Jedro

Čeprav je izvedenka opravila razgovor z obsojenčevo ženo, ki je privilegirana priča, vendar le zaradi pridobitve anamnestičnih podatkov za oškodovanke, ne pa tudi o dejstvih in okoliščinah, neposredno povezanih z izvršitvijo kaznivih dejanj, ki so očitana obsojencu, tak položaj ne daje podlage za utemeljeno sklepanje, da je izvedenka poleg anamnestičnih podatkov upoštevala tudi navedena dejstva in okoliščine ter da zaradi tega ni mogla podati objektivnega in nepristranskega mnenja. Zato je sodišče pravilno presodilo, da niso podani razlogi za izločitev izvedenke in s tem, ko je oprlo sodbo na njen izvid in mnenje, ni bistveno kršilo določb kazenskega postopka iz 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Ker je sodišče izreklo enotno kazen v okviru 2. točke 2. odstavka 47. člena KZ, ni prekoračilo pravice, ki jo ima po zakonu in tudi ni kršilo kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP.

Izrek

Zahtevi obs. V.P. in njegovega zagovornika za varstvo zakonitosti se zavrneta kot neutemeljeni.

Obsojenca se oprosti povrnitve stroškov postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

Z obsodilnim delom sodbe Okrožnega sodišča v Mariboru z dne 7.4.2003 je bil obs. V.P. spoznan za krivega dveh nadaljevanih kaznivih dejanj kršitve spolne nedotakljivosti z zlorabo položaja po 2. odstavku 184. člena KZ in posameznega kaznivega dejanja iste vrste. Določene so mu bile posamične kazni od 1 leta zapora do 2 let in 2 mesecev zapora, nato pa po določbi 2. točke 2. odstavka 47. člena KZ izrečena enotna kazen 5 let in 2 meseca zapora. V to kazen mu je po 1. odstavku 49. člena KZ bil vštet čas, ki ga je od 5.11.2002 od 15.15 ure dalje prebil v priporu. Odločeno je bilo, da stroški kazenskega postopka v skladu z določbo 4. odstavka 95. člena in 3. odstavka 97. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) obremenjujejo proračun. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 18.6.2003 zavrnilo pritožbi obsojenca in njegovega zagovornika kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojenca pa oprostilo povrnitve stroškov pritožbenega postopka. Z zavrnilnim delom navedene pravnomočne sodbe je bila po 1. točki 357. člena ZKP zoper obsojenca zavrnjena obtožba zaradi kaznivega dejanja po 2. odstavku 184. člena KZ in po 1. odstavku 96. člena ZKP odločeno, da stroški tega dela kazenskega postopka obremenjujejo proračun.

Obsojenec in zagovornik, odvetnik I.B. iz L. sta, prvi dne 9.9.2003, drugi pa priporočeno po pošti dne 29.9.2003, vložila zahtevi za varstvo zakonitosti zoper navedeno pravnomočno sodbo. Obsojenec vlaga zahtevo zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, "prekoračitve kazenske sankcije po določilih 2. odstavka 184. člena KZ" in zaradi odločbe o kazenski sankciji po 1., 3. in 4. točki 370. člena ter 1., 2. in 3. točki 420. člena ZKP. Zagovornik izpodbija pravnomočno sodbo z uveljavljanjem kršitve 2. točke 1. odstavka 420. člena v zvezi z 8. točko 1. odstavka 371. člena ZKP. Vložnika zahtev se zavzemata za razveljavitev izpodbijane pravnomočne sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obsojenec je dne 14.11.2003 vložil dopolnitev zahteve za varstvo zakonitosti, ki je ni bilo mogoče upoštevati. Dopolnitev je bila vložena po preteku treh mesecev od dneva vročitve pravnomočne sodbe (3. odstavek 421. člena ZKP). Sodbo sodišča druge stopnje je namreč sodišče obsojencu vročilo dne 7.7.2003, kot je razvidno iz spisu priložene vročilnice (l. št. 330).

