Jedro

Ob uporabi ZD pa je določbo 1. odstavka 15. člena ZDen glede osebe, upravičene za uveljavljanje pravic po ZDen v korist pokojnega prejšnjega lastnika kot upravičenca, treba razlagati, da je to oseba (če se sklicuje na zakon kot podlago za pravno nasledstvo), ki sodi v krog zakonitih dedičev, ki jih določa ZD v 10. členu, in ki tako razmerje do prejšnjega lastnika ob vložitvi zahteve za denacionalizacijo izkaže tako, da ga organ lahko preizkusi. V primeru obsodbe osebe s kazensko sodbo na kazen odvzema državljanstva in kazen zaplembe premoženja se ob upoštevanju določbe 4. odstavka 9. člena ZDen v denacionalizacijskem postopku status upravičenca ugotavlja na podlagi 1. odstavka 9. člena ZDen, torej da je taka oseba upravičenec, če (med drugim) izkaže, da mu je (bilo) po 9. 5. 1945 jugoslovansko državljanstvo priznano z zakonom ali mednarodno pogodbo.

Izrek

1. Postopka v zadevah z opr. št. U .../2006 in U .../2006 se združita zaradi skupnega obravnavanja in odločanja ter se zadeva v nadaljevanju vodi pod opr. št. U .../2006. 2. Tožbama se ugodi in se odločba Ministrstva za okolje in prostor RS št. ... z dne 8. 10. 2006 odpravi ter zadeva vrne temu ministrstvu v ponovni postopek.

3.Zahtevka tožečih strank za povrnitev stroškov postopka se zavrneta.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbi tožečih strank proti odločbi in sklepu Upravne enote A. šifra ... z dne 28. 7. 2006. Upravna enota je z odločbo zavrnila zahtevek vlagateljice B.B. za denacionalizacijo nepremičnega premoženja, v času podržavljanja s parc. št. 414, 135/4, obe k.o. C., do deleža 2/3, par. št. 135/1 k.o. D., v deležu do 1/2 in parc. št. 30/1 in 30/2, obe k.o. E., sedaj k.o. F., do deleža 1/2, v korist G.G. kot prejšnjega lastnika (v 1. točki), odločila, da so s tem rešeni denacionalizacijski zahtevki vlagateljic v celoti (v točki 2.) in odločila, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka, stroški upravnega organa pa niso zaznamovani; s sklepom pa je upravna enota zavrnila predloga B.B. z dne 3. 7. 2006 in H.H. z dne 3. 7. 2006 za prekinitev postopka denacionalizacije, začetega na zahtevo B.B. z dne 2. 12. 2003, do pravnomočne rešitve postopka vrnitve zaplenjenega premoženja, ki teče pred Okrajnim sodiščem v A. pod opr. št. NZ .../93. Tožena stranka v razlogih navaja, da je prvostopni organ pravilno ocenil, da B.B. ni verjetno izkazala pravnega nasledstva po G.G. Če so upravičenci do denacionalizacije mrtvi ali razglašeni za mrtve, so po 15. členu Zakona o denacionalizaciji (ZDen) upravičeni za uveljavljanje pravic iz tega zakona njihovi pravni nasledniki. Pravno nasledstvo torej mora biti dokazano, dokazno breme pa je na tistem, ki to zatrjuje. Zato bi tožnica morala predložiti o tem dokaze ali pa predlagati, s katerimi dokazi naj se obstoj pravnega nasledstva ugotovi. Če pa pravno nasledstvo take osebe v razmerju do upravičenca ni niti verjetno izkazano, potem taka oseba po določbah ZDen ni upravičena do vložitve denacionalizacijske zahteve. Tožnica ima sicer prav, da dejstvo, ali gre za dediča bližnjega ali pa bolj oddaljenega dednega reda na upravičenost do vložitve zahteve za denacionalizacijo ne vpliva, vendar drugačno stališče prvostopnega organa na odločitev v zadevi ne vpliva. Prav tako je pravilno stališče tožnice, da se v primeru, če je določeni osebi premoženje podržavljeno posledično zaradi odvzema jugoslovanskega državljanstva, šteje, kot da je bilo podržavljeno jugoslovanskemu državljanu, kot to določa 9. člen ZDen. Vendar pa na odločitev v zadevi to ne more vplivati, saj ni izkazana že upravičenost za uveljavljanje pravic iz ZDen. Ker je prvostopni organ zavrnil zahtevek za denacionalizacijo, je posledično zavrnil tudi zahtevek, da se prekine denacionalizacijski postopek, uveden na zahtevo B.B., do rešitve zadeve pri pristojnem sodišču po določbah Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS). Tudi v tem delu je po presoji tožene stranke odločitev prvostopnega organa pravilna. Iz enakih razlogov, kot je neutemeljena pritožba B.B., je neutemeljena pritožba tudi preostalih tožnikov, saj vsi tudi uveljavljajo enake ugovore (da do vložitve zahteve za denacionalizacijo ni upravičen le dedič, ki bo vrnjeno premoženje dedoval in da ni treba posebej dokazovati jugoslovanskega državljanstva za bivšega lastnika, kateremu je bilo premoženje zaplenjeno v posledici odvzema jugoslovanskega državljanstva). Nobeden od tožnikov pa ne ugovarja presoji prvostopnega organa, da B.B. ni izkazala pravnega nasledstva po bivšem lastniku G.G., in nobeden tudi ni predložil nobenega nasprotnega dokaza, zato je po presoji tožene stranke odločitvi prvostopnega organa treba pritrditi kot pravilni.

