Jedro

Izvršba se začne opravljati že pred pravnomočnostjo sklepa, torej dejstvo, da je bila upničina terjatev v celoti poplačana pred pravnomočnostjo, ne pomeni nujno, da so bili vsi stroški premičninske izvršbe nepotrebni. Izvršba se opravlja vse do dokončnega poplačila upnika z vsemi dovoljenimi sredstvi.

Izvršitelj mora vsako zadevo, ki jo prejme v izvršitev, takoj vpisati v evidenco izvršilnih zadev (saj s tem zagotovi vrstni red opravljanja izvršilnih dejanj), in se mora z zadevo preden začne opravljati neposredna dejanja izvršbe seznaniti.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani I. točki izreka spremeni tako, da se stroški, ki jih je dolžnica dolžna povrniti upnici, znižajo za 27,35 EUR. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu (glede stroškov 18,29 EUR) sklep potrdi.

II. Upnica je dolžna v roku 8 dni od prejema sklepa dolžnici povrniti 47,94 EUR pritožbenih stroškov.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom dolžnici naložilo, da mora v roku 8 dni upnici povrniti 45,64 EUR nadaljnjih izvršilnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila (I. točka izreka), višji zahtevek upnice za povrnitev stroškov pa je zavrnilo (II. točka izreka).

2. Takšno odločitev iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno izpodbija dolžnica. Navaja, da je bil dolg v predmetnem postopku poplačan z drugim izvršilnim sredstvom, to je z nakazili NLB d.d., in sicer 27. 2. 2014 znesek 484,82 EUR in 3. 3. 2014 znesek 35,53 EUR. Od takrat dalje dolg ne obstaja več. Banka je o dokončnem poplačilu obvestila sodišče, zato nadaljnja izvršilna dejanja niso bila več potrebna. Kdo koga in zakaj ni obvestil ni njena stvar. Nadaljevanje izvršbe z novim izvršilnim sredstvom rubežem premičnin s sklepom, ki je postal pravnomočen 6. 3. 2014, je nesmiselno. Dejanja, ki jih je opravil izvršitelj niso bila potrebna. Razmerje med upnico in izvršiteljem ni enako razmerju med upnico in dolžnikom in zahtevka, ki ga izvršitelj terja od upnice, ni mogoče v celoti preložiti na dolžnico, če upnica obračunu ni ugovarjala. Upnica je ustavitev izvršbe predlagala šele 14. 10. 2014, čeprav je sodišče sama obvestila o plačilih že februarja oziroma marca. Takrat bi tudi morala obvestiti izvršitelja. Nadaljnji izvršilni stroški, ki jih je priglasila 20. 10. 2014, so tako nastali zaradi njenega in izvršiteljevega neskrbnega ravnanja. Izpodbijani sklep je nejasen, pomanjkljiv, obrazložitev ni skladna z izrekom sklepa. Ne sodišče ne upnica ne pojasnita, kako so izvršiteljeva dejanja pripomogla k realizaciji izvršbe v odnosu do dolžnice. Podatki o zaposlitvi, bivališču, so bili s strani sodišča upnici posredovani že februarja 2014, zato ni bilo nobene potrebe, da jih izvršitelj ponovno pridobiva, in to štiri dni pred pravnomočnostjo sklepa o dodatnem izvršilnem sredstvu in določitvi izvršitelja. Obračuna stroškov izvršitelj ni mogel pripraviti 21. 2. 2014, saj je obračun in poročilo izdelal šele 16. 10. 2014. 16. člen Pravilnika o tarifi za plačilo dela izvršiteljev in povračilu stroškov v zvezi z njihovim delom ne določa plačila v stalnem znesku za pridobitev podatka o lastništvu vozil. Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Sodišče druge stopnje je sklep v izpodbijanem delu (to je v delu, ki za dolžnico ni ugoden) preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa glede nekaterih absolutnih bistvenih kršitev določb postopka in glede pravilne uporabe materialnega prava (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, oba v zvezi z določbo 15. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju, v nadaljevanju ZIZ).

