Jedro

Tožeča stranka bi morala kot strokovnjak na področju gradnje dvigal, glede na svoje dolgoletne izkušnje, že pred izdelavo ponudbe, ne glede na vsebino razpisa del, natančno pregledati projektno dokumentacijo na katero jo je napotil tudi razpis, zlasti projekt za pridobivanje gradbenega dovoljenja, katerega sestavni del je požarni elaborat (čl. 10 ZGDO), kot to sama navede tudi v pritožbi, in ugotoviti da je v tej zahtevana v dvigalih vgradnja vrat v protipožarni izvedbi. Glede na dolgoletne izkušnje in na poznano ji dejstvo, da se v dvigala vgrajujejo tako navadna kot protipožarna vrata, bi tožeča stranka na to dejstvo morala biti še toliko bolj pozorna in to vprašanje razčistiti še pred sklenitvijo pogodbo očitati tožeči stranki, ki v nasprotju s tožečo stranko nima izkušenj s področja dvigalogradnje, kakšno malomarnost, zato ni utemeljeno. Tožeča stranka bi morala vedeti, katero dokumentacijo potrebuje in to pregledati ali pa od tožene stranke zahtevati natančna pojasnila. Ker tega ni storila pa mora sama nositi nastale posledice – torej stroške vgradnje dražjih vrat.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Pritožnica nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Velenju, opr. št. Ig 142/2005 z dne 17.03.2005, v tč. 1 in 3 izreka sklepa v celoti razveljavilo in tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji mora tožena stranka plačati znesek 3,684.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.10.2004 dalje do plačila in stroške izvršilnega postopka v znesku 66.430,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sklepa o izvršbi dne 17.03.2005 dalje do plačila, vse v 15 dneh in pod izvršbo, v celoti kot neutemeljen zavrnilo. Istočasno je tožeči stranki naložilo, da mora toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 28.659,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dne 09.01.2006 dalje do plačila, vse v 15 dneh in pod izvršbo. Tožeča stranka je zoper sodbo sodišča prve stopnje vložila pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov ter pritožbenemu sodišču predlagala, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrne (verjetno prav tožbenemu zahtevku ugodi) oz. sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. V pritožbi je tožeča stranka navajala, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo nobenih listinskih dokazov in je spregledalo za odločitev pravnorelevantna dejstva, svojo sodbo pa je uprlo na izpovedbo priče Z. B., pri tem pa dela njegove izpovedbe, ki v celoti potrjuje navedbe tožeče stranke, sodišče ni niti omenilo, kaj šele ocenilo v povezavi z navedbami tožeče stranke in njenimi listinskimi dokazi ter izpovedbami prič D. B. in M. P.. Poudarja, da je bistveno pri sporni zadevi, da je tožena stranka pripravila pomanjkljiv tender – razpisno dokumentacijo in da je zaradi te tožeča stranka v ponudbi ponudila izdelavo standardnih vrat dvigal, kot so bila navedena v razpisnih pogojih in je bila tudi pogodba sklenjena na tej pomanjkljivi podlagi. Nadalje navaja, da je sodišče prve stopnje napačno ocenilo vloge strank v sporni zadevi in naravo sklenjene pogodbe. Če bi pravilno ugotovilo dejansko stanje bi moralo ugotoviti, da je tožena stranka pripravila razpisno dokumentacijo in da je bila malomarna pri pripravi razpisnih pogojev. Sodišče prve stopnje neutemeljeno očita tožeči stranki, da ni ravnala s potrebno profesionalno skrbnostjo, ker ni pregledala projektne dokumentacije in da bi morala vedeti, da je med to tudi požarni elaborat. Glede tega je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbe Zakona o graditvi objektov (ZGO). Po določbi 10. čl. ZGO študija o požarni varnosti lahko je ali pa ni sestavni del projektne dokumentacije, po drugi strani pa mora biti posebej navedena, če v konkretnem primeru obstoja in če ima vpliv na posamezna dela. Tožeča stranka je pregledala projektno dokumentacijo v tistem delu, ki se nanaša na dvigala – če bi bil naveden tudi požarni elaborat ali protipožarna vrata dvigal v standardu E 30, bi ta elaborat zahtevala, tako pa ji to ni bilo treba. Tožeča stranka ni vedela, da naj bi bila jaškovna vrata izdelana po protipožarnem standardu E 30, ki so dražja od standardnih, vendar to ni posledica njene malomarnosti, ampak je to malomarnost tožene stranke. Med projektno dokumentacijo, ki jo je tožeča stranka dobila na vpogled, požarnega elaborata ni bilo in tožena stranka ni z ničemer dokazala, da je z njim tožečo stranko seznanila in da je bil med projektno dokumentacijo, ki jo je dobila pred oddajo ponudbe. Nadalje je tožeča stranka navedla, da sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe nepravilno povzema navedbe pravdnih strank in iz njih dela nepravilne zaključke. Tako izpostavi nepravilno ugotovitev sodišča prve stopnje, ki je v direktnem nasprotju z navedbami tožeče stranke in izpovedjo priče D. B., da tožeča stranka ni nikoli zahtevala projektne dokumentacije, razen razpisa obrtno instalacijskih del. Prav tako ni pravilna ugotovitev da so v PGD in PZI projektih bila navedena protipožarna vrata, čeprav je povsem očitno, da so predvidena standardna vrata in tega tudi tožena stranka ni zatrjevala. Tožeča stranka je priglasila tudi stroške pritožbenega postopka.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so smiselno navedeni v pritožbi pri tem pa pazilo po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka po II. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in pri navedenem preizkusu ugotovilo, da katera od v tč. 1, 2, 3, 6, 7, 8, 11, 12 in 14 II. odst. 339. čl.ZPP naštetih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka v postopku na prvi stopnji ni bila storjena.

