Jedro

Tožniku je delovno razmerje prenehalo zaradi izpolnitve pogojev za upokojitev na podlagi dokončnega sklepa tožene stranke, temelječega na 246. členu ZUJF (po katerem javnim uslužbencem, ki na dan uveljavitve ZUJF izpolnjujejo pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine, pogodba o zaposlitvi preneha veljati). Določba 246. člena ZUJF je bila veljavna in pravno upoštevna podlaga za izdajo izpodbijanega sklepa tožene stranke, zato tožnikov tožbeni zahtevek na razveljavitev tega sklepa ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom o popravi ugotovilo trajanje delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki od 13. 10. 2012 do 16. 10. 2012 in toženi stranki naložilo da je dolžna tožniku za ta čas obračunati plačo po pogodbi o zaposlitvi z dne 22. 5. 2006 z vsemi aneksi, odvesti davke in prispevke in tožniku izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka). Zavrnilo je zahtevek tožnika za razveljavitev sklepa tožene stranke z dne 1. 8. 2012 in sklepa Vlade RS, Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 12. 9. 2012, za ugotovitev trajanja delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki tudi za čas od 17. 10. 2012 dalje; da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo, mu vpisati delovno dobo za čas od 17. 10. 2012 dalje do ponovne vrnitve na delo, obračunati vsakomesečni znesek bruto plače, kot bi ga prejel, če bi delal, od bruto zneska odvesti davke in prispevke in mu izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi in mu povrniti stroške predhodnega postopka pri delodajalcu, vse pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (IV. izreka). S sklepom, ki ni pod pritožbo, je zaradi umika tožbe ustavilo postopek v delu, ki se nanaša na plačilo 10.000,00 EUR.

