Jedro

Izpodbijani akt o pridržanju tožnika v Centru za tujce je treba šteti kot ukrep, ki pomeni poseg v osebno svobodo oziroma prostost tožnika iz 19. člena Ustave, in ne za ukrep omejitve gibanja iz 32. člena Ustave, kakor ta ukrep imenuje toženka.

Glede na določilo člena 28(2) Uredbe Dublin III. je samo "znatna nevarnost za pobeg" lahko razlog za odvzem prostosti, če je to v skladu z načelom sorazmernosti. Kadar je pridržanje odrejeno v postopku po Uredbi Dublin III., ZMZ kot nacionalni predpis ne more razširjati podlag za omejitev gibanja oziroma osebne svobode preko mej, ki jih je postavila Uredba Dublin III. Podlagi za podaljšanje odvzema osebne svobode iz 1. alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ in 2. alineje drugega odstavka 59. člena ZMZ torej v obravnavani zadevi nista podani oziroma sta v nasprotju s pravom EU, zato teh določil Upravno sodišče v skladu z sodno prakso SEU ni smelo uporabiti. Kar zadeva tretji razlog za odvzem osebne svobode po Uredbi Dublin III., sodišče na podlagi zaslišanja tožnika na glavni obravnavi lahko sledi že izvedeni dokazni oceni tega in Vrhovnega sodišča v predhodni zadevi o obstoju znatne nevarnosti, da bi tožnik pobegnil. Vendar pa je moralo presoditi še, ali je ukrep pridržanja v Centru za tujce sorazmeren in ali ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih ukrepov. Gre za uporabo strogega testa sorazmernosti, ki ga je za omejitev osebne svobode prosilcem za azil postavilo Ustavno sodišče in ki se v bistvenem ujema s principom omejevanja pravic iz 52. člena Listine EU o temeljnih pravicah. Iz izpodbijane odločbe ne izhaja zadostna utemeljitev, da je ukrep potreben v smislu, da ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih ukrepov. V zvezi s tem ima izpodbijani akt samo golo pavšalno stališče, da ni mogoče učinkovito uporabiti milejšega ukrepa, kot je ukrep pridržanja na prostore Centra za tujce, in da bo s podaljšanjem pridržanja v prostorih Centra za tujce mogoče zagotoviti, da bo prosilec ostal na območju Republike Slovenije, dokler ne bo mogoče zagotoviti predaje. Zaradi zatrjevanega mučenja in dolgotrajnega bivanja tožnika v zaporu bi toženka morala ukrep pridržanja tožnika (kot morebiti posebej ranljive osebe) pretehtati s posebno skrbnostjo. Slovenski zakonodajalec je predvidel milejši ukrep omejitve osebne svobode, ki se izvaja v za to namenjenem objektu Azilnega doma. Sodišče nima nobenih objektivnih razlogov, zaradi katerih bi lahko sklepalo, da je izvajanje tega ukrepa nemogoče.

Izrek

Tožbi se delno ugodi tako, da se v drugi vrstici izreka sklepa št. 2142-126/2014/21 (1313-10) z dne 1. 8. 2014 besedilo: “Centra za tujce, Veliki otok 44/z, Postojna“ odpravi in se nadomesti z besedilom „Azilnega doma, Pot v Gorice 15, Ljubljana“. V preostalem delu se tožba zavrne.

Zahtevi za izdajo začasne odredbe se ugodi tako, da se z dnem prejema tega sklepa do izdaje pravnomočne sodbe v tej zadevi oziroma do prenehanja izvajanja ukrepa zaradi izvedbe zakonite predaje Republiki Hrvaški, vendar ne dlje kot do 5. 9. 2014 do 13.00 ure, ukrep pridržanja tožnika namesto v Centru za tujce, Veliki otok 44/z, Postojna, izvaja v Azilnem domu, Pot v Gorice 15, Ljubljana.

Obrazložitev

Iz uvoda izpodbijanega akta izhaja, da je tožena stranka odločila na podlagi četrtega odstavka 51. člena, v povezavi z drugo alinejo prvega odstavka 59. člena, ter v povezavi s tretjo točko 3. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ), zaradi ugotavljanja istovetnosti in obstoja dokazov in posrednih okoliščin iz Uredbe (EU, št. 604/2013), na podlagi katere se je ugotovilo, da se je prosilec pred prihodom v Republiko Slovenijo že nahajal v državi članici EU – Republiki Hrvaški. V izreku sklepa pa je odločeno, da se prosilcu, ki trdi, da je A.B., roj. X. Y. 1992 v kraju C., državljanu Pakistana, podaljša omejitev gibanja še za en mesec na prostore Centra za tujce, Veliki otok 44/z, Postojna, in sicer od dne 5. 8. 2014 od 13:00 ure do dne 5. 9. 2014 do 13:00 ure, ker za omejitev še vedno obstajajo razlogi. V obrazložitvi izpodbijanega akta je navedeno, da iz spisovne dokumentacije izhaja, da je prosilca dne 3. 5. 2014 obravnavala policijska postaja Č. (v nadaljevanju PP Č.). Iz policijske depeše št. 2253-42/2014/1 (3B696-78) z dne 3. 5. 2014 izhaja, da je bil prosilec prijet v bližini naselja D. (občina E.). Z zbiranjem obvestil so policisti od omenjenega ugotovili, da je istega dne na zeleni meji peš po gozdu vstopil ilegalno iz Republike Hrvaške v Republiko Slovenijo. V postopku se je po lastni izjavi izkazoval za osebo A.B., rojen X. Y. 1992, državljan Pakistana, pri sebi pa ni imel nobenega osebnega dokumenta, s katerim bi dejansko izkazal svojo istovetnost. Iz policijske depeše izhaja, da je Pakistan nazadnje zapustil v mesecu oktobru 2008. Odšel je ilegalno do Irana ter nato naprej v Turčijo in Grčijo. Po prihodu v Grčijo je tam živel še dve leti, nakar pa je bil dve leti v Grčiji zaprt, ker ni imel dovoljenja za bivanje. Pred mesecem dni je v skupini še štirih oseb in ob pomoči organizatorja ilegalne poti odšel iz Grčije skrit v zaprtem delu tovornjaka ter tako prispel do F. v Republiki Hrvaški. V bližini F. so tovornjak zapustili, vendar so bili prijeti s strani hrvaške policije in bili odpeljani v hotel G. Dne 19. 4. 2014 je odšel iz F. do I., nato pa naslednji dan ilegalno v Republiko Slovenijo, kjer je bil prijet s strani policije. Zaradi ilegalnega prehoda državne meje, je bil s strani slovenske policije vrnjen nazaj na Hrvaško, kjer so ga hrvaški varnostni organi ponovno nastanili v hotel G. v F. Tam je ostal približno 10 dni, nato pa je ponovno skupaj s še tremi osebami odpotoval do I. V F. so najeli taksi, da jih odpelje do državne meje s Slovenijo, nato pa so peš po gozdu vstopili ilegalno v Republiko Slovenijo. Pot so nadaljevali naprej, dokler jih ni ponovno prijela slovenska policija. Tam je zaprosil za mednarodno zaščito. V postopku s tujcem so policisti PP Č. ugotovili, da je bil omenjeni dejansko že obravnavan na njihovi policijski postaji, dne 20. 4. 2014. V tem postopku se je predstavljal za osebo B.A., roj. Z. Ž. 1992, državljan Pakistana.

