Jedro

Prenehanja obdelovanja kmetijskega zemljišča ne bi bilo mogoče šteti kot normalne oziroma običajne posledice zapore služnostne poti, če bi bil dostop mogoč po drugi poti. Škode v takem primeru ne bi bilo več mogoče (v celoti) pripisati toženkinemu ravnanju. Zaradi zmotnega materialno-pravnega izhodišča pri presoji vzročne zveze je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, kar narekuje ugoditev reviziji in razveljavitev sodb sodišča druge stopnje in prve stopnje v obsodilnem delu. Za ugotovitev višine škode in s tem za presojo odškodnine je torej potrebno ugotoviti, ali je v spornem obdobju obstajala taka pot, po kateri je tožnik imel možnost dostopa do svojega zemljišča z ustreznimi kmetijskimi stroji.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge stopnje in prve stopnje v obsodilnem delu ter sklepa o stroških, opr. št. Cp 886/2004 z dne 10.6.2004 in opr. št. P 225/95 z dne 10.3.2004, se razveljavijo ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v celoti ugodilo podrejenemu tožbenemu zahtevku in naložilo toženki plačilo odškodnine tožniku v znesku 1.335.126 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.5.2001 dalje.

Sodišče druge stopnje je pritožbi obeh pravdnih strank glede glavne stvari zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, razveljavilo pa je izrek o stroških.

Sodišče prve stopnje je s posebnim sklepom opr. št. P 225/95-78 z dne 10.3.2004 ponovno odločilo o povrnitvi pravdnih stroškov, sodišče druge stopnje pa je s sklepom opr. št. Cp 886/2004 z dne 10.6.2004 delno ugodilo pritožbi tožene stranke, tako da je toženi stranki naložena povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 438.100 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi in pritožbenih stroškov v znesku 53.680 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je toženka vložila revizijo.

Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji navaja, da škoda tožniku sploh ne nastaja, ker je obdelovanje svoje njive opustil že pred pričetkom te pravde. Vožnja po služnostni poti je bila mogoča pred letom 1990, ko se je uporabljala živinska vprega ali manjši traktor brez priključkov, kasneje pa ne več, ker je služnostna pot preko toženkinega dvorišča preozka. Sodišči se nista vprašali, ali je tožnik v skladu z obstoječo zakonodajo storil vse, da bi škodo preprečil ali zmanjšal. Dokazano je bilo, da bi tožnik za potrebe svoje njive lahko uporabljal druge poti, celo obstoječo občinsko traso, ki je bila vseskozi prevozna s traktorsko opremo, vendar tožnik tega ni želel. Po toženkini oceni je napačna ugotovitev sodišča o vzročni zvezi med ravnanjem toženke in nastankom škode. Tudi če bi toženka pot zaprla, kar ni res, bi zaprla samo en možen dostop. Ker je teh več, ni mogoče zaključiti, da je neobdelovanje zemljišča normalna, logična in običajna posledica. Tožnik bi lahko s traktorjem obdelal njivo in spravil pridelek kot tudi pokosil travnik in zvozil seno bodisi po občinski cesti ali po zemlji svojega sorodnika V. I. Toženka v reviziji tudi zatrjuje bistvene kršitve določb pravdnega postopka, češ da sodišče toženki ni dalo možnosti obravnavanja pred sodiščem, izrek sodbe je nerazumljiv in nasprotuje samemu sebi ter razlogom, v sodbi pa niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih. Sodišče je toženki odvzelo možnost obravnavanja, ko izjave F. P. toženki ni poslalo v izjavo, pritožbeno sodišče pa se ni izjasnilo glede navedb tožene stranke, da sodišče nobeni priči ni dalo možnosti, da se izjasni o stroških prihoda na sodišče. Višje sodišče ni zavzelo svojega stališča o pritožbeni trditvi, da prvostopenjsko sodišče ni navedlo nobenih razlogov o odločilnih dejstvih, ko je izvedenec pri ugotavljanju višine škode upošteval netipičen krajevno običajni kolobar s kulturo zelje in da izvedenec ni upošteval modelne kalkulacije za načrtovanje gospodarstva na kmetijah v Sloveniji, predvsem glede čistega dohodka po posameznih kulturah v letih 1996 do 1998 in 2000. Izvedenec tudi ni upošteval, da je bila parcela tudi po navedbah samega tožnika že pred letom 1988 travnik, zaradi česar bi moral izračun manjvrednosti parcele odpasti.

Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99, 96/2002 in 2/2004) je bila revizija vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija je utemeljena.

Tožniku je prisojena odškodnina zaradi izpada dohodka. Toženka je tožniku od leta 1991 do 2000 preprečevala vožnjo s traktorjem preko njenega zemljišča, kjer ima tožnik služnostno pravico. Tožnik zato ni mogel obdelovati svoje parcele št. 553, vl. št. 244 k.o... S pomočjo izvedenca kmetijske stroke ugotovljen izpad dohodka za obdobje 1991 do 2000 znaša 1.056,230 SIT, ker pa je zaradi neobdelovanja njiva postala travnik, torej manjvredno zemljišče, znaša manjvrednost 278.896 SIT. Skupna škoda za celotno obdobje znaša 1.335.126 SIT.

S strani prvostopenjskega sodišča so ugotovljeni in po preizkusu pritožbenega sodišča so potrjeni vsi elementi odškodninskega delikta, ki utemeljujejo prisojeno odškodnino. Šlo je za toženkino protipravno ravnanje, ko je tožniku preprečevala dostop na njegovo zemljišče po služnostni poti. Njeno ravnanje je bilo naklepno. Tožnik svojega zemljišča ni mogel obdelovati, zato mu je nastajala premoženjska škoda. Podana je vzročna zveza med toženkinim ravnanjem in nastankom škode, saj zaradi onemogočanja uporabe služnostne poti ni mogel obdelati njive in je zato nastala izguba na zaslužku. Toženka pa taki ugotovitvi vzročne zveze nasprotuje že ves čas postopka s trditvami o obstoju druge poti. Tožnik naj bi imel dostop do spornega zemljišča tako po občinski poti, kot tudi po zemljišču svojega sorodnika.

Prvostopenjsko sodišče v razlogih sodbe ni argumentirano odgovorilo na trditve o obstoju poti, sodišče druge stopnje pa se je postavilo na stališče, da ne gre za odločilno dejstvo, saj okoliščina, da bi tožnik lahko pridelek zvozil po drugi poti, ni mogla vplivati na drugačno rešitev konkretnega spora med pravdnima strankama. Po mnenju pritožbenega sodišča je tožnik imel služnostno pravico vožnje preko zemljišč tožene stranke, druge primerne poti pa ne (ko se je ugotavljal obstoj njegove služnostne pravice), zaradi česar od njega drugačnega ravnanja ni bilo mogoče zahtevati. Revizijsko sodišče pa ugotavlja, da je navedeno stališče zmotno. Tožnikova služnostna pravica se je ugotavljala v pravdnem postopku pri Temeljnem sodišču v Celju Enoti v Celju, opr. št. P 649/93. Šlo je za ugotovitev pridobitve služnostne pravice gospodarskih voženj s priposestvovanjem, torej s predhodnim najmanj 20-letnim dejanskim izvrševanjem služnosti. Pri ugotavljanju pridobitve stvarne služnosti s priposestvovanjem je obstoj morebitne druge poti nerelevanten. Res pa je bil v obravnavanem primeru v istem postopku s sodbo Temeljnega sodišča v Celju, Enote v Celju, opr. št. I P 649/93 z dne 17.6.1994 in z dne 14.3.1995 zavrnjen tudi tožbeni zahtevek za ukinitev služnosti z utemeljitvijo, da občinska cesta zaradi neurejenosti ni sposobna za vožnjo. Vendar se navedena odločitev in hkrati ugotovitev nanaša na stanje ob odločanju v navedeni pravdi, torej na dan zadnje obravnave z dne 17.6.1994. Drugostopenjsko sodišče torej ugotavlja odsotnost druge primerne poti v času ugotavljanja obstoja tožnikove služnostne pravice, to je v letu 1994, ne pa v času, za katerega je prisojena odškodnina (od leta 1991 do vključno leta 2000). V tem postopku je med strankama rešeno vprašanje obstoja druge poti v drugi pravdi do 17.6.1994, ugotovitev o možnosti uporabe druge (občinske) poti v obdobju po navedenem datumu do konca leta 2000 pa ni. Toženka pa je obstoj uporabne občinske poti ves čas postopka zatrjevala. Gre pa za odločilno okoliščino, pomembno za pravilno presojo vzročne zveze za več kot polovico časovnega obdobja, ko naj bi tožniku nastajala škoda. Ker obstaja splošna dolžnost zmanjševanja škode, bi bilo od tožnika mogoče zahtevati, da uporablja katerokoli možno pot zaradi dostopa do njegovega zemljišča zaradi njegovega obdelovanja. Prenehanja obdelovanja kmetijskega zemljišča ne bi bilo mogoče šteti kot normalne oziroma običajne posledice zapore služnostne poti, če bi bil dostop mogoč po drugi poti. Škode v takem primeru ne bi bilo več mogoče (v celoti) pripisati toženkinemu ravnanju. Zaradi zmotnega materialno-pravnega izhodišča pri presoji vzročne zveze je po prepričanju revizijskega sodišča ostalo pri presoji vzročne zveze dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, kar narekuje ugoditev reviziji in razveljavitev sodb sodišča druge stopnje in prve stopnje v obsodilnem delu. Za ugotovitev višine škode in s tem za presojo odškodnine je torej potrebno ugotoviti, ali je v spornem obdobju obstajala taka pot, po kateri je tožnik imel možnost dostopa do svojega zemljišča parc. št. 553 k.o... z ustreznimi kmetijskimi stroji.

