Jedro

V konkretnem primeru ni relevantne povezave med tožbenim zahtevkom in dogodki, ki jih tožeča stranka opisuje v pritožbi, ter zahtevanim zavarovanjem. Takojšnje izročitve zemljišč (ki jih je tožnica sama celo že zasedla pred kakršnokoli sodno odločitvijo) in prepovedi njihovega obdelovanja pojmovno ni možno povezovati ne s povzročanjem ne z odvrnitvijo nasilja.

Epidemija COVID 19 sicer res bistveno otežuje osebno komunikacijo med subjekti, vendar pa v tem času drugi načini komunikacije (telefon, elektronska pošta, faks) niso onemogočeni.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe, da ji mora tožena stranka v roku treh dni od njene izdaje prepustiti v posest vse nepremičnine, ki so navedene v seznamu zemljišč po odpovedani zakupni pogodbi, ki je sestavni del te začasne odredbe, ter da se ji prepoveduje kakršnokoli poseganje ali omejevanje posesti tožeče stranke, zlasti z oranjem ali drugim kmetijskim obdelovanjem na teh nepremičninah, za primer kršitve prepovedi pa se toženi stranki izreče denarna kazen v znesku 15.000,00 EUR.

2. Tožeča stranka se zoper sklep pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ) ter predlaga spremembo sklepa tako, da se v celoti ugodi njenemu predlogu za izdajo začasne odredbe. Navaja, da je predlagana začasna odredba nujna, da se prepreči uporaba sile pri obdelavi kmetijskih površin. Med kmeti, ki so upravljalci kmetijskih zemljišč po dogovoru s tožečo stranko in med toženo stranko je namreč prišlo do več sporov na kraju samem glede tega, kdo lahko njivo obdeluje. Predstavniki in varnostniki tožene stranke so ovirali kmete pri obdelavi zemljišč ter jih verbalno napadali oziroma jim grozili zoper telo. Dogodki, ki jih tožeča stranka v nadaljevanju opisuje in dokazi, ki jih predlaga, predstavljajo nova dejstva in nove dokaze, ki jih ni mogla navesti že ob vložitvi predloga za izdajo začasne odredbe, saj se je z njimi seznanila šele kasneje. Razlog je v izredni situaciji zaradi epidemije COVID 19, ki bistveno onemogoča in otežuje komuniciranje in poslovanje med subjekti. Izjave kmetov, iz katerih izhaja natančnejši opis dogodkov dne 25. 2. in 12. 3. 2020, so bile tožeči stranki posredovane šele po izdaji izpodbijanega sklepa, saj jih kmetje zaradi izrednih razmer prej niso uspeli posredovati. Glede posredovanja policije tožeča stranka poleg že predloženega uradnega zaznamka prilaga še uradni zaznamek z dne 13. 3. 2020 glede dogodka z dne 12. 3. 2020. Tožeča stranka tudi s tem uradnim zaznamkom do izdaje sklepa o začasni odredbi ni razpolagala, saj ga je od kmeta J. Z. prejela šele v preteklih dneh. Iz dogodkov dne 25. 2. in 12. 3. 2020 jasno izhaja, da tožena stranka na kmetijskih zemljiščih postopa z uporabo sile v obliki groženj in verbalnih napadov ter v obliki nedopustnih posegov na zemljiščih. Glede verjetno izkazanega dejstva, da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku, se sodišče opira na sodno prakso, vendar tožeča stranka poudarja, da iz sodne prakse izhaja tudi nasprotno stališče in sicer, da je mogoče regulacijsko začasno odredbo izdati tudi na podlagi tretje alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve izda sodišče, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala in eno izmed nadaljnjih predpostavk, naštetih v drugem odstavku 272. člena ZIZ: - nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena; - da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali težko nadomestljive škode; - da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku. Tudi v postopku odločanja o začasni odredbi v zavarovanje nedenarne terjatve, upnik ni dolžan dokazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo.

5. Poleg začasnih odredb, ki so namenjene zavarovanju bodoče izvršbe in je njihov namen zavarovati izvršitev obveznosti dolžnika v bodočnosti, sodna praksa dopušča izdajo tudi t. im. regulacijskih (ureditvenih) začasnih odredb, katerih namen je začasna ureditev spornega pravnega razmerja (do pravnomočnosti sodne odločbe), njihovo bistvo pa je v varstvu obstoječega stanja pred grozečim nasiljem (nevarnostjo uporabe sile) ali nevarnostjo nastanka težko nadomestljive škode. Gre za primere, ko terjatve oziroma pravice strank ogroža možnost, da še v teku sodnega postopka pride do sprememb, zaradi katerih sodno varstvo ne bi več moglo doseči svojega namena.1 Pri izdajanju takšnih začasnih odredb je po stališču sodne prakse potreben restriktiven pristop, njihova izdaja je omejena na izjemne primere ter upoštevanje strogih pogojev. Izdaja regulacijske začasne odredbe je torej utemeljena le, kadar je takšno začasno varstvo nujno potrebno, da kasnejše sodno varstvo zaradi nastanka težko nadomestljive škode oziroma uporabe sile ne bi ostalo brez pomena.

