Jedro

Izpodbijana odločba v zvezi z razlogi in pravno podlago za dodelitev "izredne" brezplačne pravne pomoči v obliki oprostitve plačila stroškov sodnega tolmača v pravdni zadevi nima zadostne obrazložitve in se je ne da preizkusiti.

Izrek

Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba tožene stranke št. Bpp 1210/2017 z dne 26. 4. 2017 odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim aktom je tožena stranka prošnji prizadete stranke v tem upravnem sporu A.A. ugodila in mu dodelila izredno brezplačno pravna pomoč v obliki oprostitve plačil stroškov sodnega tolmači v pravdni zadevi Okrajnega sodišča v Ljubljani, III P 1565/2014, zaradi plačila 17.144,05 EUR, od 23. 2. 2016 dalje. V obrazložitvi akta je navedeno, da se je organ skladno z 12. členom ZBPP prepričal, da je prosilec upravičen do denarne socialne pomoči in izpolnjuje pogoje za dodelitev brezplačne pravne pomoči iz 24. člena ZBPP. Organ ugotavlja, da zadeva ni očitno nerazumna oziroma ima prosilec verjetne izglede za uspeh. Skladno z določilom 26. člena v zvezi z 28. členom ZBPP je upravičencu dodeljena izredna brezplačna pravna pomoč kot izhaja iz izreka te odločbe.

2. Tožeča stranka vlaga tožbo na podlagi četrtega odstavka 34. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju: ZBPP). Pravi, da tožena stranka ni navedla dejstev, na katera je oprla svojo ugotovitev, zaradi česar se odločba ne da preizkusiti in predstavlja bistveno kršitev določb postopka. Dejansko stanje je bilo v postopku pomanjkljivo ugotovljeno, oziroma v bistvenem delu ni bilo ugotovljeno. Navedeno predstavlja kršitev določb 24. člena ZBPP in 8. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), v povezavi z drugim odstavkom 34. člena ZBPP. Iz izpodbijane odločbe ni razvidno, katera dejstva so bila v postopku ugotovljena, kdaj in na kakšen način, v odločbi ni navedeno, kdo potrebuje tolmača, za kateri jezik in v kakšnem obsegu. Iz vpogleda v bazo podatkov e-RISK je razvidno, da je stranka z interesom, A.A., pridobil slovensko državljanstvo dne 22. 5. 1991. Glede na predhodno dolgotrajnejše bivanje v Sloveniji, tožeča stranka šteje, da stranka z interesom, razume slovenski jezik, zlasti, ker se je očitno ukvarjal in se verjetno še s pridobitno dejavnostjo, saj ima na naslovu B., registriranih več gospodarskih družb. Iz javnih objav letnih poročil je razvidno, da navedene gospodarske družbe poslujejo. Zakoniti zastopnik družb in ustanovitelj je po podatkih sodnega registra prav stranka z interesom, ki je v izpodbijani odločbi upravičenec do brezplačne pravne pomoči. 3. Izrek izpodbijane odločbe ne določa natančno oblike in obsega odobrene brezplačne pravne pomoči. Oprostitev plačila stroškov tolmača v pravdnem postopku od 23. 2. 2016 dalje je nedoločena tako glede vrste tolmača, kakor tudi glede obsega in trajanja, iz celotne izpodbijane odločbe pa tudi ne izhaja, zakaj je brezplačna pravna pomoč dodeljena v taki obliki in v tolikšnem obsegu brez vsake omejitve, ki jih določa ZBPP v 28. členu. Iz izpodbijane odločbe ni razvidno, da bi stranka z interesom potrebovala tolmača za znakovni jezik zaradi svojih morebitnih telesnih pomanjkljivosti. Izrek odločbe glede oblike odobrene brezplačne pravne pomoči ni jasen in določen, kar predstavlja tudi bistveno kršitev postopka po določbi 6. odstavka 213. člena ZUP v povezavi s tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1. Iz izpodbijane odločbe ni razvidno, zakaj je za prosilca zadeva življenjskega pomena in zakaj je za njegove potrebe in zahteve razumno začeti postopek, se ga udeleževati ter kako je to povezano z obliko brezplačne pravne pomoči, za katero je bila prosilcu odobrena brezplačna pravna pomoč v breme javnih sredstev.