Pritrditi je tudi revizijskemu očitku bistvene kršitve določb pravdnega postopka v zvezi z izvedenskim mnenjem sodnega izvedenca kmetijske stroke. Revizijsko sodišče pritrjuje pritožbenemu sodišču, da neangažiranje novega izvedenca v obravnavanem primeru ne pomeni kršitve določb pravdnega postopka. Pač pa je za ugotovitev višine škode, za kar je podlaga izvedensko mnenje, odločilna okoliščina, ali je sporno tožnikovo zemljišče parc. št. 553 k.o... njiva ali travnik, oziroma, kdaj je zaradi neobdelave njiva postala manjvredni travnik. Toženka v reviziji zatrjuje, da pritožbeno sodišče o tej okoliščini ni zavzelo svojega stališča, potem ko je v pritožbi oporekala izračunu višine škode ob upoštevanju, da gre za njivo, namesto za travnik, kar je bila parcela po tožnikovih navedbah že od leta 1988 dalje. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je revizijiski očitek utemeljen. Pritožbeno sodišče je namreč na opisano pritožbeno trditev odgovorilo, da je izvedenec pri vprašanju ali gre za njivsko ali travniško parcelo upošteval dejansko podlago, ki mu jo je na podlagi izvedenega dokaznega postopka postavilo sodišče. To pa ne drži v celoti, kajti v prvostopenjski sodbi ni nobene dokazne ocene in nobene razumne obrazložitve, od kdaj je parcela št. 553 k.o...

neobdelana oziroma od kdaj je spremenjena v travnik. Potem ko prvostopenjska sodba nima razlogov o tem odločilnem dejstvu, ki je bilo podlaga za izvedenčev izračun škode, je pritožbeno sodišče tudi samo storilo isto bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ko je z nerelevantnim odgovorom na pritožbeno trditev opisano kršitev prvostopenjskega sodišča dopustilo. Navedena kršitev, ki se tiče višine škode in s tem odškodnine, je še dodatno narekovala revizijskemu sodišču razveljavitev sodb nižjih sodišč, ki bosta morali v nadaljnjem postopku opisano kršitev odpraviti, o sporni okoliščini zavzeti jasno stališče in ga razumno obrazložiti.

Kot je bilo že obrazloženo, je torej revizijsko sodišče tožnikovi reviziji ugodilo in na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP ter prvega odstavka 379. člena ZPP sodbi drugostopenjskega in obsodilni del sodbe prvostopenjskega sodišča razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Razveljavilo je tudi odločitvi obeh nižjih sodišč o pravnih stroških, ki sicer izvirata iz časa po vložitvi revizije, predstavljata pa z izpodbijano sodbo nedeljivo celoto, tako da ob razveljavitvi odločitve o glavni stvari ob vezanosti na uspeh v pravdi ne moreta ostati v veljavi.