Jedro

Obresti od preveč plačane in vrnjene carine se v skladu z drugim odstavkom 158. člena CZ (1995) plačajo le, če stranka poda zahtevo za njihovo plačilo in če je hkrati podana velika malomarnost carinskega organa. CZ je povračilo preveč plačane carine uredil celovito, zato ni razloga za uporabo določb ZDavP.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje po opravljeni glavni obravnavi na podlagi določbe prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 70/00, 45/06 – odl. US RS) zavrnilo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 15.12.2003, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba zoper odločbo Carinskega urada Jesenice z dne 2.10.2002. Z navedeno odločbo je carinski urad po uradni dolžnosti tožniku vrnil plačan carinski dolg v višini 598.217,00 SIT, ki mu ga je naknadno obračunal z odločbo z dne 9.11.2001. Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ugotavlja, da je v obravnavani zadevi sporno, ali je tožena stranka glede na določbo drugega odstavka 158. člena Carinskega zakona (CZ, Uradni list RS, št. 1/95, 28/95, 32/99) pri povrnitvi plačanega carinskega dolga tožniku dolžna plačati tudi obresti od vrnjenega carinskega dolga. Po presoji prvostopenjskega sodišča se po CZ obresti za vrnjen carinski dolg načeloma ne plačujejo, ampak le izjemoma, če je vložen zahtevek za povračilo carinskega dolga in ob pogoju velike malomarnosti carinskega organa. Ker tožnik ni vložil zahtevka za povračilo oziroma ker je šlo za povračilo po uradni dolžnosti, prvostopenjski carinski organ ni bil dolžan preverjati, ali je treba obračunati tudi obresti od vrnjenega carinskega dolga. V obravnavanem primeru tudi ni bilo treba uporabiti določb Zakona o davčnem postopku (ZDavP, Uradni list RS, št. 18/96, 78/96 – sklep US RS, 87/97, 35/98 – odl. US RS, 82/98, 91/98, 1/99, 108/99, 37/01 – odl. US RS, 97/01), saj je CZ kot posebni predpis vprašanje preveč plačane carine uredil drugače. Prvostopenjsko sodišče se zato strinja z razlogi iz izpodbijane odločbe tožene stranke in se nanje izrecno sklicuje v skladu z drugim odstavkom 67. člena ZUS. Poleg tega je prvostopenjsko sodišče zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje dveh prič, saj je šlo v obravnavanem primeru za sporno pravno vprašanje. Zavrnilo je tudi tožnikove navedbe, da se Uredbe za izvajanje carinskega zakona (UICZ, Uradni list RS, št. 46/99) ne bi smelo uporabljati, ker določa pravice in dolžnosti, kar pa bi moralo biti pridržano le zakonodajalcu, saj po njegovi presoji UICZ določa le način izvajanja CZ.