Prvo tožnici v tožbi navajata, da je bil v postopku za izdajo izpodbijane odločbe kršen 14. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), saj bi po njunem mnenju upravni organ prve stopnje lahko v skladu z navedeno zakonsko določbo sam vpogledal ter pribavil listine, za katere je pozival, naj jih predložijo tožniki, glede na to, da je razpolagal z evidenco, iz katere zatrjevano pravno nasledstvo za prvo in drugo tožnico v razmerju do prejšnjega lastnika izhaja. Oče prvo tožnice si je namreč že pred vojno, zaradi strahu, da bo postal žrtev nacističnega nasilja, spremenil priimek iz družinskega priimka G. v priimek J., kar izhaja iz odločbe Ministrstva za notranje zadeve št. ... . Prvo tožnica je predložila tako rojstni list svojega očeta kot dokazilo o svojem pravnem nasledstvu, pa tudi sklep o dedovanju po pokojnem očetu. Iz rojstne matične knjige židovske verske skupnosti v K. tudi jasno izhaja, da je bil oče prve tožnice in ded druge tožnice Z.G. rojen 3. 1. 1887 očetu I.G. in materi L.L. in da je bil takrat njegov priimek G. Iz listin, ki so bile predložene organu prve stopnje, pa je jasno razvidno, da sta bila starša G.G. ravno tako I.G. in L.L., kar dokazuje, da gre za brata in torej je prva tožnica nečakinja razlaščenca. Tožnici sta v dokazne namene tožbi priložili izpisek iz rojstne knjige za G.G. z overjenim prevodom, izpisek iz rojstne matične knjige za J.Z. z overjenim prevodom, izpisek iz matične knjige za H.H. z overjenim prevodom, izpisek iz poročne knjige staršev prve tožnice z overjenim prevodom, izpisek iz matične knjige umrlih za Z.J., sklep o dedovanju opr. št. II D .../94 z dne 19. 11. 1996. Tožnici menita, da prvostopni organ in tožena stranka nista popolno ugotovila dejanskega stanja, da so bila kršena tudi pravila postopka in da je bil kršen materialni zakon. Sodišču predlagata, naj po izvedbi predlaganih dokazov tožbi ugodi ter odpravi izpodbijano odločbo tožene stranke ter odločbo in sklep upravne enote, zahtevata pa tudi povrnitev stroškov postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Drugo tožeča stranka pa v tožbi navaja, da ne držijo navedbe v izpodbijani odločbi tožene stranke, da naj nobeden od tožnikov ne bi ugovarjal kot nepravilni oceni prvostopnega organa, da pravno nasledstvo B.B. po G.G. ni niti verjetno izkazano. To nasledstvo je bilo izkazano z listinami v spisu in listinami, ki jih upravni organ mora pridobiti po uradni dolžnosti. V zadevi je bil kršen 14. člen ZUP, saj bi si prvostopni organ lahko sam pribavil listine, za katere je pozival tožnike, naj jih predložijo, glede na to, da je razpolagal z evidenco, iz katere izhaja utemeljenost zatrjevanega nasledstva za prvo in drugo tožnico. Tožeča stranka pa je predložila tako rojstni list svojega očeta kot dokazilo o svojem pravnem nasledstvu, pa tudi sklep o dedovanju po svojem pokojnem očetu. Iz rojstne matične knjige židovske verske skupnosti v K. pa tudi izhaja, da je bil oče prve tožnice in ded druge tožnice Z. rojen očetu I.G. in materi L.L. in da je bil takrat njegov priimek Z.G. Iz listin, ki so bile predložene prvostopnemu organu, pa je jasno razvidno, da sta bila starša G.G. ravno tako I.G. in L.L., kar dokazuje, da gre za brata in torej je prva tožnica nečakinja razlaščenca. Po mnenju drugo tožeče stranke tako prvostopni organ kot tožena stranka nista popolno ugotovila dejanskega stanja, kršena pa so bila tudi pravila postopka in materialni zakon. Drugo tožeča stranka sodišču predlaga, naj dopusti in izvede predlagane dokaze ter tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi, zahtevku tožečih strank pa ugodi, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka v odgovorih na tožbi vztraja pri izpodbijani odločbi in razlogih zanjo ter sodišču predlaga, naj tožbi kot neutemeljeni zavrne.

