Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Tožnica je skladno s 190. čl. OZ upravičena morebitno preplačilo vrtca terjati o tistega, ki je brez pravnega temelja obogaten na njen račun. Vendar to ni tožena stranka (RS, Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve), saj po izpodbijani odločbi ni bila niti prejemnik plačila vrtca, niti zavezanec za plačilo razlike med ceno programa in plačilom vrtca za otroka. Ker tožena stranka v konkretni zadevi ni dolžnik v zvezi z vračilom morebitnega preplačila vrtca za otroka, je njen ugovor pasivne legitimacije utemeljen, zaradi česar je bilo potrebno tožbeni zahtevek v tem delu zavrniti.
Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba v II. tč. izreka spremeni tako, da se v tem delu glasi: „Zavrne se tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti morebitne nastale razlike med zneski plačila programa vrtca po odpravljenih odločbah in novo izračunanimi zneski plačila.“.
Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi št. ... z dne 12. 6. 2013 in št. ... z dne 17. 5. 2012 in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno odločanje (I. tč. izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnici povrne morebitne nastale razlike med zneski plačila programa vrtca po odpravljenih odločbah in novo izračunanimi zneski plačila (II. tč. izreka), ter ji povrne njene stroške postopka v višini 113,22 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po poteku 15-dnevnega roka za prostovoljno izpolnitev do plačila.
Zoper II. tč. izreka sodbe je pritožbo vložila tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Izpostavlja, da razliko med znižanim plačilom vrtca in ceno programa za prvega otroka v konkretnem primeru krije Občina A., zaradi česar je sodišče prve stopnje materialnopravno napačno odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti morebitne nastale razlike med zneski plačila programa vrtca po odpravljenih odločbah in novo izračunanimi zneski plačila. Tožena stranka v navedeni zadevi je Republika Slovenija, razliko med znižanim plačilom vrtca in ceno programa pa je dolžna kriti Občina A.. Tožena stranka ugovarja pasivno legitimacijo.
Pritožba je utemeljena.
Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je zmotno uporabilo materialno pravo.
Pasivna legitimacija (biti zavezanec iz materialno pravnega razmerja) je vprašanje utemeljenosti tožbenega zahtevka. Če tožena stranka ni pasivno legitimirana (ni dolžnik iz materialno pravnega razmerja), je treba tožbeni zahtevek zavrniti. Ugovor pasivne legitimacije zato pomeni po vsebini nasprotovanje tožbenemu zahtevku v celoti. Iz pritožbenih navedb izhaja, da tožena stranka ugovarja pasivni legitimaciji, v zvezi z zahtevkom za vračilo morebitnih preplačil vrtca in sicer iz razloga, ker ni prejemnik plačila vrtca niti zavezanec za plačilo vrtca.
V konkretni zadevi je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je CSD dne 17. 5. 2012 izdal odločbo, s katero je odločil, da se tožnici za otroka B.B. določi plačilo programa vrtca v višini 66 % cene programa od 1. 1. 2012 do 31. 12. 2012, ter da razliko med znižanim plačilom vrtca ter ceno programa krije Občina A., nadalje pa, da je za isto obdobje oproščena plačila vrtca za otroka C.C., pri čemer 77 % cene programa krije Ministrstvo za šolstvo in šport. Navedeno odločbo, skupaj z odločbo z dne 12. 6. 2013, je sodišče odpravilo, saj je ugotovilo, da tožena stranka nepravilno ni pridobila podatkov, ki odražajo dejansko finančno stanje družine v preteklem letu pred vložitvijo vloge. Toženi stranki je naložilo, da v zadevi ponovno odloči (I. tč. izpodbijane sodbe), kar pomeni, da bo morala slednja upoštevati dejansko finančno stanje družine v preteklem letu pred vložitvijo vloge, to pa bo (glede na podatke v spisu) rezultiralo v dolžnosti manjšega plačila cene programa vrtca, kot je bil določen v odločbi z dne 17. 5. 2012. S tem bo najverjetneje prišlo do preplačila, ki ga je tožnica že v tem sporu (kot morebitno nastalo razliko med zneski plačila programa vrtca po odpravljenih odločbah in novo izračunanimi zneski plačila) vtoževala od tožene stranke, Republike Slovenije.
Tožena stranka utemeljeno uveljavlja ugovor pasivne legitimacije. Drži sicer, da je tožnica skladno s 190. čl. OZ upravičena morebitno preplačilo terjati o tistega, ki je brez pravnega temelja obogaten na njen račun. Vendar pa to ni tožena stranka, saj po izpodbijani odločbi ni bila niti prejemnik plačila vrtca, niti zavezanec za plačilo razlike med ceno programa in plačilom vrtca za otroka B.B.. Iz 28. čl. Zakona o vrtcih (ZVrt, Ur. l. RS, št. 12/1996 s spremembami) izhaja, da se vrtcem zagotavljajo sredstva v višini razlike med ceno programov in plačilom staršev iz proračuna občine, medtem ko se v skladu s 77. čl. ZUJF iz državnega proračuna vrtcem v skladu s 4. odst. 32. čl. ZVrt zagotavljajo sredstva za sofinanciranje plačil staršev, ki imajo v vrtcih hkrati vključena dva ali več otrok. Starši, ki imajo v vrtec hkrati vključena dva ali več otrok, plačajo za mlajšega otroka 30 % plačila, ki jim je določeno v skladu z zakonom kot znižano plačilo vrtca, za vsakega nadaljnjega mlajšega otroka pa so plačila oproščeni. Sredstva v višini razlike do znižanega plačila vrtca, se vrtcem zagotavljajo iz državnega proračuna. Ker tožena stranka v konkretni zadevi torej ni dolžnik v zvezi z vračilom morebitnega preplačila vrtca za otroka B.B. (tožnica je bila za otroka C.C. oproščena plačila vrtca in je 77 % cene programa krila tožena stranka), je njen ugovor pasivne legitimacije utemeljen, zaradi česar je bilo potrebno tožbeni zahtevek v tem delu zavrniti.
Glede na navedeno je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi ter izpodbijani del sodbe (II. tč. izreka) na podlagi 5. alineje 358. čl. ZPP spremenilo tako, kot izhaja iz izreka.