Jedro

Občine so upravičene od države zahtevati plačilo za financiranje dvojezičnosti in za izvajanje ustavnih pravic italijanske in madžarske manjšine. Vendar pa ZFO ni postavil nobenih konkretnih meril glede zneska, ki ga lahko zahteva posamezna občina. Zaradi tega lahko občina zahteva le nadomestilo potrebnih izdatkov, ki nastanejo v korist manjšin.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati zakonske zamudne obresti od prisojenega zneska za čas od 24. 12. 1999 do 31. 12. 2001, zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od 01. 01. 2002 dalje pa se zavrne.

V ostalem delu se pritožba zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 826,20 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku petnajstdnevnega roka dalje do izpolnitve obveznosti.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku glede glavnice v znesku 85.163,62 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 12. 1999 dalje do plačila in toženi stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke.

2. Zoper navedeno sodbo je pravočasno pritožila tožena stranka in sicer iz vseh pritožbenih razlogov ter predlagala razveljavitev izpodbijane sodbe.

3. Pritožba je bila vročena v odgovor tožeči stranki, ki navedbam v pritožbi nasprotuje, predlaga potrditev izpodbijane sodbe in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka je kot občina na dvojezičnem območju za uresničevanje manjšinskih pravic v letu 1999 vložila zahtevek za financiranje dvojezičnosti in ustavnih pravic italijanske narodnosti na območju občine P. Del tega zneska je tožena stranka poravnala, del, ki ga s to tožbo zahteva tožeča stranka pa ne. Sodišče prve stopnje je (skrčenemu) tožbenemu zahtevku ugodilo. Pritožba z izpodbijano sodbo soglaša glede vsebine 20. in 26. Zakona o financiranju občin (ZFO), graja pa zaključek izpodbijane sodbe, da je dolžna tožeči stranki zagotoviti sredstva v višini nadomestila potrebnih izdatkov, saj meni, da se višina sredstev določi v proračunu, ki ga sprejema Državni zbor. Pritožba opozarja, da ob sprejemanju konkretnega proračuna s strani tožeče stranke ni bilo nobenih vsebinskih pripomb, le-teh pa tožeča stranka ni imela niti na razdelilnik, ki ga je sprejela Vlada RS ter obravnaval Državni zbor, in niti na obseg sredstev. Pritožba sodišču prve stopnje očita tudi, da ni upoštevalo prekluzije pri predložitvi dokaznih listin, ki jih je tožeča stranka predložila v nasprotju z določbo prvega odstavka 286. člena ZPP. Tožeča stranka po mnenju pritožnice ni dokazala, da je bil vtoževani znesek potreben in uporabljen za financiranje dvojezičnosti in izvajanje ustavnih pravic italijanske manjšine.

6. Sedmi odstavek 26. člena ZFO daje občini pravno podlago za zahtevek za financiranje dvojezičnosti in za izvajanje ustavnih pravic manjšin. Navedeno zakonsko določilo torej vsebuje zavezo države, da zagotovi občinam na dvojezičnem območju iz državnega proračuna sredstva za financiranje dvojezičnosti in za izvajanje ustavnih pravic obeh manjšin. S tem je zakonodajalec konkretiziral svoje obveznosti do občin, na katerih ozemlju živita obe manjšini. Posredno je s tem omogočil varstvo manjšin, ki je sicer opredeljeno v drugem stavku prvega odstavka 5. člena in 64. členu Ustave Republike Slovenije (prim. III Ips 72/2006).

7. Občine so na temelju sedmega odstavka 26. člena ZFO upravičene od države zahtevati plačilo za financiranje dvojezičnosti in za izvajanje ustavnih pravic italijanske in madžarske manjšine. Vendar pa ZFO ni postavil nobenih konkretnih meril glede zneska, ki ga lahko zahteva posamezna občina. Zaradi tega lahko občina zahteva le nadomestilo potrebnih izdatkov, ki nastanejo v korist manjšin. Občina je tista, ki mora utemeljiti, zakaj je potreben znesek, ki ga zahteva, in zatrjevana dejstva tudi dokazati. Tožeča stranka je v tem postopku tudi po zaključku višjega sodišča dokazala, da je bil takšen znesek, kot ga je zahtevala s tožbo, potreben za opravljanje prej naštetih dveh nalog, saj je zatrjevala ustrezna dejstva in jih tudi dokazala (med drugim tudi z javno listino – zapisnikom Ministrstva za finance, službe za nadzor proračuna z dne 21. 06. 2000) kot je to izčrpno in pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje (višje sodišče pa v se izogib ponavljanju na razloge izpodbijane sodbe v celoti sklicuje). Pri tem pritožba sicer nepravilno meni, da je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ko je upoštevalo tudi listine, ki jih je tožeča stranka vložila izven prvega naroka za glavno obravnavo. Tudi, če bi bilo stališče tožeče stranke pravilno (pa ni, saj se sodišče prve stopnje pri odločitvi ne opira na listine, ki so bile vložene naknadno), pa bi to pomenilo le relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Nujni pogoj za uspešno uveljavitev tega pritožbenega razloga je možnost vpliva zatrjevane procesne kršitve na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe. Ta pogoj ni izpolnjen, saj izpodbijana odločitev v nobenem primeru ne bi mogla biti drugačna kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

