Jedro

Otrok je osrednja osebnost pravice do stikov, njegova konkretna korist pa najvišje, odločilno merilo za vse odločitve o stikih. Po ZZZDR pojem „koristi otroka“ ni opredeljen pozitivno, ampak negativno; določeno je, kdaj stiki otroku niso v korist: če pomenijo za otroka psihično obremenitev ali če se sicer z njimi ogroža njegov telesni in duševni razvoj (prvi in peti odstavek 106. člena ZZZDR). Stike torej v prvi vrsti legitimira otrokova korist. Pri tem gre za konkretno korist, za korist individualnega otroka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Predlagateljica sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se spremenijo stiki mladoletnega sina udeležencev A. A., roj. ... 2006, z nasprotnim udeležencem, ki so bili določeni s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani P 902/2015-IV z dne 3. 12. 2015 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani IV Cp 1039/2016 z dne 18. 5. 2016, in sicer tako, da se namesto osebnih stiki določijo tako, da potekajo z dopisovanjem (z voščilnicami, razglednicami, pismi, elektronskimi sporočili) in telefoniranjem, pri tem pa se mora nasprotni udeleženec vzdržati vsakršnih negativnih komentarjev v obliki obtoževanja, očitkov, žaljenj, podajanj mnenj, … Drugačen predlagateljičin predlog (predlagateljica je zahtevala odvzem stikov mld. A. A. z očetom) je prvostopenjsko sodišče zavrnilo. Prav tako pa je zavrnilo tudi predlog nasprotnega udeleženca, da se mld. A. A. zaupa v varstvo in vzgojo njemu. Hkrati je delno ugodilo ugovorom udeležencev zoper sklep z dne 15. 1. 2020 tako, da je ustavilo postopek zavarovanja z začasno odredbo, v preostalem delu pa ugovora zavrnilo.

2. Nasprotni udeleženec je zoper odločitev o ponovni določitvi stikov in o zavrnitvi njegovega predloga, da se otrok zaupa v vzgojo in varstvo njemu vložil pravočasno pritožbo brez formalne opredelitve pritožbenih razlogov. Pritožbeno sodišče prosi, da glede na nedvomno kršitve otrokovih in očetovih pravic ustrezno postopa. Sklicuje se na poročila in mnenje CSD z dne 1. 7. 2019 in navaja, da iz njega izhaja, da predlagateljica krši stike otroku, njemu in starim staršem otroka že od maja 2018. Zoper njega je podala krivo kazensko ovadbo zaradi domnevnega izvajanja fizičnega in psihičnega nasilja nad skupnim sinom. Do dneva prijave sicer stiki niso bili težava. Otrok je bil večino časa pri njemu, skrb v zvezi s šolo je bila v celoti na njem, skrbel je tudi za obšolske dejavnosti, rojstne dneve, treninge karateja, sestanke tabornikov itd. Predlagateljičino ravnanje obsoja kot načrtno, namerno in zavajajoče, z dolgoročnim ciljem odtujitve otroka od njega. Predlagateljica je samovoljno kršila sodbo o stikih, tekom postopka pa tudi začasno odredbo o stikih pod nadzorom CSD. Poudarja, da nikoli ni bilo nobenih dokazov za nasilje, da zdravniško potrdilo ni izkazalo nikakršnih znakov nasilja nad otrokom, poročilo šole pa ga opiše kot vestnega očeta, prisotnega na vseh sestankih in vedno aktivnega v pomoči sinu. Nikoli ni bil ugotovljen niti zapisan njegov neprimeren odnos do mld. sina, na katerega se opira sodnica v izpodbijanem sklepu. Sodišče je začasno odredbo o stikih pod nadzorom sprejelo z argumentom, da naj imata s sinom vsaj nek stik, ker jih je mati do takrat kršila že 9 mesecev. Ko so stiki postajali čedalje boljši in se jih je sin veselil, jih je začel pod vplivom matere brez razloga zavračati. Iz poročila CSD z dne 1. 7. 2019 izhaja, da predlagateljica nad sinom izvaja psihično nasilje v smislu čustvene zlorabe in manipulacije, kar že ves čas poudarja. Predlagateljica ga je lažno ovadila, kot se je izkazalo v kazenskem postopku. Predlagateljica ne spoštuje ničesar, ne upošteva navodil, na narokih skače v besedo in ga konstantno negira kot očeta. Sodnica je v tem postopku kljub mnenju CSD ter izvedenskem mnenju kliničnega psihologa, ki navaja, da je otrok pod vplivom matere in da mati pred otrokom negira očeta, razsodila, da se predlagateljice za oviranje stikov ne kaznuje in to utemeljuje z pomanjkanjem dokazov. Sodišče prosi, da zopet preuči nespoštovanje odredbe o stikih pod nadzorom CSD-ja. Sodnica se je v obravnavani zadevi šele po sedmih mesecih odzvala na opozorila CSD o oviranju stikov, ko je v januarju 2020 sprejela sklep, da se stiki začasno prekinejo in da morata tako starša kot otrok na terapije. Sin A. A. terapij sploh ni obiskoval. Sodišče je večkrat pozval, da se mu predočijo potrdila o sinovih terapijah, ki so bila določena z začasno odredbo. Sodnica ni spoštovala lastne začasne odredbe, kjer je zagrožena denarna kazen za nespoštovanje odredbe o izvajanju terapij. Predlagateljica tako spet ni spoštovala otrokove največje koristi, zato zahteva njeno kaznovanje. Izvedenec klinični psiholog je bil postavljen šele po 20-mesečni odtujitvi sina, zato se sprašuje kakšno težo ima njegovo izvedensko mnenje, ki se ga sodišče oklepa. Predlagateljica ni uspela z ovadbo zoper njega zaradi psihičnega in fizičnega nasilja nad otrokom. Nasprotno pa je on dokazal, da je predlagateljica tista, ki nad sinom izvaja psihično nasilje tako, da otrok zavrača stike z njim. S počasnim ukrepanjem sodišča je seznanil Urad predsednika RS, Urad predsednika Vlade RS in varuha človekovih pravic, ki je opozoril, da neizvajanje stikov lahko pripelje do njihove trajne prekinitve. Sprašuje se, kako da sodišče kljub izkušnjam s številnimi primeri zmanipuliranih otrok ne ukrepa in zaščiti otrokove pravice ter razmisli o zaupanju otroka v vzgojo in varstvo njemu. Sam je že dokazal, da spoštuje in da bo spoštoval sodne odločbe in odrejene stike in hkrati poskrbel za ustrezno sinovo terapijo. Sprašuje se, ali je v korist otroku okoliščina, da z njim ni imel pravega stika že 36 mesecev, da sam ni kriv, da je do tega prišlo, da si tega ni želel, da je pri tem ves čas v obrambnem položaju, da stalno prosi za pomoč pristojne institucije in piše urgence. Sodišče ni ukrepalo, ampak je postopek zavlačevalo. Opozarja, da je prijava nasilja priložnost za manipulativnega starša, da otroka odtuji od drugega starša. Kljub temu, da je dokazano, da predlagateljica izvaja psihično nasilje nad otrokom, ji je mld. sin še vedno zaupan v varstvo in vzgojo, kar je absurd tega postopka. Ugotovitev iz izpodbijanega sklepa, da sodišče sprva ni zmoglo presoditi, ali je zavračanje stikov A. A. želja, ali pa gre za posledico manipulativnega ravnanja njegove matere, je glede na mnenje CSD, sprenevedanje. Sodišče je tudi pristransko opisalo izpoved strokovne sodelavke B. B., da stiki med njim in sinom pod nadzorom CSD niso možni, saj iz mnenja jasno izhaja, da niso možno zato, ker jih ovira predlagateljica. Sodnica v izpodbijanem sklepu ne pripisuje nobenega pomena terapijam, čeprav so bile ključnega pomena za vzpostavitev ponovnega stika med očetom in sinom. Sodni izvedenec je tudi ugotovil, da ima materino negativno stališče do očeta pomemben vpliv na A. A. delovanje. Sodničin neformalni razgovor z A. A. po 30-ih mesecih odtujevanja, je predstavljal dodatno izpostavljanje sina stresni situaciji. Meni, da je sodnica izkazala poskus diskreditacije CSD-ja kot institucije, očitno zaradi dobrega mnenja CSD-ja o njem. Z namenom, da bo predlagateljica stike v bodoče spoštovala, zahteva, da se za 17 kršitev izvedbe stikov ustrezno finančno kaznuje. Navaja še, da sodnica ni upoštevala izkazanih elementov za predodelitev mld. otroka.