Pritožbeno sodišče meni, da je sodišče prve stopnje na osnovi trditev pravdnih strank in predloženih dokazov, dokazni postopek vestno in skrbno izvedlo ter pravilno ocenilo izvedene dokaze. Na osnovi tako izvedenih dokazov pa je pravilno ugotovilo za razsojo odločilno dejansko stanje in tudi materialno pravo pravilno uporabilo z zavrnitvijo tožbenega zahtevka.

Tako ni utemeljen pritožbeni očitek sodišča prve stopnje, da je to svojo odločitev oprlo zgolj na izpovedbo priče Z. B.. Sodišče je svojo odločitev oprlo tako na izpovedbo te priče kot tudi ostalih, pa tudi na listinske dokaze. Sodišče je izpoved te priče pravilno povzelo, ko je navedlo, da je bilo potrebno izvršiti šest vrat, da je priča povedala da je v projektu za gradbeno dovoljenje kot sestavni del tudi požarni elaborat in da je bilo tako tudi v obravnavanem primeru. Ta priča pa je v zvezi z razpisom teh del navedla: “Ko mi sodišče pokaže listino ... vidim, da gre za razpis obrtno inštalacijskih del in drugi list je popisni del, iz popisa del se ne vidi, da bi morala biti vrata v dvigalu izvedena v protipožarni izvedbi, vendar iz prvega lista vidim, da je kot priloga naveden popis del in projekti, sestavni del projektov pa je tudi požarni elaborat, res pa je, da na razpisu ni naveden požarni elaborat in ne vem zakaj ni.” Navedena izpoved pa še ne vodi do zaključka, ki si ga je ustvarila tožeča stranka v pritožbi, ko je to izjavo povzela le deloma, da bi požarni elaborat po mnenju priče moral biti naveden v razpisu. Da temu ni tako sledi iz nadaljnje izpovedbe te priče: “V popisu so bile navedene osnovne karakteristike, ker pa je pogodba na ključ, se pogodba sklicuje na projekte, ki so s tem sestavni del pogodbe. V tem primeru je to projekt PGD in PZI.” Tako ne drži pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi napačno povzemalo izpovedi te priče, prav tako pa to ne drži tudi za izpovedbe ostalih prič, tako D. B., niti za navedbe pravdnih strank, kot mu to očita pritožba. Če pa je sodišče na osnovi teh naredilo drugačne zaključke, kot bi si to želela tožeča stranka, to še ne pomeni, da so ti napačni.