4. Zakon o brezplačni pravni pomoči v 28. členu določa možnost omejitve dodeljene brezplačne pravne pomoči po višini in tudi določitev posebnih pogojev, ki jih mora izpolniti upravičenec, da je do pomoči upravičen. Po določbi 28. člena ZBPP lahko organ dodeli brezplačno pravno pomoč za zaprošene oblike pravne pomoči le delno, tako da dodelitev veže na dokončanje posameznih faz postopka v isti zadevi, omeji brezplačno pravno pomoč na določeno število ali vrsto dokaznih sredstev, ki so povezani z nesorazmernimi stroški, določi najvišji znesek brezplačne pravne pomoči itd. 5. Iz izpodbijane odločbe ni razvidno, ali je tožena stranka ugotovila, ali je prosilec za brezplačno pravno pomoč dal soglasje za mediacijo, ki ga je dolžan dati, če da soglasje tudi nasprotna stranka in je dolžan v postopku mediacije sodelovati, razen, če mediacija ni primerna, kar tudi določa 28. člen ZBPP. Predlaga odpravo odločbe odpravi in da se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

6. V odgovoru na tožbo tožena stranka pravi, da je skladno z drugim odstavkom 12. člena ZBPP s vpogledom v evidenco podatkov o pravicah iz javnih sredstev, dostopno na spletni strani Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, dne 26. 4. 2017 ugotovila, da je prosilec upravičen do denarne socialne pomoči od 1. 12. 2016 do 31. 5. 2017. 7. Upoštevaje določbo 12. člena ZBPP in sodno prakso je tožena stranka pri prosilcu za brezplačno pravno pomoči, ki je prejemnik denarne socialne pomoči, avtomatično vezana na izpolnjen finančni pogoj za dodelitev (izredne) brezplačne pravne pomoči (tako tudi sodba Upravnega sodišča RS, št. I U 1978/2014 z dne 24. 2. 2015), pri čemer premoženjskega stanja ne sme ugotavljati. Podatek, na katerega se sklicuje tožeča stranka, da je prosilec lastnik dveh gospodarskih družb, v katerih je tudi poslovodja oz. direktor, je toženi stranki znan, vendar pa kot navedeno, tožena stranka ob ugotovljeni upravičenosti do denarne socialne pomoči, materialnega pogoja za dodelitev brezplačne pravne pomoči ne sme presojati in ga zato tudi ni.

8. Izpolnjen vsebinski pogoj za dodelitev brezplačne pravne pomoči izhaja iz dopisa Okrajnega sodišča v Ljubljani, III P 1565/2014 z dne 18. 4. 2017, ki ga je navedeno sodišče posredovalo v zadevi dodelitve brezplačne pravne pomoči Okrožnega sodišča v Ljubljani, Bpp 621/2015 v kateri je tožena stranka prosilcu dodelila brezplačno pravno pomoč za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem 1. stopnje v predmetnem pravdnem postopku. Z navedenim dopisom je sodišče zaprosilo za podatek, ali je bila prosilcu morebiti že dodeljena brezplačna pravna pomoč, ki zajema oprostitev plačila stroškov predmetnega pravdnega postopka, saj morajo v zadevi postaviti tolmača. Postavitve sodnega tolmača je tako glede na navedbe v dopisu potrebna, saj je nujnost presodilo sodišče v konkretnem pravdnem postopku. Glede na navedeno je izkazan vsebinski pogoj za dodelitev brezplačne pravne pomoči. 9. Poleg navedenega tudi ne držijo navedbe tožeče stranke, da je z izpodbijano odločbo dodeljena neomejena brezplačna pravna pomoč. Prvi odstavek 26. člena ZBPP določa, da se brezplačna pravna pomoč lahko med drugim dodeli kot oprostitev plačila stroškov postopka. Tožena stranka prosilcu ni dodelila brezplačne pravne pomoči v obliki oprostitve plačila vseh stroškov pravdnega postopka, temveč je dodelila brezplačno pravno pomoč v obliki oprostitve plačila stroškov sodnega tolmača od dne 23. 2. 2016 dalje. Oblika in obseg dodeljene brezplačne pravne pomoči sta tako povsem jasna, saj je prosilec oproščen plačila stroškov enega sodnega tolmača v predmetnem pravdnem postopku, in sicer od dne 23. 2. 2016 dalje do takrat, ko bo tako dodeljena brezplačna pravna pomoč izčrpana. Tožena stranka je pri dodelitvi brezplačne pravne pomoči upoštevala tudi prvo točko petega odstavka 26. člena ZBPP.