Glede na to, da prosilec ni predložil nobene listine, na podlagi katere bi bilo mogoče ugotoviti njegovo istovetnost, je izpolnjen zakonski pogoj za omejitev gibanja zaradi ugotavljanja istovetnosti prosilca. Prosilec pri podaji prošnje ni z gotovostjo utemeljil, zakaj potuje brez osebnih dokumentov. V prvem postopku na PP Č. je dejal, da je Pakistan prvič zapustil s svojim potnim listom, v drugem postopku na isti policijski postaji pa je navajal, da je Pakistan zapustil leta 2008 brez osebnih dokumentov in odšel ilegalno v Iran ter nato naprej po poti, ki jo je opisal. Na vprašanje uradne osebe ob podaji prošnje za mednarodno zaščito, ali je sploh kdaj imel kakšen svoj osebni dokument, je odgovoril, da nikoli ni imel nobenega svojega osebnega dokumenta, ima samo rojstni list, ki pa se nahaja v Pakistanu. Na vprašanje, ali bi ga lahko pridobil, je navedel, da ga lahko pridobi, prav tako lahko pridobi šolsko spričevalo. V postopku je uradna oseba prosilca soočila tudi z ugotovitvami iz depeše policistov PP Č., kateri so v drugem postopku preko hrvaških varnostnih organov ugotovili, da se je prosilec na Hrvaškem predstavljal za osebo J.K., roj X. Y. 1992, državljan Pakistana. Prosilec je na to odgovoril, da je tako ime njegovemu očetu oziroma je to popravil v ime J.L. ter dodal, da naj bi hrvaški varnostni organi to narobe zapisali. Prosilec naj bi tam zapisal očetovo ime, oni pa so ga zamenjali za njegovo in ga tako v postopku vodili kot osebo J.K. Uradna oseba je prosilca soočila tudi s tem, da je ob prvem in drugem postopku na policiji podal drugačne rojstne podatke. Na to je odgovoril, da so ga policisti ob prijetju narobe razumeli, ker so govorili v angleškem jeziku, ter da je to napako pojasnil naknadno, ko je na policijo prišel prevajalec. Ker prosilec do izdaje tega sklepa ni predložil nobenega osebnega dokumenta, je podan dvom o njegovi sedaj zatrjevani istovetnosti. Pristojni organ dvomi v prosilčevo zatrjevano istovetnost, saj je svoje osebne podatke večkrat spreminjal, prav tako pa je na policijski postaji, kjer je bil dvakrat obravnavan, navajal, da je prvič zapustil Pakistan s svojim potnim listom in odšel legalno v Iran, drugič pa, da je od doma odšel brez osebnih dokumentov. Iz policijske depeše izhaja tudi, da so policisti preko hrvaških varnostnih organov ugotovili, da je bil tam obravnavan z drugačnimi osebnimi podatki. Pristojni organ ocenjuje, da je ukrep iz tega razloga nujen, da prosilec do predaje odgovorni državi članici ne bo zapustil ozemlja Republike Slovenije. Pristojni organ je namreč glede na dosedanje ravnanje prosilca prepričan, da prosilec v primeru predaje Hrvaški ne bo počakal na izvršitev predaje, zato je ukrep pridržanja nujen. Prav tako pa je Hrvaško dvakrat samovoljno zapustil, kljub temu, da se je tam nahajal in bil v stiku z uradnimi organi ter po njegovi izjavi tudi izpolnil nek formular, ki je po vsej verjetnosti bil namera, da bo na Hrvaškem vložil prošnjo za mednarodno zaščito. Nato se organ sklicuje na 2. odstavek 28. člena Uredbe Dublin III. Prosilec je po prihodu v Republiko Slovenijo podajal zelo različne izjave o svoji poti do Republike Slovenije. Tako je na PP Č. podal dve različni o poti, ter tudi večkrat spremenil svoje osebne podatke. Pri podaji prošnje je pojasnil, da je bil po prvi vrnitvi, dne 20. 4. 2014 s strani PP Č. predan hrvaškim varnostnim organom, nato pa z njihove strani odpeljan v hotel G. v F. Po približno 10 dnevih pa je ponovno prišel ilegalno v Slovenijo. Iz navedenega izhaja, da na Hrvaškem dejansko ne želi ostali, ampak je želel uresničiti svojo prvotno namero ter oditi v kakšno drugo državo. Iz policijske depeše izhaja, da naj bi bila njegova ciljna država Italija.

Glede na to, da se je prosilec že dvakrat nahajal v Republiki Hrvaški, preden je vstopil ilegalno v Republiko Slovenijo, pristojni organ brez dvoma ugotavlja, da obstaja znatna nevarnost, da bo prosilec pobegnil in da bi onemogočil ponovno predajo odgovorni državi članici. Poleg vsega pa pristojni organ ugotavlja, da ima prosilec druge ciljne države, saj je na PP Č. navajal, da se je na Hrvaškem skupaj z ostalimi tremi tujci, s katerimi je ilegalno prišel v Slovenijo odločil, da odpotujejo v Italijo.

