Jedro

Le v primeru, če je nekdo zaslišan kot priča, pozneje pa v istem postopku zaslišan kot obdolženec o istih dejstvih, je treba izločiti iz spisov zapisnik o njegovem zaslišanju kot priče.

Izrek

Pritožbe obtoženega L.V. in njegovega zagovornika, zagovornika obtoženega R.K. ter okrožne državne tožilke se zavrnejo kot neutemeljene in se potrdi sodba sodišča druge stopnje.

Obtoženca se oprostita povrnitve stroškov tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 23.2.2007 obtožena R.K. in L.V. spoznalo za kriva kaznivih dejanj ropa po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 213. člena, hude telesne poškodbe po prvem odstavku 134. člena v zvezi s 25. členom in umora po 2. točki drugega odstavka v zvezi s prvim odstavkom 127. člena in v zvezi s 25. členom KZ ter jima določilo posamezne kazni od štirih do petnajstih let zapora, nato pa jima po 2. točki drugega odstavka 47. člena KZ izreklo enotni kazni 20 let zapora. Po prvem odstavku 49. člena KZ je obtožencema v izrečeno enotno kazen vštelo čas, ki sta ga prebila v priporu, in sicer obtoženemu R.K. od 22.6.2006 od 10.54 ure dalje, obtoženemu L.V. pa od 23.6.2006 od 17.20 ure dalje. Odločilo je, da sta obtoženca nerazdelno dolžna plačati oškodovani B.B. znesek 725,19 EUR z zamudnimi obrestmi od 20.6.2006 dalje. Po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je oškodovanko s presežkom priglašenega premoženjskopravnega zahtevka napotilo na pravdo. Po prvem odstavku 95. člena ZKP je obtožencema naložilo nerazdelno povrnitev potrebnih izdatkov oškodovanke in povrnitev potrebnih izdatkov ter nagrade njene pooblaščenke. Po četrtem odstavku 95. člena ZKP je oba obtoženca oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena istega zakona, po prvem odstavku 97. člena ZKP pa odločilo, da se nagrada in potrebni izdatki zagovornikov obtožencev izplačajo iz proračunskih sredstev.

Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 29.6.2007 zavrnilo pritožbe zagovornikov obtožencev ter okrožne državne tožilke kot neutemeljene in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, oba obtoženca pa oprostilo povrnitve stroškov pritožbenega postopka.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje so se pravočasno pritožili: – Obtoženi L.V. zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 6. in 11. točke prvega odstavka 371. člena in drugega odstavka 371. člena ZKP, kršitve kazenskega zakona iz 2. in 4. točke 372. člena ZKP, nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po 373. členu ZKP, odločbe o kazenski sankciji po prvem odstavku 374. člena ZKP; – zagovornik obtoženega L.V. zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 8. in 11. točke prvega odstavka 371. člena in drugega odstavka 371. člena ZKP, kršitve kazenskega zakona iz 4. točke 372. člena ZKP, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja iz 373. člena ZKP ter odločbe o kazenski sankciji iz prvega odstavka 374. člena ZKP; – zagovornik obtoženega R.K. zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in odločbe o kazenski sankciji ter – okrožna državna tožilka zaradi odločbe o kazenskih sankcijah po 4. točki 370. člena v zvezi s prvim odstavkom 374. člena ZKP.

Obtoženi L.V. predlaga, da Vrhovno sodišče opravi obravnavo in napadeno sodbo spremeni tako, da ga oprosti obtožbe ali pa jo spremeni glede kaznivega dejanja umora po 2. točki drugega odstavka v zvezi s prvim odstavkom 127. člena KZ ali pa napadeni sodbi razveljavi in vrne zadevo v ponovno obravnavo.

Zagovornik tega obtoženca predlaga razveljavitev sodb sodišč prve in druge stopnje in vrnitev zadeve v ponovno odločanje, podrejeno se zavzema za njuno spremembo glede pravne opredelitve kaznivega dejanja po 2. točki drugega odstavka v zvezi s prvim odstavkom 127. člena KZ in izreče nižjo kazensko sankcijo.

Zagovornik obtoženega R.K. predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugodi pritožbi in sodbo Višjega sodišča v Mariboru z dne 29.6.2007 spremeni tako, da obtoženca oprosti obtožbe, podrejeno pa se zavzema za spremembo pravne opredelitve kaznivega dejanja pod točko 2 izreka prvostopenjske sodbe, sicer pa za razveljavitev sodbe sodišča druge stopnje in vrnitev zadeve temu sodišču v novo sojenje.

Okrožna državna tožilka predlaga, da Vrhovno sodišče ugodi njeni pritožbi in obtožencema za kaznivo dejanje ropa določi kazen osem let zapora, za kaznivo dejanje umora iz koristoljubnosti pa 30 let zapora ter izreče, upoštevaje kazen štiri leta zapora, določeno za kaznivo dejanje hude telesne poškodbe, enotno kazen 30 let zapora.

Vrhovni državni tožilec mag. A.F. v predlogu, podanem po drugem odstavku 377. člena ZKP, predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije kot pritožbeno sodišče zavrne pritožbi zagovornikov in pritožbo obtoženega L.V. ter glede krivdoreka potrdi sodbi sodišč prve in druge stopnje, hkrati pa ugodi pritožbi okrožne državne tožilke in obema obtožencema izreče višjo zaporno kazen v skladu s pritožbenim predlogom.

