Jedro

Že ob jezikovni razlagi je mogoče 1. odst. 391. člena ZPIZ-2 pravilno uporabiti na način, kot je v njem izrecno določeno. Pravica do starostne pokojnine po ZPIZ-1 je v skladu s 1. odst. 391. člena v zvezi s 431. členom ZPIZ-2, po katerem je ZPIZ-2 začel veljati prvi dan naslednjega meseca po objavi v Uradnem listu RS, torej 1. 1. 2013, zagotovljena le zavarovancem, ki so do uveljavitve ZPIZ-2, torej najpozneje 31. 12. 2012, izpolnjevali pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine po ZPIZ-1. Takšno dejansko stanje pa v tožnikovem primeru na dan 31. 12. 2012 zagotovo ni bilo izpolnjeno, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, pred njim toženi zavod in ga z izjavo, da dejansko stanje ni sporno, potrjuje sam pritožnik.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločb toženega zavoda (toženec) št. zadeve ..., št. dosjeja ... z dne 21. 10. 2019 in začasne odločbe št. dokumenta ..., št. ... z dne 3. 4. 2019, priznanje pravice do izplačila 20 % starostne pokojnine po ZPIZ-1, oz. podredno vrnitev zadeve v ponovno upravno odločanje (1. alineja I. točke izreka) ter tudi zahtevek na odpravo odločbe toženca št. zadeve ..., št. dosjeja ... z dne 27. 1. 2020 in odločbe št. zadeve ..., št. dosjeja ...z dne 6. 11. 2019, priznanje pravice do izplačila 20 % starostne pokojnine po ZPIZ-1, oz. podredno vrnitev zadeve v ponovno upravno odločanje (2. alineja I. točke izreka). Odločilo je, da krije tožnik sam svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Sodbo izpodbija tožnik po pooblaščeni odvetniški družbi iz razlogov po 1. in 3. točki 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku1 (ZPP) s predlogom na spremembo v smeri ugoditve tožbenemu zahtevku oz. podrejeno razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje ter povračilo stroškov postopka. Priglaša pritožbene stroške.

Glede na podatke matične evidence je sodišče pravilno ugotovilo vključenost v zavarovanje iz naslova družbeništva in poslovodenja zasebne družbe in da so bili prispevki za obdobje od 1. 7. 1991 do 1. 6. 2002 s presledki plačani od prenizkih zavarovalnih osnov. Pravilno je ugotovilo, da je manjkajoče prispevke v višini 2.831,71 EUR s pp plačal 3. 1. 2018. Torej pred vložitvijo zahteve za priznanje pravice do izplačila 20 % starostne pokojnine dne 29. 3. 2019. Vendar je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da na dan 31. 12. 2012 ni dopolnil 40 let pokojninske dobe, temveč 59 let starosti ter 39 let 11 mesecev in 13 dni pokojninske dobe. Sklicuje se na 133. in 134. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju2 (ZPIZ-2), iz katerih ne izhaja, da ima plačilo manjkajočih prispevkov le učinek za naprej. Ko so neplačani ali premalo plačani prispevki poravnani, gre šteti, da so v celoti poravnani in se v zavarovalno dobo všteva tudi obdobje, za katero so prispevki naknadno plačani. ZPIZ-2 ne določa, da ima plačilo premalo plačanih prispevkov učinek le za naprej. To si je sodišče izmislilo in kršilo 14. točko 2. odst. 339. člena ZPP, saj sodba ni obrazložena, na kakšni podlagi se plačilo upošteva le za naprej.

Sodna praksa, na katero se sklicuje sodišče ni uporabljiva. Ne gre za primerljivo dejansko stanje, saj zavarovanci ob vložitvi zahteve za priznanje pravice do pokojnine niso imeli poravnanih neplačanih ali premalo plačanih prispevkov. Sam je imel ob vložitvi zahteve dne 29. 3. 2019 plačane vse prispevke, saj je razliko poravnal 3. 1. 2018 z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kar ima učinek za nazaj (ex tunc). V nasprotnem zaračunavanje zamudnih obresti ne bi bilo upravičeno. Prispevki se vedno plačujejo za nazaj. Za mesec december 2012 so bili plačani januarja 2013. Sodišče ni upoštevalo določb 92. do 95. člena Zakona o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja3 (ZMEPIZ).