Pristojni organ nadalje ugotavlja, da je ukrep pridržanja tudi sorazmeren, saj je prosilec že bil prvič s strani policije vrnjen v Republiko Hrvaško, pa se je kljub temu še enkrat odpravil iz Hrvaške na pot in ponovno vstopil ilegalno v Slovenijo. Da prosilec v Republiki Sloveniji ni imel namena, da sploh zaprosi za mednarodno zaščito, izhaja tudi iz dejstva, da je bil dne 20. 4. 2014 obravnavan na PP Č., kjer ni izrazil namena podati prošnjo, ampak je bil vrnjen v Republiko Hrvaško, ki ga je tudi sprejela. Glede na navedeno je jasno, da obstaja znatna verjetnost, da bo prosilec takoj, ko mu bo omogočeno svobodno gibanje, zapustil Republiko Slovenijo in s tem onemogočil izvedbo postopkov po Uredbi (EU) št. 604/2013. Kot je že navedeno zgoraj, obstajajo dokazi in posredne okoliščine iz Uredbe 2003/343/ES, vključno s podatki iz poglavja III Uredbe 2000/2725/ES, da se je prosilec dejansko pred vstopom v Republiko Slovenijo nahajal v Republiki Hrvaški. Pristojni organ je v dublinskem postopku preverjal pristojnost za obravnavo prosilčeve prošnje s strani Republike Hrvaške, saj so obstajali indicijski dokazi o tem (Uredba 2000/2725/ES – podrobne in preverljive izjave prosilca za azil), da se je prosilec pred ilegalnim vstopom v Slovenijo nahajal na Hrvaškem. Ministrstvo za notranje zadeve je dne 14. 5. 2014 poslalo „Take back request“ Republiki Hrvaški in dobilo odgovor dne 22. 5. 2014, da bo Republika Hrvaška prosilca sprejela nazaj. Na podlagi tega je bil prosilcu izdan sklep št. 2142-126/2014/14 (1313-18) z dne 5. 6. 2014, da Republika Slovenija ni pristojna za reševanje njegove prošnje za mednarodno zaščito in da bo predan Republiki Hrvaški, zoper katerega pa se je prosilec pritožil na Upravno sodišče RS. Upravno sodišče RS je s sodbo I U 1000/2014-4 z dne 20. 6. 2014 zavrnilo pritožbo prosila zoper sklep o vrnitvi v Republiko Hrvaško. Pristojni organ nadalje ugotavlja, da ni mogoče učinkovito uporabiti milejšega ukrepa, kot je ukrep pridržanja na prostore Centra za tujce. Pristojni organi tako ugotavlja, da bo s podaljšanjem pridržanja v prostorih Centra za tujce mogoče zagotoviti, da bo prosilec ostal na območju Republike Slovenije, dokler ne bo mogoče zagotoviti predaje prosilca državi. Glede na to, da je Upravno sodišče potrdilo zakonitost sklepa št. 2142-126/2014/14 (1313-18) z dne 5. 6. 2014, s katerim bo prosilec predan Republiki Hrvaški, in dejstva, da tožena stranka v kratkem pričakuje sodbo Vrhovnega sodišča, po kateri bo predaja takoj izvršena, je podaljšanje omejitve gibanja nujno, saj v primeru, da podaljšanje ne bi bilo izvedeno, obstaja utemeljen sum, da bi prosilec takoj po nastanitvi v azilnem domu samovoljno zapustil Republiko Slovenijo in predaja ne bi bila realizirana.

V tožbi tožnik pravi, da se tožena stranka sklicuje na ugotovitev, da tožnik ni z gotovostjo utemeljil, zakaj potuje brez osebnih dokumentov in v postopku na policijski postaji je celo navedel, da je Pakistan zapustil s svojim potnim listom.

To ne drži. V depeši z dne 20. 4. 2014 je na drugi strani navedeno: „Tujec A.B. je v razgovoru povedal: Da je sredi leta 2012 legalno s potnim listom prečkal mejo z Iranom /.../ Po plačilu se je vkrcal na njemu neznano tovorno vozilo, kjer je spoznal B.A.“ Ker izjava, da je tožnik na potovanju „spoznal samega sebe“ (enako tudi M.N.) ni smiselna, je očitno, da je pri zapisu depeše prišlo do zamenjave izjav obeh obravnavanih oseb. To še toliko bolj izhaja iz primerjave izjav tožnika in M.N., ki sta jih podala na prošnjah. Izjava tožnika o svojem potovanju izvorne države iz prošnje z dne 5. 5. 2014 se z izjavo, ki je v depeši z dne 20. 4. 2014 zapisana kot M.N., v bistvenem ujema. V popolnem nasprotju pa je z izjavo, ki je v tej depeši pripisana njemu. Obe izjavi se npr. ujemata. Tudi iz primerjave izjave, za katero iz depeše izhaja, da je tožnikova, in izjave prosilca M.N. iz njegove prošnje z dne 5. 5. 2014 (str. 6), izhaja, da sta si v bistvenem enaki.

Očitno je torej, da je v depeši prišlo do zamenjave izjave tožnika in osebe M.N. Tožnik poudarja, da mu depeša ni bila prebrana. Tožnik sploh ni imel možnosti opaziti in opozoriti na napako. Ker tožnik depeše ni podpisal, depeša ni javna listina in ne more dokazovati, kaj je tožnik v postopku pred policijo dejansko rekel. Ker je bil tožniku prebran zgolj zapisnik prošnje in ga je tudi podpisal, ima v koliziji teh dveh listin veliko večjo dokazno moč zapisnik prošnje. Tožnik tako nikoli ni izjavil, da je Pakistan zapustil s svojim potnim listom, kar je tožnik izrecno navedel tudi na zaslišanju pred naslovnim sodiščem (zapisnik I U 792/2014 z dne 14. 5. 2014, str. 4). Na to neresnično okoliščino se je v svoji obrazložitvi sklicevalo tudi naslovno sodišče v sodbi I U 792/2014 z dne 14. 5. 2014, točka 9. V tem postopku je treba ugotoviti, da tožnik dejansko ni nikoli rekel, da je izvorno državo zapustil s svojim potnim listom. Ker tožnik torej ni potoval s potnim listom, je treba tudi verjeti njegovi izjavi, da potnega lista oziroma katerih koli drugih osebnih dokumentov sploh nikoli ni imel. Iz tega razloga je nepravilen zaključek tožene stranke, češ da tožnik ni z gotovostjo utemeljil, zakaj potuje brez osebnih dokumentov. Tožnik ne more potovati drugače kot brez osebnih dokumentov. Ker ima tožnik pravico pobegniti pred preganjanjem in resno škodo iz izvorne države tudi brez dokumentov, ta okoliščina nikakor ne more pomeniti zlorabe postopka. Tožnik je prepričljivo pojasnil, da so hrvaški varnostni organi narobe napisali ime njegovega očeta kot njegovo ime. Tožnik pri tem poudarja, da je, še preden ga je tožena stranka seznanila s to „nekonsistentnostjo“ pri podaji prošnje sam od sebe navedel, da je ime njegovega očeta J.L. (str. 4 prošnje), kar je v bistvenem enako kot sicer nekoliko napačen zapis J.K. Enako očetovo ime je tožnik navedel na zaslišanju pred naslovnim sodiščem dne 14. 5. 2014 (str. 12 zapisnika). Tožnik je torej vseskozi konsistenten glede očetovega imena, predvsem pa se je tožnik v Sloveniji vseskozi predstavljal pod istim imenom (Depeša z dne 20. 4. 2014, Depeša z dne 3. 5. 2014, prošnja z dne 5. 5. 2014, zaslišanje pred naslovnim sodiščem dne 14. 5. 2014). Glede na to, da je tožnik zatrjeval, da so na Hrvaškem zamenjali njegovo in očetovo ime, bi tožena stranka morala od hrvaških organov pridobiti podatke o njihovem zapisu imena tožnikovega očeta. Če bi se namreč izkazalo, da imajo hrvaški organi tožnikovega očeta zapisanega kot A.B., bi bil to jasen dokaz, da je prišlo do zamenjave. Tožnik namreč nima možnosti dokazovati tega dejstva, tožena stranka pa mora po uradni dolžnosti pravilno ugotoviti dejansko stanje. Neutemeljeno je tudi sklicevanje tožene stranke na domnevno tožnikovo spreminjanje rojstnih datumov. Prepričljiva in življenjsko razumljiva je tožnikova razlaga, da so ga policisti v angleščini, ki jo zelo slabo govori, narobe razumeli glede datuma rojstva in da je kasneje prevajalca na to opozoril. Tožnikovo pojasnilo je naslovno sodišče v sodbi I U 792/2014 z dne 14. 5. 2014, točka 9. neutemeljeno zavrnilo, češ da iz depeše ne izhaja njegovo opozorilo prevajalcu in da je v depeši med ukrepi zelo natančno za vsako uro in vsako minuto navedeno, kakšno so bili ukrepi in kaj se je dogajalo. Tožnik poudarja, da ni pričakovati, da bi njegovo opozorilo bilo označeno v rubriki „ukrepi“, saj gre v teh primerih za ukrepe policije, tožnikova izjava pa to ni. Tožnik tudi ponovno poudarja, da mu depeša ni bila prebrana. Tožnik sploh ni imel možnosti opozoriti na to, da prevajalec napake ni popravil. Ker tožnik depeše ni podpisal, depeša ni javna listina in ne more dokazovati, kaj je tožnik v postopku pred policijo dejansko rekel oziroma česa ni rekel. Tožnik je prevajalca res opozoril na napako, zato tožnik predlaga zaslišanje tolmača O.P. Na podlagi vsega navedenega se izkaže, da nobena izmed okoliščin, s katerimi tožena stranka utemeljuje svoj dvom v tožnikovo istovetnost, ni ustrezno obrazložena in dokazana.