Vrhovna državna tožilka B.B. v odgovorih, podanih v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, meni, da zahtevi obsojenca in njegovega zagovornika nista utemeljeni. Obsojenec v večjem delu svoje zahteve navaja, da se ne strinja z ugotovljenim dejanskim stanjem in izvedene dokaze ocenjuje drugače kot sodišče. Ker zahteve za varstvo zakonitosti ni dovoljeno vložiti iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, je v tem delu zahteva nedovoljena.

Obsojenec pa tudi uveljavlja kršitev kazenskega zakona, saj meni, da mu je sodišče izreklo daljšo zaporno kazen, kot jo dovoljuje kazenski zakon v 2. odstavku 184. člena ter tako v tem delu očita kršitev 5. točke 372. člena ZKP. Ta kršitev ni podana, saj je sodišče za vsako od treh kaznivih dejanj določilo kazni v okviru zakonsko določene kazni za kaznivo dejanje po 2. odstavku 184. člena KZ, nato pa mu je skladno z določili 47. člena KZ izreklo enotno kazen. Trditev, da naj bi sodba temeljila na uradnih zaznamkih, ki bi morali biti izločeni, s čimer naj bi sodišče storilo kršitev iz 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, nima osnove, saj sodba temelji na dokazih, izvedenih na glavni obravnavi in ne na uradnih zaznamkih. Obsojenčeve trditve glede zagovornikovega ravnanja pa ne morejo biti predmet zahteve za varstvo zakonitosti. Trditev zagovornika, da bi sodišče sodbo oprlo na nedovoljen dokaz, ne drži. Na ta očitek mu je odgovorilo že sodišče prve stopnje na 9. strani sodbe in sodišče druge stopnje na 10. strani sodbe. Iz izvedeniškega mnenja ne izhaja, da bi izvedenka "zasliševala" mamo oškodovank. Iz zapisnika o glavni obravnavi (list 218) pa jasno izhaja, da je izvedenka zaradi duševne manjrazvitosti ene od oškodovank opravila razgovor z njeno mamo oziroma ženo izvedenca o poteku nosečnosti in zgodnjem razvoju ter šolanju oškodovanke in ne o samih kaznivih dejanjih, kar je v celoti v skladu z nalogo izvedenke v tem postopku in tako pri tem dokazu ne gre za dokaz, ki bi bil pridobljen s kršitvijo z ustavo določenih človekovih pravic ali za dokaz, na katerega se sodba ne sme opirati.

Zahtevi za varstvo zakonitosti nista utemeljeni.

Obe zahtevi uveljavljata bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Po zagovornikovem stališču je sodišče postopalo v nasprotju z določbo 2. odstavka 18. člena ZKP, ker ni izločilo mnenja izvedenke dr. M.G. v skladu s 83. členom ZKP. Izvedenka je zasliševala obsojenčevo ženo O.P., ki jo pred razgovorom ni seznanila z njeno zakonsko pravico, da v obravnavani zadevi ni dolžna dajati izjav. Obsojenec pa trdi, da se izpodbijana sodba opira na nepodpisane uradne zaznamke o izjavah prič, čeprav bi le-ti morali biti izločeni iz kazenskega spisa.

