Jedro

Vknjižena prepoved odtujitve in obremenitve ne predstavlja ovire za vknjižbo lastninske pravice na novega pridobitelja na podlagi sodne poravnave, sklenjene v nepravdnem postopku zaradi razdružitve solastnega premoženja, saj je vknjižena pravica prepovedi odtujitve in obremenitve ovira le za tiste vpise, ki so posledica pravno-poslovne razpolage.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Pritožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

V obravnavani zadevi je zemljiškoknjižna referentka s sklepom opr. št. Dn 1, z dne 14.9.2004 na podlagi sodne poravnave Okrajnega sodišča v Mariboru N 1 v zvezi z zemljiškoknjižnim dovolilom z dne 19.8.2004 dovolila pri nepremičninah parc. št. 308/0 in 8.S (sedaj *8/0) k.o. K. (tedaj v lasti Š.R. do 6/8 od celote, Š.B. do 1/8 od celote in Š.J. do 1/8 od celote), pri deležu Š.R. do 6/8 od celote vknjižbo lastninske pravice na B.Š. in J.Š., vsakega do 3/8 od celote. Nato je s popravnim sklepom Dn 2 ponovno vzpostavila zemljiškoknjižno stanje kakršno je bilo pred sklepom z dne 14.9.2004, ker je ugotovila,da je pri predmetnih nepremičninah vpisana prepoved odtujitve in obremenitvene, ki naj bi predstavljala oviro za vpis lastninske pravice v korist B.Š. in J.Š. Zoper sklep Dn 1, z dne 14.9.2004 je D.K. vložil ugovor, ki ga je zemljiškoknjižna sodnica, s sklepom, ki je predmet izpodbijanja s to pritožbo, zavrnila in potrdila izpodbijani sklep o vpisu (tč. I.1. izreka) ter pri nepremičninah parc. št. 38/3 in *8/0, k.o. K., po uradni dolžnosti izbrisala vknjiženo pravico prepovedi odtujitve in bremenitve, vpisano v korist imetnika D.K.(tč. I.2. izreka), ter odločila, da stroške postopka trpi udeleženec D.K. Zoper sklep Dn 2, z dne 16.9.2004 sta ugovor vložila B.Š. in J.Š. Njunemu ugovoru je zemljiškoknjižna sodnica z izpodbijanim sklepom ugodila in izpodbijani sklep spremeni tako, da se vpisa ne opravi (tč. II.1. izreka) in hkrati dovolila izbris vpisov, ki so bili opravljeni na podlagi sklepa Okrajnega sodišča v Mariboru z dne 16.9.2004, opr. št. Dn 2 (tč. II.2. izreka) in odločila, da stroške postopka trpita udeleženca B.Š. in J.Š. sama.

Zoper takšno odločitev se pritožuje drug udeleženec D.K., ki v pritožbi navaja, da je že v svojem ugovoru utemeljeval, da vknjižba lastninske pravice na podlagi sodne poravnave iz leta 2001 ni možna, ker sta pritožnik kot obdarjenec ter R.Š. kot darovalec dne 8.11.1996, torej pred sklenitvijo sodne poravnave, v notarskem zapisu št. SV 4 sklenila pogodbo za primer smrti, s katero je darovalec obdarjencu zavezal podariti in izročiti nepremičnino v vložku št. 535 k.o. K. do 3/4 od celote. Na podlagi navedene pogodbe je udeleženec dne 19.3.1997 pri naslovnem sodišču vložil predlog za vpis prepovedi odtujitve in obremenitve. Pritožnik meni, da poravnava, ki sta jo očitno sklenila R.Š. in B.Š., pa čeprav sodna, ni zemljiškoknjižno izvršljiva, ter po mnenju pritožnika ne more predstavljati pravnomočne sodne odločbe iz 3. točke 40. člena Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju: ZZK-1). Predmetna sodna poravnava dejansko predstavlja razpolagalni pravni posel, prav tako kot pred njo sklenjena darilna pogodba za primer smrti. Sodna poravnava ni meritorna sodna odločba, s katero bi sodišče ugotovilo obstoj, spremembo, oziroma prenehanje pravice, katere vknjižba se predlaga, temveč z določeno pravico v njej razpolaga stranka sama. Po mnenju pritožnika je določba drugega odstavka 40. člena v povezavi s 47. členom ZZK-1 v nasprotju z Ustavo RS, saj onemogoča pravno varnost in zaščito osebe, v korist katere je prepoved obremenitve in odtujitve vpisana, ter je v nasprotju s samim bistvom in namenom vknjižbe prepovedi odtujitve in obremenitve v primerih, ko stranka razpolaga z nepremičnino, za katero je sama dovolila vpis prepovedi obremenitve in odtujitve v korist tretje osebe. R.