Jedro

Zakonodajalec je z uveljavitvijo obveznosti za sodne tolmače iz četrtega odstavka 84. člena ZS želel zagotoviti ohranitev ustrezne ravni strokovnosti in napredka tudi pri že zapriseženih sodnih tolmačih. Gre torej za obveznost tolmača in ne za obveznost ministrstva, da tolmače seznanja in obvešča o strokovnih izpopolnjevanjih. Niti ZS niti Pravilnik o sodnih tolmačih namreč toženi stranki ne nalaga dolžnosti glede organizacije strokovnih izobraževanj in posvetovanj, niti dolžnosti obveščanja sodnih tolmačev o organiziranih posvetovanjih in strokovnih izobraževanjih, pač pa gre za obveznost sodnega tolmača, za katero mora poskrbeti sam.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Ministrstvo za pravosodje (v nadaljevanju tožena stranka) je z odločbo, št. 705-1519/2016/11 z dne 19. 3. 2018 (v nadaljevanju izpodbijana odločba), odločilo, da se tožnik z dnem dokončnosti te odločbe razreši kot sodni tolmač za angleški in nemški jezik (1. točka izreka). Tožniku je določilo, da mora v treh dneh od dne prejema odločbe toženi stranki oddati štampiljko in izkaznico sodnega tolmača za angleški in nemški jezik (2. točka izreka) ter da se njegova razrešitev vpiše v imenik sodnih tolmačev ter objavi na spletnih straneh Ministrstva za pravosodje (3. točka izreka).

2. V obrazložitvi svoje odločitve tožena stranka pojasnjuje, da je bil tožnik za sodnega tolmača za angleški in nemški jezik imenovan z odločitvijo pristojnega organa ter na tej podlagi vpisan v imenik sodnih tolmačev za ta dva jezika. V nadaljevanju citira določbo prvega odstavka 89. člena v povezavi z 92. členom Zakona o sodiščih (v nadaljevanju ZS), ki določa primere, v katerih minister, pristojen za pravosodje, razreši sodnega tolmača, med drugim tudi, ko ta ne izpolnjuje več pogojev iz četrtega odstavka 84. člena ali pogojev iz prvega odstavka 87. člena, vse ZS. Četrti odstavek 84. člena ZS določa, da so sodni izvedenci, sodni cenilci in sodni tolmači dolžni po poteku petih let od dneva imenovanja in po preteku vsakih nadaljnjih pet let predložiti ministru, pristojnemu za pravosodje, dokazila o strokovnem izpopolnjevanju in seznanitvi z novimi dognanji in metodami v stroki oziroma o sodelovanju na posvetovanjih in strokovnih izobraževanjih iz šestega odstavka 87. člena tega zakona. Pravilnik o sodnih tolmačih (v nadaljevanju Pravilnik) v prvem odstavku 29.a člena določa, da se mora tolmač v obdobju, določenem v četrtem odstavku 84. člena ZS, na podlagi šestega odstavka 87. člena tega zakona za posamezen jezik udeležiti najmanj petih strokovnih izpopolnjevanj. Ministrstvo dopušča, da se od skupno petih dokazil največ dve dokazili nanašata na splošno pravno izobraževanje, saj sodni tolmači tudi ta znanja potrebujejo za uspešno opravljanje svojih nalog pred sodišči, preostala tri dokazila pa se morajo nanašati na jezikovno izobraževanje za vsak jezik, za katerega je sodni tolmač imenovan.

