Jedro

Učinek, ki sta ga pogodbenika s (prikrito) pogodbo o garanciji za neplačani del kupnine zasledovala, je bil v prehodu lastninske pravice na tožnikovem stanovanju na toženca - upnika, če tožnik – dolžnik ne bo izpolnil svoje obveznosti. Ta učinek je po ekonomskih značilnostih istoveten z učinkom, ki ga ima zastavna pogodba s t. i. komisoričnim sporazumom (lex commisoria), ki pa je prepovedan oziroma ničen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je prodajna pogodba, ki sta jo sklenili pravdni stranki dne 19.2.1997, nična in da je toženec dolžan tožniku izročiti vse originalne listine za tri in pol sobno stanovanje v izmeri 92,97 m2 v prvem nadstropju stanovanjske stavbe na K. x, L.. Hkrati je zavrnilo primarni nasprotni tožbeni zahtevek, po katerem naj bi bil tožnik dolžan overiti pri notarju svoj podpis na prodajni pogodbi z dne 19.2.1997 za navedeno stanovanje in podrejeni nasprotno tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je toženec oziroma nasprotni tožnik (v nadaljevanju toženec) lastnik navedenega tri in pol sobnega stanovanja. Sodišče prve stopnje je še odločilo, da je toženec dolžan tožniku povrniti njegove pravdne stroške v znesku 2.271,13 EUR.

Toženec je proti takšni odločitvi vložil pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja vse zakonsko določene pritožbene razloge. Pritožbenemu sodišču predlaga, da spremeni izpodbijano sodbo tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, hkrati pa v celoti ugodi bodisi primarnemu oziroma sekundarnemu zahtevku po nasprotni tožbi, podrejeno pa, da prvostopenjsko sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je v pravdi vsaka od strank zatrjevala svojo verzijo dogodkov. Nasprotuje dokazni oceni sodišča prve stopnje, ki mu ni verjelo, da obravnavana kupoprodajna pogodba nima nobene vsebinske povezave s prodajno pogodbo, s katero je toženčevo podjetje prodalo tožnikovemu podjetju inventar in opremo za diskoteko za kupnino 330.000,00 DEM in ni verjelo, da je toženec tožniku dejansko plačal 200.000,00 DEM kot kupnino za stanovanje in da ni verjelo njegovi partnerici, da sta v tistem času res kupovala stanovanje in da je toženec tožniku stanovanje v resnici plačal. Izpodbijana sodba tudi ne vsebuje razlogov o izpovedi toženčevega brata, ki je nakup stanovanja in plačilo kupnine smiselno potrdil, predvsem pa je tu listina, ki že sama po sebi dokazuje obstoj dolga, saj je toženec na njej potrdil prejem denarja. Toženec se sprašuje, zakaj bi tožnik potrdil prejem zneska 200.000,00 DEM od toženca, če tega ni prejel. Meni, da je v nevarnosti celotni pravni red, če se pristane na logiko prvostopenjskega sodišča, da podpis na pogodbi (soglasje volj) o prejemu denarja nič ne velja. Prodajna pogodba po vsebini ni le prodajna pogodba iz 454. člena ZOR, ampak je tudi potrdilo o prejemu denarja. Prvostopenjsko sodišče tudi ni zavzelo nikakršnega stališča glede njegovega ugovora zastaranja, saj je tožnik tožbo za ugotovitev ničnosti sporne prodajne pogodbe vložil več kot deset let po njeni sklenitvi. Po tožnikovi verziji naj bi predstavljala prodajna pogodba garancijo za plačilo preostanka kupnine po prodajni pogodbi, ki sta jo sklenili podjetji pravdnih strank oziroma naj bi predstavljala le zavarovanje za to pogodbo. Sodišče tudi samo ugotavlja, da kupnina po tej pogodbi ni bila plačana. Če je tako, se vzpostavi dogovorjena garancija, to pa je prenos lastninske pravice na tožnikovem stanovanju na toženca. Sodišče bi moralo uporabiti pravno posledico iz 2. odstavka 66. člena ZOR, ki pravi, „da če navidezna pogodba prikriva kakšno drugo pogodbo, velja ta druga pogodba“. Če je tako, je toženec po pravilu o disimulaciji upravičen do lastninske pravice na tožnikovem stanovanju. Sodišče prve stopnje je iz dejanskih ugotovitev napravilo napačne pravne zaključke oziroma zmotno uporabilo materialno pravo. Sodišče prve stopnje pravno posledico ničnosti sporne pogodbe zrcali v pravni normi 26. člena ZOR. Pravne podlage ugotovljene ničnosti oziroma neobstoječnosti pravnega posla ne predstavi, kot da bi se želelo na ta način izogniti ugotavljanju okoliščin disimulacije iz 2. odstavka 66. člena ZOR, ki izhajajo iz trditvene podlage in dokazne ponudbe same tožeče stranke.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje. Med drugim navaja, da se toženec tekom postopka nikoli ni skliceval na pravilo o disimulaciji, ampak je ves čas vztrajno zatrjeval, da je stanovanje kupil in kupnino zanj v celoti plačal. Poleg tega pa pridobitev lastninske pravice na podlagi disimulacije ne bi imelo pravne veljave, saj pri garanciji ne gre za neposredno pridobitev lastninske pravice.

