Jedro

Obdobje obveznega služenja vojaškega roka se glede na opredelitev v 8. členu ZPIZ-1 ne more šteti za delovno dobo (ne glede na plačilo prispevkov). Ker brez tega obdobja tožnik ob upokojitvi ni imel 40 let delovne dobe, mu je tožena stranka glede na njegovo starost ob upokojitvi utemeljeno znižala pokojnino v smislu določb prvega odstavka 53. člena ZPIZ-1, upoštevaje pri tem tudi določbe zakona o prehodnem obdobju.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek za odpravo odločb tožene stranke z dne 21. 6. 2005 in 8. 12. 2005 ter zahtevek za priznanje pravice do starostne pokojnine brez zmanjšanja zaradi neizpolnjevanja pogoja 40 let delovne dobe.

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Soglašalo je, da je tožena stranka o odmeri tožnikove starostne pokojnine zakonito odločala na podlagi določb Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1) in ob dejstvu, da je tožnik ob upokojitvi dopolnil le nekaj več kot 38 let delovne dobe, tožniku zakonito zmanjšala pokojnino na podlagi določb 53. člena ZPIZ-1 za 10,8 % (upoštevaje tudi prehodne določbe zakona), ker se je tožnik upokojil pred dopolnitvijo polne starosti.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnik revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je izvedel dokup zavarovalne dobe za čas služenja vojaškega roka v času, ko je bila na tak način pridobljena zavarovalna doba na podlagi takratnega ZPIZ/92 izenačena z zavarovalnimi obdobji za čas redne zaposlitve. Zato bi moralo sodišče tudi na podlagi že pridobljenih pravic pri odmeri pokojnine enotno upoštevati celotno zavarovalno dobo 40 let oziroma upoštevati, da je s tako zavarovalno dobo, ki je izenačena z delovno dobo v smislu določb ZPIZ-1, tudi ob dopolnitvi starosti 58 let pridobil pravico do nezmanjšane starostne pokojnine. Sodišču očita kršitev določb 390. člena ZPIZ-1 v zvezi s četrtim členom ZPIZ/92 in kršitev načel pravne države v zvezi s prepovedjo retroaktivne veljave zakona iz 2. člena v zvezi s 155. členom Ustave RS.

4. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Na podlagi 371. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer na pravilno uporabo materialnega prava pazi tudi po uradni dolžnosti.

7. Sodišče je ugotovilo, da sta bili sporni odločbi tožniku izdani v času veljavnosti ZPIZ-1 ob upoštevanju, da je tožnik ob upokojitvi dopolnil 58 let starosti in 40 let zavarovalne dobe, od tega 38 let, 6 mesecev in 11 dni delovne dobe, kot preostanek pa je bil v zavarovalno dobo upoštevan čas služenja vojaškega roka, ki je bila tožniku priznana že pred uveljavitvijo ZPIZ-1. Ker tožnik še ni dopolnil polne starosti, ki bi mu v smislu 52. člena ZPIZ-1 zagotavljala pokojnino v višini, odvisni le od dopolnjene pokojninske dobe (upoštevaje, da je ob tožnikovi upokojitvi polna starost na podlagi določb 413. člena ZPIZ-1 znašala 61 let), je tožena stranka tožniku po 50. členu ZPIZ-1 (upoštevaje tretji odstavek 409. člena) odmerjeno višino starostne pokojnine na podlagi določb prvega odstavka 53. člena ZPIZ-1, ki določa zmanjšanje pokojnine zavarovancem, ki ob upokojitvi še niso dosegli polne starosti in nimajo 40 let delovne dobe, zmanjšala za 10,8 %.

