Jedro

Če gre za takšno adaptacijo, po kateri bo poseg presegel primere, ki so določeni v 4. členu navodila o merilih za to, kaj se lahko šteje za objekte oz. za posege v prostor, za katere po zakonu lokacijsko dovoljenje ni potrebno (Ur.l. SRS, št. 27/85), mora investitor pridobiti lokacijsko dovoljenje in sama priglasitev del ne zadošča.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Sekretariata za urejanje prostora Občine Ljubljana - Center št. ... z dne 31.3.1994, s katero je ta zavrnil tožnikov zahtevek za izdajo dovoljenja za napeljavo vode in odtoka v kleti objekta v Ljubljani. V obrazložitvi tožena stranka navaja, da se po določbi 2. odstavka 62. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85 in 29/86 ter Uradni list SRS, št. 26/90, 18/93 in 47/93) izda odločba o dovolitvi priglašenih del, če se ugotovi, da za nameravana dela zadostuje priglasitev, ter da ta dela niso v nasprotju s prostorskim izvedbenim aktom. Iz vloge tožnika z dne 8.10.1993 za priglasitev del je razvidno, da namerava tožnik v kletnem prostoru, katerega lastnik je (kar je razvidno iz kupoprodajne pogodbe z dne 20.4.1993), izvesti napeljavo vode in odtoka. Iz njegove vloge z dne 5.11.1993 pa je razvidno, da je priglasil tudi spremembo namembnosti kletnega prostora v delavnico za čiščenje starih predmetov. Po 1. odstavku 51. člena citiranega zakona lokacijsko dovoljenje ni potrebno za adaptacije, s katerimi se bistveno ne spremenijo zunanjost, zmogljivost, velikost ali namen obstoječih objektov (2. alinea). Po 4. členu navodil o merilih za to, kaj se lahko šteje za objekte oziroma za posege v prostor, za katere po zakonu ni potrebno lokacijsko dovoljenje in kaj se lahko šteje za pomožne objekte (Uradni list SRS, št. 27/85), se za adaptacije, s katerimi se bistveno ne spreminjajo zunanjost, zmogljivost, velikost ali namen obstoječih objektov štejejo dela oz. posegi na obstoječih objektih tako, da adaptacija objekta ne zahteva novih komunalnih in drugih priključkov ali takega povečanja zmogljivosti teh priključkov, za kar bi bila potrebna soglasja pristojnih komunalnih in drugih organizacij, in da se z adaptacijo ne spreminja osnovne namembnosti objekta (3. in 4. alinea). Ker namerava tožnik v konkretnem primeru v kletne prostore napeljati vodovod in odtok, kar zahteva nove priključke, poleg tega pa gre za spremembno namembnosti obstoječega kletnega prostora, priglasitev del ne zadostuje, pač pa je potrebno lokacijsko dovoljenje. Poleg tega bi moral tožnik priložiti tudi soglasje vseh solastnikov objekta, ker so komunalni vodi v solastnini. Ker torej v konkretnem primeru ne gre za dela, za katera bi bila dovolj le priglasitev, pač pa mora tožnik, v skladu z navedenimi predpisi, pridobiti lokacijsko dovoljenje, je bilo treba zahtevek zavrniti, saj ni pogojev za izdajo odločbe o dovolitvi priglašenih del (2. odstavek 62. člena cit. zakona).

Tožnik v tožbi navaja, da v zadevi ne gre za spremembo namembnosti, temveč le za napeljavo komunalnih priključkov, kar bi se moralo obravnavati ločeno. Prostor je sedaj klet, ki jo uporablja za bivanje. Z napeljavo se ne spreminja zunanjost, zmogljivost, velikost ali namen prostora, zato ni potrebno posebno lokacijsko dovoljenje. Komisijski ogled z dne 29.10.1993 je potekal nekorektno. Meni, da ima pravico do priključitve na javno komunalno obrežje. Predlaga razveljavitev obeh odločb in vrnitev zadeve prvostopnemu organu.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri izreku in razlogih izpodbijane odločbe.

Tožba ni utemeljena.

Glede na podatke predloženih upravnih spisov tožbeni ugovori sodišču ne vzbujajo dvoma o tem, da je tožena stranka v zadevi odločila v skladu s predpisi, na katere se sklicuje v obrazložitvi izpodbijane odločbe.

Zakon o urejanju naselij in drugih posegov v prostor loči posege v prostor na tiste, za katere je potrebno lokacijsko dovoljenje in tiste, za katere zadošča priglasitev del. Tožena stranka ugotavlja, da namerava tožnik v kletne prostore napeljati vodovod in odtok, kar zahteva nove priključke. Ta ugotovitev je skladna s podatki spisa, pa tudi s tožnikovimi navedbami. Že navedena dejanska ugotovitev po presoji sodišča zadošča za zaključek, da ne gre za poseg, za katerega zadošča zgolj priglasitev (3. alinea cit. navodila). Tudi nadaljnja ugotovitev tožene stranke, da gre za spremembno namembnosti tožnikovega prostora v stavbi, ima podlago v tožnikovih vlogah z dne 8.10.1993 in 5.11.1993, na katere se sklicuje tožena stranka v izpodbijani odločbi. Sodišče zato nima pomislekov niti v navedeno drugo ugotovitev tožene stranke, s čemer je glede na 4. alineo cit. navodila podan dodatni razlog, zaradi katerega je za tožnikov poseg potrebna pridobitev lokacijskega dovoljenja, kot je to ugotovila tožena stranka.

Iz navedenih razlogov je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena Zakona o upravnih sporih (ZUS/77) in 1. odstavka 94. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97). Citirano določbo ZUS/77 je sodišče smiselno uporabilo kot republiški predpis na podlagi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).