Jedro

Kadar zavarovalno premijo za nezgodno zavarovanje plačuje delodajalec, tedaj zavarovanje krije del njegove odgovornosti, zato oškodovanec ne more imeti pravice iz obeh pravnih temeljev, odškodninskega in zavarovalnega.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je dolžna tožena stranka plačati tožniku odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 3.000.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila, vse v 15-ih dneh.

Zoper sodbo se pritožuje tožnik po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) s predlogom, da se sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da je sodišče obravnavalo odškodninski zahtevek tožnika zaradi nepremoženjske škode, ki mu je nastala zaradi brce bika ob nakladanju na tovornjak. Opredelilo se je o vseh oblikah nepremoženjske škode, razen o odškodnini za pretrpljeni strah, češ da ni postavljena po višini. To je v nasprotju s tožbenimi navedbami. Tudi tožnik sam je o okoliščinah strahu, njegove intenzivnosti in trajanja izpovedal, tako da bi sodišče tudi o tem delu zahtevka moralo odločiti. Sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek, ker je bila odškodnina tožniku plačana po polici zavarovanja avtomobilske odgovornosti samostojnega podjetnika. Pri tem ni pojasnilo, kaj ima nakladanje bika na tovornjak skupnega z avtomobilsko odgovornostjo. Ni ugotovilo, kakšna odškodnina naj bi bila plačana iz avtomobilske odgovornosti in katere vrste škod naj bi ta odškodnina nadomeščala (telesne bolečine, duševne bolečine zaradi skaženosti, strah in drugo). Ker teh dejstev ni ugotavljalo, ni moglo ugotoviti, da je bila odškodnina, ki bi jo sicer sodišče priznalo, v celoti že plačana. Obstaja možnost, da katera izmed škod sploh ni bila plačana, ker je zavarovanje avtomobilske odgovornosti ne pokriva, ali pa je bila katera plačana manj kot se je za to vrsto škode odločilo sodišče, ali celo več kot meni sodišče, da je pravično. Zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ni bilo moč preizkusiti sodbe, saj nima razlogov o odločilnih dejstvih in gre za kršitev določb postopka. Brez ugotovitve, katere škode pokriva zavarovanje avtomobilske odgovornosti, pravilna in zakonita odločitev ni možna. Šele ko bo ugotovilo ta dejstva, bo moglo pravilno presoditi o tem, ali se odškodninski zahtevki kumulirajo, oziroma, ali ima tožnik pravico do poplačila po obeh temeljih, torej iz odgovornosti za nevarno stvar, oziroma iz avtomobilske odgovornosti.

Pritožba ni utemeljena.

Pritrditi je sicer pritožbenim navedbam, da so se tožbene navedbe o odškodnini za psihične bolečine nanašale na odškodnino za strah, v povezavi z navedbami v pripravljalni vlogi z dne 8.6.2005, glede odškodnine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti; zahtevka za to vrsto škode namreč tožnik ni določno postavil. Ne glede na to, tožniku je bila prisojena odškodnina v zahtevani višini 500.000,00 SIT, čeprav iz (drugega) naslova, zmanjšanja življenjskih aktivnosti, kar pa na sprejeto odločitev ne vpliva. Prvostopenjsko sodišče je namreč ugotovilo, da je Z.S. izplačala tožniku dnevno odškodnino v višini 109.500,00 SIT ter 525.000,00 SIT iz naslova ocenjene 10,5% invalidnosti, in sicer iz naslova kolektivnega nezgodnega zavarovanja delavcev, za katero je zavarovalne premije plačevala tožena stranka. Z.T. pa je tožniku izplačala odškodnino v višini 2.020.000,00 SIT iz naslova zavarovanja avtomobilske odgovornosti M.L. s.p.. Skupno je tako prejel od obeh zavarovalnic 2.654.500,00 SIT, kar pa presega z izpodbijano sodbo prisojeno odškodnino v višini 2.200.000,00 SIT. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim stališčem, da je kumulacija odškodninskega zahtevka in zahtevka iz zavarovalne pogodbe dopustna le pri osebnem zavarovanju, ne pa pri premoženjskem zavarovanju oz. pri zavarovanju pred odgovornostjo (948. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih, ZOR, v zvezi s 1060. čl. Obligacijskega zakonika). Pri premoženjskem zavarovanju pomeni plačilo zavarovalnine povrnitev škode, zato njenega povračila ni mogoče zahtevati še od povzročitelja (glej 1. odst. 925. čl. ZOR). Tudi kumulacija odškodnine, ki jo je dolžna plačati stranka iz naslova odgovornosti za nezgodo pri delu in zavarovalnine iz naslova nezgodnega zavarovanja, je dopustna le v primeru, kadar oškodovanec sam plačuje zavarovalno premijo (942. čl. v zv. z 2. odst. 948. čl. ZOR). Kadar pa zavarovalno premijo za nezgodno zavarovanje plačuje delodajalec, kot v konkretnem primeru, tedaj zavarovanje krije del njegove odgovornosti, zato oškodovanec ne more imeti pravice iz obeh pravnih temeljev, odškodninskega in zavarovalnega. V takšnem primeru torej kumulacija odškodnine in zavarovalnine ni dopustna. Takšno stališče temelji na pravilu 190. čl. ZOR o popolni odškodnini in je konkretizirano v 3. odst. 948. čl. ZOR. Takšno stališče je zastopano tudi v izpodbijani sodbi in je v skladu s teorijo in sodno prakso (glej sklep II Ips 619/2004 z dne 13.7.2006). Kot je pojasnila Z.T. tekom postopka na prvi stopnji, je tožniku na podlagi sklenjene sodne poravnave izplačala odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 2.020.000,00 SIT, utrpele v obravnavanem škodnem dogodku dne 15.9.1999 (list. št. 37, 58 spisa), kar skupno z izplačilom iz naslova kolektivnega nezgodnega zavarovanja s strani Z.S. znaša 2.654.500,00 SIT. Zato ob s pritožbo neizpodbijani višini dosojene odškodnine v višini 2.200.000,00 SIT, oz. drugače povedano, ko se s pritožbo ne trdi, da je ta prenizka, ni potrebe po dopolnjevanju postopka ob pravilni ugotovitvi prvostopenjskega sodišča, da kumulacija odškodnine in zavarovalnine v obravnavanem primeru ni dopustna. Izpodbijana odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka je zato tudi po mnenju pritožbenega sodišča materialnopravno pravilna. Ker pritožbeno sodišče tudi ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe (2. odst. 350. čl. ZPP) kršitev ni zasledilo, je zato neutemeljeno pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. čl. ZPP).