Tožena stranka v izpodbijanemu sklepu neutemeljeno navaja, da obstaja znatna nevarnost, da bo tožnik pobegnil. Tožnik je prepričljivo in življenjsko razumljivo pojasnil, da je Hrvaško zapustil zgolj zato, ker je slišal, da se tam ne more dobiti azila. Tožnik seveda ne more vedeti, da naj bi bile zaradi harmonizirane zakonodaje EU možnosti za pridobitev mednarodne zaščite enake v vseh članicah EU. Poleg tega je tožnik želel zapustiti Republiko Hrvaško in ne Republike Slovenije. To bi kvečjemu utemeljevalo omejitev gibanja na Hrvaškem, nikakor pa ne v Sloveniji. Tožena stranka še navaja, da naj bi iz depeše izhajalo, da je bila njegova ciljna država Italija. Tožnik ponovno poudarja, da depeša ni javna listina in ne more dokazovati, kaj je tožnik rekel. Na podaji prošnje (str. 7) je tožnik izpovedal, da je želel iti v Slovenijo in tukaj zaprositi za azil. Ker je bil tožniku prebran zgolj zapisnik prošnje in ga je tudi podpisal, ima v koliziji teh dveh listin veliko večjo dokazno moč zapisnik prošnje. Na zaslišanju pred naslovnim sodiščem (zapisnik z dne 14. 5. 2014, str. 3) je tožnik tudi izjavil, da je bil njegov cilj katerakoli varna evropska država, v kateri bi lahko varno živel. Iz teh izjav očitno izhaja, da je tožnikova ciljna država katerakoli varna država (ne pa tudi Hrvaška, saj je bil tožnik prepričan, da tam ne more dobiti azila). Pri tem je povsem možno, da je bila Italija ob zapustitvi Hrvaške njegov trenutni cilj, ker mu je pač sprovajalec obljubil prevoz do tja. Morebitne navedbe o Italiji kot ciljni državi se tako izkažejo za irelevantne in ne utemeljujejo begosumnosti. Tožnik ne more potovati drugače kot brez osebnih dokumentov, saj jih nikoli ni imel. Ker ima tožnik pravico pobegniti pred preganjanjem in resno škodo iz izvorne države tudi brez dokumentov, ta okoliščina ne more pomeniti zlorabe postopka in ne more utemeljevati begosumnosti. Iz vsega navedenega izhaja, da nobena izmed okoliščin, s katerimi tožena stranka utemeljuje tožnikovo begosumnost, ni izkazana in da v skladu z drugim odstavkom 28. člena Uredbe 604/2013 (Dublin III) ne obstaja znatna nevarnost, da bo tožnik pobegnil. Tožnik sodišču predlaga, da v skladu z drugim odstavkom 32. člena ZUS-1 izda začasno odredbo, s katero bo odložilo izvršitev izpodbijanega sklepa. Glede tega tožnik najprej poudarja, da je treba izvajani ukrepa šteti kot odvzem osebne svobode in da ne gre zgolj za omejitev gibanja. Z nadaljnjim izvajanjem odvzema osebne svobode bo tožniku nastala težko popravljiva škoda, saj tožnik prestaja hude duševne bolečine. Tožnik poudarja: da je bil že v Iranu nekaj mesecev v ujetništvu, da je bil nato tam obstojen še na približno mesec dni zaporne kazni zaradi ilegalnega prehoda meje in da je bil iz istega razloga nato še dve leti v zaporu v Grčiji. Tožnik je mlad človek, star šele 22 let, takšni dolgotrajni odvzemi prostosti pa mu puščajo psihične in fizične posledice za vse življenje. To predstavlja težko popravljivo škodo. Pri tem v skladu z načelom sorazmernosti, kot ga določa drugi odstavek 32. člena ZUS-1, javna korist s tožnikovim bivanjem v Azilnem domu ni v ničemer prizadeta, v postopku pa tudi ni bilo udeleženih nasprotnih strank. Če bo namreč Upravno sodišče tožbi ugodilo, ni pričakovati, da bi Vrhovno sodišče določilo v roku enega meseca. Tožba bi bila v tem primeru neučinkovita, tožniku pa bi bila kršena ustavna pravica do pravnega sredstva.

V odgovoru na tožbo tožena stranka predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba je delno utemeljena.

Na podlagi kratke izpovedbe tožnika na zaslišanju o razmerah v Centru za tujce sodišče ugotavlja, da je tožniku gibanje omejeno oziroma da se izvaja ukrep omejitve osebne svobode v okoliščinah, ki so standardne v tovrstnih primerih. Relevantnost pravice do svobode gibanja po praksi Evropskega sodišča za človekove pravice ESČP se pojavlja v kontekstu omejevanja na določeno ozemeljsko področje(1), na področje določenega dela države(2), na kraj (mesto) prebivanja,(3) na ozemlje ene države.(4) V primeru, ko je bil pritožnik zaprt znotraj posebne zdravstvene institucije, je ESČP primer obravnavalo kot poseg v pravico do osebne svobode in ne kot omejitev gibanja in enako velja tudi za primer, ko je bila pritožniku omejena svoboda gibanja(5) na otoku in znotraj tega na okrog 2,5 kvadratna kilometra.(6) Zato je treba – ob upoštevanju členov 6. in 52(3) Listine EU o temeljnih pravicah(7) ter člena 6(1) in (3) Pogodbe o EU in uvodne izjave št. 39 iz Uredba (EU) št. 604/2013) - tudi izpodbijani akt o pridržanju tožnika, v povezavi s primerljivo prakso Ustavnega sodišča(8) šteti kot ukrep, ki pomeni poseg v osebno svobodo oziroma prostost tožnika iz 19. člena Ustave in ne za ukrep omejitve gibanja iz 32. člena Ustave, kakor ta ukrep imenuje tožena stranka.