Po stališču vrhovnega državnega tožilca niso utemeljene navedbe pritožb obeh zagovornikov, da je sodišče prve stopnje oprlo sodbo na izpovedbo priče S.D., ki je bil v ločenem postopku zaslišan kot mladoletni storilec. Takšno stališče tudi utemelji ter se pri tem sklicuje na sodbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. I Ips 166/2002 in I Ips 167/2002. Prav tako ni podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka v zvezi s trditvijo, da je sodišče strokovnemu mnenju Centra za forenzične preiskave podelilo status dokaza. Neutemeljeno se pritožba ukvarja z zatrjevanimi nasprotji med izpovedbami posameznih prič. Skozi pritožbeni razlog kršitve kazenskega zakona poskuša zagovornik Rudija Kotnika uveljaviti razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ko trdi, da ni bila ugotovljena krivda obtožencev do smrtne posledice. Pritožba istega zagovornika tudi ni utemeljena, kolikor se zavzema za ugotovitev ekscesa pri sostorilstvu. Sodišči prve in druge stopnje sta utemeljeno zaključili, da je šlo za usklajeno delovanje obtožencev, ki so prišli skupaj na kraj storitve kaznivega dejanja. V zvezi s pritožbo zagovornika obtoženega L.V. vrhovni državni tožilec poudarja, da sta sodišči imeli dovolj podlage za stališče, da gre za takšno skupno delovanje, pri katerem ni pomembno, kdo izmed treh je oškodovancu prizadejal smrtno telesno poškodbo. Sodišče je tudi navedlo razloge, zakaj je verjelo priči B.B., pri čemer sta obe sodišči izpovedbo te priče lahko ocenjevali le v sklopu z drugimi dokazi, zlasti materialnimi (DNK preiskave). Vrhovni državni tožilec soglaša z razlogi, s katerimi je okrožna državna tožilka obrazložila predlog za postrožitev določenih posameznih in izrečene enotne kazni.

Vrhovno sodišče je predlog vrhovnega državnega tožilca vročilo obsojencema in njunima zagovornikoma. V izjavi zagovornik obtoženega R.K. ugovarja stališču vrhovnega državnega tožilca in predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije njegovemu predlogu sledi in ugodi obtoženčevi pritožbi.

Pritožbe niso utemeljene.

1. Bistvene kršitve določb kazenskega postopka.

Kršitev tretjega odstavka 236. člena ZKP je po navedbah obtoženega L.V. podana, ker priča S.D., ki "ni razumel glede na starost in duševno razvitost" pomena pravice, da ni dolžan pričati. Navedena določba se nanaša na privilegirano mladoletno pričo in ugotavljanje njene sposobnosti razumeti pomen privilegija, da ni dolžna pričati. S.D. v tem kazenskem postopku nima statusa privilegirane priče, zato postopanje sodišča že iz tega razloga ni bilo v nasprotju s tretjim odstavkom 236. člena ZKP ter ne more imeti pravnih posledic, predpisanih v 237. členu ZKP. V sodni praksi velja stališče, da je lahko tudi otrok, ki ne razume pomena pravnega pouka, da je dolžan govoriti po resnici (drugi odstavek 240. člena ZKP), zaslišan kot priča. Samo ob izpolnjenih pogojih določbe tretjega odstavka 236. člena in petega odstavka 331. člena ZKP velja absolutna prepoved zaslišanja priče. Glede na podatke, razvidne iz zaslišanj S.D. kot priče, tudi ni nobene podlage za sklepanje, da ni razumel pomena pravnega pouka, da je dolžan govoriti po resnici, prav tako ne podatkov v zvezi z njegovim telesnim ali psihičnim stanjem, zaradi katerega ne bi bil sposoben pričati.

Pritožba tega obtoženca vidi bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP v okoliščini, da je bil S.D. zaslišan kot osumljenec oziroma obdolženec in kot priča, kar je v nasprotju z zakonom. Nakazuje, da bi vsi zapisniki S.D. morali biti izločeni ter navaja, da celotna sodba temelji na njegovem pričevanju ter da sodišče ni navedlo "nikakršnih" materialnih dokazov, ki bi to pričevanje potrdili. Tudi po oceni zagovornika obtoženega L.V. bi moralo biti zaslišanje S.D. v celoti izločeno, ker je pred ustavitvijo postopka, ki je tekel pred sodnikom za mladoletnike, nastopal v svojstvu privedenega oziroma osumljenca in hkrati 7.7.2006 nastopil kot priča. Z obširno razlago tudi pritožba zagovornika R.K. meni, da izpovedba S.D. ne more imeti dokazne veljave v tem kazenskem postopku, ker je nastopal v dveh vlogah, in sicer v vlogi osumljenca oziroma obdolženca in priče. Ob izločitvi zapisnikov o izpovedbi obdolženca H.Đ., kasneje otroka S.D., ne bi bilo mogoče trditi, da so obtoženemu R.K. dokazana očitana kazniva dejanja predvsem na podlagi njegove izpovedbe in bi sodišče moralo sprejeti bistveno drugačno odločitev. Zagovornik obtoženega L.V. v zvezi z navedenimi očitki uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, medtem ko je glede na pritožbene navedbe zagovornika R.K., da sta obe nižji sodišči storili bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ker sta oprli svojo odločitev na "dokaz v nasprotju z določili ZKP", mogoče sklepati na uveljavljanje iste kršitve.

Po podatkih kazenskega spisa je S.D. bil zaslišan kot privedeni starejši mladoletnik dne 24.6.2006, ker se je izdajal za H.Đ. Ker je bila njegova prava identiteta dvomljiva, je okrožna državna tožilka predlagala preiskovalnemu sodniku, da ga zasliši kot pričo, kar je slednji dne 7.7.2006 tudi storil. S.D. je takrat izpovedal, da ob privedbi glede svoje identitete ni govoril po resnici. Preiskovalni sodnik ga je ponovno zaslišal dne 15.9.2006, prav tako je bil kot priča zaslišan na glavni obravnavi dne 23.1.2007. Senat Okrožnega sodišča v Mariboru je s sklepoma z dne 3.10.2006 in z dne 5.10.2006, ob delni ugoditvi ugovoroma, ki sta ju zoper obtožnico vložila zagovornika obtožencev, po drugem odstavku 83. člena ZKP izločil iz kazenskega spisa, zapisnik o zaslišanju H.Đ. (izjava osumljenca, dana policiji) in iz kazenskega spisa zapisnik o njegovem zaslišanju. Višje sodišče v Mariboru je ugodilo pritožbi okrožne državne tožilke in s sklepoma z dne 25.10.2006, z razveljavitvijo odpravilo prvostopenjska sklepa v obsegu, ki se nanaša na izločitev navedenih zapisnikov. Zavzelo je stališče, da zaslišanji takrat še H.Đ. nista bili opravljeni nezakonito.