Zoper navedeno sodbo v zavrnilnem delu vlaga tožnik pravočasno pritožbo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in razveljavi sodbo sodišča prve stopnje ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje oz. podredno, da sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku. Navaja, da ne glede na odločbo Ustavnega sodišča RS, opr. št. U-I-146/12 z dne 14. 11. 2013, je 246. člen ZUJF diskriminatoren in zato v nasprotju s pravom EU. Zakon o delovnih razmerjih, ki ga sodišče ni uporabilo oz. ga je uporabilo le v delu, ko je ugotavljalo ali obstaja delovno razmerje med 12. in 16. 10. 2012, pri tem pa ni uporabilo določbe 6. člena tega zakona, na podlagi katerega bi presojalo diskriminacijo, ki jo je utrpel tožnik. ZDR v 89. členu določa, da so neutemeljeni razlogi za odpoved, ki temeljijo na diskriminaciji zaradi spola oz. starosti. Prenehanje pogodbe o zaposlitvi zaradi določb zakona, ki naj bi uravnotežil javne finance, je mogoče primerjati z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, ki temelji na diskriminaciji zaradi starosti, pa je nezakonita. Prepoved diskriminacije v pravne redu EU urejata Direktiva 2006/54/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. 6. 2006 o uresničevanju enakih možnosti ter enakega obravnavanja moških in žensk pri zaposlovanju in poklicnem delu ter Direktiva sveta 2000/78/ES o splošnih okvirih enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu. Določba 246. člena ZUJF, ki določa pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine, ustvarja neposredno diskriminacijo med spoloma, kar je ugotovilo tudi Ustavno sodišče RS v svoji odločbi opr. št. U-I-146/2912. Tožnik meni, da ZUJF ne zasleduje legitimnega cilja, ki ga obe direktivi dopuščata v okviru izjem glede različnega obravnavanja delavcev. Izjema, ki temelji na starosti (ista starost ne glede na spol), saj je dopustna le tedaj, kadar se zasledujejo legitimni cilji zaposlovanja politike. Kot izhaja iz ZUJF-a pa je cilj zakona zagotoviti tržne finance, zagotoviti zakonski okvir za učinkovito upravljanje z javnimi financami, zagotoviti makroekonomsko stabilnost ter trajen in stabilen narodno-gospodarski razvoj, oblikovati pravila za večjo fiksalno disciplino. Noben izmed navedenih ciljev ni povezan z ukrepi na področju zaposlovanja mladih oz. spodbujanja zaposlovalne politike. Administrativno upokojevanje, določeno v 246. členu ZUJF, ne pomeni zmanjšanja števila iskalcev zaposlitve oz. zaposlovanja mladih, temveč dodatni pritisk na pokojninsko blagajno ob popolnoma enakem ali celo večjem številu mladih brezposelnih. Tako je povsem jasno, da določba 246. člena ZUJF ne zasleduje ciljev, ki sta jih določila Direktiva 2006/54/ES ter Direktiva sveta 2000/78/ES, zato je sodišče ob uporabi pravil Lizbonske pogodbe ne bi smelo uporabiti, saj je v nasprotju s prepovedjo diskriminacije temelječe na spolu in starosti. Namesto določbe 246. člena ZUJF bi sodišče svojo odločitev moralo opreti na določbo 89. člena ZDR in šteti, da gre za neutemeljen odpovedni razlog ter uporabiti določbe navedenih direktiv, ki prepovedujejo diskriminacijo temelječo na spolu in starosti. Sodišče pri svoji odločitvi ni upoštevalo dejstva, da je prenehanje pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca in brez soglasja delavca eden hujših ukrepov, ki prizadene delavca in ogroža njegove pravice, ne samo do materialnega statusa, ampak prizadene njegovo bistvo, njegovo dostojanstvo. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo tudi na izpoved A.A. in na pisno izjavo B.B., pri čemer ni upoštevalo, da pri slednjem gre za pričo, ki ji je v interesu, da tožena stranka v tem postopku uspe, saj je visoki policijski uslužbenec. Poleg tega pa B.B. tudi ni bil zaslišan in se ni soočil s tožnikom, tako da mu tožnik ni mogel postavljati vprašanja neposredno, ter s tem ugotavljati dejanskega stanja. V času podaje predloga je bil direktor PU D. C.C., vendar pa je sodišče spregledalo dejstvo, da je bil v času projekta E. direktor PU D. F.F., ki je tožnika diskriminiral, saj ni dobil podaljšanega delovnega razmerja, s tem, da je tožena stranka izkoristila svojo diskrecijsko pravico. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožba neutemeljeno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je vselej podana, če kakšni stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti pa z opustitvijo vročitve ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Po mnenju tožnika je sodišče prve stopnje to kršitev storilo, ker tožniku ni omogočilo, da bi bila priča B.B. neposredno zaslišana in se soočila s tožnikom. Pritožbeno sodišče ob tem ugotavlja, da je tožnik predlagal zgolj zaslišanje priče A.A., medtem ko je tožena stranka med drugim predlagala zaslišanje priče B.B.. Sodišče prve stopnje je dokaznemu predlogu tožnika ugodilo in zaslišalo pričo A.A., medtem ko je toženo stranko pozvalo, naj predloži pisno izjavo B.B. o okoliščinah, v zvezi s katerimi je bila priča predlagana na zaslišanje. Po prejemu izjave priče tožnik dokaznega predloga po neposrednem zaslišanju te priče ni podal, prav tako ne dokaznega predloga po soočenju te priče s tožnikom, zato so nasprotne pritožbene navedbe neutemeljene in protispisne.

Vse pritožbene navedbe pritožnika se nanašajo na to, da sodišče prve stopnje ne bi smelo uporabiti določbe 246. člena Zakona o uravnoteženju javnih financ (ZUJF, Ur. l. RS, št. 40/2012), ker je ta v nasprotju z Direktivo Sveta 2000/78/ES in Direktivo 2006/54/ES. Direktive Sveta spadajo, tako kot uredbe, sklepi in priporočila ter mnenja med sekundarno pravo Evropske unije. Za razliko od uredb, ki so zavezujoče v celoti in se v državah članicah uporabljajo neposredno in imajo tudi neposredne učinke, so direktive zavezujoče za države članice le glede cilja, ki ga je treba doseči. Izbiro oblike in metode za dosego tega cilja pa je prepuščeno državi članici. Direktive tako že zaradi določbe člena 288/3 Pogodbe o delovanju Evropske unije praviloma ne izpolnjujejo pogojev za neposredno uporabo oz. neposredno učinkovanje, saj morajo pred tem članice EU sprejeti ustrezne izvedbene akte. Pod določenimi pogoji bi bil sicer možen tudi neposredni učinek kakšne od direktiv, vendar člen 6 Direktive 2000/78/ES, na katerega se sklicuje pritožba, tudi ob neposredni uporabi ne bi mogel pomeniti, da je določba 246. člena ZUJF v nasprotju s tem členom.