10. V zvezi z navedbo tožeče stranke, da iz izpodbijane odločbe ni razvidno ali je tožena stranka upoštevala določbo četrtega odstavka 28. člena ZBPP, tožena stranka pojasnjuje, da je v skladu z navedeno določbo prosilec za brezplačno pravno pomoč dolžan dati soglasje za mediacijo, če da soglasje tudi nasprotna stranka. Ker je tožena stranka po vpogledu v pravdni vpisnik Okrajnega sodišča v Ljubljani, III P 1565/2014, ugotovila, da nobena od pravdnih strank ni podala soglasja, navedeno pa je ugotovila tudi v postopku dodelitve brezplačne pravne pomoči Bpp 621/2015, ni bilo razloga, da se brezplačna pravna pomoč prosilcu iz tega razloga ne bi dodelila.

11. Prizadeta stranka v odgovoru na tožbo pravi, da zaradi odsotnosti ni imela možnosti pravočasnega ukrepa v zadevi, zato predlaga vrnitev v prejšnje stanje. Pravi, da iz sodbe naslovnega sodišča z dne 24. 2. 2015, št. 1 U 1978/2014, izhaja, da se premoženjsko stanje pri vlagateljih ki so prejemniki DSP ne ugotavlja. Stalna sodna praksa ugotavlja, da je celo takrat, če je stranka v postopku sodni tolmač za slovenski jezik, se ji skladno z 62. členom Ustave zagotovi sodni tolmač (Višje sodišče v Ljubljani, št. II Cp 2314/2010). Prilaga tudi odločbo Višjega sodišča v Mariboru z dne 7. 2. 2017, I Cp 1252/2016, saj ima vsak pravico do uporabe svojega jezika. Kot "svoj" jezik se namreč smatra materni jezik, kar z vidika določbe Listine EU o temeljnih pravicah pomeni v tem primeru nemški jezik, nikakor pa ne slovenski jezik. Zato ima tožnik pravico do zaslišanja v nemškem jeziku po sodnem tolmaču. Če postopek ne teče v jeziku stranke, ji mora sodišče na njen predlog (ne glede na to, ali slednja po oceni sodišča razume slovenski jezik) omogočiti, da spremlja ustni postopek pred sodiščem v svojem jeziku po tolmaču. Torej stranka lahko zahteva spremljanje postopka v svojem jeziku po tolmaču tudi v primeru, če bi sama imela status tolmača za slovenski jezik, ki pa ni njen materin jezik. Tožnik poudarja, da je njegov materni jezik nemščina in zato zahteva tolmača tudi za zaslišanje. Po določilu 2. odstavka 6. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) imajo stranke in drugi udeleženci v postopku pravico, da uporabljajo svoj jezik v skladu z zakonom. Sklicuje se tudi na 102. člen ZPP, ki omejuje pravico do uporabe maternega jezika na ustna procesna dejanja, pri čemer mora sodišče strankam na njihov predlog ali če ugotovi, da ne razumejo slovenskega jezika, zagotoviti ustno prevajanje tistega, kar se navaja na naroku, v njihov jezik, kar velja seveda tudi za primer zaslišanja, saj drugače stranka nima možnosti do izjave v postopku. Sodišče torej mora spoštovati strankin predlog do uporabe svojega jezika, če oceni, da tega stranka zadostno razume (kar v tem primeru ni niti ugotovljeno ali in v katerem obsegu stranka jezik razume). Sklicuje se tudi na 62. člen Ustave.