Tožnik izpodbija obravnavano sodbo prvostopenjskega sodišča iz vseh pritožbenih razlogov ter zaradi kršitve ustavnih pravic. Ker je bila sodba izrečena na nejavni seji je bil kršen 24. člen Ustave Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 33/91, 42/97, 66/00, 24/03, 69/04). Glede na to, da je na glavni obravnavi bistveno vsebino spisa povzela sodnica poročevalka, je bil kršen tudi drugi odstavek 53. člena ZUS. Tožnikovi dokazni predlogi so bili pavšalno zavrnjeni, zaradi česar mu je bila kršena pravica do učinkovitega pravnega sredstva. Določbe 670. člena UICZ ter določbe drugega in trinajstega odstavka 158. člena CZ so protiustavne, ker uredba dopolnjuje zakon oziroma ker zakon daje „bianco menico“ vladi, s takšno ureditvijo pa so kršene določbe 1., 2. ,3., drugega odstavka 120., 147. in 153. člena Ustave RS. Obrazložitev izpodbijane sodbe je protislovna, saj sodišče prve stopnje po eni strani trdi, da je bil postopek začet po uradni dolžnosti, po drugi strani pa sodbo utemeljuje izključno z drugim odstavkom 158. člena CZ, ki ureja postopek na podlagi zahtevka stranke. Tožniku ni bilo treba posebej zahtevati obresti, saj jih mora organ vrniti po uradni dolžnosti, glede na določbe tretjega in četrtega odstavka 95. člena ZDavP. Poleg tega se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo s pojmom velike malomarnosti, prav tako se ni izreklo o lastnih sodbah, na katere se je tožnik izrecno skliceval, zato sodba ni obrazložena v bistvenih točkah. V obravnavani zadevi je sodila višja sodnica A.A., ki je več kot deset let delala kot carinica na carinskem uradu. Po „doktrini o videzu“ je to razlog za dvom o nepristranskosti, ki se kaže tudi v preveliki in prezgodnji dovzetnosti za argumente tožene stranke, še dodaja tožnik.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Glede na določbo drugega odstavka 107. člena ZUS-1 tožnikova pritožba ne izpolnjuje pogojev, da bi bila obravnavana kot pritožba po ZUS-1. Zato jo vrhovno sodišče v skladu z omenjeno določbo ZUS-1 obravnava kot pravočasno in dovoljeno revizijo, sodba sodišča prve stopnje pa je postala pravnomočna dne 1.1.2007. Po določbah prvega odstavka 85. člena ZUS-1 se lahko revizija vloži le zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 – za razliko od postopka s pritožbo, kjer se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 preizkuša tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1).

Tudi po presoji revizijskega sodišča je v obravnavani zadevi ključno vprašanje pravilne uporabe materialnega prava, in sicer razlage določbe drugega odstavka 158. člena CZ.

Iz besedila celotnega 158. člena CZ izhaja, da se v primerih povračila oziroma odpustitve carinskega dolga načeloma ne plačajo obresti, razen v primeru, ki ga določa sporna določba, ki je izjema in jo je treba razlagati ozko. Revidentovo navajanje šestega odstavka 158. člena CZ (ki določa, da carinski organi sami opravijo povračilo oziroma odpust dolga, če carinski organi v roku treh let sami odkrijejo napako v obračunu carine) ni utemeljeno, saj je to določilo le splošna pravna podlaga za postopanje carinskih organov po uradni dolžnosti. V skladu z argumentom specialnosti zato ne posega v posebno ureditev vračanja obresti iz drugega odstavka istega člena. Glede na to je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da se obresti plačajo le, če stranka poda zahtevo za njihovo plačilo in če je hkrati podana velika malomarnost carinskega organa. Prav tako je pravilno njegovo stališče, da se v primerih vračila carinskega dolga ne morejo uporabiti določbe ZDavP, ki urejajo vračilo (preveč plačanega) davka. CZ je namreč povračilo preveč plačane carine uredil celovito, tako da ni razloga za uporabo ZDavP.

Zavrniti je treba tudi revidentove navedbe o protiustavnosti obravnavanih določb CZ ter UICZ. Določba drugega odstavka 158. člena CZ po presoji revizijskega sodišča namreč ne daje bianco pooblastila vladi, saj že sam CZ dovolj natančno določa pogoje za vračilo obresti od vrnjenega carinskega dolga, na način pojasnjen zgoraj, določbe 670. člena UICZ pa v ničemer ne prekoračujejo sporne določbe CZ.

Poleg tega niso utemeljeni revidentovi očitki o kršitvah pravil postopka v upravnem sporu.

Ni utemeljen očitek, da je sodišče sodbo razglasilo na nejavni seji. Ustava RS v 24. členu res določa, da so sodne obravnave javne in da se sodbe izrekajo javno, določa pa tudi, da izjeme od teh ustavnih zahtev določa zakon. Takšna izjema je za upravni spor predpisana v drugem odstavku 66. člena ZUS (oziroma 70. člena ZUS-1), ki določa, da lahko v zapletenih primerih sodišče odloži izdajo sodbe za osem dni od dneva, ko je bila končana glavna obravnava, sodba pa se v takšnem primeru ne razglasi. Iz zapisnika o glavni obravnavi izhaja, da je prvostopenjsko sodišče izkoristilo to možnost, saj je odločilo, da bo sodba izšla pisno, kar pomeni, da sodbe ni razglasilo. Glede na to je treba zapis v uvodu izpodbijane sodbe, da je prvostopenjsko sodišče odločilo po opravljeni javni obravnavi „na seji istega dne“, šteti kot netočnost – kolikor ga je sploh lahko razumeti na način kot ga razume revident, in sicer da je sodbo razglasilo na nejavni seji. Po oceni revizijskega sodišča tak zapis v uvodu izpodbijane sodbe ne predstavlja nepravilnosti, ki vpliva na samo zakonitost in pravilnost sodbe (drugi odstavek 75. člena v zvezi s 1. točko prvega odstavka 85. člena ZUS-1).

