Jedro

Dokazno breme obstoja lastniške posesti skozi določeno priposestvovalno dobo nosi priposestvovalec, medtem ko za dobrovernost velja pravna domneva iz 9. člena SPZ, tako da mora nedobrovernost dokazovati nasprotna stranka. Dobroverni posestnik je tisti, ki je v opravičljivi zmoti o tem, da je lastnik stvari, v opravičljivi zmoti pa je tedaj, ko misli, da so se stekle vse predpostavke za pridobitev lastninske pravice. Če naj bi jo pridobil na podlagi pravnega posla, mora torej utemeljeno misliti, da so izpolnjene vse predpostavke za prenos lastninske pravice (pravni naslov, pridobitni naslov in razpolagalna sposobnost prenosnika).

V dobri veri je le tisti, ki je, kljub ustrezni skrbnosti, v zmotnem prepričanju, da je stvar, ki jo ima v posesti tudi zares njegova. Priposestvovalčeva dobrovernost mora torej izhajati iz neke konkretne podlage, ki v zavesti priposestvovalca obstaja brez dvoma, zaradi česar ne more zadoščati tožničina izjava, da je bila prepričana, da ima pravni naslov za pridobitev spornega zemljišča na podlagi dogovora s solastnico.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v postopku na prvi stopnji v znesku 2.705,91 EUR in pritožbenem postopku v znesku 423,18 EUR, oboje v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči naslednji dan po izteku paricijskega roka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožnica izključna in popolna lastnica dela parc. št. 1042 k.o. X, ki je v skici po sklepu Okrajnega sodišča v Novem mestu, opr. št. N 38/2006 z dne 6. 6. 2007 označena s točkami II do III do IV do točke B1, vse v izmeri 16,34 m2, skica pa postane sestavni del sodbe (I. točka izreka) ter sklenilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 2.943,21 EUR spp (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov po členu 338/I točka 1-3 Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP. V dejanskem in pravnem pogledu so zmotne ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožnica že najmanj od 28. 10. 1994, ko je bil vložen predlog za MUP, dobroverna posestnica celotnega, sedaj spornega zemljišča in da je bila prepričana, da ima pravni naslov za pridobitev navedenega zemljišča. Toženka opozarja, da sta tožnica in njen mož ves čas vedela, da gre za zemljišče, ki je v solasti toženke in njene sestre Z.V.. Ko je geodetinja J.A. dne 15. 12. 1994 uradno postavljala mejo na kraju samem, je izrecno v zapisniku ugotovila, da je solastnica parcele, ki naj pripade tožnici, toženka. Tožnica je bila takrat tudi s strani geodetinje opozorjena na dejstvo, da gre za zemljišče, ki je v lasti dveh oseb, parcelacija pa se je opravljala samo v sodelovanju ene od njih. Tožnice zato ni moč šteti za dobroverno posestnico, saj je posestnik v dobri veri le, če ni vedel ali ni mogel vedeti, da ni upravičen do posesti. Iz izpodbijane sodbe tudi ni povsem jasno, kako je sodišče prve stopnje prišlo do 10 letne uživalne dobe. Datum 28. 10. 1994, ko je bil podan predlog za MUP, ne more predstavljati dneva pridobitve posesti, ob dejstvu, da je bila pogodba o prodaji sklenjena šele 21. 11. 1994, iz zapisnika ustne obravnave v postopku ureditve meje z dne 15. 11. 2004 pa je razvidno, da je toženka že pred tem uveljavljala svoje zahteve glede meje, saj je bila mejna obravnava opravljena že dne 2. 9. 2004. Glede na navedeno nikakor ni moč zaključiti, da obstoji 10-letna doba, saj je bila tožnica že najmanj od 2. 9. 2004, ko je bila mejna obravnava na kraju samem, obveščena, da je meja za toženko sporna. Opozarja, da toženka z dogovorom med tožnico in sestro Z. V. ni bila seznanjena, kar sledi tudi iz izpovedbe Z.V. z dne 14. 9. 2005 v zadevi N 54/2004. Meni, da bi sodišče moralo upoštevati pogodbo o prodaji oziroma nakupu dela zemljišča z dne 21. 11. 1994, kjer nastopa kot kupec tožničin mož V.R., kot prodajalka pa toženkina sestra Z.V.. Tožnica in njen mož sta visoko izobraženi osebi. Vedela sta, da je potrebno vsak nakup skleniti z vsemi solastniki, zato je toliko manj sprejemljiv zaključek sodišča prve stopnje o njuni dobri veri.

3. Tožnica je na pritožbo odgovorila ter predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožeča stranka v obravnavani pravdi uveljavlja pridobitev lastninske pravice na delu parc. št. 1042 k.o. X na več pravnih podlagah: iz naslova gradnje na tujem zemljišču, na podlagi odločbe državnega organa ter na podlagi priposestvovanja.

6. Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi ugotovitvami ter materialnopravnim zaključkom sodišča prve stopnje, da tožnica lastninske pravice na sporni nepremičnini ni mogla pridobiti na podlagi gradnje na tujem zemljišču, saj sporno zemljišče v naravi predstavlja vrt oz. sadovnjak in zemljišče ni potrebno niti za redno rabo hiše niti za redno rabo v letu 1994 zgrajene garaže. Pritožbeno sodišče se strinja tudi z dejanskimi ugotovitvami in materialnopravnim zaključkom sodišča prve stopnje, da tožnica lastninske pravice na spornem zemljišču ni pridobila na podlagi odločbe državnega organa in se pri tem v celoti sklicuje na pravilne razloge sodišča prve stopnje na 9. strani izpodbijane sodbe. Glede na navedbe tožnice v odgovoru na pritožbo, pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da se je mejni ugotovitveni postopek v skladu s 1 in 2. odstavkom 14. člena takrat veljavnega Zakona o zemljiškem katastru ( Ur.l. SRS, št. 14/74 ) izvedel na predlog lastnika oz. uporabnika, če je obstajalo soglasje vseh prizadetih lastnikov oziroma uporabnikov o ugotovljenih mejnih točkah na posestnih mejah parcele, ki so svoje soglasje izkazali s podpisom zapisnika o mejnem ugotovitvenem postopku. V konkretnem primeru je bil mejni ugotovitveni postopek v letu 1994 končan s podpisom zapisnika, ki ni upravni akt. Kot je poudarilo že sodišče prve stopnje, je mejni ugotovitveni postopek podlaga za vnos posestne meje v zemljiški kataster in posledično tudi v zemljiško knjigo, vendar ni temelj za pridobitev lastninske pravice. Pritožbeno sodišče se strinja tudi s stališčem sodišča prve stopnje, da tožnica spornega zemljišča ni mogla pridobiti na podlagi priposestvovanja v obdobju od leta 1963 do leta 1994, saj tožnica v tem obdobju ni bila dobroverna, ker je sporni del zemljišča uživala na podlagi soglasja očeta toženke z namenom, da bo lahko kasneje prišlo do odkupa tega dela parcele.

7. Po mnenju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je izpolnjen pogoj iz drugega odstavka 43. člena Stvarnopravnega zakonika, da je bila tožnica lastniška posestnica sporne nepremičnine od oktobra 1994 dalje. Predpostavke za pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem so v skladu s 43. členom SPZ dobra vera (fides), lastniška posest (possessio) in potek časa (tempus). Dokazno breme obstoja lastniške posesti skozi določeno priposestvovalno dobo nosi priposestvovalec, medtem ko za dobrovernost velja pravna domneva iz 9. člena SPZ, tako da mora nedobrovernost dokazovati nasprotna stranka. Dobroverni posestnik je tisti, ki je v opravičljivi zmoti o tem, da je lastnik stvari, v opravičljivi zmoti pa je tedaj, ko misli, da so se stekle vse predpostavke za pridobitev lastninske pravice. Če naj bi jo pridobil na podlagi pravnega posla, mora torej utemeljeno misliti, da so izpolnjene vse predpostavke za prenos lastninske pravice (pravni naslov, pridobitni naslov in razpolagalna sposobnost prenosnika).

8. V tožbeni trditveni podlagi je tožnica zatrjevala, da je bila sestra toženke, pok. Z.V., solastnica in izključna uporabnica sporne nepremičnine ter posestnica stavbe z zemljiščem na parc. št. 1041 ter se je izkazovala kot pooblaščenka lastnikov tako v mejnem ugotovitvenem postopku kot tudi ob skupnih delih na dovozni poti in urejanju vodovoda in priključkov komunalne infrastrukture. Tožnica je nadalje zatrjevala, da je s sestro toženke sklenila dogovor o ureditvi medsebojnih razmerij med lastniki sosednjih parcel, za katerega sama ugotavlja, da nima stvarnopravnih učinkov, hkrati je zanikala obstoj kupoprodajne pogodbe, pri tem pa tudi ni zatrjevala sklenitve drugega pravnega posla za pridobitev lastninske pravice na spornem zemljišču, zato po mnenju višjega sodišča o lastniški posesti sporne nepremičnine niti ni moč govoriti.

9. Za pravne posle v zvezi z razpolaganjem z nepremičnino, iz katere izhaja obveznost prenesti lastnino, velja stroga obličnost. Enako kot pogodba mora biti tudi pooblastilo za sklenitev pogodbe za prodajo nepremičnine pisno. Solastnina je posebna oblika solastninske pravice, ki pomeni pravno oblast več oseb na isti nerazdeljeni stvari, pri čemer vsakemu od solastnikov pripada računsko določen delež te stvari. V okvir solastninskih upravičenj sodi tudi možnost razpolaganja s stvarjo. Pri tem je razpolaganje s stvarjo kot celoto mogoče samo s soglasjem vseh solastnikov.