Toženec je za premalo plačane prispevke vedel od leta 2012 in bi ga na to lahko opozoril. Tudi upoštevaje navedeno gre zaključiti, da plačilo premalo plačanih prispevkov ne more imeti učinka za naprej. V nasprotnem lahko pride do situacije, ko je uveljavitev pravice odvisna od arbitrarnosti pristojnega organa. Od zavarovanca ni mogoče zahtevati, da skrbi za izterjavo neplačanih prispevkov če o tem ni seznanjen. Sodišče je zmotno uporabilo 134. člen ZPIZ-2, po katerem se v pokojninsko dobo štejejo obdobja, v katerih je delodajalec obračunal prispevke za zavarovanje od zavarovančeve plače, vendar jih ni plačal ne glede na uspeh izterjave. Že v tožbi je opozoril na neenak položaj z drugimi zavarovanci, da je premalo plačane prispevke poravnal pred vložitvijo zahteve, in da zato ne more trpeti posledic plačila prispevkov za nazaj. Stališče, da se pri delavcih v delovnem razmerju upoštevajo zgolj obračunani in neplačani prispevki, pri njem pa se ne upoštevajo plačani prispevki pomeni izgubo pravice, ni sorazmerno in ne predstavlja pravne varnosti. Gre za kršitev Ustave RS. Ker sodišče ni zmoglo ali želelo zavzeti stališča do teh navedb, je bistveno kršilo postopek, saj sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. Ne vzdrži razlaga, da se osebi, ki je direktor, ne prizna pokojninska doba za obdobje za katero so bili prenizki prispevki naknadno poravnani pred vložitvijo zahteve. Pri tovrstni razlagi gre za kršitev 1. odstavka 50. člena Ustave RS in poseg v bistvo pravice do pokojnine. Jedro pravice do pokojnine pomeni pravico posameznika, da na podlagi plačanih prispevkov in drugih razumno določenih pogojev pridobi in uživa pokojnino, ki zagotavlja socialno varnost. Posledica prenizkega plačila prispevkov je pretirana in nesorazmerna, če do nje pride zaradi človeške napake. Da so bili plačani prenizki prispevki ni vedel do seznanitve z ugotovitvami revizije z dne 4. 2. 2016. Razen zapisa, da 3. in 6. odst. 130. člena ZPIZ-2 ni uporabljiv, se sodišče ni opredelilo do podrednih navedb, čeprav se po 6. odst. zavarovalna doba ugotovi tako, da se prizna po en mesec za vsakih 60 % povprečne mesečne plače, vendar največ 12. mesecev za posamezno koledarsko leto, oz. v sorazmernem delu.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožba ne navaja ničesar takega, kar bi vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane zavrnilne sodbe, izdane ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu.

V postopku ni prišlo do zatrjevanih, niti drugih procesnih kršitev iz 2. odstavka 339. člena ZPP, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti. Sodba je utemeljena z odločilnimi dejanskimi in pravilnimi pravnimi razlogi. Ni očitane kršitve po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj pisni odpravek sodbe nima pomanjkljivosti, da ga nebi bilo mogoče preizkusiti. Izrek sodbe je jasen, ne nasprotuje sam sebi ali razlogom sodbe, ki niso nejasni ali sami s seboj v nasprotju. Ravno nasprotno. Pisni odpravek sodbe vsebuje vse pravno odločilne razloge, ki jih pritožbeno sodišče ne ponavlja, temveč v zvezi s pritožbenimi izvajanji poudarja predvsem naslednje.

5. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo z dne 21. 10. 2019 v zvezi s prvostopenjsko začasno odločbo z dne 3. 4. 2019 o priznanju in izplačilu 20 % starostne pokojnine v višini 260,44 EUR mesečno od 30. 3. 2019 dalje ter dokončno odločbo o končni odmeri pokojnine z dne 27. 1. 2020 v zvezi s prvostopenjsko z dne 6. 11. 2019 o pravici do izplačila 20 % starostne pokojnine v znesku 267,63 EUR mesečno od 30. 3. 2019 dalje.

V zadevi je sporno le, ali tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje in odmero starostne pokojnine po prej veljavnem Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju4 (ZPIZ-1) glede na prehodno določbo 391. člena ZPIZ-2 o varstvu pričakovanih pravic.

