Jedro

Postopek je celota in se ne more nadaljevati le v stroškovnem delu, ne pa tudi v zvezi z „glavno terjatvijo“ – torej v zvezi s predlogom za začetek stečajnega postopka, če o takem predlogu seveda še ni pravnomočno odločeno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Dolžnik sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka. V obrazložitvi sklepa je navedlo, da je o prekinitvi postopka in o nadaljevanju postopka zoper prevzemno družbo odločilo s sklepom z dne 10.12.2012, sklep o pravnem nasledstvu pa je bil izdan le glede zahteve za povrnitev pravdnih stroškov na zahtevo dolžnika z dne 14.12.2012. Nadaljevanje postopka je imelo sodišče v vidu samo glede stroškov postopka. Glede zavrnitve dolžnikovih stroškov je razložilo, da je odločitev sprejelo na podlagi smiselne uporabe določb 154. in 155. člena ZPP. Predlog za začetek postopka je bil vložen 1.10.2012, ko je dolžnik I., d.o.o., še obstajal, predlog je bil dolžniku vročen 3.11.2012, od takrat se šteje, da je bil dolžnik seznanjen s predlogom. Dolžnik pa je zaradi pripojitve k prevzemni družbi D., d.o.o., prenehal obstajati 14.11.2012, ko je bil izdan sklep o izbrisu dolžnika iz sodnega registra, tak sklep pa je konstitutivne narave. S tem dnem je pooblaščencu prenehalo pooblastilo za zastopanje prvotnega dolžnika. V skladu z veljavno prakso bi se sicer v primeru, da sodišče zavrže tožbo zaradi naknadno odpadlega pravnega interesa, štelo, da je upnik popolnoma propadel, zaradi česar bi moral povrniti dolžnikove stroške. Vendar pa je pri tem moralo uporabiti tudi kriterij potrebnosti stroškov, zaradi katerega je odločilo, da mora dolžnik sam nositi svoje stroške. Ugovor je dolžnik vložil na dan, ko je bil izbrisan iz sodnega registra, zato ta ni v ničemer pripomogel k odločitvi sodišča in je bil zato nepotreben. Isti učinek bi namreč dolžnik dosegel že z obvestilom sodišču o prenehanju dolžnika, saj je bilo jasno, da je bilo treba zavreči predlog upnika zaradi pomanjkljivosti, ki jih ni mogoče odpraviti. Dolžnik oz. njegov pooblaščenec bi moral vedeti, da bo predlog zavržen, zato so bili stroški vložitve ugovora nepotrebni. Upniku tudi ni mogoče naložiti povračila stroškov na podlagi 156. člena ZPP, saj je pripojitev aktivno ravnanje dolžnika in družbe prevzemnice.

2. Zoper navedeni sklep se je dolžnik pravočasno pritožil. Navaja, da je sodišče presojalo okoliščine, kot da je bil upnikov predlog zavržen, ne pa umaknjen, zato je sodišče z neuporabo 158. člena ZPP napačno uporabilo materialno pravo. Ugovor je bil potreben, saj bi sicer sodišče začelo stečajni postopek nad družbo I., d.o.o., pri čemer bi naslednik vstopil v položaj pravnega prednika. Dolžnik pa ni mogel pričakovati, da bo predlog zavržen. Upnikov predlog je bil vložen le zaradi izsiljevanja dolžnika, po vložitvi ugovora pa je upnik spoznal, da njegov predlog ni utemeljen, zato je predlog umaknil. Tudi če sodišče ne bi avtomatično izdalo sklepa o začetku stečajnega postopka in bi dolžniku v izjavo predložilo upnikovo izjavo z dopolnitvijo trditvene podlage zaradi pravnega nasledstva, pa bi dolžnik izgubil možnost nasprotovanja obstoju in višini terjatve iz predloga, saj bi bil prekludiran za navedbe po poteku roka, ki je potekel v korist njegovega prednika, in bi mu zato nastala nepopravljiva škoda. Z obvestilom o statusnem preoblikovanju dolžnik tudi ne bi mogel doseči umika upnikovega predloga. Upniku je mogoče očitati tudi zlorabo pravic, saj je predlog vložil kot špekulacijo, da dolžnik ne bo vložil ugovora in bo zato začet stečajni postopek. Višje sodišče je tudi razveljavilo sklep o zavrženju predloga in sodišču prve stopnje naložilo vsebinsko presojanje pogojev za začetek stečajnega postopka. Prav tako sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je bil ugovor vložen 14.11.2012 ob 9.00, sklep o pripojitvi pa je bil objavljen sicer isti dan, vendar šele ob 9.57 in tudi še ni bil pravnomočen. Ker sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih, se ga ne da preizkusiti. V pravočasni dopolnitvi pritožbe je dolžnik zahteval povračilo stroškov v višjem znesku kot v pritožbi, saj naj bi po svojih navedbah pri prvo vloženi pritožbi prenizko odmeril stroške.