Izpodbijana sodba se opira na izpovedbo S.D., pri kateri tudi po presoji Vrhovnega sodišča ne gre za dokaz, na katerega se po določbah ZKP sodba ne more opirati in tudi ne za dokaz, ki je bil pridobljen na podlagi takega nedovoljenega dokaza. V opisanem procesnem položaju za izločitev izpovedbe, ki jo je dal S.D. kot obdolženec, ni nobene podlage. V mladoletniškem postopku je namreč sodišče ugotovilo, da v času storitve kaznivega dejanja še ni bil star 14 let ter je zato s sklepom z dne 11.8.2006 zoper njega ustavilo kazenski postopek. Obdolženec lahko izbira, kako se bo zagovarjal, oziroma se lahko zagovarja tako, kot presodi, da je zanj v kazenskem postopku najbolj ugodno, kot priča pa je dolžan govoriti resnico. Zato je treba le v primeru, če je nekdo zaslišan kot priča, pozneje pa v istem postopku zaslišan kot obdolženec o istih dejstvih, izločiti iz spisov zapisnik o njegovem zaslišanju kot priče. Sodišču, ki je po načelu proste presoje dokazov presojalo izpovedbo S.D., dano v svojstvu obdolženca in pozneje kot priče, ni mogoče očitati nezakonitega postopanja in zato tudi ne bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, ki jih uveljavljajo pritožniki. Sicer pa je v tej zadevi nastal položaj, v katerem je bil kazenski (mladoletniški) postopek zoper S.D. z ustavitvijo pravnomočno končan in zato ni bilo nobene procesne ovire, zaradi katere ga sodišče ne bi smelo zaslišati kot pričo. Po navedbah zagovornikov obsojencev je višje sodišče bistveno kršilo določbe kazenskega postopka v zvezi s strokovnim mnenjem Centra za forenzične preiskave. Po oceni zagovornika obtoženega R.K. je temu mnenju v nasprotju z "določili ZKP" podelilo status dokaza, po mnenju zagovornika obtoženega L.V. pa je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka in drugega odstavka 371. člena ZKP, ker sodišče tega strokovnega mnenja ne bi smelo uporabiti kot dokaz in kot podlago za obsodilno sodbo.

Obe nižji sodišči sta presodili, da je strokovno mnenje Centra za forenzične preiskave dokaz, ki se sme uporabiti v kazenskem postopku. S sprejeto razlago soglaša tudi Vrhovno sodišče. Sektor kriminalistične policije Policijske uprave M. je k poročilu z dne 23.8.2006, s katerim je dopolnil kazensko ovadbo, priložil strokovno mnenja Centra za forenzične preiskave Generalne policijske uprave pri Ministrstvu za notranje zadeve. Center je izdelal strokovno mnenje na podlagi predloženih predmetov in sledi, najdenih na kraju izvršitve kaznivih dejanj (navedeni so v mnenju pod točko 1 do 47) ter v zaključku obrazložil svoje ugotovitve v desetih točkah. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku prebralo strokovno mnenje in na glavni obravnavi zaslišalo tudi M.M., ki je mnenje podal. Zavrnilo pa je dokazni predlog, da se odredi izvedenstvo Inštituta za forenzične preiskave zaradi izvedbe ponovne preiskave DNK. Sodišče je strokovno mnenje (skupaj z izpovedbo M.M.) upoštevalo kot enega od dokazov, na katerega je oprlo zaključek o krivdi obsojencev za obravnavani kaznivi dejanji in ki ga je ocenilo kot verodostojnega. S tem dokazom sta se obtoženca in zagovornika seznanila ter imela tudi možnost, da se o njem izjavita. V sodni praksi je bilo glede narave dokaza te vrste že večkrat zavzeto enako stališče (sodba VS RS z dne 11.9.2003, opr. št. I Ips 367/2002). Sklicevanju in razlagi obeh navedenih pritožnikov zato ni mogoče slediti. Procesni položaj, ki ga obravnava odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije z dne 8.1.1998, št. U-I-132/96, ni identičen, ker se nanaša na vprašanje odreditve izvedenstva (248. in 249. člen ZKP), ne pa na prepoved uporabe in vrednotenja strokovnega mnenja Centra za forenzične preiskave kot dokaza, ki ga sodišče ne bi smelo upoštevati in bi vselej moralo odrediti izvedenstvo. Glede na navedeno in ker je v izpodbijani sodbi razumno obrazložena presoja strokovnega mnenja in tudi zavrnitev dokaznega predloga za odreditev izvedenstva, ni mogoče pritrditi očitku pritožnikov, da je sodišče postopalo v nasprotju s postopkovnimi določbami oziroma da je bistveno kršilo določbe kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka in drugega odstavka 371. člena ZKP.

