Jedro

Kaznivo dejanje po 7. točki 394. člena ZPP mora biti za sodbo kavzalno. To pomeni, da je izdaja konkretne sodbe oziroma vodenje postopka sestavni del kaznivega dejanja ali pa je cilj, ki ga zasleduje storilec kaznivega dejanja, da se opravi določeno procesno dejanje v konkretnem pravdnem postopku oziroma izda sodba z določeno vsebino. To kaznivo dejanje lahko v prvi vrsti stori sodnik ali pa druge osebe, ki imajo možnost predrugačiti pravdno gradivo.

Izrek

I. Pritožba tožene stranke se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje z dne 28. 1. 2021 potrdi.

II. Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se dopolnilni sklep sodišča prve stopnje z dne 4. 2. 2021 spremeni tako, da se z dopolnilnim sklepom dodana II. točka izreka pravilno glasi: "Prvo in drugotožena stranka A. A. in B. A. sta dolžna v petnajstih dneh plačati tožeči stranki C. C. 233,99 EUR stroškov odgovora, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, tekočimi od naslednjega dne po izteku paricijskega roka do plačila."

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 223,99 EUR, ostale stroške pritožbenega postopka nosi tožeča stranka sama, svoje stroške pritožbenega postopka nosi sama tudi tožena stranka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 28. 1. 2021 zavrglo predlog za obnovo postopka z dne 25. 11. 2020. Z dopolnilnim sklepom z dne 4. 2. 2021 je izrek sklepa z dne 28. 1. 2021 dopolnilo tako, da je v izreku dodalo II. točko, v skladu s katero je tožeča stranka (tožnica) dolžna v petnajstih dneh plačati prvo in drugotoženi stranki (tožencema) stroške odgovora (na predlog za obnovo), v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sklep z dne 28. 1. 2021 se pritožujeta toženca, zoper dopolnilni sklep pa se pritožuje tožnica. Toženca navajata, da se pritožujeta zaradi bistvenih kršitev določb postopka (po 1. točki prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi z 8. točko drugega odstavka 339. člena ZPP). Predlagata, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep z dne 28. 1. 2021 spremeni tako, da predlogu tožencev za obnovo ugodi ter dovoli obnovo postopka. Odločitev sodišča, ki je zavrglo predlog za obnovo, pomeni bistveno kršitev določb ZPP, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost odločitve. Sodišče je kršitev storilo s tem, da je določbe 394. člena ZPP uporabilo napačno, kar je imelo za posledico nepravilno odločitev sodišča. Sodišče navaja, da je bila tožencema zamudna sodba pravilno vročena in sta v roku zoper njo vložila pritožbo, v kateri nista ugovarjala, da tožbe s pozivom na odgovor in prilogami nista prejela, kar bi morala. Toženca sta prava neuki stranki in ob prejemu zamudne sodbe nista prejela poziva sodišča, da morata, v kolikor jima tožba s pozivom na odgovor in prilogami ni bila vročena, svoje pravice iz tega naslova uveljavljati v pritožbi zoper zamudno sodbo. Očitek neskrbnosti bi bil lahko na kom drugem, ne pa tožencih. Ni prezreti, da je sodišče pred izdajo zamudne sodbe dolžno preveriti podpise na vročilnici. Iz vročilnice, ki se nahaja v spisu, izhaja, da je na njej podpis D. in ne A. Gre za drug priimek. Sodišče bi moralo pred izdajo zamudne sodbe narediti poizvedbe pri vročevalcu – Pošti Slovenije, kjer bi ugotovilo, da je bilo sodno pisanje vročeno napačni osebi. Ker sodišče tega ni preverjalo in je le izdalo zamudno sodbo, je hudo poseglo v z ustavo varovano pravico do enakega varstva pravic ter bistveno kršilo določbe ZPP. Toženca tako nista imela enakih možnosti kot tožnica. Sodišče je tako napačno uporabilo določbo 394. člena ZPP in v posledici napačno zavrglo predlog za obnovo postopka.

