Jedro

Tožnica k nastali škodi ni soprispevala, zadeve iz sodne prakse, na katere se v zvezi z nasprotno presojo sklicuje sodišče prve stopnje, pa upoštevaje vse ugotovljene okoliščine (da je imela lestev pomanjkljivost, ki tožnici ni mogla biti znana, da je prva tožena stranka dopuščala opravljanje dela v nasprotju z navodili za varno delo in da tožnici ni zagotovila pogojev za varno opravljanje dela) niso primerljive obravnavni zadevi.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe v II. in III. točki izreka delno spremeni, tako da se sodba v tem delu na novo glasi: "II. Toženi stranki sta dolžni tožnici v roku 15 dni nerazdelno plačati 840,00 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 11. 2017 do plačila, višji tožbeni zahtevek za znesek 200,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 11. 2017 do plačila pa se zavrne.

III. Toženi stranki sta dolžni tožnici v roku 15 dni nerazdelno povrniti stroške postopka v znesku 3.056,79 EUR, v primeru zamude z zakonskimi obrestmi od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka do plačila, svoje stroške postopka pa krijeta sami."

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Toženi stranki sta dolžni tožnici v roku 15 dni nerazdelno povrniti stroške pritožbe v znesku 216,53 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženima strankama naložilo, naj tožnici nerazdelno plačata 1.960,00 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 11. 2017 do plačila (I. točka izreka). V presežku, to je za plačilo razlike v znesku 1.040,00 EUR, je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Toženima strankama je naložilo, naj tožnici nerazdelno povrneta stroške postopka v znesku 1.973,93 EUR (III. točka izreka), stroške postopka v znesku 142,08 EUR pa na račun sodišča prve stopnje (IV. točka izreka), oboje v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka do plačila.

2. Zoper zavrnilni del sodbe (II. točka izreka) in zoper odločitev o stroških postopka se pritožuje tožnica zaradi vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Predlaga razveljavitev izpodbijanega dela sodbe in v tem obsegu vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, oziroma njegovo spremembo, tako da se tožbenemu zahtevku ugodi s stroškovno posledico. V pritožbi nasprotuje presoji sodišča prve stopnje, da je k nastali škodi soprispevala do višine 30 %. Glede na ugotovitve izvedenca za varstvo pri delu manjkajoča protizdrsna zaščita na eni od nog lestve ni vplivala na njeno stabilnost. Do škodnega dogodka je prišlo zato, ker lestev ni imela varnostnega mehanizma za blokiranje v razprtem položaju, ta pomanjkljivost pa ji kot laiku ni bila znana in je tudi s skrbnim pregledom lestve pred njeno uporabo ne bi mogla opaziti. Ker sodišče prve stopnje tega pri presoji višine soprispevka k nastanku škode ni upoštevalo, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je njen soprispevek k nastanku škode zmotno utemeljilo z ugotovitvijo, da se pred škodnim dogodkom ni vsaj z eno roko držala za lestev. Pri zlaganju izdelkov na najvišjo polico je morala uporabljati obe roki, sicer pa bi glede na ugotovitve izvedenca za varstvo pri delu do samodejne zložitve lestve prišlo tudi v primeru, če bi jo uporabljala skladno z navodili. Uveljavlja, da ji je sodišče prve stopnje prisodilo prenizko odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, saj je njen zahtevek utemeljen do celote. Sodišče prve stopnje bi ji moralo za deseto pripravljalno vlogo priznati nagrado po tar. št. 15/2 OT, in ne po tar. št. 39/3 OT, saj je s to vlogo odgovorila na trditve druge tožene stranke v vlogi z dne 27. 8. 2020. Sodišče prve stopnje ji je v posledici zmotne odločitve o glavni stvari neutemeljeno priznalo povračilo stroškov postopka le do deleža 65 %. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) preizkusilo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih uveljavlja pritožba niti tistih, na katere se pazi po uradni dolžnosti. Zlasti ni podana uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je sodišče prve stopnje za presojo, da je tožnica k nastali škodi soprispevala do višine 30 %, v 22. in 23. točki obrazložitve sodbe navedlo jasne razloge, med katerimi ni nobenih nasprotij. Sodišče prve stopnje je glede vseh odločilnih dejstev pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, vendar je v delu odločitve (glede tožničinega soprispevka k nastali škodi in stroškov postopka) zmotno uporabilo materialno pravo. V preostalem delu (glede višine odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem) je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna.

