15. 4. 2004

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. in B. B. iz Ž. Ž., ki ju oba zastopa C. C., odvetnik v Z., na seji senata dne 25. marca 2004 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. in B. B. zoper sodbo in sklep Vrhovnega sodišča št. II Ips 667/2001 z dne 26. 9. 2002 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru št. I Cp 678/2000 z dne 13. 3. 2001 ter s sodbo in z dopolnilno sodbo Okrajnega sodišča v Kopru št. P 5/94 z dne 3. 12. 1998 in 22. 5. 2000 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Sodišče prve stopnje je razsodilo, da sta pritožnika (v pravdi toženca) motila tožečo stranko pri uporabi skupne dovozne poti ter jima naložilo odstranitev železnega droga, ki sta ga pritožnika postavila na mejno črto parc. št. 1548/1 in 1548/2 k.o. V., zahtevek pritožnikov iz nasprotne tožbe pa zavrnilo. V dopolnilni sodbi je sodišče prve stopnje pritožnikoma naložilo, da izstavita ustrezno listino za vpis pravice stvarne služnosti poti, zavrnilo pa zahtevek tožeče stranke, ki se je nanašal na vzdrževanje skupne služnostne poti. Višje sodišče v Kopru je pritožbo pritožnikov zavrnilo, dopolnilno sodbo pa spremenilo tako, da je zahtevku tožeče stranke (glede vzdrževanja skupne poti) ugodilo. Vrhovno sodišče je revizijo v obsegu izpodbijanja odločitve o tožbenem zahtevku iz nasprotne tožbe ter odločitve o tožbenih zahtevkih v zvezi z dopolnilno sodbo sodišča prve stopnje (s sklepom) zavrglo, v preostalem delu pa revizijo (s sodbo) zavrnilo.

2.Pritožnika se po vsebini ne strinjata z odločitvami sodišč.

Menita, da je odločitev sodišča prve stopnje napačna in sama s seboj v nasprotju, napačno uporabo materialnega prava pa očitata tudi Višjemu in Vrhovnemu sodišču. Navajata tudi, da jima v pravdnem postopku niso bile zagotovljene pravica do izjave, pravica do enakega obravnavanja strank in pravica, da se sodišče do relevantnih navedb tudi opredeli. Sodišču druge stopnje očitata, da se ni opredelilo do vseh pritožbenih navedb, Vrhovno sodišče pa naj bi v zadevi tudi odločilo v nasprotju z lastnim sklepom "št. II 251/2000". Menita tudi, da Vrhovno sodišče v delu, ki se nanaša na odločitev o zahtevku iz nasprotne tožbe in zahtevkih v zvezi z dopolnilno sodbo, njune revizije ne bi smelo zavreči, temveč bi moralo o njej vsebinsko odločati. Izpodbijane sodne odločbe naj bi zato pritožnikoma kršile pravico do enakega varstva pravic (22. člen Ustave).

B.

3.Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v pravdnem postopku, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri uporabi materialnega in procesnega prava ter pri ugotovitvi dejanskega stanja. V skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče izpodbijano sodno odločbo preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Zato navedbe pritožnikov o kršitvi določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in uporabe materialnega prava ne morejo biti predmet preizkusa pred Ustavnim sodiščem.

4.Z vidika zatrjevane kršitve pravice iz 22. člena Ustave bi bil lahko pomemben le očitek pritožnikov, da se sodišča niso opredelila do vseh relevantnih navedb, sodišče prve stopnje pa naj bi pritožnikoma tudi kršilo pravico do izjave in pravico do enakega obravnavanja strank. Takšen očitek pritožnikov je neutemeljen. V čem naj bi sodišče stranki neenako obravnavalo, pritožnika z ničimer ne izkažeta. Nadalje je neutemeljen očitek, da se sodišča niso opredelila do vseh relevantnih navedb. Sodišča so dovolj jasno in izčrpno odgovorila na navedbe pritožnikov ter jih razumno obrazložila. Zgolj dejstvo, da pritožnika v pravdi nista uspela, še ne utemeljuje kršitve pravice iz 22. člena Ustave.

5.Pritožnika citiranega sklepa Vrhovnega sodišča, ki bi utemeljeval drugačno sodno prakso, nista priložila in tudi ne navajata, v čem je Vrhovno sodišče odločilo drugače kot v navedenem primeru. Zato pritožnika utemeljevanega odstopa od sodne prakse nista izkazala.

6.Vrhovno sodišče je s sklepom (prvi odstavek izreka revizijske sodbe) revizijo v obsegu izpodbijane odločitve o tožbenem zahtevku iz nasprotne tožbe (točka II. sodbe sodišča prve stopnje) ter odločitve o tožbenih zahtevkih v zvezi z dopolnilno sodbo sodišča prve stopnje zavrglo, ker pritožnika v nasprotni tožbi ter v razširitvi tožbenega zahtevka nista navedla vrednosti spornega predmeta. Očitek pritožnikov se tudi v tem delu omejuje le na zatrjevanje, da je odločitev revizijskega sodišča napačna, s čim pa naj bi jima bila zaradi tega kršena kakšna človekova pravica pa ne pojasnita.

7.Ker torej ne gre za kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjujeta pritožnika, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger ter člana Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

mag. Marija Krisper Kramberger