Zastopnik javnega interesa ni prijavil udeležbe v tem postopku.

K točki 1 izreka: Sodišče je zadevi z opr. št. U .../2006 in U .../2006 združilo zaradi skupnega obravnavanja in odločanja na podlagi 1. odstavka 41. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, ZUS) v zvezi s 104. členom Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, ZUS-1).

K točki 2 izreka: Tožbi sta utemeljeni.

Tako prvostopni organ kot tožena stranka sta tožnici B.B. odrekla upravičenost za uveljavljanje pravic po ZDen v korist pok. prejšnjega lastnika podržavljenega premoženja G.G.; iz prvostopne odločbe bi izhajalo (čeprav je glede relevantnih razlogov nejasna), da prvostopni organ tako iz razloga, ker jo po pravilih Zakona o dedovanju (ZD) dedič bližnjega dednega reda kot dedinjo bolj oddaljenega dednega reda izključuje od dedovanja, s tem pa tudi od upravičenosti za uveljavljanje pravic v smislu 1. odstavka 15. člena ZDen, kot tudi iz razloga, ker naj ne bi izkazala zatrjevanega pravnega nasledstva po pok. G.G. kot njegova nečakinja, tožena stranka pa je odločitvi prvostopnega organa pritrdila, vendar pa je ob tem zavzela drugačno stališče, da je za uveljavljanje pravic po ZDen v posameznem primeru upravičen širši krog oseb ter da ni pravno pomembno, ali sodi vlagatelj kot potencialni dedič po prejšnjem lastniku v bližnji ali bolj oddaljen dedni red. Temu stališču pritrjuje tudi sodišče. ZDen v 1. odstavku 15. člena dopušča uveljavljanje pravic po ZDen pravnim naslednikom po upravičencih, če so ti mrtvi ali razglašeni za mrtve, v 2. odstavku pa določa, da se pravno nasledstvo presoja po pravu Republike Slovenije, kar pomeni, da glede presoje pravnega nasledstva fizičnih oseb napotuje na uporabo ZD. Ob uporabi ZD pa je po mnenju sodišča določbo 1. odstavka 15. člena ZDen glede osebe, upravičene za uveljavljanje pravic po ZDen v korist pokojnega prejšnjega lastnika kot upravičenca, treba razlagati, da je to oseba (če se sklicuje na zakon kot podlago za pravno nasledstvo), ki sodi v krog zakonitih dedičev, ki jih določa ZD v 10. členu, in ki tako razmerje do prejšnjega lastnika ob vložitvi zahteve za denacionalizacijo izkaže tako, da ga organ lahko preizkusi. Na tako razlago kot pravilno bi kazala tako določba 3. odstavka 60. člena ZDen (da za pravno nasledstvo zadošča, da je verjetno izkazano), kot tudi določba 67. člena ZDen, da se odločba o denacionalizaciji glasi na ime upravičenca - prejšnjega lastnika podržavljenega premoženja, iz česar izhaja, da so pravni nasledniki upravičencev stranke le v procesnem smislu, ne pa tudi v materialnem. Ob