12. Tožba je utemeljena.

13. Po določbi 1. odstavka 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) mora obrazložitev odločbe med drugim obsegati ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je le-to oprto (2. točka 1. odstavka 214. člena ZUP), razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov (3. točka 1. odstavka 214. člena ZUP), navedbo določb predpisov, na katere se opira odločba (4. točka 1. odstavka 214. člena ZUP), razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo (5. točka 1. odstavka 217. člena ZUP). To velja tudi v zadevah pozitivne odločitve o dodelitvi brezplačne pravne pomoči (2. odstavek 34. člena ZBPP), kajti po določbi 4. odstavka 34. člena ZBPP tožbo v upravnem sporu lahko vloži tudi državni pravobranilec. Izpodbijana odločba v zvezi z razlogi in pravno podlago za dodelitev "izredne" brezplačne pravne pomoči v obliki oprostitve plačila stroškov sodnega tolmača v pravdni zadevi nima zadostne obrazložitve in se je ne da preizkusiti oziroma je podana bistvena kršitev določb postopka iz 7. točke 2. odstavka 237. člena ZUP v zvezi z 3. odstavkom 27. člena ZUS-1. 14. Ker se dodeljena brezplačna pravna pomoč brez dvoma nanaša na oprostitev plačila stroškov sodnega postopka in sicer za tolmača (1. točka 4. odstavka 26. člena ZBPP), bi morala obrazložitev obsegati pravno relevantna dejstva ter pravno podlago glede pravice do uporabe "svojega jezika" v skladu z zakonom (62. člen Ustave). Za uresničevanje te pravice je ustavno sodišče že v odločbi iz leta 2003 (Up-266/03, odst. 5) zavzelo stališče, da ZUP ni bil uporabljen arbitrarno s tem, ko je Upravno sodišče ugotovilo, da prevodi spričevala v tujem jeziku ni bilo "potrebno" pridobiti, prav tako pa stranka te potrebe ni izkazala. V konkretnem primeru sicer ni relevanten ZUP, kajti prizadeta stranka je dobila brezplačno pravno pomoč za oprostitev stroškov tolmača v sodnemu postopku, kar pomeni, da je za uresničitev ustavne določbe iz 62. člena Ustave in pravice do učinkovitega sodnega varstva iz 23. člena Ustave za presojo zakonitosti izpodbijanega akta relevanten Zakon o pravdnem postopku (člen 102 in 2. odstavek 6. člena ZPP). V še starejši odločbi z dne 30. 5. 2000 pa je Ustavno sodišče podalo razlago, zaradi katere je treba pojem "uporabe svojega jezika" iz 62. člena Ustave razlagati v tem smislu, da gre za ustavno pravico tistega, ki "ne razume ali ne govori jezika državnega organa" in da mu je na podlagi 62. člena Ustave in ustavi skladne interpretacije zakona,"omogočeno, da spremlja postopek v jeziku, ki ga razume in tako lahko v njem tudi ustrezno sodeluje."1 Zato je treba tudi določbo 102. oziroma 2. odstavka 6. člena ZPP razlagati tako, da mora stranka v predlogu prepričljivo utemeljiti, da slovenskega jezika ne razume v tolikšni meri, da bi lahko ustrezno spremljala in sodelovala v postopku, ali pa mora sodišče ugotoviti, da stranka ne razume dovolj slovenskega jezika, da bi lahko uresničevala svoje pravice v sodnem postopku in zato ne