Določbe 3. odstavka 83. člena ZKP, ki so veljale v času sojenja na prvi in drugi stopnji, so narekovale preiskovalnemu sodniku med ostalim tudi izločitev obvestil, ki so jih dale organom za notranje zadeve osebe, ki so se v skladu z določbami tega zakona odrekle pričevanju (235. člen ZKP), ali osebe, ki po tem zakonu ne bi smele biti postavljene za izvedence (1. odstavek 251. člena ZKP). Z Zakonom o spremembah in dopolnitvah zakona o kazenskem postopku (ZKP - E, Uradni list RS, št. 56/2003) je prav tako določena obveznost izločanja navedenih obvestil (2. odstavek 83. člena ZKP). V nadaljnjih fazah kazenskega postopka je ta dolžnost naložena po 4. odstavku 276. člena ZKP izvenobravnavnemu senatu ob preizkusu obtožnice in predsedniku senata po 3. odstavku 286. člena ZKP, ko z odredbo določi glavno obravnavo ter po 4. odstavku 340. člena ZKP pred koncem dokaznega postopka. V pritožbenem postopku je v 5. odstavku 377. člena ZKP predpisan način postopanja, če sodnik poročevalec ugotovi, da so v spisih zapisniki in obvestila iz 83. člena navedenega zakona. Te določbe veljajo tudi za skrajšani postopek pred okrajnim sodiščem (429. člen ZKP) in za postopek proti mladoletnikom (1. odstavek 451. člena ZKP). V 5. odstavku 83. člena ZKP je bilo izrecno določeno, da se sodna odločba ne sme opreti na obvestila, ki bi morala biti po 3. odstavku tega člena izločena iz spisov. Prvi odstavek 251. člena ZKP pa določa, da se za izvedenca ne sme postaviti, kdor ne sme biti zaslišan kot priča (235. člen), ali kdor je oproščen dolžnosti pričevanja (236. člen), kot tudi ne tisti, proti kateremu je bilo storjeno kaznivo dejanje, če pa je bil postavljen, se sodna odločba ne sme opirati na njegov izvid in mnenje. Nadaljnji razlog za izločitev izvedenca je določen v 2. odstavku 251. člena ZKP. V 1. odstavku 44. člena ZKP pa je predpisano, da se določbe o izločitvi sodnikov in sodnikov porotnikov uporabljajo smiselno tudi za izvedence, če ni zanje določeno kaj drugega (251. člen ZKP).

V tej zadevi je preiskovalni sodnik z odredbo z dne 27.11.2002 postavil za izvedenko pedopsihiatrinjo dr. M.G. iz M. V obrazložitvi odredbe je izvedenki tudi naročil, da opravi razgovor z oškodovankami A., S. in I.P. Izvedenka je z dopisom z dne 20.12.2002 sporočila preiskovalnemu sodniku, da bo povabila na razgovor poleg oškodovank tudi njihovo mater O.P. Iz pisnega izvida in mnenja izvedenke z dne 20.2.2003, ki vsebuje povzetke razgovorov z vsemi tremi oškodovankami, ni razvidno, da bi razgovor opravila tudi z njihovo materjo. Izvedenka je bila zaslišana na glavni obravnavi dne 21.3.2003. Pojasnila je, da je tudi mater oškodovank povabila na razgovor, vendar se je z njo pogovarjala le zaradi pridobitve anamnestičnih podatkov, teh podatkov za ošk. S.P. ni mogla pridobiti glede na njeno duševno manjrazvitost. Šlo je le za vprašanja nosečnosti, zgodnjega razvoja in šolanja. Vse te podatke je povzela v pisnem mnenju na sedmi strani. Zagovornik je na tej glavni obravnavi zahteval izločitev izvedenke z utemeljitvijo, da je zaslišala mater oškodovank, ki je privilegirana priča. Senat sodišča prve stopnje je zagovornikovo zahtevo za izločitev izvedenke zavrnil, v sodbi pa je sodišče takšno odločitev tudi obrazložilo. Zagovornikove pritožbene navedbe je v skladu z določbo 1. odstavka 395. člena ZKP presodilo pritožbeno sodišče in jih zavrnilo kot neutemeljene.