Tožnik je prošnjo za mednarodno zaščito vložil dne 5. 5. 2014, izpodbijani akt pa je bil izdan dne 1. 8. 2014 To pomeni, da je za presojo zakonitosti izpodbijanega akta relevantna Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega Parlamenta in Sveta z dne 26. 6. 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva.(9) Po določilu 49. člena Uredbe Dublin III. ta uredba začne veljati dvajseti dan po objavi v Uradnem listu EU, uporablja pa se za prošnje za mednarodno zaščito, vložene od prvega dne šestega meseca po začetku njene veljavnosti. Dvajseti dan po objavi v Uradnem listu EU pade na 19. 7. 2013, šest mesecev po začetku veljavnosti je nastopilo 19. 1. 2014 in naslednji dan, to je 20. 1. 2014, se je začela uporabljati Uredba Dublin III. za prošnje vložene vključno od dne 20. 1. 2014 naprej.

Uredba Dublin III. ima z razliko od prej veljavne Uredbe Dublin II. (št. 343/2003) posebne materialno-pravne določbe o pridržanju ter posebne procesne določbe, med katerimi se nekatere sicer še ne uporabljajo.(10) Po zadnjem odstavku 49. člena Uredbe Dublin III. je ta uredba v celoti zavezujoča in se neposredno uporablja v državah članicah v skladu s Pogodbama. Po določbi 2. odstavka 288. člena Pogodbe o delovanju EU (PDEU) se uredba splošno uporablja, zavezujoča je v celoti in se neposredno uporablja v vseh državah članicah. To pomeni, da je z dnem 20. 1. 2014 Uredba Dublin III. postala avtomatično del notranjega pravnega reda Slovenije, brez da bi bil potreben nek akt njene implementacije, saj bi tak akt lahko pomenil oviro za neposredno uporabo uredbe.(11) Če država članica vseeno sprejme implementacijski akt uredbe, le-ta ni avtomatično neveljaven, ga pa je treba šteti za neuporabnega, če ovira uresničitev uredbe, jo spreminja, ali povzroča njeno nejasnost – v teh primerih gre za kršitev prava EU.(12) Iz določil 1. alineje 1. odstavka 51. člena in 2. alineje 2. odstavka 59. člena ZMZ ne izhaja, da bi bila ti dve zakonski določbi glede na čas njunega sprejetja, implementacijska akta Uredbe Dublin III., je pa očitno, da ti dve določbi, na kateri je tožena stranka med drugim oprla izpodbijani akt, bistveno spreminjata oziroma razširjata podlage za pridržanje iz določila 28(2) člena Uredbe Dublin III. Določba člena 28(1) Uredbe Dublin III. ureja negativni pogoj za pridržanje in sicer: /.../ „države članice ne smejo pridržati osebe zgolj zato, ker v zvezi z njo poteka postopek, določen v tej uredbi“. Izpodbijani akt s tega vidika ni nezakonit, kajti tožena stranka ni tožniku odvzela svobode samo zato, ker v zvezi s tožnikom poteka postopek po Uredbi Dublin III.

Dve podlagi oziroma razloga (iz 1. alineje 1. odstavka 51. člena ZMZ in iz 2. alineje 2. odstavka 59. člena ZMZ) od treh, na katere je tožena stranka oprla izpodbijani akt, pa sta nezakoniti z vidika določbe člena 28(2) Uredbe Dublin III.. Določilo člena 28(2) namreč določa: „Kadar obstaja znatna nevarnost, da bo osebna pobegnila, lahko države članice na podlagi presoje vsakega posameznega primera zadevno osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopkov za predajo v skladu s to uredbo, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih sredstev.“ To pomeni, da je samo „znatna nevarnost za pobeg“ lahko razlog za odvzem prostosti in če je to v skladu z načelom sorazmernosti (člen 52(1) Listine EU o temeljnih pravicah), kadar je pridržanje odrejeno v postopku po Uredbi Dublin III. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe nedvomno izhaja, kar med strankama niti ni sporno, da je Hrvaška z aktom z dne 22. 5. 2014 že sprejela pristojnost za sprejem prosilca za mednarodno zaščito zaradi obravnavanja njegove prošnje in da je izpodbijani ukrep izdan izključno zaradi vodenja postopka po Uredbi Dublin III. To izhaja tudi iz zapisnika z dne 5. 5. 2014, s katerim je bil tožnik prvič seznanjen z ukrepom pridržanja. To pomeni, da je za obravnavano zadevo bistveno, da ZMZ kot nacionalni predpis ne more razširjati samostojnih podlag za omejitev gibanja oziroma osebne svobode preko mej, ki jih je postavila Uredba Dublin III. Podlagi za podaljšanje odvzema osebne svobode iz 1. alineje 1. odstavka 51. člen ZMZ in 2. alineje 2. odstavka 59. člena ZMZ torej v predmetni zadevi nista podani oziroma sta v nasprotju s pravom EU. Upravno sodišče zato teh dveh določil v skladu z sodno prakso Sodišča EU v tem postopku ni smelo uporabiti.(13) Sodišče EU je namreč v zadevi Simmenthal, C-106/77 z dne 9. 3. 1978, navedlo, da /.../„mora v skladu z načelom primarnosti prava EU nacionalno sodišče v primeru ugotovljene neskladnosti določb nacionalnega prava s pravom EU po uradni dolžnosti zavrniti uporabo katerekoli, tudi poznejše, neskladne določbe nacionalne zakonodaje, ne da bi moralo zahtevati ali čakati na njeno razveljavitev po zakonodajni poti ali s strani ustavnega sodišča“ (ibid. odst. 15).(14) V obravnavani zadevi pa tudi ni mogoče argumentov glede nekonsistentnosti v izjavah tožnika, ali je tožnik del poti potoval s potnim listom ali ne, glede navajanja osebnega imena (zamenjava z očetovim) in časa rojstva ter ilegalnega prehoda meje iz tretje države v državo članico, upoštevati v tem smislu, da posredno dopolnjujejo edino dopustno pravno podlago za pridržanje, ki je v tožnikovi begosumnosti. Tožena stranka namreč te morebitne posredne zveze ni utemeljila v izpodbijanem aktu; na zaslišanju na glavni obravnavi pa tudi ni bilo potrebe, da bi sodišče to razčiščevalo v konkretnem primeru, kajti ker je Hrvaška že priznala, da bo sprejela pristojnost za obravnavanje tožnikove prošnje,(15) tožena stranka objektivno ne potrebuje oziroma niti ne utemeljuje, da za uspešno predajo Hrvaški nujno potrebuje najprej z gotovostjo ugotoviti tožnikovo identiteto z datumom rojstva; tudi morebiten ilegalen prehod na ozemlje držav EU v okoliščinah, ko tožnik v času prehoda na ozemlje EU ni imel potnega lista in je ilegalen način edini možen način prehoda meje, po naravi stvari in glede na namen določbe člena 28(3) Uredbe Dublin III. v ničemer ne povečuje nevarnosti, da bo oseba pobegnila, v primeru, če se ne bi izvajal ukrep pridržanja po Uredbi Dublin III. Sodišče ni imelo podlage, da bi glede na istovrstne tožbene ugovore, kot jih je tožnik podal že v postopku zoper pridržanje v trajanju 3 mesecev (utemeljitev tožbe je v tem postopku samo bolj obširna in natančna), in glede na odsotnost novih dejstev, prevzelo dokazno oceno glede razlogov po 1. alineji 1. odstavka 51. člena ZMZ in 2. alineji 2. odstavka 59. člena ZMZ, izvedeno s strani Upravnega sodišča v zadevi I U 792/2014-16 z dne 14. 5. 2014 in Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 205/2014 z dne 17. 6. 2014. Podlage za prevzem teh dokaznih ocen sodišč v tem postopku nima iz razloga, ker iz omenjenih sodb ne izhaja, da bi sodišči v postopkih obravnavali (tudi) razmerja med možnimi podlagami za omejitev gibanja oziroma osebne svobode na splošno po ZMZ in med specialno in edino možno podlago po Uredbi Dublin III.