Toženca sta predlagala obnovo postopka, ker sta že po pravnomočnosti zamudne sodbe v kazenskem postopku ugotovila, da je bilo z opustitvijo vročitve storjeno kaznivo dejanje in da tožba s pozivom za odgovor na tožbo tožencema ni bila vročena, ker je tretja oseba ravnala nezakonito, kot je ugotovilo Okrajno sodišče v Sevnici. To je v postopku I K 000/2020-3 spoznalo podpisnika vročilnice A. D. in B. D. za kriva, da sta storila kaznivo dejanje tajnosti občil po četrtem odstavku 139. člena Kazenskega zakonika (KZ-1). Zaradi kaznivega dejanja A. D. in B. D. toženca nista mogla odgovoriti na tožbo. Pravnomočna sodba kazenskega sodišča se nanaša na isto dejansko stanje – v civilnem postopku na vročitev, v kazenskem pa na isto ravnanje obsojenih pri vročanju.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo tožencev tej nasprotuje in predlaga njeno zavrnitev. V pritožbi zoper dopolnilni sklep z dne 4. 2. 2021 pa navaja, da je odločitev v dopolnilnem sklepu napačna in nasprotna z odločitvijo v sklepu z dne 28. 1. 2021. Sodišče je namreč odločilo v nasprotju z določbo ZPP, da mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki povrniti stroške. Predlog za obnovo postopka sta vložila toženca, sodišče je njun predlog zavrglo. Toženca torej nista uspela in sta dolžna tožnici povrniti njene pravdne stroške. Tožnica zato predlaga, da višje sodišče sklep spremeni tako, da sta ji toženca dolžna povrniti pravdne stroške v višini 233,99 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Pritožba zoper sklep z dne 28. 1. 2021 ni utemeljena, pritožba zoper dopolnilni sklep z dne 4. 2. 2021 pa je utemeljena.

**Glede pritožbe tožencev**

5. Toženca sta v predlogu za obnovo, o katerem je odločalo sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom, navedla, da sta po izdaji zamudne sodbe sodišča na podlagi ugotovitve, da sta toženca tožbo s pozivom na odgovor prejela 18. 7. 2019, čeprav je nista prejela, opravila poizvedbe na pošti in ugotovila, da jima dejansko tožba s pozivom na odgovor na tožbo ni bila nikoli vročena. V nadaljnjih postopkih se je ugotovilo, da sta sodno pisanje sprejela A. D. in B. D. Ker je šlo za njuno nezakonito ravnanje, ki je izpolnjevalo znake kaznivega dejanja, sta toženca to dejanje prijavila Okrajnemu državnemu tožilstvu, ki je zadevo obravnavalo, Okrajno sodišče v Sevnici je nato v kazenskem postopku pod opr. št. I K 000/2020 ugotovilo, da sta A. D. in B. D. storila vsak po eno kaznivo dejanje tajnosti občil po četrtem odstavku 139. člena KZ-1 ter jima izreklo pogojno obsodbo. Iz kazenske sodbe izhaja, da sta A. D. in B. D. prejela priporočeno pismo P 32/2019, naslovljeno na soseda A. A. in B. A., ki jima ga je poštarka pomotoma izročila in prejem katerega sta s svojim podpisom potrdila, nato sta sodno pisanje odprla in prebrala, čeprav ni bilo naslovljeno nanju in ga nista vrnila poštarki ali naslovniku, temveč sta ga obdržala vse do 24. 2. 2020, ko je prišla poštarka po pomotoma izročeno pošto in sta ji jo tudi izročila. Toženca sta trdila, da odločitev sodišča temelji na nezakonitem ravnanju A. D. in B. D. in je bila zamudna sodba izdana zaradi njunega kaznivega dejanja ter predlog za obnovo postopka oprla na 7. točko prvega odstavka 394. člena ZPP. Hkrati sta trdila, da je predlog utemeljen tudi iz razloga, ki je opredeljen v 11. točki prvega odstavka 394. člena ZPP, torej, da je prišlo do pravnomočne sodne odločbe kazenskega sodišča, ki temelji na istem dejanskem stanju, kot sodna odločba, na podlagi katere je že bilo odločeno v pravdnem postopku.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da obnovitveni razlog iz 7. točke 394. člena ZPP ni podan. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da mora biti kaznivo dejanje po 7. točki 394. člena ZPP za sodbo kavzalno. To pomeni, da je izdaja konkretne sodbe oziroma vodenje postopka sestavni del kaznivega dejanja ali pa je cilj, ki ga zasleduje storilec kaznivega dejanja, da se opravi določeno procesno dejanje v konkretnem pravdnem postopku oziroma izda sodba z določeno vsebino. To kaznivo dejanje lahko v prvi vrsti stori sodnik ali pa druge osebe, ki imajo možnost predrugačiti pravdno gradivo.1 Za takšen primer v konkretni zadevi ne gre.