Pritožbi zagovornikov uveljavljata tudi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Po trditvah zagovornika obtoženega R.K. je višje sodišče, ki je sprejelo kot pravilne razloge, s katerimi je prvostopenjsko sodišče utemeljilo, zakaj verjame S. podrobnemu opisu dogajanja, bistveno kršilo določbe kazenskega postopka, ker da so razlogi prvostopenjske sodbe o odločilnih dejstvih popolnoma nejasni in sami s seboj v nasprotju in tako posledično tudi razlogi drugostopenjske sodbe. Po navedbah istega pritožnika je višje sodišče v posledici zmotno ugotovljenega dejanskega stanja bistveno kršilo določbe kazenskega postopka. Pri tem je le na podlagi navedbe, da je ocena izpovedbe oškodovane B.B., ki jo podaja višje sodišče v sodbi, sama s seboj v nasprotju, mogoče sklepati na očitek bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Pritožba zagovornika obtoženega L.V. pa isto kršitev izpeljuje iz navedb, s katerimi utemeljuje drugačno pravno opredelitev glede kaznivega dejanja umora, kot jo je sprejelo sodišče, in nato zaključuje, da gre za bistveno razliko o odločilnih dejstvih, ugotovljenih v postopku in samo sodbo, ko trdi, da so vsi trije (obtoženca in S.D.) udarjali pokojnega C.B. po glavi. Hkrati pa zatrjuje, da gre tudi za nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, v posledici tega pa za napačno uporabo materialnega zakona.

Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe povzelo izpovedbe S.D. V nadaljevanju je obrazložilo, zakaj šteje za dokazano, da je S.D. bil na kraju kaznivih dejanj v času njihove storitve in da so storilci bile tri osebe. Temu sledijo obširni razlogi, ki jih je sodišče prve stopnje upoštevalo pri presoji verodostojnosti izpovedbe S.D. Gre za oceno strokovnega mnenja Centra za forenzične preiskave, izpovedb prič B.B., R.C., T.R., G.K., D.L. in F.H., za oceno zapisnika o ogledu kraja kaznivih dejanj z dne 22.6.2006 z najdenimi predmeti in sledovi in prav tako za presojo okoliščin, povezanih z denarjem, s katerim je po storitvi kaznivih dejanj razpolagal obtoženi R.K. ter dokazov, ki so bili izvedeni v zvezi z ugotavljanjem tega dela dejanskega stanja. Dejanski zaključki, ki glede odločilnih dejstev temu sledijo, ne kažejo niti na polno nejasnost razlogov prvostopenjske sodbe niti na očitek, da so razlogi v precejšnji meri s seboj v nasprotju. Enaka ugotovitev velja tudi za razloge sodbe sodišča druge stopnje, ki je soglašalo s prvostopenjsko presojo izpovedbe priče S.D. Glede na vsebino navedb pritožbe zagovornika obtoženega R.K. tudi sicer ni mogoče sklepati na zatrjevano bistveno kršitev določb kazenskega postopka. Trditev, da je sodišče povsem neutemeljeno podelilo "veljavo izpovedbam S." s prikazom njegovih različnih izpovedb in da bi bilo razumljivo ter logično, da bi podvomilo v njegovo verodostojnost, ne kaže na kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, temveč na očitek zmotne presoje tega dokaza. Drugače tudi ni mogoče razlagati navedb, ki se nanašajo na izpovedbo oškodovane B.B. Po oceni tega pritožnika sodišče prve stopnje njenega nezanesljivega pričanja (spominsko ni bila ohranjena, časovna orientacija načeta in upešana, ne povezuje logično posameznih faz dogajanja ter dejstvo, da je obtoženega K. že večkrat pred inkriminiranim dogodkom videla na domu) sploh ne bi smelo upoštevati, saj njena izpovedba nima nobene dokazne vrednosti, ker ne ustreza standardom dokaznega sredstva v kazenskem postopku.

Za pričanje je sposoben vsakdo, ki je zmožen zaznavanja in ki lahko o tem na kakršenkoli način da informacijo o kaznivem dejanju, storilcu ali drugih za kazenski postopek pomembnih okoliščinah. Veljavni procesni zakon predpisuje položaje, v katerih je prepovedano zaslišanje določenih oseb kot prič, v ostalih primerih pa sodišče presodi, kakšen pomen imajo določena stanja, lastnosti in razmerja priče za oceno verodostojnosti njene izpovedbe. V tem pogledu izpovedbi S.D. in B.B. sami po sebi nista neupoštevna dokaza. Ob vseh ostalih izvedenih dokazih je sodišče presodilo in utemeljilo, zakaj in v katerem obsegu ju šteje kot verodostojna. Pri tem razlogom, ki jih vsebujeta sodbi nižjih sodišč, ni mogoče očitati nelogičnosti, nasprotij in tudi ne nerazumnosti.

Neutemeljeno pritožba zagovornika obtoženega L.V. ocenjuje, da ocena izpovedbe priče S.D. ni celovita in da gre za nasprotje med odločilnimi dejstvi, ugotovljenimi v postopku in zaključki izpodbijane sodbe o okoliščini, kdo vse je udarjal po glavi pokojnega C.B. Iz obrazložitve napadenih sodb je razvidno, da je sodišče kot verodostojno ocenilo izpovedbo, ki jo je S.D. dal preiskovalnemu sodniku 15.9.2006. Ugotovilo je, da je ta njegova izpovedba skladna z ostalimi izvedenimi dokazi, ki jih je v obrazložitvi navedlo in tudi po temeljiti analizi presodilo. Iz teh razlogov je povsem jasno razvidno, zakaj ni sledilo drugačni izpovedbi te priče. Navedba, da sodišče druge stopnje ni ocenilo izpovedbe S.D. glede pogovora obtožencev, da je potrebno oba zakonca "stepsti tako, da bi padla v nezavest" in da bi jima vzela denar, drži le deloma. Sodišče druge stopnje je namreč obrazložilo (v drugem odstavku na 8. strani sodbe), da za presojo naklepne storitve kaznivega dejanja umora ni odločilna okoliščina, da se o smrti kot posledici napada niso dogovarjali. Zato tudi v tem pogledu izpodbijana sodba ni pomanjkljiva, prav tako pa ni mogoče sklepati na protispisnost, to je na nasprotje med vsebino zapisnikov o izpovedbah v postopku in med tem, kar se v zvezi z njimi navaja v razlogih sodbe. Gre le za njihovo presojo, ki je drugačna od pritožnikove. Zato ni podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki jo uveljavlja pritožba zagovornika obtoženega L.V. Enaka ugotovitev velja tudi za navedbe pritožbe zagovornika obtoženega R.K., ki vidi bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKZ v nasprotju med tem, kar se v razlogih sodbe navaja o vsebini listin in zapisnikov o izpovedbah v postopku. Očitek zadeva izvedensko mnenje patologa dr. R.K. in njegovo zaslišanje na glavni obravnavi. Pritožbena izvajanja sama ne omogočajo sklepanja, da izpodbijani sodbi povzemata vsebino navedenih dokazov v nasprotju z njihovo dejansko, temveč gre za njihovo presojo, s katero ne soglaša pritožnik.