3. Upnik je odgovoril na pritožbo in predlagal, naj jo višje sodišče zavrne.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Obrazložitev sodišča prve stopnje, da je pri izdaji sklepa o nadaljevanju postopka imelo v vidu le zahtevo za povračilo stroškov in da bi bil predlog tako ali tako zavržen zaradi izbrisa prvotnega dolžnika, je nelogična in protispisna. Iz izreka pravnomočnega sklepa z dne 10.12.2012 je jasno razvidno, da se je po prekinitvi postopek nadaljeval zoper prevzemno družbo D., d.o.o. Tega ne bi mogla spremeniti niti dodatna obrazložitev v sklepu z dne 10.12.2012, da se postopek nadaljuje le v stroškovnem delu; če pa bi bilo kaj takega odločeno v izreku sklepa, pa bi bilo to nezakonito. Postopek je namreč celota in se ne more nadaljevati le v stroškovnem delu, ne pa tudi v zvezi z „glavno terjatvijo“ – torej v zvezi s predlogom za začetek stečajnega postopka, če o takem predlogu seveda še ni pravnomočno odločeno, kar pa takrat v obravnavani zadevi še ni bilo. Zaradi pripojitve prvotnega dolžnika k prevzemni družbi po vložitvi predloga za začetek stečajnega postopka pa tudi ni mogoče zavreči predloga za začetek stečajnega postopka, o čemer je že odločeno s sklepom višjega sodišča Cst 31/2013 z dne 26.2.2013, izdanem v obravnavani zadevi St 2050/2013 in ki s svojo pravnomočnostjo veže poleg strank postopka tudi sodišče prve stopnje. V tem sklepu je višje sodišče jasno obrazložilo, da bi moralo sodišče prve stopnje po nadaljevanju postopka upniku omogočiti, da dopolni svoje navedbe glede na nastalo statusno spremembo, o čemer bi se lahko izrekel tudi dolžnik po vročitvi take vloge, nikakor pa ni bilo dopustno zavreči upnikovega predloga, ne da bi to storilo. Zato je tudi protispisna trditev sodišča prve stopnje, da bi dolžnik že z obvestilom o statusni spremembi lahko dosegel zavrženje predloga, kar dolžnik tudi utemeljeno uveljavlja. Vsekakor pa bi bilo od stranke, ki ravna vestno in pošteno, pričakovati, da bo že v ugovoru sporočila, da je vložila predlog za statusno spremembo, če sama smiselno trdi, da ob vložitvi ugovora še ni vedela, da bo slabo uro pozneje sprejet sklep o statusni spremembi. Zagotovo je najmanj ob vložitvi ugovora dolžnik vedel, da je vložen vsaj predlog za tako spremembo.