7. Razloge sodišča prve stopnje v zvezi s tem obnovitvenim razlogom toženca obširno izpodbijata z zatrjevanjem, da jima je bila kršena ustavna pravica enakega varstva pravic ter z zatrjevanjem napake pri vročanju pred izdajo zamudne sodbe in napačne ugotovitve sodišča, da je bila tožencema tožba pravilno vročena, kar pa ne predstavlja dejstev, ki bi bila relevantna pri zatrjevanem obnovitvenem razlogu. Navedene trditve so relevantne za obnovitveni razlog iz 2. točke 394. člena ZPP. Predlog za obnovo na podlagi te določbe pa sta toženca vložila že predhodno in je bil že pravnomočno zavržen kot prepozen.

8. Neutemeljene so tudi navedbe, s katerimi toženca izpodbijata zaključek sodišča, da navedbe predloga za obnovo postopka vsebinsko ne predstavljajo obnovitvenega razloga iz 11. točke 394. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da je bilo v postopku P 32/2019, katerega obnovo predlagata toženca, predmet presoje dalj časa trajajoče izvrševanje pešhoje in vožnje po poti preko dela zemljiških parcel tožencev, v kazenskem postopku I K 000/2020 in dne 30. 10. 2020 izdani obsodilni sodbi pa je bil predmet presoje nezakonit sprejem in vpogled v sodno pisanje. Gre torej za dva različna historična dogodka in pravnomočna sodna odločba kazenskega sodišča ne temelji na istem dejanskem stanju kot sodna odločba, na podlagi katere je bilo odločeno v pravdnem postopku.

9. Glede na navedeno in ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijanega sklepa tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo tožencev zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje z dne 28. 1. 2021 potrdilo (druga točka 365. člena ZPP).

**Glede pritožbe tožnice**

10. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sklepa z dne 28. 1. 2021 navedlo, da morata toženca tožnici na podlagi 154. člena ZPP povrniti pravdne stroške. Ker je odločitev o stroških v izreku pomotoma izpadla, je sodišče sklep glede odločitve o stroških postopka dopolnilo z dopolnilnim sklepom, pri čemer je napačno odločilo, da je tožnica dolžna plačati pravdne stroške tožencema, kot tožnica utemeljeno navaja v pritožbi. V skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP morata, kot je sodišče predhodno pravilno navedlo, pravdne stroške povrniti toženca tožnici, saj v postopku nista uspela.

11. Sodišče druge stopnje je glede na navedeno pritožbi tožnice ugodilo in sklep sodišča prve stopnje z dne 4. 2. 2021 ustrezno spremenilo. Odločitev v tem delu temelji na 3. točki 365. člena ZPP.

12. Toženca s pritožbo nista uspela, zato nosita sama svoje stroške pritožbenega postopka. Hkrati sta dolžna tožnici povrniti njene stroške v zvezi s pritožbo zoper sklep z dne 4. 2. 2021. Ti predstavljajo sestavo pritožbe po odvetniku (250 točk) in poročilo stranki (50 točk), kar (ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke 0,60 EUR) znaša 180,00 EUR. Materialni stroški (2%) znašajo 3,60 EUR, 22% DDV pa 40,39 EUR. Potrebni pritožbeni stroški tožnice v zvezi s sestavo pritožbe tako znašajo 223,99 EUR. Stroške za odgovor na pritožbo tožencev pa nosi tožnica sama, saj njen odgovor ni prispeval k odločitvi sodišča druge stopnje in je bil tako nepotreben. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 154. in 155. členom ZPP.

1 Primerjaj sklep II Ips 577/2004 in II Ips 2/2005.