Kar pa zadeva tretji razlog za odvzem osebne svobode po Uredbi Dublin III., ki je tudi edini možen, sodišče na podlagi zaslišanja tožnika na glavni obravnavi ugotavlja, da lahko sledi že izvedeni dokazni oceni Upravnega sodišča in Vrhovnega sodišča v zadevah I U 792/2014-16 in I Up 205/2014. Tako Upravno sodišče kot tudi Vrhovno sodišče sta namreč že napravili dokazno oceno o obstoju znatne nevarnosti, da bi tožnik pobegnil, in sicer na podlagi dejstev – vezanih na člen 28(2) Uredbe Dublin III., za katere pooblaščenka v tožbi ni uveljavljala, da so se spremenila do tolikšne mere, da bi sodišče lahko v primeru podaljšanja ukrepa prišlo do drugačne dokazne ocene. Pooblaščenka tožnika je namreč dejansko s tožbo uveljavljala, naj sodišče prve stopnje napravi drugačno presojo od že izvedene presoje okoliščin znatne nevarnosti za pobeg iz prvotnega sodnega postopka, ki je pravnomočno končan.

V določenem delu je sodišče na glavni obravnavi dobilo potrditev pravilnosti dokazne ocene obeh sodišč v prvotnem postopku. Kajti tožnik je bil namreč na zaslišanju na glavni obravnavi neprepričljiv, ko je najprej povsem določno odgovoril, da na Hrvaškem ni vedel, da lahko zaprosi za azil. Ob soočenju z nekonsistentnostjo glede na izjavo v prošnji, da so mu na Hrvaškem povedali, da ne dajejo azila, pa je pojasnil, da sprva ni vedel za to možnost, potem pa mu je situacijo razložila neka družina iz Egipta. To se je zgodilo glede na izjavo v prošnji približno 6 dni po prvem prihodu na Hrvaško. To nadalje pomeni, da ko je bil vrnjen s strani slovenske policije na Hrvaško, je že vedel za možnost postopka za azil na Hrvaškem. Kljub temu prošnje tam ni vložil iz razloga, ker tam ni discipline in kradejo in se je počutil varnega samo, če so bili vsi v sobi iz Pakistana. Tožnik torej ima odpor do Hrvaške, zato s tega vidika nevarnost oviranja predaje obstaja. Na zaslišanju na glavni obravnavi se je pokazalo tudi, da je bil zelo močan in primarni motiv tožnika za pot v Evropo iskanje dela (v Italiji in Nemčiji) in je šele na posebna vprašanja pooblaščenke omenil tudi zatrjevano preganjanje in strah v Pakistanu. Na glavni obravnavi je že za odhod iz Pakistana v Grčijo na prvo mesto kot razlog postavil iskanje dela, enako pa tudi za odhod iz Grčije proti Italiji in Nemčiji. Iz prošnje pa izhaja tudi, da ga je na poti v Evropo zaustavljalo bolj pomanjkanje denarja za organiziranje poti in mu ni bil prvi cilj obravnava prošnje za mednarodno zaščito. Jasno izražen interes tožnika po iskanju dela v Evropi (Italiji ali Nemčiji) in dejstvo, da je bil tožnik v preteklosti očitno večkrat uspešen pri pridobivanju denarnih sredstev za nadaljevanja poti proti Evropi, sta dodatni okoliščini, ki podpira že izvedeno dokazno oceno Vrhovnega in Upravnega sodišča v prvotnem postopku. Nadalje je tožnik povedal, da bi lahko pridobil rojstni list iz Pakistana, vendar pod pogojem, da bi dobil zagotovilo, da bo dobil azil. To pogojevanje je sicer lahko posledica nerazumevanja tožnikovih dolžnosti v postopku. Kaže pa tudi na dobre povezave, ki jih ima tožnik z izvorno državo in na njegovo iznajdljivost. Zato bi morebitna nova in ugodna ponudba za ilegalno pot v Evropo tožnika kljub njegovi iskreni obljubi na zaslišanju, ki je bila dana na zelo prepričljiv in avtentičen način, da ne bo pobegnil, lahko spremenila tožnikovo prepričanje glede smotrnosti pobega. Na podlagi teh dejstev sodišče lahko sledi in utrdi že izvedeno dokazno oceno Upravnega in Vrhovnega sodišča v delu, ki se nanaša na izkazano znatno nevarnost, da bi tožnik pobegnil, če organ ne bi izvajal ukrepa pridržanja (člen 28(2) Uredbe Dublin III).

Vendar pa mora sodišče ob tem presoditi še nadaljnji vidik, ali je predmetni ukrep pridržanja v Centru za tujce sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih ukrepov. V bistvu gre za uporabo ustavno-pravnega strogega testa sorazmernosti, ki ga je za omejitev osebne svobode prosilcem za azil postavilo Ustavno sodišče v zadevi Up-111609-22 z dne 3. 3. 2011 (odst. 12). Ta strogi test sorazmernosti pa se v bistvenem ujema s principom omejevanja pravic iz 52. člena Listine EU o temeljnih pravicah. Po tem določilu je pravico do svobode iz 6. člena Listine EU o temeljnih pravicah dopustno omejiti, če je ukrep omejitve predpisan z zakonom (v konkretnem primeru je ukrep predpisan s členom 28(2) uredbe Dublin III.) in mora spoštovati bistveno vsebino teh pravic. Slednji pogoj je v predmetni zadevi izpolnjen, kajti režim, kateremu je podvržen tožnik v Centru za tujce, je standarden in sodišče na glavni obravnavi ob zaslišanju tožnika ni zaznalo suma, da je režim za tožnika drugačen, pretiran oziroma do tolikšne mere strožji, da ni več mogoče govoriti o nikakršni osebni svobodi tožnika znotraj omejitev, ki so v naravi tega ukrepa. Izpolnjen je tudi nadaljnji pogoj, da omejitev „dejansko ustreza ciljem splošnega interesa“, ki izhaja iz uredbe Dublin III.

