Jedro

Tožeče stranke ni mogoče obremeniti za škodo, ki naj bi nastala toženi stranki, saj ni dokazala, da je tožeča stranka z izročitvijo blaga zamujala, tožena stranka pa zahteve za povračilo škode tožeči stranki ni pravočasno sporočila.

Ugovora tožene stranke, da je tožeča stranka z izročitvijo blaga zamujala, ni bilo mogoče preizkusiti, ker tožeča stranka ni podala trditev glede dogovora o datumu izročitve blaga na namembnem kraju in tudi ne o tem, kakšen je po njeni oceni realen tranzitni čas.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje obdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr.št. 659 Ig 1974/2007 z dne 26. 03. 2007 v 1. in 3. točki. Ugotovilo je, da ne obstoji v pobot uveljavljana terjatev tožene stranke v višini 3.840,00 EUR. Tožeči stranki je naložilo v plačilo pravdne stroške tožene stranke v znesku 65,68 EUR.

V pritožbi zoper sodbo je tožena stranka uveljavljala pritožbene razloge napačne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb postopka, s predlogom pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da ugotovi obstoj terjatve tožene stranke do višine terjatve tožeče stranke, izreče pobotanje terjatev in posledično zavrne tožbeni zahtevek v celoti, podrejeno pa, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglasila je tudi pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Ker je obravnavana zadeva spor majhne vrednosti (1. odst. 443. člena ZPP v zvezi s 495. členom ZPP), je mogoče v skladu s specialno določbo 1. odst. 458. člena ZPP sodbo izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odst. 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava.

Tožeča stranka zahteva plačilo dela računa št. 06470 v znesku 3.228,49 EUR, s katerim je tožeča stranka toženi zaračunala opravljen kamionski prevoz na relaciji M v Sloveniji – S na Portugalskem.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ne drži očitek pritožnika, da ima sodba sodišča prve stopnje pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne da preizkusiti. Sodišče prve stopnje je v zvezi s presojo, ali je bil med strankama dogovorjen solo transport, namreč navedlo, da je ta okoliščina pravno nepomembna, saj tožena stranka ni postavila trditev, ki bi kazale na vzročno zvezo med prevozom dodatnega blaga in zatrjevano toženi stranki nastalo škodo. Zaradi navedenega stališča sodišču prve stopnje tudi ni bilo potrebno izvesti dokaza z zaslišanjem M. J. in zaradi tega ni podana v pritožbi zatrjevana kršitev načela kontradiktornosti.

Ni mogoče upoštevati pritožbene navedbe, da je prvostopno sodišče napačno uporabilo materialno pravo, ker pri ugotavljanju višine tožbenega zahtevka ni upoštevalo da je tožeča stranka nakladala še drugje, toženi stranki pa je zaračunala, kot da je vozila le njeno blago, saj tožena stranka ni navedla, kakšna naj bi bila zaradi tega razlika v ceni.

Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvami sodišča prve stopnje, da ugovora tožene stranke, da je tožeča stranka z izročitvijo blaga zamujala, ni bilo mogoče preizkusiti, ker tožeča stranka ni podala trditev glede dogovora o datumu izročitve blaga na namembnem kraju in tudi ne o tem, kakšen je po njeni oceni realen tranzitni čas. Zato je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da navedbe tožene stranke ne vodijo v zaključek, da je tožeča stranka z zamudo glede izročitve kršila prevozno pogodbo.

Pritožba očita sodišču prve stopnje, da je s tem, ko je ugotavljalo, da tožena stranka zahtevka iz naslova zatrjevane zamude ni sporočila pravočasno, samo ugotavljalo dejstvo, ki med strankama ni bilo sporno in s tem kršilo razpravno načelo ter je zato nepravilno odločilo, da v pobot uveljavljana terjatev ne obstoji. Tožena stranka zatrjuje, da je tožeča stranka zamudila z izročitvijo blaga in da je v dopisu z dne 13. 09. 2006 (Priloga B4) zavrnila račun, grajala zamudo in uveljavljala zahtevke iz naslova zatrjevane zamude. Po Konvenciji za mednarodni prevoz blaga (CMR) je prevoznik po 1. točki 17. člena odgovoren za popolno ali delno izgubo blaga, za poškodbo blaga in tudi za zamudo pri izročitvi. Po 3. točki 30. člena CMR pa naslovniku ne gre nikakršna odškodnina za zamudo pri izročitvi, če ni pisno sporočil pridržka prevozniku v 21. dneh od trenutka, ko mu je bilo blago dano na razpolago. Res je, da tožeča stranka ni ugovarjala, da tožena stranka povračila škode ni pravočasno uveljavljala, vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka smiselno zatrjevala pravočasnost grajanja zamude, iz listine, ki jo je sama predložila, pa izhaja, da je tožena stranka tožeči stranki sporočila, da uveljavlja zahtevke iz naslova zamude šele po poteku roka iz 3. točke 30. člena CMR. Listine, ki jih je predložila tožena stranka so zato v nasprotju z njenimi trditvami. Sodišče prve stopnje je s tem, ko je preverilo pravočasnost grajanja, pravilno uporabilo materialno pravo. Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da v pobot uveljavljana terjatev tožene stranke ne obstoji: tožeče stranke ni mogoče obremeniti za škodo, ki naj bi nastala toženi stranki, saj ni dokazala, da je tožeča stranka z izročitvijo blaga zamujala, tožena stranka pa zahteve za povračilo škode tožeči stranki ni pravočasno sporočila.

Pritožbeno sodišče je v skladu s 1. odst. 360. člena ZPP odgovorilo le na tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena. Ugotovilo je, da pritožbeni razlogi, ki jih je uveljavljala tožena stranka niso podani, prav tako pa izpodbijana sodba tudi ni obremenjena z nobeno bistveno kršitvijo določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je zato pritožbo tožene stranke zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

Ker tožena stranka ni uspela s pritožbo, sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.