Jedro

Dopis DRK, s katerim je DRK odgovorila na poziv k odpravi nepravilnosti tožečih strank, ni akt, ki bi se po 2. členu ZUS-1 lahko izpodbijal v upravnem sporu, ne v formalnem niti v materialnem smislu, saj ni izdan v obliki upravne odločbe, niti ne gre za posamični akt, s katerim bi se odločalo o pravicah, obveznostih ali pravnih koristih tožnikov.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

1. Iz izpodbijanega dopisa izhaja, da je v predmetni zadevi Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljevanju DRK) s sklepom z dne 31. 7. 2019 razveljavila naročnikovo odločitev o oddaji javnega naročila prvo tožeči stranki, v skupnem nastopu z drugo in tretje tožečo stranko. Prvo tožeča stranka je DRK pozvala k izločitvi predsednice senata A.A., razveljavitev njenih procesnih dejanj in odpravo sklepa z dne 31. 7. 2019, saj naj bi med predsednico senata in pooblaščenkama vlagatelja revizije, odvetnicama B.B. in C.C. iz D., o.p., d.o.o., obstajale določene povezave. DRK navaja, da ni razlogov za izločitev predsednice senata A.A. iz odločanja v predmetni zadevi, saj s pooblaščencem predlagatelja revizije ni v nobenem od odnosov, ki bi predstavljali podlago za njeno izločitev, pri čemer se med drugim sklicuje na 66. člen Zakona o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja (v nadaljevanju ZPVPJN). Navaja tudi, da za razveljavitev procesnih dejanj in odpravo odločitve DRK tudi sicer v veljavnih predpisih ni nobene podlage.

2. Tožniki vlagajo tožbo na odpravo uvodoma navedenega dopisa DRK, s katerim je DRK zavrnila predlog tožečih strank za izločitev predsednice senata ter razveljavitev njenih procesnih dejanj in odpravo sklepa DRK z dne 31. 7. 2019, s katerim je razveljavila naročnikovo odločitev o oddaji javnega naročila prvo tožeči stranki, v skupnem nastopu z drugo in tretje tožečo stranko. Tožeče stranke so po četrtem odstavku 66. člena ZPVPJN dne 2. 9. 2019 podale predlog za izločitev predsednice senata, saj je kot predsednica senata odločala A.A. ki je s pooblaščenkama vlagatelja, odvetnicama B.B. in C.C. v poslovnem razmerju oziroma so podani drugi izločitveni razlogi. Navajajo, da je DRK državni organ s pooblastili odločanja v postopkih pravnega varstva v postopkih javnega naročanja. Z izpodbijano odločitvijo pa je bilo odločeno o pravicah in koristih tožnikov, zato izpodbijana odločitev DRK, kljub neformalni obliki dopisa, predstavlja dokončno odločitev v zvezi s predlogom tožnikov po 66. členu ZPVPJN. Tožniki zatrjujejo, da so jim bile že v času revizijskega postopka kršene zakonske pravice, da bi lahko podali predlog za izločitev člana senata.

3. Tožniki zatrjujejo, da je DRK z izpodbijano odločitvijo odločala o predlogu po 66. členu ZPVPJN. Izpodbijane odločitve ni mogoče preizkusiti, saj se DRK v izpodbijanem aktu ni opredelila do vseh njihovih navedb. Po mnenju tožnikov ne drži stališče DRK, da za odpravo njene odločitve ni podane ustrezne pravne podlage. DRK bi o navedenem morala odločiti skladno z določili Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). V nasprotnem primeru naj o tem odloči tukajšnje sodišče ter ugotovi, da tožniki kot izbrani ponudnik, niso imeli možnosti zahtevati izločitev predsednice DRK v času revizijskega postopka, zaradi česar gre za predlog po 6. členu ZPVPJN, o čemer bi DRK morala meritorno odločati. DRK bi morala glede na podan predlog tožečih strank svojo odločitev odpraviti po nadzorstveni pravici, ker je bil prekršen materialni predpis in je kot članica senata odločala oseba, ki bi morala biti izločena. DRK se v odločitvi ni opredelila do izločitvenih razlogov, ki so jih podali. Obrazložitev izpodbijane odločitve je pavšalna in nepreverljiva. Navajajo, da so izločitveni razlogi podani tudi, ko so podane druge okoliščine, ki vzbujajo dvom o nepristranskosti take osebe. Tožniki zato predlagajo, da se upravni spor zoper uvodoma naveden dopis dopusti ter smiselno predlagajo odpravo izpodbijanega dopisa ter vrnitev zadeve v ponovni postopek toženi stranki.

4. Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov:

5. Predmet izpodbijanja v upravnem sporu je v skladu s 157. členom Ustave RS določen v uvodnih členih Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Tako je v 1. členu ZUS-1 določeno, da se v upravnem sporu zagotavlja sodno varstvo pravic in pravnih koristi posameznikov in organizacij proti odločitvam in dejanjem državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil na način in po postopku, ki ga določa ta zakon, če za določeno zadevo ni z zakonom zagotovljeno drugo sodno varstvo. V upravnem sporu odloča sodišče o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnice oziroma tožnika. O zakonitosti drugih aktov odloča sodišče v upravnem sporu samo, če tako določa zakon (prvi odstavek 2. člena ZUS-1). Upravni akt po tem zakonu je upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta (drugi odstavek 2. člena ZUS-1). Navedeno pomeni, da v upravnem sporu ni mogoče izpodbijati vsakega upravnega akta, ampak le tistega, ki po materialnem kriteriju vsebuje vsebinsko odločitev o pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika.

6. Sodišče ugotavlja, da uvodoma naveden dopis DRK, s katerim je DRK odgovorila na poziv k odpravi nepravilnosti tožečih strank, ni akt, ki bi se po 2. členu ZUS-1 lahko izpodbijal v upravnem sporu, ne v formalnem niti v materialnem smislu, saj ni izdan v obliki upravne odločbe, niti ne gre za posamični akt, s katerim bi se odločalo o pravicah, obveznostih ali pravnih koristih tožnikov. Skladno s stališčem Ustavnega sodišča RS v zadevi U-I-169/00 z dne 14. 11. 2002 namreč niti odločitve DRK, ki so izdane v obliki upravne odločbe, nimajo značaja posamičnega akta, s katerim bi se odločalo o pravicah, obveznostih ali pravnih koristih ponudnikov. Smiselno enako stališče Ustavnega sodišča RS izhaja tudi iz zadeve U-I-238/07 z dne 2. 4. 2009. Iz sklepa Ustavnega sodišča RS U-I-171/13-17, Up-571/13 z dne 24. 7. 2015 izhaja, da Ustavno sodišče tudi po uveljavitvi ZPVPJN razumevanja pravne narave aktov DRK ni spremenilo. Izrecno namreč navaja, da je sodno varstvo po končanem postopku pred DRK zagotovljeno v postopkih uveljavljanja ničnosti pogodbe in povrnitve škode pred pristojnim sodiščem splošne pristojnosti. Poleg navedenega je SEU v zadevi Medisanus d.o.o. proti Splošni bolnišnici Murska Sobota, C-296/15 z dne 8. 6. 2017, zavzelo stališče, da DRK izpolnjuje merila za sodišče države članice.

7. Upoštevaje vse zgoraj navedeno izpodbijani dopis DRK ni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, zato je sodišče tožbo po določbi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 kot nedopustno zavrglo in vsebinskih tožbenih ugovorov ni presojalo.