Jedro

Ni izpolnjen pogoj za dovoljenost revizije iz 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, če je pravno vprašanje, ki ga izpostavlja revident, v sodni praksi Vrhovnega sodišča že rešeno, sodba sodišča prve stopnje pa glede tega vprašanja, ki je bistveno za odločitev po vsebini zadeve, ne odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

1. Zoper pravnomočno sodbo je revident po odvetniku vložil revizijo. Dovoljenost revizije uveljavlja po 2. točki drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 in navaja, da sodba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča. 2. Revizija ni dovoljena.

3. S pravnomočno sodbo, ki jo revident izpodbija z revizijo, je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo njegovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 6. 7. 2009, v zvezi z dopolnilno odločbo Upravne enote Maribor z dne 31. 12. 2008. Z navedeno odločbo je tožena stranka ugodila pritožbi zavezanke Občine A., odpravila dopolnilno odločbo prvostopenjskega upravnega organa, s katero je ta ugodil zahtevku za denacionalizacijo za tam navedene nepremičnine, in odločila, da se zavrne revidentov zahtevek za denacionalizacijo teh nepremičnin, ker je ugotovila, da je bilo ob njihovem podržavljenju upravičencu dano ustrezno nadomestno zemljišče. 4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o obstoju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča in glede na določbo prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 pa je dovoljenost revizije iz tega razloga podana le, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča in glede na določbo četrtega odstavka 367. b člena ZPP mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno, na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse. Če se predlagatelj revizije sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča, mora navesti opravilne številke zadev, kopije sodnih odločb sodišč prve stopnje, na katere se sklicuje, pa mora predložiti.

6. Revident v reviziji uveljavlja, da izpodbijana sodba odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča, sprejete v zadevah I Up 1280/2006 z dne 13. 9. 2007, I Up 128/2004 z dne 26. 1. 2004, I Up 1150/2001 z dne 26. 11. 2003 in II Ips 544/98 z dne 8. 7. 1999. Navaja, da je mnenje izvedenca B. (in verjetno tudi drugih dveh izvedenk, ki sta podali svoji mnenji v tej zadevi), izdelano po predpisih, ki služijo za vpis podatkov v uradne katastrske evidence, vendar je upravni organ tega izvedenca „izločil“ brez sklepa o zavrnitvi dokaza.

7. Po presoji Vrhovnega sodišča ni podan zatrjevani odstop od upravnosodne prakse, saj izpodbijana sodba ne odstopa od stališča, sprejetega v zadevah, ki jih navaja revident, in kot izhaja tudi iz sodb Vrhovnega sodišča I Up 1090/2005 z dne 3. 7. 2008 in 1061/2005 z dne 3. 7. 2008. Po ustaljeni upravnosodni praksi, kot izhaja iz navedenih sodnih odločb, je v denacionalizacijskem postopku za določanje vrednosti zemljišča bistveno, kot kaj je bilo v času podržavljenja to zemljišče evidentirano v zemljiškem katastru kot uradni evidenci o zemljiščih, ter da je opredelitev vrste rabe v javni evidenci sicer le izjemoma izpodbojna, pri čemer je drugačno vrsto rabe mogoče dokazati le s strokovnim mnenjem, izdelanim na način, kot se ugotavlja vrsta rabe zemljišč, ki bi bilo lahko podlaga za vpis takega podatka v uradnih katastrskih evidencah. Izpodbijana sodba, iz katere izhaja, da so izvedenci svoje ugotovitve glede vrste rabe oprli na okoliščine, ki glede na stališče, sprejeto v navedeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča, za ugotavljanje vrste rabe zemljišča ob podržavljenju niso pravno pomembne (zaslišanje prič, ogled, kasneje izvedena melioracijska dela), od navedenega stališča ne odstopa. Revizijska navedba, da je mnenje izvedenca B. in verjetno tudi drugih dveh izvedenk narejeno po predpisih, ki služijo za vpis podatka v uradne katastrske evidence, nima podlage v ugotovitvah iz upravnega postopka, kot te izhajajo iz izpodbijane sodbe. Iz sodbe sodišča prve stopnje namreč izhaja, da so izvedeniška mnenja izdelana na podlagi zaslišanja prič, ogleda in drugih okoliščin, s čimer pa glede na navedeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča ni mogoče dokazovati drugačne vrste rabe, kot je vpisana v zemljiškem katastru.

8. Prav tako ni podan v reviziji zatrjevani odstop od stališča Ustavnega sodišča iz odločbe U-I-235/03 z dne 9. 9. 2004, saj v obravnavani zadevi ne gre za enake pravne in dejanske okoliščine. Navedena odločba, iz katere izhaja, da ZDen ne izključuje možnosti izpodbijanja vrednosti, ugotovljene ob podržavljenju, se namreč nanaša na vrednotenje podržavljenih podjetij, v obravnavani zadevi pa gre za izpodbijanje vrste rabe zemljišča, vpisane v zemljiškem katastru, ki je uradna evidenca o vrsti rabe zemljišča. 9. Ker torej izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje ne odstopa od ustaljene upravnosodne prakse Vrhovnega sodišča, niso izpolnjeni pogoji za dovoljenost revizije po navedeni določbi ZUS-1. 10. Glede na to, da revident ni izkazal izpolnjenosti zatrjevanega pogoja za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1.