V 1. odstavku 6. člena Direktive 2000/78/ES je določeno, da lahko države članice, ne glede na člen 2 (2), predvidijo, da različno obravnavanje zaradi starosti ne predstavlja diskriminacije, če ga v kontekstu nacionalnega prava objektivno in razumno utemeljujejo z legitimnim ciljem, vključno z legitimnimi cilji zaposlovalne politike, delovnega trga in poklicnega usposabljanja in če so načini uresničevanja tega cilja primerni in nujni. Iz takšne določbe izhaja, da kot legitimnih ciljev za različno obravnavanje zaradi starosti ni možno obravnavati samo cilje zaposlovalne politike, delovnega trga in poklicnega usposabljanja, kot zmotno meni pritožba. V določbi člena 6 (1) Direktive 2000/78/ES je namreč najprej določeno, da mora biti različno obravnavanje zaradi starosti objektivno in razumno utemeljeno z legitimnimi cilji, nato pa je v nadaljevanju našteto, da to vključuje tudi legitimne cilje zaposlovalne politike delovnega trga in poklicnega usposabljanja. Navedeni trije cilji iz področja zaposlovalne politike, delovnega trga in poklicnega usposabljanja so torej našteti le primeroma. Kot takšen legitimen cilj, ki opravičuje v 1. odstavku 286. člena ZUJF različno obravnavanje javnih uslužbencev pri upokojevanju v primerjavi z ostalimi delavci, je potrebno šteti tudi cilje, ki so določeni v 1. odstavku 1. člena ZUJF, to je zagotovitev vzdržnih javnih financ in zmanjšanje izdatkov proračuna.

Ustavno sodišče je v odločbi U-I-146/2012 z dne 14. 11. 2011, ko je presojalo skladnost določbe 246. člena ZUJF z Ustavo RS, ob zakonsko opredeljenem cilju (zagotovitev vzdržnih javnih financ in zmanjšanje izdatkov proračuna), upoštevalo tudi cilj, ki izhaja iz zakonodajnega gradiva in ki ga je v svojem mnenju navedla vlada, to je vzpostavitev ugodne starostne strukture javnih uslužbencev. Ta cilj pa brez dvoma sodi v okvir legitimnih ciljev zaposlovalne politike, delovnega trga in poklicnega usposabljanja, kakor so opredeljeni v 1. odstavku 6. člena Direktive 2000/78/ES.

Ustavno sodišče RS je izrecno ugotovilo, da je ustavno dopusten cilj prenehanja pogodbe o zaposlitvi javnih uslužbencev, ki izpolnjujejo pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine tudi preprečitev sporov o tem, ali je zaposleni sposoben opravljati delo po določeni starosti, kar je povsem primerljivo dopustnim ciljem, ki jih je ugotavljalo SEU odločbi C-159/10 in C-160/10. SEU je v sodbi v združenih zadevah C-159/10 in C-160/10 obravnavalo vprašanje ali določbe Zakona o javnih uslužbencih dežele Hessen, o obvezni starostni meji za upokojitev uradnikov nasprotujejo Direktivi 2000/78/ES. V tej sodbi je bilo zavzeto stališče, da Direktiva 2000/78/ES ne nasprotuje zakonu, kakršen je zakon o javnih uslužbencih dežele Hessen, če je cilj tega zakona vzpostaviti ugodno starostno strukturo, da bi bilo olajšano zaposlovanje mladih in bi se spodbujalo njihovo napredovanje, da bi bilo upravljanje osebja optimalno in da bi se tako preprečili morebitni spori o sposobnosti zaposlenega za opravljanje dela po določeni starosti.

Prav tako je Ustavno sodišče ocenilo, da je kot ključno pri presoji nujnosti izpodbijanega ukrepa potrebno upoštevati, da je cilj izpodbijane ureditve zaposlovalna politika, katere namen je trajno zmanjšati sredstva za plače v javnem sektorju in obenem dolgoročno vzpostaviti ustrezno starostno strukturo zaposlenih. Tudi to v celoti ustreza legitimnim ciljem, kot jih opredeljujeta sodbi SEU.

