek, da so bili prstni odtisi tožnika vneseni v centralno bazo Eurodac s strani Republike Hrvaške dne 2. 12. 2014. Po prvem odstavku 3. člena Dublinske uredbe mora prošnjo za mednarodno zaščito obravnavati ena sama država članica EU in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III. Sklicuje se na določbo b) točke prvega odstavka 18. člena Dublinske uredbe, ki določa, da mora država članica pod pogoji iz členov 23., 24., 25. in 29. ponovno sprejeti prosilca, katerega prošnja se obravnava in ki je podal prošnjo v drugi državi članici ali ki je na ozemlju druge države članice brez dokumenta za prebivanje. Od pristojnega organa Republike Hrvaške je dne 9. 1. 2015 prejela odgovor, da je Republika Hrvaška odgovorna za obravnavo tožnikove prošnje. S tožnikom je tudi opravila osebni razgovor. Tožnik je na razgovoru najprej povedal, da na Hrvaškem ni zaprosil za mednarodno zaščito, ko pa mu je bilo predočeno, da iz podatkov Eurodac izhaja, da je na Hrvaškem zaprosil za mednarodno zaščito dne 2. 12. 2014, je povedal, da je tam prošnjo podal. Na Hrvaškem se je predstavil z drugimi osebnimi podatki. Povedal je tudi, da v zvezi z nastanitvijo in morebitnimi težavami v času bivanja na Hrvaškem v Azilnem domu v Zagrebu ni imel nobenih težav. Tožena stranka ugotavlja, da za Hrvaško ne obstoji utemeljena domneva, da obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročili nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah. Pridobila je tudi poročilo o raziskavi New issues in refugee research, ki jo je opravil UNCHR v Republiki Hrvaški januarja 2015 in iz katerega med drugim izhaja, da je nastanitev prosilcev za azil na Hrvaškem mogoča v nekdanjem hotelu Porin v Zagrebu, medtem ko je nastanitveni center v Kutini namenjen nastanitvi ranljivih skupin prosilcev. Za odločanje o prošnji za azil je na prvi stopnji pristojen Oddelek ministrstva za notranje zadeve in je zoper njegovo odločitev mogoč upravni spor. Iz poročila National country report-Croatia pa je razvidno, da imajo prosilci za azil pravico do brezplačne pravne pomoči v azilnem postopku. Glede na navedeno tožena stranka meni, da v Republiki Hrvaški ni sistemskih pomanjkljivosti azilnega sistema in zato se bo z Republiko Hrvaško dogovorila o sprejemu tožnika. Če pa tožnik Hrvaški ne bo predan v roku, določenem v drugem odstavku 29. člena Dublinske uredbe, bo njegovo prošnjo za mednarodno zaščito obravnavala Republika Slovenija.

Tožnik v tožbi navaja, da ima azilni sistem na Hrvaškem takšne pomanjkljivosti, da bi bile tam njegove pravice ogrožene in zato bi morala njegov primer obravnavati Slovenija. Sklicuje se na več poročil. Tako iz poročila A zilanti-život u sijeni in na marginama društva med drugim izhaja, da Hrvaška očitno ni najbolj idealna država za prosilce za azil, saj se tam pogosto srečujejo z zavračanjem okolja, v katerem živijo. Iz poročila Human rights watch-World report 2013 Croatia pa med drugim izhaja, da država prosilcem za azil ne zagotavlja brezplačne pravne pomoči v postopku na prvi stopnji, da glavna težava prosilcev za azil ostaja pomanjkanje storitev, ki so na voljo za njihovo zaposlovanje, izobraževanje in povezovanje in da prosilci za azil na Hrvaškem živijo v začasnih bivališčih in nimajo ustreznega pravnega svetovanja in psiholoških storitev. Predlaga odpravo izpodbijanega sklepa.