taki razlagi določbe 1. odstavka 15. člena ZDen pa naknadni vstop dediča bližnjega dednega reda take osebe (ki sodi v krog zakonitih dedičev po ZD) kot stranke, upravičene za uveljavljanje pravic po ZDen, ne more izključiti (ne glede na to, da za sam zapuščinski postopek sicer velja pravilo 4. odstavka 10. člena ZD o tem, da dediči bližnjega dednega reda izključujejo od dedovanja osebe bolj oddaljenega dednega reda). To pa za obravnavano zadevo pomeni, da bi tožnico B.B. bilo mogoče šteti kot upravičeno vlagateljico zahteve za denacionalizacijo, če bi izkazala zatrjevano razmerje do prejšnjega lastnika G.G., torej da je njegova nečakinja. Glede na listine, ki so v dokumentaciji upravnih spisov in na katere se prvotožnica v tožbi izrecno sklicuje (sklicevala pa se je nanje, sicer pavšalno, tudi v pritožbi in prav tako drugotožnik ter sta ugotovitvam prvostopnega organa o neizkazanem pravnem nasledstvu tudi ugovarjala, in so tako nasprotne navedbe tožene stranke o tem v izpodbijani odločbi netočne), in sicer da iz njih izhaja, da sta starša njenega očeta Z.G. I.G. in L.L. (izpisek iz rojstne matične knjige, izpisek iz poročne matične knjige, kraj M., 2. 9. 1928) hkrati tudi starša prejšnjega lastnika G.G. (potrdilo Državne pisarne Židovske skupnosti na Madžarskem, 18. 9. 1947), in ob tem, ko se prvostopni organ v dokaznem smislu ni izrecno opredelil, v čem konkretno z listinami pravno nasledstvo tožnice po prejšnjem lastniku ni izkazano, je zaključek prvostopnega organa vsaj preuranjen ter takemu razlogovanju, ker je ta razlog za odločitev ključen (ob pravilnem stališču, ki ga je navedlo sodišče, da za uveljavljanje pravic iz denacionalizacije po 1. odstavku 15. člena ZDen dedni red, če gre za osebo iz kroga zakonitih dedičev po ZD, ni pravno pomemben), tožena stranka ne bi mogla pritrditi. Zato je tožba prvotožnice utemeljena.

Utemeljena pa je tudi tožba drugotožnika. Ker drugotožnik zahteve za denacionalizacijo ni vložil (v roku iz 1. odstavka 64. člena ZDen), pač pa je zgolj vstopil v postopek, ki je bil uveden na podlagi zahteve prvotožnice, je tudi zanj ključna presoja ter zaključek o tem, ali je prvotožnico mogoče šteti kot upravičeno vlagateljico zahteve za denacionalizacijo, saj postopka, če bi se izkazalo, da prvotožnica to ni, sam ne bi mogel nadaljevati (ker mu prvotožnica, ker ne bi štela za upravičeno vlagateljico, ne bi mogla varovati roka iz 2. odstavka 64. člena ZDen). Glede na to je z nezakonito izpodbijano odločbo in prvostopnima aktoma poseženo tudi v njegove pravice ter je tudi njegovi tožbi treba ugoditi.