Ob ugotovitvi, da je tožnik ob uveljavitvi ZUJF dne 31. 5. 2012 dopolnil 49 let, 9 mesecev in 4 dni starosti ter 40 let, 7 mesecev in 4 dni pokojninske dobe, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zavrnilo tožnikov zahtevek za razveljavitev sklepa tožene stranke z dne 1. 8. 2012, ki je bil izdan na podlagi 2. odstavka 286. člena ZUJF. Sodišče prve stopnje je pravilno zahtevku deloma ugodilo in sicer v delu zatrjevanega dejanskega delovnega razmerja v času od 13. 10. 2012 do 16. 10. 2012, ker je tožnik na svojem delovnem mestu delal še po 12. 10. 2012 in sicer vse do vključno 16. 10. 2012 in za to obdobje toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku obračunati plačo po pogodbi o zaposlitvi, odvesti davke in prispevke in izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V preostalem pa se je sodišče prve stopnje pravilno oprlo na določbo 1. odstavka 286. člena ZUJF o tem, da javnim uslužbencem, ki na dan uveljavitve tega zakona izpolnjujejo pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine, na podlagi 1. odstavka 36. člena v povezavi s 1. odstavkom 54. člena oz. 4. odstavkom 430. člena ali 402. člena ali 404. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/1999 s spremembami), pogodba o zaposlitvi preneha veljati. Izpodbijani sklep je bil zakonito izdan na podlagi 2. odstavka 246. člena ZUJF, ki določa, da pogodba o zaposlitvi javnemu uslužbencu preneha veljati na podlagi dokončnega sklepa, ki ga izda predstojnik prvi delovni dan po izteku 2 mesecev od uveljavitve tega zakona. Posledično je sodišče prve stopnje v preostalem utemeljeno zavrnilo tudi reintegracijski in reparacijski del tožbenega zahtevka.

Neutemeljena pa je pritožba tudi v delu, ko uveljavlja, da bi toženka morala tožniku ponuditi nadaljevanje delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da 3. odstavek 286. člena ZUJF določa zgolj možnost, da se delodajalec in javni uslužbenec zaradi zagotovitve nemotenega delovnega procesa v roku dveh mesecev od uveljavitve ZUJF dogovorita za nadaljevanje delovnega razmerja. Gre za odločitev, ki je dejansko v izključni pristojnosti delodajalca. V kolikor je tožena stranka ocenila, da tudi brez tožnika lahko nemoteno zagotavlja delovni proces, takšna ocena ne more biti podvržena sodnemu preizkusu in sodišče tudi nima pravice, da bi delodajalcu nalagalo sklenitev dogovora iz 3. odstavka 246. člena ZUJF.

Neutemeljen je tudi pritožben očitek, da je bil sklep o prenehanju pogodbe o zaposlitvi posledica diskriminacije tožnika, ker je tožnik pričakoval nadaljevanje delovnega razmerja, njegovo sklepanje na razloge, zaradi katerih do tega ni prišlo (predviden projekt E.), pretekle ocene delovne uspešnosti, znanja in izkušnje. ZDR v 89. členu govori o neutemeljenih razlogih za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, med katerimi našteva tudi starost in spol. V konkretnem primeru tožniku ni bila podana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi (utemeljeni razlogi za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi so opredeljeni v 88. členu ZDR), temveč mu je pogodba o zaposlitvi prenehala na podlagi dokončnega sklepa tožene stranke, temelječega na 246. členu ZUJF (ki pa ni v neskladju s 14. členom Ustave RS, tudi upoštevaje primarno in sekundarno zakonodajo EU in sodno prakso Sodišča EU).

Tožniku je delovno razmerje prenehalo na podlagi 246. člena ZUJF, ker je izpolnil pogoje za starostno upokojitev, pri čemer ZUJF ne določa odpovednega roka, predvidena pa je posebna vrsta odpravnine, ki je bila tožniku v sklepu z dne 1. 8. 2012 tudi določena. Tožnik ima že zagotovljeno socialno varnost v obliki pravice do nezmanjšane starostne pokojnine, zato ni v enakem položaju kot delavci, ki jim je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana iz poslovnega razloga in nimajo možnosti za starostno upokojitev.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da s pritožbeno uveljavljani razlogi niso podani, prav tako tudi ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.