5. Obračun plačila za delo in stroškov izvršitelja ureja določba 38. c člena ZIZ in določa razmerje med izvršiteljem in upnikom. Kadar upnik soglaša z izvršiteljevim obračunom, postane ta dokončen in je tudi podlaga za stroškovno obremenitev dolžnika, saj so stroški izvršitelja izvršilni stroški (273. člen ZIZ). Vendar pa mora pri odmeri sodišče upoštevati, da mora dolžnik povrniti upniku na njegovo zahtevo le potrebne stroške izvršbe (peti odstavek 38. člena ZIZ), vključno s stroški poizvedb o dolžnikovem premoženju, oziroma povrniti stroške postopka po uradni dolžnosti. Sodišče mora pri tem, ali je upnik upravičen od dolžnika zahtevati priglašene stroške postopka, presoditi, ali so izpolnjeni vsi pogoji za odmero stroškov, in sicer, ali so stroški postopka priglašeni pravočasno (osmi odstavek 38. člena ZIZ), ali so stroški potrebni za izvršbo in ali so priglašeni stroški upniku dejansko nastali (peti odstavek 38. člena ZIZ). O tem, kateri stroški so potrebni in koliko znašajo, odloči sodišče po skrbni presoji vseh okoliščin v vsakem konkretnem primeru posebej (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ) pri čemer upošteva predložena dokazila v spisu in Pravilnik o opravljanju službe izvršitelja (v nadaljevanju Pravilnik) ter Pravilnik o tarifi za plačilo dela izvršiteljev in o povračilu stroškov v zvezi z njihovim delom (v nadaljevanju Pravilnik o tarifi).

6. Z izpodbijanim sklepom je sodišče dolžnici naložilo v plačilo priglašene stroške izvršitelja. Na podlagi predloženega poročila in obračuna z dne 16. 10. 2014 (list. št. 38) je upnici kot potrebne priznalo vse stroške (razen stroške opravljene poizvedbe o prebivališču dolžnice), katere naj bi izvršitelj imel pred dnevom dokončnega poplačila dolga (gre za postavke pod zaporednimi št. 1 do 6 obračuna), povečane za 2% materialne stroške in 22% DDV, kar ob vrednosti točke 0,21 EUR znese 45,64 EUR. Predlog upnice za povrnitev nad tem zneskom pa je zavrnilo. Odločilo namreč je, da stroški neuspešnega rubeža dne 13. 10. 2014 upnici kot nepotrebni ne pripadajo, saj je bila terjatev v celoti plačana več mesecev pred njihovim nastankom. Stroške v znesku 51,16 EUR, povečane za 2% materialnih stroškov in 22% DDV, je torej zavrnilo. Med izrekom in obrazložitvijo tako ni podanega neskladja, kot to meni pritožnica.

7. V konkretnem primeru je sodišče na upničin predlog s sklepom z dne 12. 2. 2014 nadaljevalo izvršbo z novim izvršilnim sredstvom, to je z rubežem in cenitvijo dolžnikovih premičnin. Hkrati je za opravo neposrednih dejanj izvršbe določilo tudi izvršitelja (44a. člen ZIZ). Izvršba se začne opravljati že pred pravnomočnostjo sklepa (46. člen ZIZ), torej dejstvo, da je bila upničina terjatev v celoti poplačana 3. 3. 2014, to je pred pravnomočnostjo navedenega sklepa (le ta je postal pravnomočen 6. 3. 2014), ne pomeni nujno, da so bili vsi stroški premičninske izvršbe nepotrebni. Izvršba se opravlja vse do dokončnega poplačila upnika z vsemi dovoljenimi sredstvi. Sodišče je zato utemeljeno in pravilno sklep dne 21. 2. 2014, ko terjatev še ni bila poravnana v celoti, vročilo izvršitelju (45. člen ZIZ). Izvršitelj mora po izrecni določbi prvega odstavka 20. člena Pravilnika vsako zadevo, ki jo prejme v izvršitev, takoj vpisati v evidenco izvršilnih zadev (saj s tem zagotovi vrstni red opravljanja izvršilnih dejanj), in se mora z zadevo preden začne opravljati neposredna dejanja izvršbe seznaniti. Zato mu torej tudi v konkretnem primeru gredo stroški vpisa zadeve v evidenco in seznanitve s spisom, čeprav je bila kasneje terjatev v celoti izterjana iz dolžničinih denarnih sredstev pri NLB d.d.(1) Ti stroški so glede na navedeno bili potrebni za samo izvršbo.