3. Dolžnost predložitve dokazil o strokovnem izpopolnjevanju ministru, pristojnemu za pravosodje, je uvedel Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o sodiščih, ki je bil objavljen v Uradnem listu RS, št. 33/11 dne 3. 5. 2011 (ZS-J) in je stopil v veljavo dne 18. 5. 2011. Še pred potekom petletnega preverjanja je dne 21. 1. 2012 stopila v veljavo tudi novela Pravilnika o sodnih tolmačih (Uradni list RS, št. 1/12), ki je sodnim tolmačem naložila obveznost, da so se dolžni udeležiti petih strokovnih izpopolnjevanj, v prehodnih določbah pa še, da so prvič dolžni dokazila o strokovnem izpopolnjevanju v skladu z 29.a člena Pravilnika predložiti do konca leta 2016. Ker pa je ta novela Pravilnika pričela veljati dne 21. 1. 2012, je ministrstvo, kljub taki določbi v prehodnih določbah, kot prvo obdobje preverjanja upoštevalo obdobje od 18. 5. 2011 do 21. 1. 2017. 4. Ker je tožena stranka ugotovila, da tožnik v tako določenem obdobju ni predložil dokazil o strokovnem izpopolnjevanju in seznanjanju z novimi dognanji in metodami v stroki oziroma dokazil o sodelovanju na posvetovanjih in strokovnih izobraževanjih, ga je z dopisom z dne 16. 5. 2017 pozvala k predložitvi teh dokazil ter ga obenem seznanila s pravnimi podlagami take obveznosti. Tožnik je na ta dopis odgovoril dne 22. 5. 2017 ter v svoji vlogi navedel, da dokazil ne more predložiti, ker se izobraževanj ni udeleževal, navedel pa še, da je po njegovi oceni potreba po strokovnem izobraževanju zanj drugačna, saj znanje vzdržuje s poklicem odvetnika, ki ga opravlja. Tožena stranka je po prejemu tožnikovega dopisa nanj odgovorila dne 25. 10. 2017 in tožniku pojasnila pravne podlage za njegovo obvezo, kot izhaja iz določb ZS in Pravilnika, obenem pa ga še seznanila, da Ministrstvo za pravosodje v skladu z drugim odstavkom 29.a člena upošteva tudi 5. člen Pravilnika ter zato kot ustrezna dokazila upošteva tudi podatke o objavljenih strokovnih in znanstvenih prispevkih, raziskovalni in izobraževalni dejavnosti ter mnenja, ocene in priporočila državnih ali izobraževalnih organov, ustanov, strokovnih združenj in drugih strokovnih institucij predmetnega jezikovnega področja. Ker tožnik v roku, ki mu ga je določila tožena stranka, ustreznih dokazil ni predložil, ga je z dopisom z dne 16. 11. 2017 obvestila, da je zoper njega po uradni dolžnosti začela postopek za razrešitev, in sicer zaradi suma kršitve 2. točke prvega odstavka 89. člena v povezavi s četrtim odstavkom 84. člena in 92. členom ZS, obenem pa mu dala možnost, da na ta dopis, v katerem so bili navedeni razlogi za uvedbo postopka razrešitve, odgovori. Tožnik je v odgovoru, ki ga je tožena stranka prejela dne 14. 12. 2017, navedel, da potrebo po splošnem pravnem izobraževanju dokazuje s tem, da aktivno opravlja poklic odvetnika, glede strokovnega izobraževanja na področju angleškega in nemškega jazila pa zapisal, da se izobraževanj ni udeleževal zato, ker z njimi ni bil seznanjen. Zahteval je podatke, kdaj in v kakšni obliki je tožena stranka zagotavljala možnost tovrstnega izobraževanja ter kolikokrat ga je o tem obvestila. Tožena stranka je v odgovoru z dne 18. 12. 2017 tožniku ponovno pojasnila pravne podlage za svoje zahteve po predložitvi dokazil o strokovnem izpopolnjevanju, obenem pa tudi navedla, da je stalno strokovno izpopolnjevanje dolžnost, ki jo ZS nalaga tolmačem in da so zato sami dolžni skrbeti za spremljanje novosti na jezikovnem področju, za katerega so imenovani. Tožnik se je na ta odgovor odzval z vlogo z dne 19. 12. 2017, kateri je priložil izjavo o svoji strokovnosti in praktičnih izkušnjah od leta 1970, ko je bil imenovan za sodnega tolmača, nato pa dne 6. 2. 2018 še priporočilo Zveze kulturnih društev nemško govoreče narodne skupnosti v Sloveniji. Po prejemu slednjega je tožena stranka tožnika z dopisom z dne 20. 2. 2018 seznanila, da dopisa, v katerem je navedel svoje reference, ni mogoče upoštevati kot dokazila v smislu ZS in Pravilnika, medtem ko bo priporočilo Zveze kulturnih društev nemško govoreče narodne skupnosti v Sloveniji upoštevala kot eno dokazilo za oba jezika, za katera je bil tožnik zaprisežen. Hkrati pa je ponovno pozvala k predložitvi dodatnih zahtevanih ustreznih dokazil, vendar pa se tožnik, ki je ta dopis prejel dne 23. 2. 2018, nanj ni odzval. 5. Na podlagi vsega navedenega je tožena stranka zaključila, da tožnik ni izpolnil svoje obveznosti strokovnega izobraževanja in izpopolnjevanja za angleški in nemški jezik za obdobje od 18. 5. 2011 do 21. 1. 2017, saj ni predložil zadostnega števila ustreznih dokazil. Ker je s tem je kršil določbo 2. točke prvega odstavka 89. člena v povezavi s četrtim odstavkom 84. člena in 92. členom ZS, je tožena stranka odločila, da ga razreši kot sodnega tolmača, skladno s tem pa mu na podlagi tretjega odstavka 17. člena Pravilnika odredila, da mora v roku treh dni po prejemu odločbe oddati štampiljki in izkaznici sodnega tolmača za angleški in nemški jezik, na podlagi četrtega odstavka tega člena pa še določila, da se tožnikova razrešitev vpise v imenik sodnih tolmačev in objavi na spletnih straneh Ministrstva za pravosodje.