Zahteva dejansko ponavlja stališče, ki ga je zagovornik navajal že v postopku pred sodiščem prve stopnje in v pritožbenem postopku. V bistvu prikazuje, da so podane okoliščine, ki vzbujajo dvom o izvedenkini nepristranskosti (6. točka 39. člena, v zvezi s 1. odstavkom 44. člena ZKP). To okoliščino vidi v dejstvu, da je izvedenka "zasliševala" obsojenčevo ženo O.P., ne da bi slednja bila opozorjena na pravico, da ni dolžna dajati izjav ter da je izvedenko v enournem razgovoru zanimalo vse, kar naj bi se dogajalo na domu P. Sodišče je ugotovilo, da je izvedenka sicer opravila razgovor z obsojenčevo ženo, vendar le zaradi pridobitve že prikazanih anamnestičnih podatkov za oškodovanke, ne pa tudi, da se je z njo pogovarjala o dejstvih in okoliščinah, neposredno povezanih z izvršitvijo kaznivih dejanj, ki so očitana obsojencu. Tak položaj ne daje podlage za utemeljeno sklepanje, da je izvedenka poleg anamnestičnih podatkov upoštevala tudi navedena dejstva in okoliščine ter da zaradi tega ni mogla podati objektivnega in nepristranskega mnenja. Zato je sodišče pravilno presodilo, da niso podani razlogi za izločitev izvedenke in s tem, ko je oprlo sodbo na njen izvid in mnenje, ni bistveno kršilo določb kazenskega postopka iz 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. S trditvijo, da izvedenke v pogovoru z obsojenčevo ženo niso zanimali le anamnestični podatki, vložnik zahteve napada dejansko stanje, ugotovljeno s pravnomočno sodbo. Tega pa z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče storiti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Navedba v obsojenčevi zahtevi, da je sodišče pravnomočno sodbo oprlo na uradne zaznamke o izjavah prič, danih kriminalistom v predkazenskem postopku, ni točna. Iz obrazložitve pravnomočne sodbe je razvidno, da jo je sodišče oprlo le na dokaze, ki jih je izvedlo na glavni obravnavi. Glede na dejstvo, da so tudi privilegirane priče bile zaslišane med preiskovalnim postopkom in na glavni obravnavi ter se niso odpovedale pričevanju, ni bilo zakonske podlage za izločitev njihovih izjav iz kazenskega spisa. Zato tudi obsojenec neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP uveljavlja obsojenec s trditvijo, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Pri tem ne pojasni, glede katerih odločilnih dejstev v pravnomočni sodbi niso navedeni razlogi. Tako pomanjkljiva navedba ne omogoča preizkusa zatrjevane kršitve. Vrhovno sodišče se namreč pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje tožnik v svoji zahtevi (1. odstavek 424. člena ZKP). Takšen preizkus je mogoč le v primerih, v katerih vložnik zahteve uveljavljano kršitev ustrezno obrazloži. Z navedbo, da sodišče ni izvedlo vseh dokazov v zvezi z odsotnostjo oškodovank z doma ter da je v tem pogledu dejansko stanje ostalo nerazčiščeno, obsojenčeva zahteva očita sodišču, da je dejansko stanje nepopolno ugotovilo. Zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti, kot je že obrazloženo.

Obsojenec tudi sicer v nasprotju z navedeno določbo izrecno uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ter se z njo ukvarja v pretežnem delu obrazložitve svoje zahteve. Slednje izhaja iz navedb, s katerimi napada oceno izvedenih dokazov, posebej še oceno izpovedb oškodovank, ki po njegovi presoji niso bile verodostojne. Pri tem opozarja na njihove osebne lastnosti in slabe navade ter maščevalnost zaradi njegove nepopustljivosti pri vzgojnem ukrepanju. Prav tako dvomi v pravilnost ocene zaslišanih prič, ki so izpovedovale o tem, kar so jim pripovedovale same oškodovanke in v pravilnost presoje mnenja izvedenke dr. M.G. Grajo dejanskega stanja pomenijo tudi navedbe, s katerimi obsojenec prikazuje, da boluje za "spolno nemočjo" ter da glede te okoliščine ni bilo opravljeno zaslišanje zdravnikov, pri čemer ugotavlja, da zagovornik na to dejstvo med postopkom ni opozoril sodišča in prav tako ni v zvezi z njim podal dokaznega predloga.