Dejstvo, da je na glavni obravnavi vsebino zadeve na kratko povzela sodnica poročevalka (kot izhaja iz zapisnika o glavni obravnavi) namesto predsednice senata (kot zahteva določba drugega odstavka 53. člena ZUS oziroma 55. člena ZUS-1), sicer predstavlja kršitev določb postopka v upravnem sporu, vendar vsaka kršitev postopka ne zadostuje za izpodbitje prvostopenjske sodbe – za to mora biti podana bistvena kršitev določb postopka. Ker očitana kršitev ne velja za bistveno po samem zakonu (tretji odstavek 75. člena v zvezi s 1. točko prvega odstavka 85. člena ZUS-1), bi njeno bistvenost moral izkazati revident (torej, da je očitana kršitev vplivala na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe), česar pa ni storil. Niso utemeljeni revidentovi očitki o neobrazloženosti izpodbijane sodbe, saj se je po presoji vrhovnega sodišča opredelilo do vseh bistvenih navedb, to pa je storilo pravilno in zakonito. Tako je pojasnilo, zakaj se ZDavP ne uporablja v obravnavanem primeru, zakaj se ni spuščalo v presojo vprašanja, ali je bila podana velika malomarnost carinskega organa, kar vse je potrditvah revidenta ostalo neobrazloženo. Pojasnilo pa je tudi, zakaj je zavrnilo revidentove dokazne predloge, razlogi za takšno zavrnitev pa so bili po presoji revizijskega sodišča pravilni in zakoniti.

Tudi ne drži očitek, da je obrazložitev protislovna, ker sodišče po eni strani pravi, da je šlo v obravnavanem primeru za postopek po uradni dolžnosti, po drugi strani pa takšno utemeljitev izvaja iz drugega odstavka 158. člena CZ, ki predpisuje postopek na zahtevo stranke. Prav zato, ker navedena določba o vračilu obresti govori o tem, da se le-te vrnejo na zahtevo stranke, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da za vračilo obresti v postopku, ki je izveden po uradni dolžnosti, ni pravne podlage. V takšni obrazložitvi torej ni protislovja, ampak gre za pravno argumentacijo (argument a contrario – sklepanje po nasprotnem razlogovanju), ki je tudi po presoji revizijskega sodišča pravilna.

Ravno tako niso utemeljene revidentove navedbe, s katerimi smiselno zahteva izločitev predsednice senata v postopku na prvi stopnji. Njegove navedbe v zvezi s pristranskostjo predsednice senata so v bistvu le nestrinjanje z dejansko in pravno presojo v obravnavani zadevi, kar za izločitev ne more zadostovati. Poleg tega pa je njegov očitek prepozen. V skladu z drugim odstavkom 72. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP-UPB3, Uradni list RS, št. 73/07), ki se v upravnih sporih uporablja na podlagi 22. člena ZUS-1, mora stranka zahtevati izločitev sodnika oziroma sodnika porotnika, takoj ko izve, da je podan razlog za izločitev, vendar najpozneje do konca obravnave pred pristojnim sodiščem, če ni bilo obravnave, pa do izdaje odločbe. Kot izhaja iz podatkov sodnega spisa revident takšnega predloga v zakonskem roku ni podal. Glede na to, da v obravnavnem primeru niso bili podani uveljavljani revizijski razlogi, niti kršitve materialnega prava, na katere pazi po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče Republike Slovenije na podlagi 92. člena ZUS-1 zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.