10. Četudi pritožbeno sodišče sledi ugotovitvam sodišča prve stopnje, da je bil med sestro toženke kot solastnico sporne nepremičnine in tožnico v jeseni leta 1994 sklenjen dogovor, ki bi bil lahko podlaga za pridobitev lastninske pravice, pa po mnenju pritožbenega sodišča tožnica ni bila v dobri veri. Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, se je mož tožnice s sestro toženke dogovoril o tem, kje bo potekala meja, ki bo osnova za mejno ugotovitveni postopek ter da je tožnici sestra toženke, kot solastnica spornega dela zemljišča, zagotovila, da je med njo in sestro, to je toženko, prišlo do dogovora, da del parcele, glede katere se je dogovarjala meja, pripadel njej. Glede na dejstvo, da je tožnica vedela, da je v času sklenitve dogovora bila tudi toženka formalna solastnica spornega zemljišča ter dejstvo, da se pok. Z.V. ni izkazala z nobenim pisnim dogovorom, ki bi potrdil njeno izjavo, da sta s sestro sporno nepremičnino razdelili oziroma, da lahko razpolaga tudi z idealnim deležem toženke, bi po mnenju pritožbenega sodišča tožnica morala domnevati, da se niso stekle vse predpostavke za pridobitev lastninske pravice. Kakor hitro pa obstaja dvom, ni več dobrovernosti, kajti tožnica bi morala biti v dobri veri tako glede veljavnosti pravnega naslova kot glede pridobitve lastninske pravice. V dobri veri pa je le tisti, ki je, kljub ustrezni skrbnosti, v zmotnem prepričanju, da je stvar, ki jo ima v posesti tudi zares njegova, priposestvovalčeva dobrovernost mora torej izhajati iz neke konkretne podlage, ki v zavesti priposestvovalca obstaja brez dvoma, zaradi česar ne more zadoščati tožničina izjava, da je bila prepričana, da ima pravni naslov za pridobitev spornega zemljišča na podlagi dogovora s solastnico, Z.V.. Kljub temu, da tožnica ni vešča prava, bi morala ravnati kot vsak drug povprečno skrben človek in najmanj kar je, bi se morala pri solastnici, to je toženki, pozanimati, ali je sestro pooblastila, da lahko razpolaga tudi z njenim solastninskim deležem, oziroma bi se morala pozanimati o vsebini s strani sestre toženke zatrjevanega dogovora o razdelitvi solastnine. Sodišče sicer verjame, da je tožnica uživala sporno nepremičnino na podlagi dogovora med njo oziroma njenim možem ter pokojno sestro toženke, vendar takšen dogovor ne rezultira v pridobitvi t. i. lastniške posesti, to je posesti pridobljene na podlagi pravnega posla, sposobnega za pridobitev lastninske pravic. V konkretnem primeru so namreč podane okoliščine, ki bi pri povprečno razumnem človeku porodile dvom v resničnost podlage za dobrovernost, zaradi česar po mnenju višjega sodišča dobrovernosti pri tožnici ni bilo.

11. Na podlagi navedenih okoliščin pritožbeno sodišče v nasprotju s prvostopnim sodiščem meni, da zatrjevana dobroverna lastniška posest na podlagi dogovora iz leta 1994 v korist tožnice ni izkazana, zato je na podlagi 358. člena ZPP pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo.

12. Zaradi spremembe sodbe je sodišče druge stopnje v skladu z določbo tretjega odstavka 165. člena ZPP odločilo tudi o stroških vsega postopka. Po določbi prvega odstavka 154. člena ZPP je tožnica dolžna povrniti toženki vse stroške postopka na prvi stopnji in pritožbene stroške. V postopku na prvi stopnji so toženki nastali odvetniški stroški v višini 3650 točk ter stroški izvedenca gradbene stroke v višini 880,56 EUR in priglašeni stroški sodnega izvedenca geodetske stroke v priglašeni višini 150,00 EUR, skupaj 2.705,91 EUR. V pritožbenem postopku pa so ji nastali stroški v znesku 423,18 EUR in se nanašajo na plačilo nagrade odvetniku v znesku 229,50 EUR z 20% DDV ter na plačilo sodne takse za pritožbo v znesku 147,78 EUR. Navedene stroške je tožnica dolžna plačati v roku 15 dni, v primeru zamude pa tudi zakonske zamudne obresti, ki začnejo teči naslednji dan po izteku paricijskega roka.