Tožnik je hkrati s tožbo vložil tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe, s katero predlaga, da se izvršitev izpodbijanega sklepa odloži do izdaje pravnomočne odločbe o tožbi tožnika zoper izpodbijani akt. V zahtevi za izdajo začasne odredbe navaja, da bi mu z izvršitvijo izpodbijanega akta, še pred odločitvijo sodišča o tožbi, nastala težko popravljiva škoda. V kolikor bi bil izpodbijani sklep izvršen še pred odločitvijo sodišča o glavni stvari in se tožnik v času odločanja ne bi več nahajal na območju RS in torej ne bi bil več pod jurisdikcijo Slovenije, zaradi tega ne bi več izkazoval pravnega interesa in bi njegov pravni interes zaradi predaje Hrvaški naknadno prenehal. Zgolj ugotavljanje zakonitosti oziroma nezakonitosti izpodbijane odločbe bi bilo za tožnika tako brez učinka, ker bi prenehala možnost odločanja o tem, kar je bilo predmet upravnega spora. Sklicuje se na stališče Vrhovnega sodišča kot ga je le-to zavzelo v sodbi Up 63/2011 in sicer, da zadržanje tovrstnih odločitev zavezuje toženo stranko že po naravi stvari. Tudi če bi v upravnem sporu uspel in bi bil sklep odpravljen ter zadeva vrnjena toženi stranki v ponovno odločanje, si tožnik svojega položaja s tem ne bi mogel več izboljšati, ker se njegova zadeva ne bi mogla reševati v Sloveniji. Sodno varstvo v upravnem sporu na ta način ne bi moglo biti učinkovito, s tem pa bi bila kršena pravica do sodnega varstva.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne. V zvezi s predlogom za izdajo začasne odredbe pa poudarja, da je do odločitve sodišča odpovedala izvedbo transferja v Republiko Hrvaško in bo z nadaljnjimi postopki počakala do končne odločitve sodišča. K I. točki izreka: Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je predmet sodne presoje sklep tožene stranke, s katerim je le-ta odločila, da tožnikove prošnje za mednarodno zaščito ne bo obravnavala, ker bo predan Republiki Hrvaški, ki je odgovorna za vsebinsko obravnavo njegove prošnje. Izpodbijana odločitev temelji na določbi b) točke prvega odstavka 18. člena Dublinske uredbe, ki določa, da je odgovorna država članica po tej uredbi zavezana pod pogoji iz členov 23., 24., 25. in 29. ponovno sprejeti prosilca, katerega prošnja se obravnava in ki je podal prošnjo drugi državi članici ali ki je na ozemlju druge države članice brez dokumenta za prebivanje.

Po mnenju sodišča je odločitev tožene stranke pravilna. Tožena stranka je pravilno ugotovila, da so v konkretnem primeru podane okoliščine, zaradi katerih je za obravnavo tožnikove prošnje odgovorna Hrvaška. Sodišče zato glede navedenega sledi utemeljitvi izpodbijanega sklepa in, skladno z določbo drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), v izogib ponavljanju, razlogov za odločitev ne bo ponavljalo. Poudarja pa, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da so bili prstni odtisi tožnika vneseni v centralno bazo Eurodac s strani Republike Hrvaške in da je tožnik tudi že na Hrvaškem zaprosil za mednarodno zaščito.

V tožbi zatrjevane pomanjkljivosti na drugačno odločitev v zadevi ne morejo vplivati. Zatrjevane pomanjkljivosti namreč niso sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena listine EU o temeljnih pravicah. Po mnenju sodišča pa sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in nevarnostjo nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v Republiki Hrvaški ni, ker sodišču ni znano nobeno relevantno poročilo o stanju v Hrvaški v smislu obstoja sistemskih pomanjkljivosti v postopkih. Tudi tožnik takih poročil v postopku tudi ni predložil. Za varstvo morebitnih procesnih in materialnih kršitev pa ima tožnik na voljo pravna sredstva po hrvaškem pravosodnem sistemu. Tožnik torej s svojimi tožbenimi navedbami ne more omajati izpodbijane odločitve.

Ker je odločitev tožene stranke po presoji sodišča pravilna in zakonita, je sodišče tožbo tožnika na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

K II. točki izreka: V skladu z drugim odstavkom 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče, skladno z načelom sorazmernosti, upoštevati tudi prizadetost javne koristi in koristi nasprotnih strank.

Sodišče v obravnavani zadevi ugotavlja, da je izpodbijani sklep z vročitvijo postal izvršljiv (četrti odstavek 74. člena ZMZ). Poleg tega je tudi v izpodbijanem sklepu navedeno, da tožba na upravno sodišče ne zadrži njegove izvršitve. Tudi v četrtem odstavku 74. člena ZMZ je določeno, da le tožba zoper odločbo o zavrnitvi prošnje zadrži izvršitev, medtem ko v primeru vseh drugih odločitev po tem zakonu tožba ne zadrži njihove izvršitve. Če bi bil izpodbijani sklep izvršen pred pravnomočnostjo te sodbe, ki pa lahko nastopi šele z izdajo sodne odločbe Vrhovnega sodišča v pritožbenem postopku, bi to pomenilo, da vzpostavitev prejšnjega pravnega razmerja ne bi bila več mogoča, ker se zadeva ne bi mogla reševati v Sloveniji, ker tožnik ne bi bil več tu. Vzpostavitev prejšnjega pravnega razmerja torej ne bi bila več mogoča, tudi če bi tožnik v tem upravnem sporu uspel. Če bi namreč v njem uspel in bi bil sklep odpravljen ter zadeva vrnjena toženi stranki v ponovno odločanje, si tožnik s tem svojega pravnega položaja ne bi mogel več izboljšati. Sodno varstvo v upravnem sporu na ta način ne bi bilo več učinkovito, s tem pa bi bila kršena pravica do sodnega varstva. Po oceni sodišča pa izvršitev izpodbijanega akta tudi ne nasprotuje javni koristi.

Sodišče je zato iz navedenih razlogov zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodilo na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1.