gre za absolutno pravico do uporabe "svojega jezika". Glede teh okoliščin izpodbijani akt nima nobenih pravno relevantnih dejstev niti ne pravne podlage, zato je sodišče tožbi ugodilo izpodbijani akt odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek (3. točka 1. odstavka 64. člena ZUS-1). Tožnik je sicer sodišču pravočasno predložil pravno relevantno sodno prakso Višjega sodišča v Ljubljani in sicer sodbo v zadevi I Cp 1252/2016 z dne 7. 2. 2017, ki se sklicuje tudi na sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 2314/2010 z dne 8. 12. 2010, in kjer je postavljeno stališče, da bi moralo sodišče prve stopnje ugoditi predlogu za pritegnitev sodnega tolmača ne glede na to, da tožnik po njegovi lastni oceni zna (razume) jezik, v katerem teče postopek. Vendar pa to stališče ni drugačno od zgoraj navedene sodne prakse Ustavnega sodišča, saj v naslednjem stavku Višje sodišče v Ljubljani dodaja, da "tudi iz pravne teorije izhaja, da sama okoliščina, da stranka razume pogovorno slovenščino, še ne pomeni, da razume vse izjave udeležencev v postopku, zlasti izjave nasprotne stranke, pooblaščencev, sodnika, prič in izvedencev, zato se sodišče ne sme zadovoljiti z oceno, da stranka "tolče slovenščino".2 Tudi to namreč pomeni, da Višje sodišče v Ljubljani ne razlaga 62. člena Ustave oziroma 102. člena ZPP kot absolutne pravice do uporabe "svojega jezika", ampak so v vsakem posamičnem primeru pomembne okoliščine glede (ne)zadostne stopnje razumevanja slovenskega jezika za polno spremljanje in sodelovanje stranke v sodnem postopku. Nobenih tovrstnih pravno-relevantnih okoliščin v obrazložitvi izpodbijanega akta ni in v ta okvir spada tudi okoliščina, za kateri jezik potrebuje prosilec tolmača; zato je sodišče tožbi ugodilo. Tožena stranka sicer v odgovoru na tožbo pojasnjuje, da je bil vsebinski pogoj za dodelitev pomoči izpolnjen, ker naj bi sodišče v pravdnem postopku toženo s stranko vprašalo, ali je bila brezplačna pravna pomoč že dodeljena, saj je potrebno v zadevi postaviti tolmača. S takimi pojasnili tožena stranka ne more odpraviti bistvenih pomanjkljivosti v obrazložitvi izpodbijanega akta, ampak bi morala biti pravno relevantna vsebina, ki je zgoraj opisana, del ugotovitvenega postopka in dokazne ocene organa v obrazložitvi upravne odločbe.

15. Izpodbijani akt tudi nima nobene vsebinske obrazložitve glede pogoja iz 24. člena ZBPP, kar bi moral biti sestavni del presoje organa za brezplačno pravno pomoč (12. člen ZBPP). Po tem določilu namreč prosilec, ki izpolnjuje pogoje za izredno brezplačno pravno pomoč, mora izpolnjevati tudi pogoj iz 24. člena ZBPP.

16. Tožena stranka mora izdati nov upravni akt v 30 dneh od prejema te sodbe, pri tem pa je vezana na pravno mnenje sodišča glede vodenja postopka in razlage materialnega prava (4. odstavek 64. člena ZUS-1).

1 Odločba Ustavnega sodišča v zadevi Up-43/96 z dne 30. 5. 2000, odst. 13; glej tudi odst. 19. 2 Sklep Višjega sodišča v Ljubljani, I Cp 1252/2016, 7. 2. 2017, odst. 10.