5. Tožnica od toženih strank zahteva plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo v znesku 3.000,00 EUR, ki ji je nastala 31. 8. 2017, ko je pri delu za prvo toženo stranko med zlaganjem mlečnih izdelkov v hladilno vitrino padla z lestve in se pri tem poškodovala. Sodišče prve stopnje je ob ugotovitvi, da prva tožena stranka tožnici ni zagotovila ustrezne delovne opreme (lestve), skladno z določbo 179. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) v zvezi s prvim odstavkom 131. Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.) presodilo, da so podane vse predpostavke za krivdno odgovornost prve tožene stranke po splošnih pravilih civilnega prava, posledično pa tudi odgovornost druge tožene stranke, pri kateri je imela prva tožena stranka v času škodnega dogodka zavarovano odgovornost za škodo. Na podlagi ugotovljenih posledic škodnega dogodka je presodilo, da je tožnica upravičena do odškodnine za nepremoženjsko škodo do višine 2.800,00 EUR, upoštevaje njen 30 % soprispevek k nastali škodi pa je toženima strankama naložilo plačilo odškodnine v znesku 1.960,00 EUR.

6. Sodišče prve stopnje je na podlagi določbe 171. člena OZ presodilo, da je tožnica do višine 30 % soprispevala k nastali škodi. To presojo je med drugim utemeljilo z ugotovitvami, da tožnica pred uporabo lestve ni preverila, ali je ta brezhibna, ali stoji dovolj trdno in ali na njej ni manjkajočih plastičnih čepov na koncih stojin, čemur pritožba utemeljeno nasprotuje. Po ugotovitvah izvedenca za varstvo pri delu, ki jih je kot pravilne sprejelo tudi sodišče prve stopnje, do škodnega dogodka ni prišlo zaradi manjkajočega čepa na eni od sprednjih nog lestve, temveč zaradi odsotnosti varnostnega mehanizma za blokiranje lestve v razprtem položaju, pravi vzrok za nastanek škodnega dogodka pa tožnici kot laiku pred njegovim nastankom ni mogel biti znan. Glede na navedeno pritožba utemeljeno uveljavlja, da za presojo tožničinega soprispevka k nastali škodi ni bistveno, da lestve pred njeno uporabo ni skrbno pregledala, saj njene ključne pomanjkljivosti tudi v tem primeru ne bi bila dolžna opaziti, nasprotna presoja sodišča prve stopnje pa je materialno pravno zmotna.

7. Sodišče prve stopnje je tožničin 30 % soprispevek k nastali škodi zmotno utemeljilo tudi z ugotovitvijo, da lestve ni uporabljala na pravilen način, saj ni bila ves čas z njo v stiku v vsaj treh točkah (z dvema nogama in eno roko ali eno nogo in dvema rokama). Tožnica se pred škodnim dogodkom sicer res ni držala za lestev, saj je v levi roki držala karton z izdelki, z desno pa izdelke zlagala na polico, vendar je bil po pravilnem zatrjevanju pritožbe tak način zlaganja mlečnih izdelkov v hladilno vitrino pri prvi toženi stranki običajen in ga je ta z opustitvijo vsakršnega nadzora nad opravljanjem dela delavk redno dopuščala. To je na podlagi izpovedi tožnice in poslovodje A.A. (iz katere med drugim izhaja, da načina izvedbe delovnih nalog ni preverjala in da za nadzor ni imela časa) pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje. Čeprav je skladno z določbama 35. člena ZDR-1 in 12. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-1, Ur. l. RS, št. 43/11) tudi delavec dolžan spoštovati predpise o varnosti in zdravju pri delu, je na drugi strani delo skladno z navodili delodajalca dolžan opraviti (33. in 34. člen ZDR-1), kar je njegova temeljna obveznost iz delovnega razmerja. Tožnici zato predvsem upoštevaje pravilno ugotovitev sodišča prve stopnje, da ji prva tožena stranka ni zagotovila uporabe lestev na način, da bi imela ob prenašanju bremen po lestvi ves čas na voljo varen oprijem in varno oporo, ni mogoče očitati opustitve skrbnega ravnanja, ker je delo opravila na edino mogoč in ustaljen način. Glede na vse navedeno pritožba utemeljeno uveljavlja, da tožnica k nastali škodi ni soprispevala, zadeve iz sodne prakse, na katere se v zvezi z nasprotno presojo sklicuje sodišče prve stopnje, pa upoštevaje vse ugotovljene okoliščine (da je imela lestev pomanjkljivost, ki tožnici ni mogla biti znana, da je prva tožena stranka dopuščala opravljanje dela v nasprotju z navodili za varno delo in da tožnici ni zagotovila pogojev za varno opravljanje dela) niso primerljive obravnavni zadevi.