6. Še pred prejemom sklepa Cst 31/2013, s katerim je višje sodišče razveljavilo sklep o zavrženju predloga (upnik je ta sklep prejel 11.3.2013), je upnik 8.3.2013 vložil nov predlog za začetek stečajnega postopka nad prevzemno družbo, v katerem je tudi predlagal izdajo začasne odredbe, s katero bi se dolžniku preprečilo ravnanje v zvezi s statusnimi spremembami, zaradi katerih je imel po svojem zatrjevanju težave z uveljavitvijo svojih terjatev. Tako sta hkrati tekla dva postopka zoper istega dolžnika – D., d.o.o. V zadevi St 2050/2012 je bil ta udeležen kot pravni naslednik prvotnega dolžnika na podlagi sklepa sodišča prve stopnje o nadaljevanju postopka, v zadevi St 428/2013 pa je bil dolžnik že od vložitve predloga. Zato je bilo edino logično, da je upnik enega od predlogov umaknil, odločil se je za umik predloga v zadevi St 2050/2012. Iz upnikove vloge o umiku predloga (r. št. 42 spisa) je jasno razvidno, da je predlog v obravnavani zadevi umaknil, ker je zoper prevzemno družbo vložil nov predlog za začetek stečajnega postopka, zato pritožnik nima prav, ko trdi, da je upnik ta predlog umaknil, ker naj bi spoznal, da ni utemeljen. Nov predlog zoper tega dolžnika, ko upniku še ni bil vročen sklep višjega sodišča, ki je razveljavilo odločitev o zavrženju prvotnega predloga v zadevi St 2050/2012, sklep višjega sodišča pa za upnika učinkuje šele od vročitve (1. odstavek 123. člena ZFPPIPP), je le način, kako je upnik poskusil uveljaviti zatrjevano terjatev. Tehnika je bila res nerodno izbrana, vsekakor pa je šlo za tehniko, s katero se je postopek lahko vsebinsko nadaljeval tudi v tem vmesnem obdobju. Za dolžnika se s tem ni nič spremenilo, v nobeni svoji pravici ni bil prikrajšan, iz primerjave ugovorov pa je tudi razvidno, da je ta v obeh zadevah vsebinsko enak, razen navedb glede insolventnosti sedanjega dolžnika. Zaradi tega mu tudi niso nastali nikakršni posebni stroški. Pri tem je treba poudariti, da v 1. odstavku 121. člena ZFPPIPP določena smiselna uporaba pravil ZPP nikakor ne pomeni neposredne uporabe teh pravil. Pravila 1. odstavka 158. člena ZPP zato niso direktno uporabljiva, izhajati je treba iz namena ZFPPIPP. Smiselna uporaba pravil ZPP pa ob upoštevanju vsega zgoraj navedenega po oceni višjega sodišča ne pomeni, da bi bil v tej zadevi dolžnik upravičen do povračila stroškov postopka zaradi umika upnikovega predloga. Statusno preoblikovanje ob prvotni odločitvi sodišča prve stopnje, da ta predlog zato zavrže, je povzročilo vložitev novega predloga za začetek stečajnega postopka. To pa je okoliščina na dolžnikovi strani, ki se mu ni pripetila po naključju, temveč je posledica njegovega aktivnega ravnanja. Ob hkratnem nenavajanju dolžnika v ugovoru zoper upnikov predlog o tej, takrat še nameravani spremembi, ki pa jo je dolžnik ob vložitvi ugovora z gotovostjo pričakoval, se višje sodišče strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, da dolžnik ni upravičen do povračila stroškov, ki so mu v postopku nastali.

7. Dolžniku je treba tudi pojasniti, da sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevanih kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Iz sklepa so namreč jasno razvidni razlogi sodišča prve stopnje za odločitev. Če teh razlogov ne bi bilo, tudi dolžnik ne bi imel možnosti za vsebinsko pritožbo, kar pa se v obravnavani zadevi glede na obsežnost pritožbe zagotovo ni zgodilo. Pri tem čas objave sklepa registrskega sodišča za odločitev ni pomemben.

8. Odločitev sodišča prve stopnje je tako pravilna, čeprav iz drugih razlogov, zato je višje sodišče ob ugotovitvi, da sodišče prve stopnje tudi ni naredilo nobene kršitve, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (350. člen ZPP v zvezi s 366. členom ZPP), pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (128. člen ZFPPIPP).

Ta pisni odpravek se ujema z elektronskim izvirnikom sklepa.