6. Tožnik se z odločitvijo tožene stranke ne strinja in s tožbo sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi ter vrne toženi stranki v ponovni postopek, ta pa naj mu tudi povrne stroške postopka. Navaja, da je izpodbijana odločba napačna in nezakonita. Za sodnega tolmača za nemški in angleški jezik je bil imenovan z odločbo Republiškega sekretarja za pravosodje in občo upravo, št. P 74/A-1/70 z dne 6. 7. 1970. Ker tega podatka tožena stranka v izpodbijani odločbi ne navaja, meni, da s podatki o njegovem imenovanju niti ne razpolaga. Po določbi tretjega odstavka 84. člena ZS so tolmači osebe, imenovane za neomejen čas, s pravico in dolžnostjo, da na zahtevo sodišča tolmačijo na narokih oziroma prevajajo listine. Tožnik v nadaljevanju citira še določbo šestega odstavka 87. člena v zvezi z 92. členom ZS in določbo četrtega odstavka 84. člena ZUS. Poudarja, da skrb za izobraževanje in strokovno usposabljanje kadrov po določbi 74. člena ZS sodi v pristojnost pravosodne uprave, ki jo zagotavlja Ministrstvo za pravosodje. Tožena stranka ga v obdobju od 18. 5. 2011 pa vse do izdaje izpodbijane odločbe kot sodnega tolmača ni niti enkrat seznanila z možnostjo organiziranega strokovnega izobraževanja za oba jezik, niti ga ni opozorila na dolžnost izobraževanja, ki mu jo nalaga ZS. Ker takega obvestila od tožene stranke ni prejel, jo je z vlogo z dne 13. 12. 2017 zaprosil, da mu posreduje podatek o tem, kdaj in v kakšni obliki je v času od 18. 5. 2011 do odločitve zagotovila možnost strokovnega izobraževanja za tolmače za nemški in angleški jezik ter kolikokrat je ministrstvo o teh možnosti seznanilo tolmače in konkretno njega. Na ta njegova vprašanja tožena stranka ni odgovorila, pač pa pojasnila le, da je strokovno izpopolnjevanje dolžnost, ki jo ZS nalaga tolmačem. Tožena stranka bi morala na temelju šestega odstavka 87. člena v zvezi s 74. členom ZS strokovno izobraževanje organizirati sama ali preko pooblaščene organizacije oziroma strokovnega združenja, česar pa ni storila. Kolikor bi ga tožena stranka o svetovanjih in strokovnih izobraževanjih obvestila, bi se jih zagotovo udeležil. Zato meni, da ni kršil četrtega odstavka 84. člena ZS in pogoji za njegovo razrešitev v smislu 2. točke prvega odstavka 89. člena ZS niso podani.

7. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri svoji odločitvi in razlogih zanjo, ki jih povzema, sodišču pa predlaga, naj tožbo zavrne kot neutemeljeno. Glede na tožnikovo tožbeno navedbo, da v zadeve pravosodne uprave sodi med drugim tudi skrb za izobraževanje in strokovno usposabljanje kadrov v skladu s 74. členom ZS, pojasnjuje, da sodnih tolmačev ni mogoče uvrščati v tisto kategorijo kadrov, na katere se nanaša ta zakonska določba. Sodni tolmači namreč niso zaposleni pri sodišču in zato niso kadri, zaposleni v sodstvu, prav tako z Republiko Slovenijo tudi ne sklenejo pogodbe o zaposlitvi, pač pa z imenovanjem pridobijo posebno pravico oziroma pooblastilo opravljati delo sodnega tolmača, in sicer primarno za potrebe sodišč, sekundarno pa tudi za potrebe posameznih strank in drugih državnih organov. Ne glede na to pa je tožena stranka skrbela tudi za izobraževanje in strokovno usposabljanje sodnih tolmačev, in sicer preko Centra za izobraževanje v pravosodju (v nadaljevanju CIP), ki sicer na podlagi prvega odstavka 74.a člena ZS skrbi za strokovno izpopolnjevanje ter usposabljanje za delo v pravosodnih organih.

8. Tožena stranka poudarja, da ni dolžna obveščati oziroma seznanjati sodnih tolmačev o izobraževanjih, ki jih organizira CIP, pač pa je dolžnost tolmačev, da se s tem seznanijo sami. Kolikor bi tožnik spremljal spletno stran CIP, bi se lahko seznanil z možnostjo organiziranega izobraževanja, saj CIP informacije o tem objavlja ažurno. Tožena stranka v nadaljevanju navaja strokovna izobraževanja in usposabljanja za sodne tolmače za nemški in angleški jezik, ki jih je CIP organiziral v času od 18. 5. 2011 do 21. 1. 2017, kar vse izhaja iz letnih poročil in spletnih strani tožene stranke, vsi seminarji pa so bili objavljeni najmanj 15 dni pred začetkom vsakega seminarja.

K točki I izreka:

9. Tožba ni utemeljena.

10. Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, izhaja iz podatkov v upravnih spisih in ima oporo v materialnih predpisih, na katere se sklicuje, tožena stranka pa je v obrazložitvi izpodbijane odločbe pojasnila vse razloge in pravne podlage za svojo odločitev. Kolikor iz te obrazložitve ne izhaja drugače, sodišče razlogom, ki so navedeni v izpodbijani odločbi v celoti sledi in se nanje sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožnikovimi tožbenimi navedbami pa še dodaja:

11. Sodni tolmači so osebe, imenovane za neomejen čas s pravico in dolžnostjo, da na zahtevo sodišča tolmačijo na narokih oziroma prevajajo listine (tretji odstavek 84. člena ZS), vendar pa so, ne glede na to, dolžni po preteku petih let od dneva imenovanja in po preteku vsakih nadaljnjih pet let predložiti ministru, pristojnemu za pravosodje, dokazila o strokovnem izpopolnjevanju in seznanitvi z novimi dognanji in metodami v stroki oziroma o sodelovanju na posvetovanjih in strokovnih izobraževanjih iz šestega odstavka 87. člena tega zakona (četri odstavek 84. člena ZS). Če sodni tolmač te obveznosti ne izpolni, je to razlog za njegovo razrešitev po 2. točki prvega odstavka 89. člena ZS. Šesti odstavek 87. člena ZS, ki se v skladu z 92. členom tega zakona uporablja tudi za sodne tolmače, določa, da so se sodni (izvedenci) tolmači dolžni strokovno izpopolnjevati in sproti seznanjati zlasti z novimi dognanji in metodami v stroki oziroma sodelovati na posvetovanjih in strokovnih izobraževanjih, ki jih organizira pristojni državni organ, pooblaščena organizacija ali strokovno združenje. Obseg strokovnega izpopolnjevanja sodnih tolmačev podrobneje ureja 29.a člen Pravilnika. Ta določa, da se mora tolmač v obdobju, določenem v četrtem odstavku 84. člena ZS, v skladu s šestim odstavkom 87. člena ZS za posamezni jezik udeležiti najmanj petih strokovnih izpopolnjevanj, kar po presoji sodišča pomeni, da mora za izpolnitev dolžnosti iz četrtega odstavka 84. člena ZS ministru za pravosodje predložiti pet dokazil o teh izpopolnjevanjih za vsak posamezen jezik.