Š. je tako v sodni poravnavi (samovoljno, ne po odločbi sodišča) razpolagal s premoženjem,za katerega se je z darilno pogodbo za primer smrti že pred tem zavezal izročiti obdarovancu D.K. Že v osnovi sodišče ne bi smelo dopustiti sklenitve sodne poravnave glede odtujitve nepremičnine, v kolikor je ta obremenjena s prepovedjo odtujitve in obremenitve, vendar je to že drug problem, ki je za predmetno zadevo irelevanten. Zemljiškoknjižno sodišče pa bi ob prejetju predloga za vpis lastninske pravice na nepremičnini v korist B.Š., le-tega moralo takoj zavrniti, zaradi vpisa vknjižbe prepovedi obremenitve in odtujitve na podlagi sklenjenega razpolagalnega posla, torej pogodbe, saj je v tem času sodišče že razpolagalo z darilno pogodbo za primer smrti, oziroma vsaj ne bi smelo upoštevati ugovora zoper sklep o zavrnitvi vpisa z dne 6.4.2005. Samo dejstvo, da B.Š. naj ne bi vedel za obstoj darilne pogodbe za primer smrti, pravno ni relevantno. Dejstvo je, da je bil predlog za vpis prepovedi obremenitve in odtujitve izveden pred vložitvijo predloga za vpis lastninske pravice, ter ima kot tak tudi prednost obravnavanja. B.Š. in J.Š. sta imela druge pravne možnosti in sredstva za dosego pridobitve lastninske pravice, v kolikor bi do pridobitve lastninske pravice sploh prišlo, torej, v kolikor bi R.Š. v sodni poravnavi sploh veljavno razpolagal s premoženjem. Darilna pogodba za primer smrti zavezuje obe pogodbeni stranki, pri čemer pritožnik D.K. izpostavlja, da se nikoli ni odpovedal pravici do vpisa prepovedi obremenitve in odtujitve, kar bi darovalcu dalo možnost pravno veljavnega razpolaganja s svojim premoženjem. Pritožnik ponovno opozarja tudi na dejstvo, da je R.Š. dne 18.4.2009 umrl. Pritožnik vse do prejema sklepa Okrajnega sodišča v Mariboru z dne 14.9.2004, Dn št. 1 o teku zemljiškoknjižnega postopka ter ugovorih, vloženih s strani B.Š. in J.Š. ni bil seznanjen, sodna pisanja mu tudi niso bila vročena, zato ni bil seznanjen o obstoju sodne poravnave, s katero je pokojni R.Š. dejansko razpolagal s premoženjem, ki se ga je zavezal podariti pritožniku, ter na podlagi katere želi B.Š. izvesti zemljiškoknjižni vpis lastninske pravice. Tako se pritožnik v postopku na prvi stopnji ni mogel izjasniti in izjaviti o zemljiškoknjižnem predlogu B.Š. in J.Š. Zaradi smrti R.Š. ter obstoja darilne pogodbe za primer smrti, vpis lastninske pravice pri nepremičnini v vložku 535 k.o. K. na B.Š. po sodni poravnavi, po mnenju pritožnika, ne bi smel biti mogoč ter bi nastalo situacijo moral predvideti tudi ZZK-1. Na podlagi navedenega pritožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbeno sodišče odloči, kot že predlagano. V kolikor bi pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje pa naj to zemljiškoknjižni postopek prekine do prejetja odločitve Ustavnega sodišča RS, kamor bo v naslednjih dneh pritožnik vložil pobudo za oceno ustavnosti iz 40. in 47. člena ZZK-1. Ocena ustavnosti navedenih določb je po mnenju pritožnika predhodno vprašanje za rešitev sporne zemljiškoknjižne zadeve. Pritožnik namreč zavzema stališče, da ureditev 40. člena ZZK-1 (posebej drugega odstavka) v zvezi s 47. členom ZZK-1 pomeni kršitev 22. člena Ustave RS, ki vsakomur zagotavlja enako varstvo njegovih pravic v postopkih pred sodiščem. Pritožnik priglaša stroške pritožbenega postopka.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je bil zemljiškoknjižni predlog vložen 31.8.2004, podlaga za vpis lastninske pravice v korist predlagateljev B.Š. in J.Š. pa je sodna poravnava sklenjena v nepravdnem postopku zaradi razdružitve nepremičnin pri Okrajnem sodišču v Mariboru pod opr.št. N 1. Ni sporno, da je pri nepremičninah, ki sta navedeni v uvodu tega sklepa, vknjižena pravica prepovedi odtujitve in obremenitve v korist D.K., z začetkom učinkovanja 19.3.1997. Ob takšnem zemljiškoknjižnem stanju je zato potrebno odgovoriti na vprašanje, ali je pri predmetnih nepremičninah vknjižena pravica prepovedi odtujitve in obremenitve v korist pritožnika ovira za vknjižbo lastninske pravice na predlagatelja na temelju sodne poravnave, sklenjene v nepravdnem postopku zaradi razdružitve solastnega premoženja. Odgovor na to vprašanje dajejo določbe ZZK-1, na katere se pravilno sklicuje tudi prvostopenjsko sodišče. Te določbe niso protiustavne, kot zmotno meni pritožnik, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju.