Pritožba ni utemeljena.

Izpodbijana sodba sodišča prve stopnje temelji na naslednjih dejanskih ugotovitvah: - da sta podjetji pravdnih strank 19.2.1997 med seboj sklenili kupoprodajno pogodbo, po kateri je toženčevo podjetje prodalo tožnikovemu podjetju inventar in opremo v gostinskem lokalu za dogovorjeno kupnino 330.000 DEM, ki jo kupec prodajalcu plača z izročitvijo 70.000 DEM ob podpisu pogodbe, 260.000 DEM pa v 60-ih enakih mesečnih obrokih po 4.333 DEM, - da je toženec zahteval garancijo oziroma varščino za neplačani del kupnine in da sta se pravdni stranki dogovorili, da se kot zavarovanje za neplačani del kupnine da tožnikovo stanovanje, - da sta pravdni stranki dne 19.2.1997 (istega dne kot je bila med njunima podjetjema sklenjena pogodba o prodaji oziroma kupu inventarja in opreme) sklenili kupoprodajno pogodbo s katero se je tožnik obvezal prodati tožencu svoje troinpolsobno stanovanje na K.x v L., toženec pa se je obvezal zanj plačati 200.000 DEM, - da toženec, kljub drugačnemu zapisu v pogodbi, na dan sklenitve prodajne pogodbe za stanovanje tožniku ni izročil kupnine v višini 200.000 DEM, - da resnična volja pogodbenih strank ni bila sklenitev prodajne pogodbe za stanovanje, ampak sklenitev pogodbe za zavarovanje neplačanega dela kupnine za opremo in inventar po prvonavedeni pogodbi.

Na podlagi navedenih dejanskih ugotovitev, ki so plod pravilne dokazne ocene sodišča prve stopnje, ki je toženčeve pritožbene navedbe ne omajejo, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je prodajna pogodba za tožnikovo stanovanje zgolj navidezna, saj sta pogodbeni (in pravdni) stranki „v resnici želeli nekaj drugega, ne pa tisto kar sta zapisali v prodajni pogodbi za tožnikovo stanovanje (str. 7 sodbe)“ oziroma, „da je pri podpisu prodajne pogodbe obstajala hotena in sporazumna neskladnost med voljo pogodbenih strank na eni strani in na drugi strani izjavo te volje, saj je sodišče prepričano, da sta pravdni stranki dne 19.02.1997 ustanavljali določeno vrsto garancije za poplačilo neplačanega dela kupnine po prodajni pogodbi za nakup opreme in inventarja v gostinskem lokalu, ne pa sklepali prodajne pogodbe za stanovanje (str. 9 sodbe)“. Če je vsebina volje, ki sta jo izjavili stranki, drugačna od volje, ki sta jo oblikovali in sta to razhajanje povzročili namenoma, sta obe stranki nepošteni. Tako izjavljena volja v medsebojnem razmerju pogodbenih strank ne povzroči nobenih posledic. Medsebojne pravice in obveznosti pogodbenih strank, ki so vsebina navidezne pogodbe, ne nastanejo. Zato po določilu 1. odstavka 66. člena ZOR navidezna pogodba med pogodbenima strankama nima učinka oziroma je nična. Glede na navedeno je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da prodajna pogodba, ki sta jo sklenili pravdni stranki za prodajo oziroma nakup tožnikovega stanovanja na K. x v L., nima pravnega učinka. Pri tem je brezpredmeten toženčev ugovor zastaranja zahtevka na uveljavljanje ničnosti pogodbe glede na določbo 110. člena ZOR po katerem pravica do uveljavljanja ničnosti ne ugasne.