8. Sodišče prve stopnje je pri presoji višine odškodnine za nepremoženjsko škodo upoštevalo pravilno pravno podlago iz 179. člena OZ. Presodilo je, da je tožnica za pretrpljen strah upravičena do odškodnine v vtoževanem znesku 800,00 EUR, za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem pa do odškodnine v znesku 2.000,00 EUR od vtoževanih 2.200,00 EUR. Tožnica v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da je odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem prisojena v prenizkem znesku. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je v škodnem dogodku utrpela udarnine glave, levega ramena, leve nadlakti, levega kolka in nategnitev mišic vratu; da so se posledice teh poškodb navzven kazale z oteklino in podplutbo prizadetega dela, draženje čutnih celic pa je imelo za posledico glavobol in občutljivost področja udarnin; da je ob udarcu glave v trši predmet prišlo do prekomerne iztegnitve vratne hrbtenice, zaradi nenadnega in prekomernega giba pa je prišlo do nategnitve vezi vratnega dela hrbtenice in nategnitve vratnih mišic, kar je povzročilo bolečine zaradi draženja čutnih celic; da so bile posledice navedenih poškodb odpravljene v štirinajstih dneh in niso pustile trajnih posledic; da je tožnica trpela stalne srednje hude telesne bolečine 5 dni, stalne lahke telesne bolečine 10 dni in občasne lahke telesne bolečine 3 mesece, po rentgenskem slikanju pa ji je bilo predpisano nekajdnevno mirovanje, uživanje protibolečinskih tablet in razgibavanje poškodovanih delov telesa. Na podlagi teh ugotovitev in s sklicevanjem na številne podobne zadeve iz sodne prakse (npr. II Ips 8/2006) je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da je tožnica za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem upravičena do odškodnine v višini 2.000,00 EUR, kar predstavlja 1,6-kratnik povprečne neto plače na zaposleno osebo v Republiki Sloveniji, zato pavšalno pritožbeno zavzemanje za zvišanje odškodnine iz tega naslova ni utemeljeno.

9. Ker tožnica k nastali škodi ni soprispevala, je upravičena do odškodnine za nepremoženjsko škodo v znesku 2.800,00 EUR (800,00 EUR za strah in 2.000,00 EUR za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem), in ne zgolj v znesku 1.960,00 EUR, kot je odločilo sodišče prve stopnje. Ker je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje le delno zmotno uporabilo materialno pravo, so izpolnjeni pogoji za delno spremembo sodbe. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi delno ugodilo in izpodbijani zavrnilni del sodbe v II. točki izreka delno spremenilo tako, da se tožbenemu zahtevku za nerazdelno plačilo odškodnine zoper toženi stranki, poleg že prisojenega zneska 1.960,00 EUR v I. točki izreka sodbe, ugodi tudi za znesek 840,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 11. 2017 do plačila (5. alineja 358. člena ZPP).