6. Pravne podlage, ki jo je pravilno interpretiralo in uporabilo sodišče prve stopnje (9. in 10. tč. obrazložitve sodbe) pritožbeno sodišče ne ponavlja. Izpostavlja le, da se lahko v skladu s 1. odst. 39.a člena novele Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju5 (ZPIZ-2G) zavarovancu, ki je vključen v zavarovanje s polnim delovnim časom in izpolnjuje pogoje za pravico do starostne pokojnine po ZPIZ-2 ali po predpisih, veljavnih do 31. 12. 2012, od prvega naslednjega dne po vložitvi zahteve izplačuje 20 % starostne pokojnine, do katere bi bil upravičen na dan uveljavitve. Glede na 27. člen ZPIZ-2 zavarovanec med drugim pridobi pravico do starostne pokojnine, ko dopolni 60 let starosti in 40 let pokojninske dobe brez dokupa, oz. po 36. členu ZPIZ-1 v zvezi s 391. členom ZPIZ-2, ko dopolni 58 let starosti in 40 let pokojninske dobe.

7. Po načelu _varstva pričakovanih pravic_ iz 391. člena ZPIZ-2 lahko osebe, ki so do uveljavitve zakona s 1. 1. 2013, torej najpozneje na dan 31. 12. 2021 izpolnile pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine po predpisih, veljavnih do uveljavitve zakona, vendar še niso vložile zahtevka, pravico uveljavijo po navedenih predpisih tudi po uveljavitvi zakona (1. odst.). Za te zavarovance se posredno podaljšuje veljavnost ZPIZ-1. Za priznanje in odmero pokojnine se upoštevajo pokojninska in dodana doba, osnove, starost z možnimi znižanji, način določitve pokojninske osnove za 18 letno povprečje, vrednotenje pokojninske dobe ter možna zmanjšanja in povečanja (2. odst.). Da nebi prišlo do bistvenih razlik v višini pokojnin se pri izračunu pokojninske osnove upoštevajo valorizacijski količniki, določeni z ZPIZ-2, izračunana osnova pa preračuna s faktorjem 0,732 (3. odst.).

Že ob jezikovni razlagi je mogoče 1. odst. 391. člena ZPIZ-2 pravilno uporabiti na način, kot je v njem izrecno določeno. Pravica do starostne pokojnine po ZPIZ-1 je v skladu s 1. odst. 391. člena v zvezi s 431. členom ZPIZ-2, po katerem je ZPIZ-2 začel veljati prvi dan naslednjega meseca po objavi v Uradnem listu RS, torej 1. 1. 2013 zagotovljena le zavarovancem, **ki so do uveljavitve ZPIZ-2, torej najpozneje 31. 12. 2012 izpolnjevali pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine po ZPIZ-1**. Takšno dejansko stanje pa v tožnikovem primeru na dan 31. 12. 2012 zagotovo ni bilo izpolnjeno, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, pred njim toženi zavod in ga z izjavo, da dejansko stanje ni sporno, potrjuje sam pritožnik.

8. Iz izpodbijanih upravnih odločb in ugotovitev sodišča prve stopnje, bistvenih za pritožbeno rešitev zadeve izhaja: - da je bila zahteva za izplačilo 20 % starostne pokojnine vložena 29. 3. 2019; - da je bila z začasno odločbo od 30. 3. 2019 priznana in odmerjena starostna pokojnina v višini 260,44 EUR, saj je tožnik do dneva uveljavitve pravice dopolnil 65 let in 4 mesece starosti, ter 46 let, 5 mesecev pokojninske dobe, od tega 40 let, 6 mesecev in 27 dni pokojninske dobe brez dokupa; - da tožnik na dan 31. 12. 2012 ni imel 40 let pokojninske dobe iz 36. člena ZPIZ-1, temveč 39 let, 11 mesecev in 13 dni, zato ni bilo pogojev za priznanje in dokončno odmero pokojnine od 30. 3. 2019 dalje po ZPIZ-1 niti z odločbo z dne 6. 11. 2019, potrjeno z odločbo z dne 7. 1. 2020; - da so bili od 1. 7. 1991 do 31. 12. 1991, od 1. 1. 1998 od 31. 12. 1999 in od 1. 1. 2002 do 1. 6. 2002 s presledki prispevki plačani od prenizkih zavarovalnih osnov, zato je do 31. 12. 2012 v skladu s 133. členom ZPIZ-2 upošteven le preračunan sorazmerni del zavarovalne dobe (2. odst. 8. tč. obrazložitve) in - da je glede na Zapisnik o ugotovitvah revizije z dne 6. 3. 2018 v zvezi z odločbo z dne 7. 12. 2017 tožnik dne 3. 1. 2018 doplačal 2.831,71 EUR premalo plačanih prispevkov za čas od 1. 7. 1991 do 1. 6. 2002 s presledki (3. odst. 8. tč. obrazložitve).