12. Med strankama ni sporno, da je tožnik toženi stranki kot ustrezno dokazilo predložil priporočilo Zveze kulturnih društev nemško govoreče narodne skupnosti v Sloveniji, za katerega je tožena stranka presodila, da ga lahko upošteva kot eno ustrezno dokazilo za nemški in angleški jezik, za katera je tožnik zaprisežen. Drugih dokazil tožnik, kot med strankama ni sporno, ni predložil, pač pa zgolj osebno navedel svoje reference, za katere pa je tožena stranka ocenila, da ne gre za ustrezno dokazilo, ker je v smislu določbe 87. člena v zvezi z 92. členom ZS mogoče upoštevati le priporočila državnih ali izobraževalnih organov, ustanov, strokovnih združenj in drugih strokovnih institucij predmetnega jezikovnega področja, s čimer soglaša tudi sodišče. Ker je torej tožnik za oba jezika, za katera je zaprisežen, predložil le eno dokazilo in ne petih, kot to zahteva določba 29.a člena Pravilnika, je po presoji sodišča izpodbijana odločba, s katero je bil tožnik na podlagi 2. točke prvega odstavka 89. člena ZS razrešen kot tolmač za nemški in angleški jezik, pravilna in utemeljena na vseh prej citiranih določbah ZS in Pravilnika.

13. Sodišče ugotavlja, da je zakonodajalec z uveljavitvijo obveznosti za sodne tolmače iz četrtega odstavka 84. člena ZS želel zagotoviti ohranitev ustrezne ravni strokovnosti in napredka tudi pri že zapriseženih sodnih tolmačih. Kot izhaja iz Poročevalca Državnega zbora EVA 2011-2011-0002 št. 00720-2/2011/6 z dne 3. 3. 2011, se morajo za zagotovitev strokovnosti in napredka tudi sodni tolmači stalno seznanjati z novo terminologijo in izrazoslovjem. Gre torej za obveznost tolmača in ne za obveznost ministrstva, da tolmače seznanja in obvešča o strokovnih izpopolnjevanjih, tako kot to zmotno zatrjuje tožnik v tožbi. Niti ZS niti Pravilnik namreč toženi stranki ne nalaga dolžnosti glede organizacije strokovnih izobraževanj in posvetovanj, niti ne dolžnosti obveščanja sodnih tolmačev o organiziranih posvetovanjih in strokovnih izobraževanjih, pač pa gre za obveznost sodnega tolmača, za katero mora poskrbeti sam (smiselno enako v sodbi Upravnega sodišča RS, št. I U 1026/2012). Sklicevanje tožnika, da taka zatrjevana obveznost tožene stranke temelji na določbi 74. člena ZS, prav tako ni utemeljena. Po tej določbi je namreč ena od nalog pravosodne uprave tudi skrb za izobraževanje in strokovno usposabljanje kadrov, torej oseb, ki so zaposlene v pravosodnih organih in ne sodnih tolmačev, ki so imenovani zato, da na zahtevo sodišča tolmačijo v sodnih postopkih in prevajajo listine.

14. Na podlagi vsega navedenega sodišče zaključuje, da je izpodbijana odločitev tožene stranke pravilna in utemeljena na zakonu, postopek pred izdajo izpodbijanega sklepa pa je bil pravilen ter je zato na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Odločitev je sodišče sprejelo na seji senata, saj temelji na dokazih, ki so bili že izvedeni v postopku izdaje izpodbijanega akta (prvi odstavek 51. člena ZUS-1), dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijane odločbe, pa med strankama ni sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

K točki II izreka:

15. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.