Po stališču zagovornika obtoženega L.V. je sodišče kršilo kazenski zakon v škodo tega obtoženca, ker je zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje patologa, kršitev pa je vplivala na zakonitost izrečene sodbe. S tem pritožnik dejansko uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP.

Sodišče prve stopnje je zavrnitev tega dokaznega predloga utemeljilo, pri čemer je upoštevalo izvid in mnenje izvedenke psihiatrične stroke dr. A.V. in sklepalo, da izvedba predlaganega dokaza ne bi privedla do drugačnih zaključkov, kot so bili sprejeti v tej kazenski zadevi. Sodišče druge stopnje je presodilo navedbe pritožbe v tej smeri in glede pravice do izvajanja dokazov v korist obtoženca izhajalo iz ustavnopravnih kriterijev (29. člen Ustave Republike Slovenije) ter soglašalo z razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo zavrnitev dokaznega predloga.

V razlogih sodbe je sodišče prve stopnje pritrdilo trditvi, da je prišlo pri obtožencih do predhodnega uživanja alkohola (drugi odstavek na 31. strani prvostopenjske sodbe). Sklepalo pa je, da na njuno prištevnost, glede na mnenje izvedenke psihiatrične stroke in vse ostale raziskane okoliščine obravnavanih dejanj, alkohol ni bistveno vplival. Sprejelo je mnenje izvedenke, da zoper "težko vinjenost" obtožencev govorijo okoliščine in način storitve kaznivih dejanj, ker je šlo za načrtovano in izpeljano kriminalno ravnanje. Iz razlage izvedenke povsem jasno sledi, da je pri izvršitvi kaznivih dejanj bila ne samo potrebna, temveč tudi izkazana fizična moč, ki pa je nima močno vinjen (zelo pijan) človek. Iz tega je razvidno, da kljub okoliščinam, na katere opozarja pritožba zagovornika obtoženega L.V., ni podlage za sklepanje, da bi izvedba predlaganega dokaza bistveno vplivala na zaključke glede prištevnosti obtožencev v času storitve kaznivih dejanj in s tem na pravilnost ter zakonitost napadene sodbe (drugi odstavek 371. člena ZKP).

Obtoženi L.V. uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 7. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker sodišči prve in druge stopnje nista popolnoma rešili predmeta obtožbe. Navaja, da je ta kršitev bila storjena, ker je sodišče verjelo "zagovorom" S.D. in da tega pričanja ni podprlo z nikakršnim dokazom. Na podlagi take obrazložitve ni mogoče preizkusiti navedene bistvene kršitve določb kazenskega postopka, Vrhovno sodišče pa je ni dolžno preizkusiti po uradni dolžnosti (1. točka prvega odstavka 383. člena ZKP), pa tudi sicer pomeni grajo dokazne ocene priče S.D. 2. Kršitve kazenskega zakona.

Pritožbe obtoženega L.V. in njegovega zagovornika ter zagovornika obtoženega R.K. uveljavljajo kršitve kazenskega zakona, obtoženi L.V. po 2. točki 372. člena ZKP, druga dva pritožnika pa po 4. točki iste določbe.

Obtoženi L.V. posplošeno navaja, da so podane okoliščine, ki izključujejo njegovo kazensko odgovornost, ker sodišče ni izvajalo dokazov, s katerimi bi mu dokazali krivdo. Takšna utemeljitev pomeni očitek nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ne pa zatrjevane kršitve kazenskega zakona. Za sklepanje, da so podane okoliščine, ki izključujejo obtoženčevo kazensko odgovornost, tudi ni podlage v ugotovljenih dejstvih in okoliščinah, ki zadevajo njegov subjektivni odnos do storjenih kaznivih dejanj.

Po stališču zagovornikov obtožencev je sodišče glede kaznivega dejanja umora uporabilo napačen kazenski zakon oziroma je to dejanje nepravilno pravno opredelilo. Po navedbah pritožbe zagovornika L.V. iz izpovedbe S.D. sledi, da nikoli ni bilo dogovora o umoru iz koristoljubnosti. V tem delu povzema izpovedbo te priče ter zaključuje, da ima obtoženčevo dejanje zakonske znake kaznivega dejanja hude telesne poškodbe s smrtnim izidom, ne pa kaznivega dejanja umora iz koristoljubnosti. Pritožba zagovornika obtoženega R.K. pa poudarja, da se z razlogi višjega sodišča ne strinja in da v tem segmentu v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje ni šlo za uveljavljanje zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, temveč za vprašanje pravne opredelitve obtoženčevega dejanja. V posledici zmotno ugotovljenega dejanskega stanja sta nižji sodišči napačno kvalificirali kaznivo dejanje, storjeno v škodo C.B. Obtožencema je očitano, da sta iz koristoljubnosti skupaj z otrokom S.D. vzela življenje C.B. na ta način, da so ga po napadu na B.B. napadli tako, da sta ga obtoženca z leseno palico, otrok pa s kovinsko palico, udarjali po glavi in vratu ter mu prizadejali v izreku pod točko 2 prvostopenjske sodbe opisane poškodbe, ki so povzročile njegovo smrt, dejanje pa so storili zato, da si protipravno prilastijo denar, kar so tudi storili.

Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovljenih odločilnih dejstev sklepalo, da sta oba obtoženca skupaj z otrokom S.D. neposredno sodelovala pri izvršitvi kaznivega dejanja umora, saj sta dejanje štela za svoje in s svojim lastnim ravnanjem oba uresničevala zakonske znake tega kaznivega dejanja, ko sta z lesenima palicama udarila oškodovanca po glavi, torej po vitalnem delu telesa. Skupaj z otrokom sta napadla oškodovanca, pri čemer ni pomembno, zaradi čigavega udarca je nastopila smrt. Sklepalo je tudi, da sta obtoženca ravnala z direktnim naklepom in da je naklep dejansko zajemal najhujšo posledico, smrt C.B. Po presoji prvostopenjskega sodišča tak zaključek potrjujejo udarci s palicami, ki so bili usmerjeni proti glavi in silovitost zamahov, oškodovanec ni bil pozvan k izročitvi denarja in napaden je bil izza hrbta. Upoštevalo je tudi druge okoliščine, povezane z ravnanjem obtožencev po storitvi kaznivega dejanja. Sodišče druge stopnje je pritožbene navedbe, s katerimi sta zagovornika uveljavljala kršitev kazenskega zakona, glede na vsebino obrazložitve opredelilo kot grajo zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V okviru tega pritožbenega razloga je presodilo, da je sodišče prve stopnje v tem obsegu dejansko stanje ugotovilo pravilno (drugi odstavek na 8. strani obrazložitve drugostopenjske sodbe).

Glede na opis kaznivega dejanja umora, ki ga je sodišče prve stopnje povzelo v izrek izpodbijane sodbe, in na katerega je tudi vezano, ter glede na dejansko stanje, ki ga je ugotovilo, ni mogoče pritrditi stališču pritožnikov, da je kršilo kazenski zakon iz 4. točke 372. člena ZKP. Ta kršitev je namreč podana, če sodišče na pravilno ugotovljeno dejansko stanje (le to je v skladu z dejanjem, ki je predmet obtožbe) uporabi napačno kazensko normo, in sicer tako, da uporabi zakon, ki ga sploh ni moglo uporabiti, ali zakon, ki bi ga moralo uporabiti, pa to stori na nepravilen način. V končni fazi se slednje odraža v nepravilni pravni opredelitvi kaznivega dejanja, ki je lahko v tem, da sodišče zmotno presodi, da je podan določen kvalifikatorni znak ali da ni podana privilegirana oblika kaznivega dejanja.

Za presojo naklepnega ravnanja obtožencev glede na zasledovani cilj in glede na način njunega ravnanja neposredno pred napadom in med samim napadom, kar vse sta na podlagi dejanskih ugotovitev obrazložili nižji sodišči, ni odločilno, da v predhodnih pogovorih ni bilo dogovora o umoru in tudi ne, kateri od udarcev je neposredno povzročil smrt. Bistveno je, da sta obtoženca skupaj s S.D. izvršila obravnavano kaznivo dejanje, ki je imelo za posledico smrt oškodovanca ter da ugotovljen način izvršitve utemeljuje sklepanje, da sta ravnala naklepno v smeri umora iz koristoljubnosti. Gre namreč za skupno in hkratno delovanje obtožencev (in S.D.) pri izvršitvi kaznivega dejanja (objektivni pogoj) in tudi za obstoj zavestnega delovanja (subjektivni pogoj) zaradi izvršitve kaznivega dejanja. V takem položaju za krivdo obtožencev ni pomembno, s katerim od udarcev je bila povzročena oškodovančeva smrt. Zato je utemeljeno sklepanje prvostopenjskega in drugostopenjskega sodišča, da sta obtožena ravnala z direktnim naklepom v trenutku napada na oškodovanca. Iz pravilno ugotovljenega poteka inkriminiranega dogodka in predvsem aktivnega ravnanja obtožencev pri napadu je namreč mogoče zanesljivo sklepati, da sta se zavedala svojega dejanja in da sta ga hotela storiti.

3. Zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja.

Obtoženi L.V. meni, da tožilstvo pri izvajanju dokazov ni imelo dovolj materialnih dokazov, temveč se je kot samo sodišče "oprijelo zagovorov S.D.", zaradi česar je dejansko stanje ugotovljeno nepopolno. V sicer obširnih izvajanjih ponavlja svoj zagovor s poudarkom, da na dan izvršitve ni bil na kraju dejanj ter da na lesenih predmetih niso bile najdene njegove biološke sledi ali prstni odtisi.