8. V sedmi alineji tar. št. 16 Pravilnika o tarifi je določeno plačilo v stalnem znesku v vrednosti 20 točk za obračun stroškov. Plačilo za to opravilo gre izvršitelju, kadar obračuna nastale potrebne stroške. Ker je v konkretnem primeru izvršitelj, ki je zadevo že dobil v izdelavo, le te obračunal (mu ne glede na čas oprave dejanja) le ti pripadajo in so bili potrebni.

9. Pritrditi pa gre pritožbi, da je sodišče prve stopnje dolžnici neutemeljeno naložilo v plačilo tudi stroške opravljenih poizvedb na UE o lastništvu vozila. Tar. št. 16 Pravilnika o tarifi namreč ureja plačilo v stalnem znesku 50 točk za pridobitev podatkov o naslovu prebivališča in zaposlitvi dolžnika po 4. členu ZIZ (ki določa, da so državni organi, nosilci javnih pooblastil, druge pravne osebe, samostojni podjetniki posamezniki ter zasebniki za namene izvršbe dolžni na zahtevo sodišča ali izvršitelja brezplačno posredovati določene podatke), ne predvideva pa stroška za poizvedbe o imetništvu motornega vozila. Izvršitelj ima sicer v skladu s 4. členom ZIZ pravico brezplačno pridobiti ta podatek iz evidence registriranih motornih in priklopnih vozil. V skladu z 10. členom Pravilnika o tarifi je upnik dolžan izvršitelju povrniti tudi stroške, ki se v skladu z zakoni in pravilnikom, ki ureja službo izvršitelja, štejejo med izvršilne stroške, vendar le v dejanski višini. Stroškov v dejanski višini v zvezi s to poizvedbo izvršitelj ni priglasil, ob zgoraj obrazloženem pa nagrade v višini 50 točk za takšno poizvedbo, ni mogoče šteti za strošek upnika, ki bi bil potreben za izvršbo.

10. Prav tako sodišče druge stopnje ocenjuje, da upnici ne pripadajo stroški priprave obračuna zamudnih obresti. Obračun zamudnih obresti izvršitelju omogoča ocenitev obsega rubeža, ki ga je potrebno opraviti, saj mora poleg glavnice upoštevati tudi zamudne obresti (71. člen Pravilnika), poleg tega pa je potreben tudi za pripravo obračuna plačila za rubež, saj izvršitelju za opravo tega izvršilnega dejanja pripada plačilo glede na vrednost terjatve (tar. št. 1 Pravilnika o tarifi), pri čemer se upošteva skupna vrednost v sklepu o izvršbi določenega dolžnikovega dolga, zamudnih obresti do oprave prvega rubeža in stroškov postopka (3. člen Pravilnika o tarifi). Ker pa v konkretnem primeru rubež, kot je ugotovilo že sodišče prve stopnje iz razlogov pod točko 7. predmetnega sklepa, za samo izvršbo ni bil potreben, so nepotrebni tudi stroški, ki so z njim neposredno povezani.

11. Glede na navedeno sodišče druge stopnje zaključuje, da je upnica upravičena do povrnitve stroškov v višini 70 točk, povečanih za 2% materialnih stroškov (izvršitelj lahko zahteva povrnitev teh stroškov ali v dejanski višini ali v pavšalnem znesku) in 22% DDV, v skupni višini 18,29 EUR. V ostalem delu pa je pritožbi dolžnice ugodilo in izpodbijani sklep v I. točki izreka spremenilo tako, da je stroške znižalo za 27,35 EUR (2. in 3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

12. Dolžnica je s pritožbo delno uspela, zato je v skladu z uspehov (drugi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ) upravičena do povrnitve stroškov pritožbe. Sodišče druge stopnje ji je priznalo v pritožbi zoper sklep z dne 28. 11. 2014 (višje sodišče je v svoji odločbi z dne 15. 7. 2015 stroške pridržalo za končno odločbo) priglašene in izkazane stroške za kopiranje spisa v višini 14,00 EUR ter strošek plačane sodne takse za obe pritožbi v višini 33,00 EUR, kar skupaj znese 80,00 EUR. Dolžnica je s svojo pritožbo uspela v 59,93 % (glede na vrednost spornega predmeta 45,64 EUR), zato ji je upnica dolžna povrniti 47,94 EUR.

Op. št. (1): Tako tudi odločba Višjega sodišča RS: VSL Sklep II Cpg 699/2006 z dne 11. 10. 2006