Ob dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje kot izhajajo iz obrazložitve izpodbijane sodbe: da sta pravdni stranki skleniti pogodbo na podlagi razpisa obrtno instalacijskih del ter po ponudbi tožeče stranke, da je v razpisu bilo navedeno, da je projektna dokumentacija na razpolago pri toženi stranki, da je tožeča stranka strokovnjak na področju vgradnje dvigal, da je bil predmet pogodbe izvedba dvigal, da je s pogodbo izvajalec (tožeča stranka) pogodbena dela prevzel v izvajanje po sistemu ključ v roke – fiksne cene, brez pravice do spremembe na osnovi nepredvidenih, spremenjenih ali več del na podlagi pregledanih PGD in PZI projektov (4. čl. pogodbe), da je bil sestavni del PGD projekta požarni elaborat v katerem je zahtevana v dvigalih izvedba vrat iz negorljivih požarno odpornih materialov, najmanj v standardu E 30, ki je tožeči stranki dobro poznan, tožeča stranka pa je v ponudbi vkalkulirala ceno standardnih vrat je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožeča stranka kot dolgoletni vgrajevalec dvigal pri sklepanju posla ni ravnala s potrebno profesionalno skrbnostjo v smislu določbe II. odst. 6. čl. Obligacijskega zakonika (OZ), zato mora nositi sama stroške, ki so ji nastali zaradi vgradnje vrat v protipožarni izvedbi, ki so dražja od vrat, ki jih je zaračunala v svoji ponudbi.

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da v danem primeru ne gre za dodatna dela v smislu določb 9. čl. tč. 8 Posebnih gradbenih uzanc (PGU), katerih uporabo sta pravdni stranki dogovorili s pogodbo, saj so bila vrata dvigal v protipožarni izvedbi predvidena s projektom od vsega začetka. Tožeča stranka je torej izvedla le dela dogovorjena s pogodbo (čl. 239 OZ v zvezi s čl. 619 OZ).

Tudi po presoji pritožbenega sodišča bi morala tožeča stranka glede na svoje dolgoletne izkušnje na področju vgradnje dvigal, že pred izdelavo ponudbe, ne glede na vsebino razpisa, natančno pregledati projektno dokumentacijo na katero jo je napotil tudi razpis, zlasti projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja, katerega sestavni del je požarni elaborat (čl. 10 Zakona o graditvi objektov), kot to sama navede tudi v pritožbi, in ugotoviti, da je v tej zahtevana v dvigalih vgradnja vrat v protipožarni izvedbi. Glede na dolgoletne izkušnje in na poznano ji dejstvo, da se v dvigala vgrajujejo tako navadna kot protipožarna vrata, bi tožeča stranka na to dejstvo morala biti še toliko bolj pozorna in to vprašanje razčistiti še pred sklenitvijo pogodbe. Očitati toženi stranki, ki v nasprotju s tožečo stranko nima izkušenj s področja dvigalogradnje, kakšno malomarnost, zato ni utemeljeno. Tožeča stranka bi morala vedeti katero dokumentacijo potrebuje in to pregledati, ali pa od tožene stranke zahtevati natančnejša pojasnila, ker tega ni storila, pa mora sama nositi nastale ji posledice – torej stroške vgradnje dražjih vrat. Sodišče je zato utemeljeno njen tožbeni zahtevek zavrnilo v celoti.

Ker so pritožbene trditve tožeče stranke neutemeljene, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (čl. 353 ZPP).

Pritožnica mora sama nositi stroške tega pritožbenega postopka (čl. 154/I v zvezi s čl. 165/I ZPP).