10. Ker v preostalem delu niso podani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo v preostalem delu zavrnilo in v nespremenjenem izpodbijanem delu (glede zavrnitve zahtevka za plačilo odškodnine v znesku 200,00 EUR) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Zaradi delnega uspeha tožnice v pritožbenem postopku se je spremenil uspeh strank v postopku pred sodiščem prve stopnje (njen uspeh se je s 65 % zvišal na 93 %), zato je pritožbeno sodišče skladno z določbo drugega odstavka 165. člena ZPP ponovno odločilo o stroških postopka na prvi stopnji. Sodišče prve stopnje je tožnici po določbah Odvetniške tarife (OT; Ur. l. RS, št. 2/15 in 28/18) pravilno priznalo 300 točk nagrade za sestavo izvensodnega odškodninskega zahtevka, 300 točk nagrade za sestavo tožbe, 2.025 točk nagrade za sestavo devetih pripravljalnih vlog, 50 točk nagrade za sestavo obrazloženega dopisa z dne 1. 9. 2020, 300 točk nagrade za zastopanje na prvem naroku za glavno obravnavo, 450 točk nagrade za zastopanje na drugem, tretjem in četrtem naroku za glavno obravnavo in 150 točk urnine, 150 točk nagrade za sodelovanje pri ogledu sodnega izvedenca v poslovalnici prve tožene stranke in 40 točk nagrade za odsotnost iz pisarne v času potovanja na ogled, kar skupaj z materialnimi stroški in DDV znaša 2.790,86 EUR. Tožnici je utemeljeno priznalo tudi prevozne stroške za udeležbo njenega pooblaščenca na ogledu sodnega izvedenca v poslovalnici prve tožene stranke v znesku 2,46 EUR, torej skupno 2.793,32 EUR.

12. Tožnica v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da je za vlogo z dne 1. 9. 2020 upravičena do nagrade za obrazloženo vlogo po tar. št. 15/2 OT, saj je sodišče prve stopnje pri odmeri stroškov postopka njen predlog za izločitev sodnega izvedenca dr. B.B. pravilno štelo kot obrazložen dopis po tar. št. 39/3 OT. Sodišče prve stopnje pa pri odločitvi o stroških postopka zmotno ni upoštevalo določbe prvega odstavka 38. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl.), po kateri lahko sodišče odloči, da mora delodajalec kriti vse stroške za izvedbo dokazov, tudi če delavec v sporu ni v celoti uspel, pa zaradi tega niso nastali posebni stroški. Ker je strošek izdelave izvedenskega mnenja medicinske stroke strošek, ki je neodvisen od deleža, v katerem je tožnica v pravdi uspela, sta ga do celote dolžni kriti toženi stranki. Glede na navedeno je tožnica skladno z načelom uspeha upravičena do povračila stroškov postopka v znesku 2.597,79 EUR (tj. 93 % od zneska 2.793,32 EUR), ter do povračila celotnih stroškov izdelave izvedenskega mnenja medicinske stroke v znesku 459,00 EUR. Utemeljeno priglašeni stroški tožnice zato skupno znašajo 3.056,79 EUR, ki sta ji jih toženi stranki dolžni nerazdelno povrniti v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi po izteku izpolnitvenega roka do plačila. Toženi stranki skladno z določbo 38. člena ZDSS‑1 sami krijeta svoje stroške izvedenca za varstvo pri delu v znesku 434,98 EUR.

13. Ker je tožnica s pritožbo delno uspela (do deleža 80 %), sta ji toženi stranki dolžni nerazdelno povrniti sorazmeren del stroškov pritožbenega postopka (154. in 165. člen ZPP). Tožnica je skladno z določbami OT utemeljeno priglasila 270,66 EUR stroškov pritožbenega postopka (250 točk nagrade za pritožbo, kar z materialnimi stroški in DDV znaša 186,66 EUR, ter 84,00 EUR sodne takse), zato sta ji toženi stranki iz tega naslova dolžni povrniti 216,53 EUR (80 % od 270,66 EUR).