9. Čeprav so bili premalo plačani prispevki poravnani 3. 1. 2018, kar je pred vložitvijo zahteve za izplačilo 20 % pokojnine dne 29. 3. 2019, v obravnavanem primeru ni pogojev za priznanje pokojne po ZPIZ-1. Edino odločilno je, da 31. 12. 2012 pogoji po ZPIZ-1 niso bili izpolnjeni, saj ni bil izpolnjen dejanski stan iz 1. odst. 391. člena ZPIZ-2. Meseca januarja 2018 plačanih 2.831,71 EUR razlike od prenizkih zavarovalnih osnov nima retrogradnega učinka na predpisanih 40. let pokojninske dobe na dan 31. 12. 2012. Pritožnikovo pravno naziranje, da ima naknadno plačilo prispevka v obravnavani zadevi učinek za nazaj je zmotno in nesprejemljivo. Ni v nasprotju le z jezikovno temveč tudi sistemsko ter logično razlagalno metodo ugotavljanja pokojninske dobe na presečni datum 31. 12. 2012 po 1. odst. 391. člena ZPIZ-2 v zvezi s 36. členom ZPIZ-1, ki ju ni mogoče uporabiti na način, kot se zavzema pritožba.

10. V sodni praksi je zavzeto jasno enotno stališče, da plačilo premalo plačanih prispevkov za preteklo obdobje učinkuje od dneva plačila dalje. Za pritožbeno rešitev zadeve ni bistveno, ali se pritožnik s takšnim stališčem strinja ali ne. Januarja 2018 plačana razlika prispevkov za čas od 1991 do 2002 s presledki, ne omogoča zaključka, da bi bili izpolnjeni pogoji za pridobitev pravice do starostne pokojnine po ZPIZ-1. Na dan 31. 12. 2012 zaradi upoštevnosti le sorazmernega dela pokojninske dobe zaradi premalo plačanih prispevkov ni bilo dopolnjenih 40 let pokojninske dobe iz 36. člena ZPIZ-1. 11. Obširna pritožbena izvajanja o domnevno nepravilni uporabi 133. člena ZPIZ-2 o pogoju plačila prispevkov za vštevanje obdobij v zavarovalno dobo ter očitana diskriminatorna obravnava glede na 134. člen ZPIZ-2 o vštevanju obdobij v pokojninsko dobo zavarovancem, za katere je delodajalec le obračunal prispevke, ne pogojujejo drugačne sodbe od izpodbijane. Čeprav ZPIZ-2 izrecno res ne določa, da plačilo neplačanih ali premalo plačanih prispevkov učinkuje za naprej, je 133. člen v zvezi s 391. členom ZPIZ-2 mogoče pravilno uporabiti le tako, da učinkuje od dneva plačila dalje. Torej za naprej in ne za nazaj!

12. Primerjava neprimerljivih pravnih položajev ni bistvena. ZPIZ-2 v 134. členu6 zagotavlja upoštevanje zavarovalne dobe zavarovancem na temelju delovnega razmerja, zavarovanih po 14. členu ZPIZ-2, čeprav so bili prispevki le obračunani, ne pa tudi zavarovancem iz 16. člena ZPIZ-2, zavarovanim na temelju družbeništva in poslovodenja gospodarskih družb. Slednji so dolžni sami poskrbeti za pravilen obračun in plačilo prispevkov za svoje zavarovanje. Položaj zavarovanca delavca v odvisnem delovnem razmerju ni identičen položaju zavarovanca lastnika gospodarske družbe, ki je hkrati njen poslovodja.