Iz izpodbijane odločbe pa ne izhaja zadostna utemeljitev, da je ukrep tudi „potreben„ (člen 52 Listine EU o temeljnih pravicah) v smislu, da „ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih ukrepov“ (člen 28(2) Uredbe Dublin III.). Prav v tem elementu pa se ustavno-pravni strogi test sorazmernosti prekriva z omenjenim pogojem iz člena 28(2) Uredbe Dublin III. Slovenski zakonodajalec je v povezavi s prakso izvajanja tega ukrepa uredil več stopenj prisilnosti ukrepov pridržanja, in sicer od najblažje omejitve na „območje Azilnega doma ali njegove izpostave“, preko omejitve na „za to namenjen objekt Azilnega doma“ do najstrožje omejitve na „drug ustrezen objekt ministrstva,“ ki je v praksi Center za tujce.

V zvezi s tem elementom oziroma pogojem iz člena 28(2) Uredbe Dublin III. oziroma 52. člena Listine EU o temeljnih pravicah in 1. odstavka 19. člena v zvezi z 3. odstavkom 15. člena Ustave pa ima izpodbijani akt samo golo pavšalno stališče, da „ni mogoče učinkovito uporabiti milejšega ukrepa, kot je ukrep pridržanja na prostore Centra za tujce“ in da „bo s podaljšanjem pridržanja v prostorih Centra za tujce mogoče zagotoviti, da bo prosilec ostal na območju Republike Slovenije, dokler ne bo mogoče zagotoviti predaje „/.../. Takšna navedba ne more ustrezati ustavno-pravnemu strogemu testu sorazmernosti niti testu sorazmernosti po 52. členu listine EU o temeljnih pravicah v zvezi z členom 28(2) Uredbe Dublin III.

Sicer je treba ob tem omeniti, da sta tako Upravno sodišče kot tudi Vrhovno sodišče že opravili test sorazmernosti ob presoji ukrepa pridržanja v trajanju 3 mesecev in sta s tega vidika obe sodišči ugotovili, da ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih ukrepov. Vendar pa je vsaj pravna situacija v obravnavanem primeru pomembno drugačna, kajti v tožbi zoper prvotni akt o pridržanju v trajanju 3 mesecev tožnik po drugem pooblaščencu, kot ga ima v tem upravnem sporu, ni navedel, da prestaja hude duševne bolečine zaradi preteklih primerov odvzema svobode v Iranu in Grčiji. Tožnik je sicer te dogodke opisal v prošnji za mednarodno zaščito, vendar v prvotni tožbi ni omenjal hudih duševnih bolečin zaradi preteklih primerov odvzema prostosti. To je storil tožnik šele v tej tožbi, po tem ko je prestal več kot 3 mesece v Centru za tujce. V takih okoliščinah pa tako pavšalna navedba v obrazložitvi akta absolutno ne more ustrezati ustavno-pravnemu strogemu testu sorazmernosti oziroma testu sorazmernosti po 52. členu listine EU o temeljnih pravicah. Tožnik je v prošnji navedel in prepričljivo izpovedal, da je bil v Iranu ugrabljen skupaj še s tremi Pakistanci; na zaslišanju na glavni obravnavi je povedal, da je to trajalo 6 mesecev; da so od njega zahtevali odkupnino za izpustitev, ki je ni imel; da je bil v času ugrabitve vsak dan mučen; da je eden od ugrabljenih s potekom časa dobil odkupnino in je zadevo prijavil policiji, ki je rešila ostale ugrabljene, ki so kasneje pričali na sodišču, a je potem tožnik dobil 1,5 letno zaporno kazen zaradi ilegalnega prečkanja meje med Pakistanom in Iranom; in da je bil tudi v Grčiji zaprt, kjer je dobil 2 letno zaporno kazen zaradi ilegalnega bivanja. Zaradi zatrjevanega mučenja in dolgotrajnega bivanja v zaporu bi tožena stranka morala ukrep pridržanja tožnika (kot morebiti posebej ranljive osebe) pretehtati s posebno skrbnostjo glede možnosti milejšega ukrepa od pridržanja v Centru za tujce. Slovenski zakonodajalec je predvidel milejši ukrep omejitve osebne svobode, ki se izvaja v za to namenjenem objektu Azilnega doma in za ta eno stopnjo milejši ukrep sodišče nima nobenih objektivnih razlogov, zaradi katerih bi lahko sklepalo, da je njegovo izvajanje v predmetni zadevi nemogoče; tožena stranka je na glavni obravnavi sodišču pojasnila, da trenutno ne izvaja nobenega ukrepa pridržanja v okviru Azilnega doma ali njegovega območja. Pretekli dogodki v zvezi z odvzemom tožnikove prostosti, ki jih je doživel tožnik v Iranu in Grčiji govorijo za utemeljenost blažjega ukrepa pridržanja. Tožena stranka se na tožbeni ugovor glede duševne stiske tožnika ni odzvala niti v odgovoru na tožbo.

Na zaslišanju na glavni obravnavi se je tožena stranka na ta vidik spora odzvala s sklicevanjem na argument, da so v vseh primerih, ko so bili ukrepi pridržanja izvajani na območju Azilnega doma, prosilci pobegnili. To ni sprejemljiva utemeljitev. Tožena stranka je namreč na zakonsko operacionalizacijo ustavnega prava in prava EU iz 2. odstavka 51. člena ZMZ strogo vezana in se ne more uspešno sklicevati, da pridržanje na območje Azilnega doma ni učinkovito in da Azilni dom nima objekta iz druge alineje 2. odstavka 51. člena ZMZ, kjer bi se lahko izvajal tak ukrep. Po pojasnilu tožene stranke, ki se ujema tudi z pomenom 1. in 2. alineje 2. odstavka 51. člena ZMZ, je ukrep iz prve alineje tega določila najblažji ukrep omejevanja osebne svobode (na območje Azilnega doma), ker se ta ukrep izvaja znotraj Azilnega doma in območja, ki je zamejen z ograjo. Po ZMZ pa obstaja tudi bolj prisilno sredstvo od navedenega, to je omejitev na objekt znotraj Azilnega doma (druga alineja tega določila). Če tožena stranka nima v okviru Azilnega doma nobenega objekta, namenjenega za izvajanje tega ukrepa, potem mora v skladu z 2. alinejo 2. odstavka 51. člena ZMZ tak objekt in režim v organizacijskem smislu tudi zagotoviti, kajti sicer ni mogoče uresničevati strogega testa sorazmernosti po Uredbi Dublin III. in Ustavi RS in ZMZ v takem primeru ni v polnosti uresničen.