S trditvijo, da mu je sodišče izreklo višjo kazen zapora, kot je predpisana v 2. odstavku 184. člena KZ, obsojenec uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP. Sodišče je obsojencu za vsako kaznivo dejanje kršitve spolne nedotakljivosti po 2. odstavku 184. člena KZ določilo posamezne kazni, ki so nižje od predpisane, nato pa mu je izreklo enotno kazen 5 let in 2 meseca zapora. Pri tem je postopalo v skladu z določbo 2. točke 2. odstavka 47. člena KZ, po kateri mora biti enotna kazen, če je sodišče za kazniva dejanja v steku določilo kazen zapora, večja od vsake posamezne določene kazni, vendar ne sme doseči seštevka določenih kazni in ne preseči 20 let zapora. Enotno kazen je sodišče izreklo v navedenem okviru, zato ni prekoračilo pravice, ki jo ima po zakonu in tudi ni kršilo kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP. Kot je razvidno iz zapisnika o glavni obravnavi (l. št. 267), je v besedi strank državni tožilec predlagal, da sodišče izreče obsojencu enotno kazen 4 leta zapora. Sodišče na tak predlog ni vezano, temveč samostojno odloča, kakšno kazen bo izreklo oziroma odmerilo v mejah, ki so z zakonom predpisane za konkretno kaznivo dejanje. Pri tem upošteva in presodi težo storjenega kaznivega dejanja in storilčevo krivdo in vse ostale okoliščine, ki vplivajo na to, ali naj bo kazen manjša ali večja (1. in 2. odstavek 41. člena KZ).

Sodišče je zavrnilo predlog obrambe za pritegnitev drugega izvedenca psihiatra. Ob odločitvi, s katero je zavrnilo zahtevo za izločitev izvedenke dr. M.G., je tudi presodilo, da glede na sprejemljivost in strokovnost njenega mnenja ni razlogov za postavitev drugega izvedenca. V skladu z načelom proste presoje dokazov (1. odstavek 18. člena ZKP) sodišče samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost, pri čemer ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba. Poleg tega morajo biti predlagani dokazi pravno relevantni, obramba pa mora njihov obstoj in pravno relevantnost utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti.

Slednji pogoj z utemeljitvami, ki jih je podala obramba, ni izpolnjen. To velja tudi za obsojenčevo zahtevo, v kateri le na splošno trdi, da bi postavitev drugega izvedenca bila nujno potrebna glede na "zelo bolne oškodovanke" in glede na višino izrečene kazenske sankcije. Zato v njej nakazana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 2. odstavka 371. člena ZKP ni podana.

Obsojenec je imel ves čas kazenskega postopka zagovornika, ki mu ga je sodišče postavilo po uradni dolžnosti (2. in 4. odstavek 70. člena ZKP. Po določbi 4. odstavka 72. člena ZKP sme predsednik sodišča na zahtevo obdolženca ali z njegovo privolitvijo razrešiti postavljenega zagovornika, ki ne opravlja v redu svoje dolžnosti. Obsojenec med kazenskim postopkom na prvi in drugi stopnji ni opozoril sodišča, da zagovornik ne opravlja svojih dolžnosti strokovno ter v skladu s poklicno etiko in na način, ki bi nasprotoval interesom njegove obrambe ali bi jo celo omejeval. Prav tako ni predlagal zagovornikove razrešitve. V zahtevi pa posplošeno navaja, da mu je sodišče dodelilo strokovno nesposobnega odvetnika. Okoliščina, da naj bi zagovornik zahteval plačilo odvetniških storitev, čeprav so mu bile plačane iz proračunskih sredstev, zadeva razmerje med obsojencem in zagovornikom ter je pri presoji vprašanja, ali je zagovornik v redu opravljal svoje dolžnosti, ni mogoče upoštevati. Zato sodišču tudi v tem pogledu ni mogoče očitati postopanja, ki bi bilo v nasprotju z navedenimi določbami in nezakonito.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicujeta vložnika zahtev. Zato je zahtevi obs. V.P. in njegovega zagovornika za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeni (425. člen ZKP).

Ker je po podatkih spisa obsojenec brez dohodkov in brez premoženja, ga je bilo treba v skladu z določbami 98.a člena in 4. odstavka 95. člena ZKP oprostiti plačila povprečnine.