Iz gornjih razlogov izhaja tudi neutemeljenost toženčevega nasprotnotožbenega zahtevka, s katerim zahteva od tožnika izpolnitev nenastale obveznosti oziroma obveznosti iz navidezne pogodbe.

Med pogodbenikoma učinkuje želena (oblikovana) volja, ne pa izjavljena volja. Če je želena volja pogodbenih strank drugačna od izjavljene oziroma če sta pogodbeni stranki navidezno pogodbo sklenili, da bi prikrili pogodbo z drugačno vsebino, ki sta jo v resnici želeli skleniti, je po 2. odstavku 66. člena ZOR sklenjena pogodba z vsebino, ki sta jo v resnici želeli skleniti, ob nadaljnji predpostavki, da so izpolnjeni pogoji za njeno pravno veljavnost. Iz navedenih pravno relevantnih dejstev bi izhajalo, da pogodba za nakup stanovanja prikriva drug pravni posel, in sicer garancijo oziroma varščino za poplačilo neplačanega dela tožnikovega dolga po pogodbi za odkup inventarja in opreme. Toženec bi lahko ob izpolnjenosti predpostavke pravne veljavnosti prikritega posla zahteval uveljavitev pravic in obveznosti pogodbenih strank iz tega posla. Vendar pa iz njegove nasprotne tožbe ne izhaja takšna dejanska podlaga tožbenega zahtevka. Dejanska podlaga nasprotno tožbenega zahtevka, ki je toženec tekom postopka ni spremenil, je izpolnitev tožnikove obveznosti po (navidezni) kupoprodajni pogodbi za stanovanje. Neutemeljeno zato v pritožbi očita sodišču prve stopnje, da bi moralo vzpostaviti dogovorjeno garancijo zaradi neplačila kupnine po pogodbi o prodaji opreme in inventarja in prenesti lastninsko pravico na tožnikovem stanovanju na toženca. Takšna pritožbena zahteva pomeni uveljavljanje spremenjene dejanske podlage nasprotnotožbenega zahtevka, kar pa v pritožbeni fazi postopka, ni mogoče. Pritožbeno sodišče pa še navaja, da toženčev nasprotno tožbeni zahtevek ne bi bil utemeljen tudi, če bi toženec pravočasno uveljavljal izpolnitev iz prikritega pravnega posla. Pogodbena volja utrditi tožnikovo obveznost plačila dolga po pogodbi o odkupu opreme in inventarja, bi bila pravno upoštevna le, če ne bi nasprotovala temeljnim kogentnim pravilom, ki veljajo za vse tovrstne oblike zavarovanja terjatev. Učinek, ki sta ga pogodbenika s (prikrito) pogodbo o garanciji za neplačani del kupnine zasledovala, je bil v prehodu lastninske pravice na tožnikovem stanovanju na toženca - upnika, če tožnik – dolžnik ne bo izpolnil svoje obveznosti. Ta učinek je po ekonomskih značilnostih istoveten z učinkom, ki ga ima zastavna pogodba s t. i. komisoričnim sporazumom (lex commisoria), ki pa je prepovedan oziroma ničen. V času sklepanja sporazuma oziroma pogodbe je takšno prepoved določal 69. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih v primeru zastavljene nepremičnine. Vendar pa za obstoj legis commissorie ni pogoj tudi zastavno razmerje (t. i. avtonomna oziroma atipična legis commissoriae, prim. Luigi Varanelli, Lex commissoria, Pravna praksa, št. 20/2002, str. 15). To pomeni, da sta pravdni stranki za zavarovanje toženčeve terjatve uporabili instrumentarij s končnim prehodom lastništva predmeta zavarovanja oziroma varščine (tožnikovega stanovanja) na toženca – upnika, ki pa mu pravni red vnaprej odreka pravno veljavnost. Pravilna je tudi odločitev o zavrnitvi podrednega nasprotnega tožbenega zahtevka, ki ji toženec v pritožbi zgolj pavšalno in neobrazloženo nasprotuje.

Glede na navedeno in potem, ko je ugotovilo, da tudi niso podane bistvene kršitve določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP) je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o stroških odgovora na pritožbo tožeče stranke temelji na določilu 1. odstavka 155. člena v zvezi s 165. členom ZPP. Po mnenju pritožbenega sodišča gre za nepotreben strošek, ki ga je tožnik dolžan kriti sam.