Če se bo v ponovnem postopku izkazalo, da je prvotožnica z listinami izkazala, da je nečakinja prejšnjega lastnika G.G., pa bo za nadaljevanje postopka pravno pomembno tudi vprašanje, ali je za prejšnjega lastnika, ker je bil s sodbo vojaškega sodišča obsojen na izgubo državljanskih in političnih pravic ter hkrati zaplembo premoženja, treba ugotavljati jugoslovansko državljanstvo v času podržavljenja v smislu 1. odstavka 9. člena ZDen; obe tožeči stranki menita, da ne in se pri tem sklicujeta na to, da je bila konkretna sodba, s katero je bil obsojen G.G., razveljavljena ter da se v postopkih za vračilo podržavljenega premoženja po ZIKS državljanstvo ne ugotavlja, o čemer naj bi tako stališče zavzelo že tudi ustavno sodišče. Do takega pritožbenega ugovora tožečih strank pa je po presoji sodišča tožena stranka v izpodbijani odločbi zavzela nepravilno stališče; pravilno se je sicer opredelila, da ga je treba obravnavati v okviru 4. odstavka 9. člena ZDen (ki določa, da če je bilo premoženje podržavljeno kot posledica prenehanja državljanstva z odvzemom, da se šteje, da je bilo podržavljeno jugoslovanskemu državljanu); to določbo pa je podrobneje obravnavalo in razložilo ustavno sodišče v svoji odločbi št. U-I-326/98 z dne 14. 10. 1998 (ko je sicer presodilo, da je novela ZDen-B z dopolnitvijo obstoječega besedila 4. odstavka 9. člena ZDen z besedilom, da določba ne velja v primerih, ko je bila hkrati z zaplembo premoženja izrečena tudi kazen izgube državljanstva, posegla v pravico do denacionalizacije, ter je to besedilo razveljavilo); iz razlogovanja ustavnega sodišča v 48. tč. (in tudi 51. tč.) izhaja, da se v primeru obsodbe osebe s kazensko sodbo v denacionalizacijskem postopku status upravičenca ugotavlja na podlagi 1. odstavka 9. člena ZDen, torej da je taka oseba upravičenec, če (med drugim) izkaže, da mu je (bilo) po 9. 5. 1945 jugoslovansko državljanstvo priznano z zakonom ali mednarodno pogodbo. To pa pomeni, da bo denacionalizacijo v korist G.G. mogoče uveljaviti le na podlagi pozitivne ugotovitvene odločbe o državljanstvu zanj, izdane v postopku na podlagi 3. odstavka 63. člena ZDen (tak postopek bo ponovno treba uvesti) oziroma na podlagi 12. člena ZDen v korist nadomestnega upravičenca, če bo tako zahteva za denacionalizacijo modificirana.

V zvezi s predlogom tožnikov za prekinitev prvostopnega postopka pa sodišče še dodaja, da ga je prvostopni organ pravilno procesnopravno obravnaval (zavrniti pa ga je moral nato iz razloga, ker je v postopku že odločil o zahtevi in ga tako končal) in da bo v denacionalizacijskem postopku, če se bo nadaljeval, moral paziti na obstoj okoliščin iz 4. tč. 1. odstavka 129. člena ZUP, ki so procesne predpostavke, ki ne smejo biti podane za vodenje upravnega postopka, če oziroma kolikor gre za isto stvar (stranke v postopku pa na to opozoriti).

Ker so bila po povedanem po presoji sodišča v postopku za izdajo izpodbijane odločbe bistveno kršena pravila postopka ter nepravilno uporabljeno materialno pravo, je sodišče na podlagi 3. in 4. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1 tožbama ugodilo ter izpodbijano odločbo odpravilo, zadevo pa na podlagi 3. ter v smislu 4. odstavka tega člena vrnilo toženi stranki v ponovni postopek.

K 3. točki izreka: Zahtevka tožečih strank za povrnitev stroškov postopka je sodišče zavrnilo, ker stroški niso bili zahtevani opredeljeno, kot to zahteva 2. odstavek 163. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 36/04), ki se v upravnem sporu uporablja na podlagi 1. odstavka 16. člena ZUS.