Primere, ko je vknjižena pravica prepovedi odtujitve in obremenitve ovira za dovolitev vpisov, ki bi začeli učinkovati po trenutku, od katerega učinkuje vknjižba pridobitve pravice prepovedi odtujitve in obremenitve, določa drugi odstavek 47. člena ZZK-1, ki ga je v izpodbijanem sklepu povzelo že prvostopenjsko sodišče. Oviro za dovolitev vpisov vknjižena pravica prepovedi odtujitve in obremenitve predstavlja, ko gre za vknjižbe pridobitve pravic na nepremičnini na podlagi: - zasebne listine, ki vsebuje zemljiškoknjižno dovolilo glede vknjižbe, ki se predlaga: - listine, sestavljene v obliki notarskega zapisa, ki vsebuje zemljiškoknjižno dovolilo glede vknjižbe, ki se predlaga; - pravnomočne sodbe, s katero je sodišče osebi, proti kateri se predlaga vpis, naložilo, da prizna svoj podpis na zasebni listini, ki vsebuje zemljiškoknjižno dovolilo glede vknjižbe, ki se predlaga oziroma, da izroči odpravek notarskega zapisa, sestavljenega za vpis v zemljiško knjigo; - ko gre za vknjižbo pridobitve pravice na nepremičnini na podlagi pravnomočne sodbe, s katero je sodišče osebi, proti kateri se predlaga vpis, naložilo, da izstavi zemljiškoknjižno dovolilo glede vknjižbe, ki se predlaga. Da bi bila vknjižena pravica prepovedi obremenitve in odtujitve ovira tudi za vknjižbo pravice na podlagi listin, ki so navedene v 8. točki prvega odstavka 40. člena, pa iz zgoraj povzete določbe ne izhaja. Enako posledično velja tudi za sodno poravnavo, sklenjeno v postopku iz 8. točke prvega odstavka 40. člena. Na podlagi navedenega je mogoče zaključiti, da v obravnavani zadevi vknjižena prepoved odtujitve in obremenitve ne predstavlja ovire za vknjižbo lastninske pravice na novega pridobitelja na podlagi sodne poravnave, sklenjene v nepravdnem postopku zaradi razdružitve solastnega premoženja. Kot je pravilno pojasnilo že prvostopenjsko sodišče, je vknjižena pravica prepovedi odtujitve in bremenitve ovira za tiste vpise, ki so posledica pravnoposlovne razpolage. Prodaja zaradi delitve v nepravdnem postopku pa ne predstavlja pravno-poslovnega razpolaganja solastnika. Takšna prodaja se namreč opravi po določilih 10. poglavja Zakona o nepravdnem postopku ali po določilih 19. poglavja Zakona o izvršbi in zavarovanju (110. člen ZNP). Kupec prodane nepremičnine pa postane njen lastnik na podlagi sodne odločbe (domika) in ne podlagi pogodbe. Že zgolj to dejstvo kaže, da pogodbena prepoved obremenitve takšnega razpolaganja ne more preprečiti. Nenazadnje pa treba v koliziji pravice vpisane prepovedi odtujitve in obremenitve na solastninskem deležu enega solastnika in pravice do delitve solastne stvari drugih solastnikov dati prednost slednji pravici. Pravica zahtevati delitev stvari je zakonska pravica solastnika, ki je omejena le z zakonom, prepovedjo zlorabe (zahtevati delitev v nepravem času – prvi odstavek 69. člena Stvarnopravnega zakonika - SPZ, pred njim pa prvi odstavek 16. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih - ZTLR) in pogodbeno, pa še to le časovno omejeno (drugi odstavek 69. člena SPZ, pred njim pa tretji odstavek 16. člena ZTLR). Omejitve te pravice je zato treba razlagati ozko, nikakor ne tako, da bi jo lahko omejeval ali izključeval eden od solastnikov s pogodbo s tretjim,pri kateri drugi solastniki niso pogodbena stranka in na katero sploh niso imeli vpliva. To pa pomeni, da s svojim razpolaganjem ne more (brez njihovega soglasja) zavezovati in omejevati solastninske pravice drugih solastnikov. Priznavanje absolutnega značaja takšni pravici v razmerju do drugih solastnikov bi torej pomenila prevelik poseg v njihovo solastninsko pravico in iz nje izvirajočo pravico do delitve stvari.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo udeleženca zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje. V zemljiškoknjižnem postopku se glede vprašanj, ki niso urejena v ZZK-1 uporabljajo splošne določbe Zakona o nepravdnem postopku (drugi odstavek 120. člena ZZK-1), ki v prvem odstavku 35. člena določa, da vsak udeleženec trpi svoje stroške postopka, razen če zakon določa drugače. Ker relevantnih specialnih določb za zemljiškoknjižni postopek ni, nasprotni udeleženec sam krije svoje stroške postopka.