Po navedbah zagovornika obtoženega L.V. je sodišče zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje glede okoliščin, povezanih z obtoženčevim naklepnim ravnanjem glede kaznivega dejanja umora iz koristoljubnosti. Z navedbo, da sodišče ne verjame "vsem pomembnim pričam" (F.H., A.K., M. in M.H.), nakazuje na zmotno ugotovitev dejanskega stanja, kar velja tudi za grajo ocene izpovedbe priče B.B. Pritožba obtoženega R.K. trdi, da je višje sodišče nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ker ni izvedlo dokaznega postopka v smeri ugotavljanja okoliščin glede stopnje alkohola v krvi obtoženca. Isti pritožnik višjemu sodišču očita tudi zmotno ugotovitev dejanskega stanja v zvezi s presojo izpovedbe S.D. in oškodovane B.B. Pritožba obtoženega L.V. neutemeljeno uveljavlja nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Izpodbijani sodbi se v zvezi z ugotavljanjem njegovih dejanj ne opirata le na izpovedbo S.D., temveč tudi na ostale izvedene dokaze. Kot je razvidno iz obrazložitve prvostopenjske sodbe, sodišče ni sprejelo zagovora tega obtoženca, da v času izvršitve kaznivih dejanj ni bil na Č. ter poleg izpovedbe S.D. navedlo in presodilo tudi ostale dokaze, na podlagi katerih je sklepalo, da je pri izvršitvi kaznivih dejanj bil udeležen tudi obtoženi L.V. Gre za izpovedbo oškodovane B.B., R.C., T.R., G.K., D.L. in F.H. V zvezi z oceno izpovedbe S.D. in njegovim opisom inkriminiranih dejanj se je sodišče oprlo tudi na materialne dokaze, ki so bili najdeni na kraju izvršitve le teh. Sodišče je ugotovilo vsa odločilna dejstva, ki se nanašajo na kazniva dejanja obtoženega V. in na njegovo kazensko odgovornost, pri tem pa izvedene dokaze tudi pravilno ocenilo. Prav tako je presodilo okoliščine, na katere opozarja pritožnik, zadevajo pa njegovo prisotnost v R. v večernih urah dne 20.6.2006 ter dokaze, na katere se sklicuje in gibanje soobtoženega R.K., kar vse po njegovem stališču dokazuje, da naj bi slednji bil na kraju dejanja sam. Glede na navedeno in glede na vsebino navedb pritožnika je sodišče v izvedenih in pravilno ocenjenih dokazih imelo podlago za zaključek, da je obtoženec storil obravnavana kazniva dejanja.

Iz vsebine pritožbenih navedb zagovornika obtoženega L.V. ni jasno razvidno, katerih odločilnih dejstev sodišče ni ugotovilo v zvezi z obtoženčevim naklepnim ravnanjem in katerih dokazov pri tem ni izvedlo. V tem delu pritožbenih navedb ni mogoče preizkusiti, posebej še, ker po drugi strani glede istih vprašanj vložnik pritožbe uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in "napačno uporabo materialnega prava". Sicer pa v nadaljevanju trdi, da je sodišče v tem pogledu zmotno ugotovilo dejansko stanje. Očitek v tej smeri ni utemeljen, ker je sodišče vsestransko in pravilno ocenilo dokaze, ki so bili izvedeni v tej zvezi. Pritožba dejansko ne napada pravilnosti presoje dokazov, temveč meni, da je sodišče ugotovljena dejstva zmotno presodilo. Trdi namreč, da pri obtožencu niso podane sestavine direktnega naklepa, zlasti sestavine subjektivne narave, ker ni bilo nobenega dogovora o umoru, upoštevaje mnenje izvedenca patologa pa je obtoženec uporabil leseno palico le enkrat. Tako v teoriji kot tudi sodni praksi je sprejeto stališče, da v primeru sostorilstva dogovor ni potreben. Dogovor se namreč kaže izključno v skupnem in zavestnem delovanju vseh storilcev pri uresničitvi bistvenih znakov konkretnega kaznivega dejanja. Pritožba ima prav, da je sostorilec odgovoren v mejah svojega naklepa (prvi odstavek 29. člena KZ), kar pomeni, da ne bo odgovarjal za dejanje, ki ga ni mogoče pripisati njegovemu naklepu. V tej zadevi glede na ugotovljeno aktivno ravnanje obtoženca (in tudi soobtoženega R.K.) ni mogoče pritrditi pritožbi, da v njegovem naklepu ni bilo (obtoženo) obravnavano kaznivo dejanje. Enaki zaključki veljajo tudi za navedbe, s katerimi zagovornik obtoženega R.K. trdi, da obtoženec ni imel v naklepu smrt oškodovanega C.B. Bistveno vsebino izpovedb prič F.H., A.K. in M.H. je sodišče prve stopnje povzelo v obrazložitvi sodbe, tudi v zvezi z okoliščinami, na katere opozarja pritožba zagovornika obtoženega L.V. Glede na ugotovljeno dogajanje, ki sledi tudi iz izpovedb navedenih prič, je sklepalo, da so se obtoženca in S.D. 20.6.2006 ponovno odpravili na Č. ločeno, posebej obtoženi R.K. in posebej ostala dva. Ne gre za situacijo, v kateri sodišče ni upoštevalo in ni verjelo tem pričam, da obtoženega V. ni bilo na Č. na dan umora, temveč za drugačno presojo teh dokazov, kot jo ponuja pritožnik in ki jo je treba povezati z ostalimi razlogi, v katerih je sodišče navedlo dokaze, ki utemeljujejo zaključek, da je tudi obtoženi V. bil 20.6.2006 v večernem času na Č. Zato dejansko stanje v tem obsegu ni zmotno niti nepopolno ugotovljeno.