6. Tožeča stranka z začasno odredbo zahteva, da ji tožena stranka po odpovedi zakupne pogodbe prepusti v posest vse nepremičnine, ki so navedene v priloženem seznamu zemljišč, v roku treh dni ter da preneha tudi s kakršnimkoli poseganjem ali omejevanjem njene posesti, zlasti z oranjem ali drugim kmetijskim obdelovanjem zemljišč. V bistvenem delu se torej tožbeni zahtevek, ki glasi na izročitev teh kmetijskih zemljišč v posest, ne razlikuje od zahtevka v predlogu za izdajo začasne odredbe. Tožnik se v predlogu sklicuje na verjeten obstoj terjatve ter nujnost začasne odredbe zaradi preprečitve nastanka težko nadomestljive škode, hkrati pa predlaga, da naj se z začasno odredbo prepreči nasilje predstavnikov tožene stranke pri obdelavi kmetijskih zemljišč. Med kmeti, ki obdelujejo kmetijska zemljišča po dogovoru s tožečo stranko, in med toženo stranko naj bi prišlo do sporov glede tega, kdo lahko njive obdeluje in celo do fizičnega nasilja. Dva dogodka (25. 2. in 12. 3. 2020) so obravnavali policisti.

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeča stranka verjetno izkazala terjatev, ne pa tudi nadaljnjega nujnega pogoja za izdajo regulacijske začasne odredbe, namreč nastanka težko nadomestljive škode oziroma grozečega nasilja. Tožnik izpodbija oceno sodišča zgolj v tistem delu, ki se nanaša na nujnost začasne odredbe zaradi preprečitve uporabe sile pri obdelavi kmetijskih površin.2

8. Predlagana začasna odredba3 naj bi začasno uredila sporno razmerje med pravdnima strankama tako, da bi s prepustitvijo zemljišč in prepovedjo toženi stranki, da posega v zemljišča, tožeči stranki omogočila nemoteno obdelovanje kmetijskih zemljišč, ki pa jih je tožeča stranka sicer že zasedla in jih oddala izbranim kmetom v uporabo ter jih s tem odvzela toženi stranki, ki jih je pred tem obdelovala.4 Očitno je, da predlagana začasna odredba ne ustreza zgoraj pojasnjenemu namenu regulacijske začasne odredbe, ki je v varovanju obstoječega stanja in v tem, da bi sodno varstvo za tožečo stranko, brez izdaje začasne odredbe, ostalo brez pomena. Vsekakor je vsako nasilje (starih nad novimi najemniki), verbalno ali fizično, prepovedano in sankcionirano v primeru ugotovljenih prekrškov, kazenskih ali civilnih deliktov. V konkretnem primeru pa ni relevantne povezave med tožbenim zahtevkom in dogodki, ki jih tožeča stranka opisuje v pritožbi, ter zahtevanim zavarovanjem. Takojšnje izročitve zemljišč (ki jih je tožnica sama celo že zasedla pred kakršnokoli sodno odločitvijo) in prepovedi njihovega obdelovanja pojmovno ni možno povezovati ne s povzročanjem ne z odvrnitvijo nasilja. Ne glede na to pa pritožbeno sodišče soglaša tudi z ugotovitvijo izpodbijanega sklepa, da tožeča stranka z navedbami v predlogu in predloženim uradnim zaznamkom policije ni uspela niti kot verjetno izkazati uporabo sile oziroma grozečega nasilja tožene stranke nad kmeti pri obdelavi kmetijskih površin (19. točka obrazložitve sklepa). Opis dogodkov v pritožbi in predložene izjave kmetov pa ne predstavljajo takšnih novih dejstev in dokazov, ki jih tožnik brez svoje krivde ne bi mogel navesti oziroma predložiti do izdaje izpodbijanega sklepa skladno s prvim odstavkom 337. člena ZPP. Drži, da epidemija COVID 19 bistveno otežuje osebno komunikacijo med subjekti, vendar pa v tem času drugi načini komunikacije (telefon, elektronska pošta, faks) niso onemogočeni.

9. Zavrniti je treba tudi pritožbeni očitek o storjeni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se sodišče ni opredelilo do navedb tožeče stranke, ki se tičejo obstoja pogoja za izdajo začasne odredbe iz tretje alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ (tehtanje interesov obeh strank). Kot že pritožba sama navaja, je regulacijska začasna odredba dopustna ob upoštevanju pogojev verjetno izkazane nevarnosti nasilja ali nenadomestljive škode in ob hkratnem tehtanju interesov tožnika z interesi toženca. Tudi po stališču novejše sodne prakse za regulacijsko začasno odredbo ne zadošča zgolj izpolnjenost pogoja iz 3. alineje 2. odstavka 272. člena ZPP, ampak mora biti kumulativno izpolnjen tudi pogoj iz 2. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ5. Tožnik pa tega ni verjetno izkazal. 10. Pritožbeni razlogi zato niso podani. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.

1 Izdajo regulacijskih začasnih odredb je omogočilo Ustavno sodišče RS z odločbo Up-275/97, ki ji je kasneje sledila obširna sodna praksa. 2 Razlogov sklepa glede nastanka težko nadomestljive škode tožnik s pritožbo ne izpodbija. 3 Med vrstami začasnih odredb sodi v 3. točko prvega odstavka 273. člena ZIZ. 4 Vprašanje, ali je tožena stranka kmetijska zemljišča obdelovala sama, z zakupniki ali pa podizvajalci, tu ni pomembno. 5 VSL II Cp 166/2018.