Jedro

Republiški senat za prekrške ni prekršil zakona, ker je kaznovanemu izrekel varnostni ukrep prepovedi vožnje motornega vozila, saj je izrek tega ukrepa utemeljil s stopnjo alkohola v organizmu in glede na naravo kršitve. Primernosti izreka tega varnostnega ukrepa v zahtevi za sodno varstvo ni mogoče uveljavljati.

Izrek

Zahteva kaznovanega za sodno varstvo se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodnica za prekrške je z odločbo spoznala kaznovanega za odgovornega za prekršek po čl. 226/I točka 28 ZTVCP in ga kaznovala z denarno kaznijo. Na pritožbo Policijske postaje je je Republiški senat za prekrške z uvodoma navedeno odločbo spremenil prvostopenjsko odločbo o prekršku tako, da je kaznovanemu izrekel še varstveni ukrep prepovedi vožnje motornega vozila B kategorije za čas enega meseca. V zahtevi za sodno varstvo je kaznovani uveljavljal, da je bil z izrekom varstvenega ukrepa kršen zakon, pa tudi sicer izrek tega ukrepa ni bil utemeljen. Zato je predlagal, naj se napadena odločba spremeni tako, da se pritožba predlagatelja postopka proti prvostopenjski odločbi o prekršku zavrne.

Zahteva za sodno varstvo ni utemeljena.

Kaznovani nima prav, ko meni, da je Republiški senat za prekrške z izrekom varstvenega ukrepa prepovedi vožnje motornega vozila kršil zakon. Izrek tega ukrepa je namreč med drugim utemeljil tudi s tem, da je imel kaznovani kot voznik v kritičnem času O,8 g/kg alkohola v organizmu, kar ne pomeni zanemarljivega (v napadeni odločbi očitno pomotno napisano: nezanemarljivega) odstopanja od dopustne meje alkoholiziranosti. S tem pa kaznovanemu ni bil izrečen ta varstveni ukrep zgolj zato, ker je vozil pod vplivom alkohola, marveč je bilo glede na konkretno okoliščino, to je stopnjo alkoholiziranosti nad dopustno mejo, ocenjeno, da je narava kršitve predpisov o varnosti cestnega prometa takšna, da je treba kaznovanemu izreči omenjeni varstveni ukrep. Izpodbijanje primernosti tega ukrepa, kar je storil kaznovani z opisom okoliščin, v katerih je prišlo do tega, da je spil nekaj preveč, pa se v tem postopku glede na določbe čl. 203 zakona o prekrških niti ne more uveljavljati.

Po povedanem zahteva kaznovanega za sodno varstvo ni utemeljena. Zato jo je bilo treba po čl. 204/IV zakona o prekrških zavrniti.

Kaznovani je tudi predlagal, naj se odloži izvršitev odločbe, dokler ne bo končan postopek o zahtevi. Temu predlogu senat Vrhovnega sodišča RS ni ugodil, saj ni bilo razlogov, iz katerih bi bilo mogoče sklepati, da bo zahtevi ugodeno (čl. 200/II zakona o prekrških).