8. Pritožba navaja, da je tožena stranka temelju tožbenega zahtevka ugovarjala, ne zato, ker bi bil glede na določila ZFO in Ustavo RS neutemeljen, pač pa zato, ker ni v ustreznem sorazmerju s prihodki države. To stališče po zaključku višjega sodišča ni pravilno. Za odločitev je bistveno, kolikšni so potrebni izdatki, ki so v korist manjšin, ne pa, kolikšna sredstva so bila v ta namen v proračunu predvidena. Že zgoraj je navedeno, da lahko občina na podlagi sedmega odstavka 26. člena ZFO zahteva nadomestilo potrebnih izdatkov, ki nastanejo v korist manjšin, pri čemer niti ZFO ni postavil konkretnih meril glede zneska, prav tako pa ni bil sprejet noben drug akt, v katerem bi bilo opredeljeno, katere dejavnosti so nujno potrebne za izvajanje posebnih ustavnih pravic narodnostnih manjšin. Tožena stranka ne izpodbija (pravilne ugotovitve) sodišča prve stopnje, da posameznim s strani tožeče stranke opredeljeno navedenim stroškom ni konkretizirano nasprotovala, saj jih je izpodbijala le na ravni splošnega nasprotovanja. Prav tako ni navedla, kateri konkretni stroški so sploh sporni. Pravdni postopek ni namenjen preverjanju pravilnosti posameznih obračunov samih po sebi; dodatne dokazne zahteve ter dokazila bi morala tožeča stranka predložiti zgolj na podlagi substanciranih navedb tožene stranke, ki pa jih tožena stranka v tem postopku ni podala. Nenazadnje ni niti pojasnila, zakaj je v naslednjem letu tožeči stranki iz istega naslova priznala sredstva v višini več kot 40 mio SIT, kar dodatno izkazuje, da so bili zahtevani stroški v okviru potrebnih stroškov za zagotavljanje osnovnih pravic italijanske narodnostne skupnosti kot to pravilno zaključuje že sodišče prve stopnje. Upoštevajoč navedeno je odločitev sodišča prve stopnje glede glavnice v celoti pravilna.

9. Višje sodišče je ob uradnem preizkusu sodbe sodišča prve stopnje ugotovilo, da so zakonske zamudne obresti, prisojene od zneska 85.163,62 EUR za čas od 24. 12. 1999 dalje, ob uveljavitvi OZ (01. 01. 2002) že dosegle glavnico. Na podlagi določbe 376. člena OZ, po kateri obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih, pa ne plačanih obresti doseže glavnico, in odločbe Ustavnega sodišča RS, št. U-I-300/04 z dne 02. 03. 2006, s katero je bil 1060. člen OZ razveljavljen, kolikor se za zamudne obresti iz obligacijskih razmerij, nastalih pred njegovo uveljavitvijo, ki tečejo po 01. 01. 2002, uporablja 277. člen ZOR, čeprav bi že dosegle ali presegle glavnico, je obrestni del zahtevka za čas od 01. 01. 2002 dalje neutemeljen. Višje sodišče je zaradi tega zahtevek v tem delu zavrnilo (5. točka 358. člena ZPP; prvi odstavek izreka te sodne odločbe).

10. Sprememba sodbe v obrestnem delu nima vpliva na odločitev o pravdnih stroških. Ker pritožbeni razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je višje sodišče pritožbo v preostalem delu kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP; drugi odstavek izreka te sodne odločbe). Pri tem je presojalo le tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

11. Višje sodišče o pritožbenih stroških tožene stranke ni odločalo, saj jih slednja ni določno navedla (165. člen ZPP v zvezi s 163. členom ZPP), poleg tega pa ji v delu, v katerem je s pritožbo uspela, posebni pritožbeni stroški tudi sicer niso nastali. Ker tožena stranka s pretežnim delom pritožbe ni uspela, je dolžna tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo. Le-ti so odmerjeni po specificiranem stroškovniku in v skladu z Odvetniško in taksno tarifo (tretji odstavek izreka te sodne odločbe).