Sodišče prve stopnje je presodilo izpovedbo oškodovane B.B., pri čemer je upoštevalo njeno psihofizično stanje in sposobnost reproduciranja dogajanja v času izvršitve kaznivih dejanj. Utemeljilo je, da je oškodovanka v bistvenem delu ves čas postopka izpovedovala enako in v tem obsegu njeno izpovedbo ocenilo kot verodostojno. Sodišče druge stopnje je s takšno presojo soglašalo. Predvsem je treba poudariti, da pri oškodovanki ne gre za pričo, ki zaradi okoliščin, zaznanih pred preiskovalnim sodnikom, sploh ni bila sposobna pričati. Ob dejstvu, da je bila grobo napadena in hudo telesno poškodovana, pomoč pa ji je bila nudena šele 22.6.2006, so razumljive nedoslednosti v njeni izpovedbi, ki glede na ostale dokaze ne zahtevajo drugačne presoje, kot jo je sprejelo sodišče. Zato navedbe pritožb zagovornikov obeh obtožencev ne vzbujajo resnega dvoma v pravilnost ocene oškodovankine izpovedbe, predvsem glede okoliščine, da so jo napadle tri osebe. Kot je že obrazloženo, pa tudi ni nobenih resnih pomislekov o pravilnosti presoje izpovedbe priče S.D., s katero soglaša tudi Vrhovno sodišče. Očitek pritožbe zagovornika obtoženega R.K. o napačnem zaključku izpodbijanih sodb, da je obtoženec razpolagal z denarjem, ki je izviral iz kaznivih dejanj, ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je v zvezi s to okoliščino izvedlo dokaze in jih pravilno ocenilo, tudi izpovedbo priče H.G., sodišče druge stopnje pa ji je utemeljeno pritrdilo. Vsebino izpovedbe te priče je namreč treba presojati v celoti ter v povezavi z vsemi ostalimi izvedenimi dokazi, ki jih je v obrazložitvi sodbe navedlo sodišče prve stopnje. Zato zgolj dejstvo, da je med ostalim H.G. izpovedal, da mu je bilo znano, da obtoženec poseduje vrednostne papirje ter da ni podvomil v to, da bi ob ostalem denar imel svoj izvor v prodaji le teh, ne narekuje drugačne presoje navedene okoliščine, kot sta jo sprejeli nižji sodišči. Pritožba istega zagovornika trdi, da je višje sodišče nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ker ni izvedlo dokaznega postopka v smeri ugotavljanja okoliščin glede stopnje alkohola v krvi obtoženega R.K. Ta očitek ni utemeljen že zato, ker je sodišče druge stopnje le preizkušalo dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Dokazni postopek namreč izvede le v primeru, ko samo opravi obravnavo (prvi odstavek 380. člena ZKP). Zato gre le za vprašanje, ali je ob preizkusu pritožbenih navedb utemeljeno sklepalo, da je dejansko stanje v zvezi z obtoženčevo vinjenostjo ugotovljeno popolno. Sodišče druge stopnje je presodilo pritožbene navedbe ter pri tem upoštevalo izvedene dokaze. Soglašalo je tudi z oceno, ki jo je v zvezi z njimi sprejelo sodišče prve stopnje. Razlogi sodbe sodišča druge stopnje (8. in 9. stran) vsebujejo presojo vseh odločilnih okoliščin, ki dajejo zanesljivo podlago za sklepanje, da je dejansko stanje tudi v izpodbijanem obsegu dovolj razjasnjeno. V bistvu je ugotovljeno, da je kljub uživanju alkohola (pitje vina oziroma "brajdošnice"), glede na okoliščine izvršitve kaznivih dejanj, izključena takšna vinjenost, zaradi katere bi obtoženčeva prištevnost bila vprašljiva. Taka ugotovitev temelji na izvedenih in tudi po presoji Vrhovnega sodišča pravilno ocenjenih dokazih. Zato tudi preizkus pritožbenih navedb, vključno z opozorilom o neprimernosti razlogov sodbe sodišča druge stopnje glede možnosti ugotavljanja količine zaužitega alkohola, ne narekuje drugačne presoje in odločitve, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje in potrdilo sodišče druge stopnje.

4. Odločba o kazni.

Odločbo o kazni izpodbijajo vsi pritožniki, njen preizkus pa je pokazal, da ni razlogov niti za zvišanje kazni, določenih za kaznivi dejanji ropa in umora iz koristoljubnosti in v posledici tega za zvišanje izrečene enotne kazni, kar predlaga okrožna državna tožilka, niti za znižanje kazni, za katero se zavzemajo ostali pritožniki. Nižji sodišči sta namreč kazni odmerili ob upoštevanju splošnih pravil, predpisanih v prvem in drugem odstavku 41. člena KZ. Glede na obseg, način in posledice kriminalnega ravnanja se v odmerjenih posameznih in enotni kazni ustrezno odraža teža kaznivih dejanj obtožencev in njuna krivda. Sodišče prve stopnje je ugotovilo in primerno ovrednotilo obteževalne okoliščine, višje sodišče je v zvezi z okoliščino, da je bilo kaznivo dejanje v škodo C.B. storjeno iz koristoljubnosti, presodilo, da je ni mogoče šteti kot obteževalne, ker gre za zakonski znak tega kaznivega dejanja. Vrhovno sodišče soglaša z oceno višjega sodišča, da odsotnost te okoliščine ne narekuje znižanja kazni. Slednje velja tudi za okoliščine, ki jih uveljavljata zlasti pritožbi obeh zagovornikov in ki zadevajo pri obtoženemu R.K. disocialno osebnostno motnjo ter duševne in vedenjske motnje zaradi uživanja alkohola in v zvezi s tem nastale posledice, pri obtoženemu L.V. pa okoliščine, da gre pri njem za moteno osebnost in da uživa alkoholne pijače, prisotnost alkohola v času izvršitve kaznivih dejanj ter dejstvo, da še ni bil kaznovan za kaznivo dejanje z elementi nasilja. Ne gre namreč za okoliščine, ki bi predvsem ob uravnoteženi presoji teže storjenih kaznivih dejanj in krivde obtožencev narekovale znižanje kazni, prav tako pa ne zvišanja iz razlogov, ki jih navaja pritožba okrožne državne tožilke.

Po obrazloženem je Vrhovno sodišče Republike Slovenije pritožbe obtoženega L.V. in njegovega zagovornika, zagovornika obtoženega R.K. in okrožne državne tožilke zavrnilo kot neutemeljene in potrdilo sodbo sodišča druge stopnje (drugi odstavek 398. člena v zvezi z 391. členom ZKP).

Pred sodiščema prve in druge stopnje ugotovljene slabe premoženjske razmere obtožencev so tudi Vrhovnemu sodišču narekovale, da ju je oprostilo plačila stroškov tega pritožbenega postopka (četrti odstavek 95. člena v zvezi z drugim odstavkom 398. člena ZKP).