8. Kolikor se revizija sklicuje na določbe 390. člena ZPIZ-1, ki določa, da se uživalcem, ki so uveljavili pravico do uveljavitve tega zakona, te pravice tudi za naprej zagotavljajo najmanj v obsegu, določenem s predpisi, ki so veljali do uveljavitve tega zakona, sodišče ugotavlja, da glede na gornje dejanske ugotovitve tožnik ni pridobil pravice do starostne pokojnine na podlagi določb ZPIZ/92, ki je veljal do 31. 12. 1999, torej do uveljavitve ZPIZ-1, temveč šele v letu 2005 na podlagi tega zakona. Zato sodišče pri presoji spornih odločb tožene stranke utemeljeno ni uporabilo določb 390. člena ZPIZ-1, oziroma v tem sporu navedenih določb ni bilo mogoče uporabiti. Glede na uveljavitev ZPIZ s 1. 1. 2000 (456. člen) sta tako tožena stranka in sodišče glede odločanja o tožnikovi upokojitvi v letu 2005 utemeljeno uporabila določbe ZPIZ-1. 9. ZPIZ-1 je na novo opredelil pogoje za starostno upokojitev in podlage za izračun višine starostne pokojnine. Ker je šlo z vidika zavarovanca praviloma za strožje pogoje, je zakon v prehodnih določbah zagotovil ustrezno postopno uveljavljanje novih pogojev, pri tem pa za nazaj tudi ni posegel v že dosežena zavarovalna obdobja. Je pa delno na novo opredelil podlage, ki vplivajo na priznanje posameznih pravic. Poleg nove opredelitve pokojninske dobe je v 8. členu kot pravno pomembno dodatno opredelil zavarovalno dobo (obdobje, ko je bil zavarovanec vključen v obvezno ali prostovoljno pokojninsko in invalidsko zavarovanje ter obdobja, za katera so bili plačani prispevki) in delovno dobo (zavarovalna doba brez upoštevanje dokupljene dobe študija in vojaškega roka ter dodane dobe).

10. Tožena stranka je priznanje služenja obveznega vojaškega roka ob plačilu prispevkov v času veljavnosti ZPIZ/92 v smislu določb ZPIZ-1 utemeljeno upoštevala v zavarovalno dobo, ki je bila (v trajanju 40 let) pogoj za tožnikovo starostno upokojitev pri dopolnitvi 58 let starosti v smislu določb prvega odstavka 36. člena ZPIZ-1. Prav tako je bilo to obdobje ustrezno upoštevano tudi pri osnovni določitvi višine tožnikove pokojnine v višini odstotka od pokojninske osnove v smislu določb 50. člena ZPIZ-1. Vendar je ZPIZ-1 ob opredelitvi polne starosti, ki zagotavlja zavarovancu pokojnino v višini, odvisni le od pokojninske dobe (52. člen), v prvem odstavku 53. člena hkrati določil zmanjšanje tako odmerjene pokojnine, razen če je zavarovanec 40 let pokojninske dobe pred dopolnitvijo polne starosti dosegel izključno iz naslova delovne dobe.

11. Obdobje obveznega služenja vojaškega roka se glede na opredelitev v 8. členu ZPIZ-1 ne more šteti za delovno dobo (ne glede na plačilo prispevkov). Ker brez tega obdobja tožnik ob upokojitvi ni imel 40 let delovne dobe, mu je tožena stranka glede na njegovo starost ob upokojitvi utemeljeno znižala pokojnino v smislu določb prvega odstavka 53. člena ZPIZ-1, upoštevaje pri tem tudi določbe zakona o prehodnem obdobju.

12. Navedene določbe ZPIZ-1 in njihova uporaba po presoji sodišča ne posegajo v tožnikove pridobljene pravice, saj je pravico do starostne pokojnine tožnik pridobil šele po uveljavitvi tega zakona. Glede na določbe ZPIZ-1 so bila ustrezno upoštevana tudi tožnikova zavarovalna obdobja iz časa pred uveljavitvijo tega zakona. Tako ni šlo niti za kršitev ustavnih določb o pravni državi in prepovedi retroaktivne veljavnosti zakona, niti za kršitev določb o neodtujljivosti pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ki jih smiselno enako kot 4. člen ZPIZ/92 določa tudi 5. člen ZPIZ-1. 13. Glede na navedeno revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan. Zato je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.