Pravno irelevantno je nadalje tudi pritožnikovo sklicevanje na 3. odst. 130. člena ZPIZ-2, ki ureja vštevanje krajšega delovnega časa v zavarovalno dobo, ali izračunavanje zavarovalne dobe po 6. odst. 130. člena ZPIZ-2, ki se nanaša na zavarovance iz 18. člena ZPIZ-27, zavarovane iz naslova _drugega pravnega razmerja_ in ne družbenike ter poslovodne osebe na temelju 16. člena ZPIZ-2. 13. Ob zakonito razsojeni zadevi sodišču ni mogoče uspešno očitati kršitev načela pravne in socialne države iz 2. člena Ustave RS8 (Ustava) niti enakosti pred zakonom (14. člen Ustave). Status delavca v odvisnem delovnem razmerju ter družbenika in poslovodne osebe nista enaka niti primerljiva. V predsodnem upravnem postopku in v postopku pred sodiščem ni prišlo do kršitve zasebne lastnine iz 33. člena Ustave ali pravice do socialne varnosti iz 50. člena Ustave. Jedro pravice do pokojnine sicer res pomeni pravico zavarovanca, da na podlagi plačanih prispevkov pridobi in uživa pokojnino. Vendar pravico lahko realizira in uživa le ob izpolnjevanju vseh predpisanih pogojev. V takšnih okoliščinah je pravica zagotovljena tudi pritožniku. Na presečni datum 31. 12. 2012 preračunan sorazmerni del pokojninske dobe je po plačilu manjkajoče razlike prispevkov dne 3. 1. 2018, ob odmeri pokojnine s 30. 3. 2019 na temelju ZPIZ-2 **upoštevana v celoti**. _Za pritožbene očitke o odvzemu pridobljene pravice ni nikakršne dejanske niti pravne podlage._

14. Ob nespornih dejanskih, obrazloženih materialnih ter ustavno pravnih razlogih je na podlagi 81. člena ZDSS-1 tožbeni zahtevek na odpravo zakonitih upravnih odločb o začasni in končni odmeri 20 % dela starostne pokojnine ob uporabi ZPIZ-2 utemeljeno zavrnjen in posledično tudi priznanje ter odmera pokojnine po ZPIZ-1. 15. Ker uveljavljana pritožbena razloga iz 1. in 3. tč. prvega ostavka 338. člena ZPP nista podana, je potrebno pritožbo na podlagi 353. člena ZPP zavrniti ter potrditi izpodbijano sodbo. Do preostalih pritožnikovih navedb, od tega da je bil toženec o premalo plačanih prispevkih seznanjen že v letu 2012, da od zavarovanca ni mogoče zahtevati, da sam skrbi za izterjavo9, da naknadno plačilo prispevkov ne more imeti učinka za naprej, temveč za nazaj, kot se sicer plačujejo prispevki10, sklicevanja na določbe ZMEPIZ ter drugih, ki za pritožbeno rešitev niso odločilnega pomena, saj ne pogojujejo drugačne sodbe od izpodbijane, se sodišče glede na 1. 0dstavek 360. člena ZPP posebej ni bilo dolžno opredeljevati.

16. Ob takšnem pritožbenem izidu je sodišče na podlagi 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP odločilo, da krije pritožnik sam svoje stroške pritožbe kot izhaja iz II. točke izreka te sodne odločbe.

1 Ur. l. RS, št. 73/2007, 45/2008 in 10/2017. 2 Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami. 3 Ur. l. RS, št. 111/2013 s spremembami. 4 Ur. l. RS, št. 106/92 s spremembami. 5 Ur. l. RS, št. 102/2015 z dne 24. 12. 2015. 6 Omilitev pogoja plačanih prispevkov za štetje obdobij v zavarovalno dobo velja le za osebe v delovnem razmerju, za katere prispevke plačujejo delodajalci, pod pogojem, da so bili prispevki obračunani in oddani davčnemu organu, ki je pooblaščen za davčno izterjavo, ki lahko v posameznih primerih ostane neuspešna. S cit. zakonsko določbo je zaščiten delavec - zavarovanec v okoliščinah, na katere ne more sam vplivati. Glej: _Novi veliki komentar ZPIZ-2 ; Ljubljana 2014; Marjan Papež in ostali; str. 292 in 293._ 7 Gre za nov pravni temelj vključenosti v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje od 1. 1. 2013 dalje, po načelu „vsako delo šteje“. Zavarovanje več ni pogojeno z višino doseženega dohodka iz drugega pravnega razmerja, se pa dohodku prilagodi dolžina obdobja zavarovanja. V ta krog zavarovancev spadajo osebe, ki opravljajo delo po podjemnih, avtorskih in drugih civilnih pogodbah. Glej: _Novi veliki komentar ZPIZ-2;Ljubljana 2014; Marjan Papež in ostali; str. 58-61. 8 Ur. l. RS, št. 33/1991 s spremembami._ 9 To sicer velja za plačevanje prispevkov za delavce v delovnem razmerju, ne pa zavarovance na temelju družbeništva in poslovodenja gospodarske družbe. 10 Kar velja le za obračunavanje in plačevanje tekočih prispevkov.