Tožnik sicer na zaslišanju na glavni obravnavi ni dajal vtisa, da bi zaradi pridržanja v Centru za tujce prestajal „hude duševne bolečine“ v smislu, kot je navedeno in z dejstvi o preteklih odvzemih prostosti tožnika v Iranu in Grčiji utemeljeno na zadnji strani tožbe. Povedal je, da je v Centru za tujce za njega sprejemljivo in da je na varnem, in da je za vse, o čemer ga je vprašalo sodišče, poskrbljeno. Vendar se je na zaslišanju zelo očitno izkazalo tudi, da tožnik za razmere povprečnega prebivalca v Evropi nenavadno tolerantno in stoično (mirno in skoraj ravnodušno) gleda na pretekle odvzeme prostosti, ki so se odvijali od Irana, ko je bil ugrabljen in mučen s strani organizatorjev potovanj ilegalnih prebežnikov (v trajanju 6 mesecev), preko 1,5 mesečnega zapora v Iranu zaradi ilegalnega prehoda meje, do 2 letnega zapora v Grčiji zaradi ilegalnega bivanja, in da tudi pridržanje v trajanju 3 mesecev v Centru za tujce v Sloveniji jemlje kot odraz upoštevanja tukajšnjih zakonov. Vendar pa dejstvo, da tožnik stoično sprejema skoraj 3 letne izkušnje odvzema svobode v različnih okoliščinah na begu iz Pakistana in da ne pozna razlike med režimom pridržanja v Centru za tujce in v objektu Azilnega doma, ne more biti razlog, da tožena stranka ni dolžna po uradni dolžnosti upoštevati strogega testa sorazmernosti oziroma vprašanja, ali je mogoče učinkovito uporabiti manj prisilna sredstva od pridržanja v Centru za tujce. Ko je pooblaščenka kasneje na glavni obravnavi tožnika soočila z razliko med izvajanjem pridržanja v Centru za tujce in v objektu Azilnega doma, je tožnik povedal: „Boljše bi mi bilo tam, kjer je milejši režim, drugače pa vi odločite po vaših zakonih“.

Ker je tožena stranka s pavšalno navedbo glede odsotnosti možnosti manj prisilnega ukrepa kršila določilo člena 28(2) Uredbe Dublin III. v zvezi z 52. členom Listine EU o temeljnih pravicah ter 1. odstavka 19. člena Ustave v zvezi z 3. odstavkom 15. člena Ustave, je sodišče tožbi delno ugodilo tako, da je v prvi točki izreka odločilo, da se ukrep izvršuje v objektu Azilnega doma in ne v Centru za tujce (4. točka 1. odstavka 64. člena ZUS-1).

Sodišče je tudi preverilo, ali se je morebiti iztekel skrajni rok iz Uredbe Dublin III., ko je še dopustno pridržanje tožnika. V zvezi s tem sodišče ugotavlja, da tožena stranka sicer ni v roku 1 meseca od vložite prošnje (prvi stavek drugega pododstavka člen a 28(3) Uredbe Dublin III.) predložila zahteve za sprejem Hrvaški. Tožnik je vložil prošnjo dne 5. 5. 2014 in bi morala tožena stranka zahtevo oddati dne 6. 5. 2014, a je to storila dne 14. 5. 2014. Vendar kot posledica te zamude v Uredbi Dublin III. ni predvideno prenehanje pridržanja. Skrajni rok za predajo in ko se pridržanje še lahko izvaja, je določeno v tretjem pododstavku člena 28(3) Uredbe Dublin III. Skrajni rok v tem določilu pa znaša 6 tednov po tem, ko je druga država članica implicitno ali eksplicitno odobrila zahtevo za sprejetje, če tožba v upravnem sporu z učinkom zadržanja izvršitve upravnega akta ni bila vložena; če pa je bila tožba s takšnim učinkom vložena, pa je skrajni rok 6 tednov od trenutka, ko preneha veljati odložilni učinek tožbe v upravnem sporu. Ker je bila tožba z odložilnim učinkov v predmetni zadevi vložena in je Upravno sodišče na prvi stopnji tožbo zavrnilo in odložilo izvršitev akta do pravnomočne odločitve v upravnem sporu (I U 1000/2014-4 z dne 20. 6. 2014), v času odločanja v tem upravnem sporu pa sodišče še ni prejelo sodne odločitve Vrhovnega sodišča o pritožbi zoper sodbo in sklep Upravnega sodišča v zadevi I U 1000/2014-4, niso izpolnjeni pogoji za prenehanje pridržanja na podlagi tretjega pododstavka člena 28(3) Uredbe Dublin III.

Obrazložitev k drugi točki izreka: Tožnik je skupaj s tožbo vložil tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe po 2. odstavku 32. člena ZUS-1. Gre za začasno odredbo, ki pomeni zadržanje izvršitve izpodbijanega akta, kar bi v primeru izdaje takšne začasne odredbe pomenilo, da bi bil z dnem prejema takšne sodne odločitve tožnik izpuščen na prostost in nastanjen v Azilni dom, kajti pritožba zoper izdajo začasne odredbe na Vrhovno sodišče ne zadrži izvršitve izdane začasne odredbe (6. odstavek 32. člena ZUS-1). Ker sodišče na podlagi prve točke izreka te sodbe meni, da še vedno obstaja znatna nevarnost, da bi tožnik pobegnil, izdaja začasne odredbe, kot jo predlaga tožnik, očitno ne bi bila v skladu z načelom sorazmernosti zaradi potrebnega upoštevanja javne koristi – učinkovitega izvrševanja postopka po Uredbi Dublin III. Po drugi strani pa je sodišče v okviru prve točke izreka sodne odločitve tudi ugotovilo, da je bila zaradi nepravilne uporabe načela sorazmernosti tožniku kršena pravica do osebne svobode iz 1. odstavka 19. člena Ustave in 6. člena Listine EU o temeljnih pravicah, kar očitno predstavlja škodo že samo po sebi, sodišče pa mora v primeru kršitve ustavne pravice zagotoviti učinkovito sodno varstvo (4. odstavek 15. člena Ustave ter 1. in 2. odstavek 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah ter 18. člen Procesne direktive 2005/85/ES). Zato je zaradi zagotovitve učinkovitega sodnega varstva sodišče ob uporabi argumentum a maiori ad minus za ta konkretni primer štelo, ker je podan predlog za zadržanje izpodbijanega akta, da lahko sodišče odloči tudi manj od zadržanja izpodbijanega akta, in sicer na podlagi 3. odstavka 32. člena ZUS-1. Po tem določilu namreč lahko sodišče izda začasno odredbo za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna pokaže za potrebno. Sporno pravno razmerje v zvezi z začasno odredbo po 3. odstavku 32. člena ZUS-1 je isto pravno razmerje, kot ga obravnava sodišče v zvezi s tožbo. Gre za trajajoče pravno razmerje, saj se bo izpodbijani ukrep lahko izvajal tudi do 5. 9. 2014. Glede na sodno ugotovitev o kršitvi pravice do osebne svobode, je „potrebnost“ izkazana z višjo stopnjo od „verjetnosti“, sama potrebnost pa z dejstvom, da mora tožnik imeti učinkovito sodno varstvo (23. člen Ustave v zvezi z 47. členom Listine EU o temeljnih pravicah), ki ga brez izdaje začasne odredbe ne bi imel. Na tej podlagi je sodišče v drugi točki izreka odločilo, da mora biti tožnik z dnem prejema te sodne odločbe premeščen v Azilni dom zaradi nadaljnjega izvrševanja ukrepa pridržanja po režimu in v objektu Azilnega doma (3. in 4. odstavek 32. člena ZUS-1).