3. Predlagateljica je v odgovoru na pritožbo predlagala njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega sklepa. Poudarja, da iz zaključkov sodnega izvedenca izhaja, da je otrokovo odklanjanje stikov z očetom pristno in ni pogojeno s kakršnokoli manipulacijo oziroma indoktrinacijo s strani matere. Izvedenec je ugotovil, da A. A. izraža jasno željo, da ne želi stikov z očetom, da je njegova želja pristna in da jo podkrepi z lastnimi negativnimi izkušnjami z očetom.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Izhodišče in tudi bistvo pritožbene kritike nasprotnega udeleženca sta trditvi, da predlagateljica ni uspela z njegovo obdolžitvijo, da je nad otrokom izvajal psihično in fizično nasilje in trditev, da je dokazal, da je predlagateljica nad sinom izvajala psihično nasilje, katerega posledica je, da otrok zavrača stike z njim. Kot bo razvidno iz povzetka in presoje pravno relevantnih dejstev, ki jih je ugotovilo prvostopenjsko sodišče, je prva trditev brez pomena za pravilnost izpodbijane odločbe. Druga trditev pa je neutemeljena, saj nasprotuje ugotovljenemu dejanskemu stanju, na katerem temelji izpodbijana odločitev.

6. Materialnopravna podlaga odločitve sodišča o stikih so določbe Konvencije ZN o otrokovih pravicah (KOP) in določbe Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR), ki ga je treba uporabiti v obravnavanem primeru glede na določbo prvega odstavka 290. člena Družinskega zakonika(DZ).1 KOP določa, da ima otrok, ki je ločen od enega starša pravico, da redno vzdržuje osebne stike in neposredno zvezo z njim, razen, če je to v nasprotju z njegovimi koristmi (tretji odstavek 9. člena KOP). Stiki med otrokom in staršem ne le da niso samo pravica staršev, ampak gre prvenstveno za pravico otroka. Otrok je osrednja osebnost pravice do stikov, njegova konkretna korist pa najvišje, odločilno merilo za vse odločitve o stikih2. Po ZZZDR pojem „koristi otroka“ ni opredeljen pozitivno, ampak negativno; določeno je, kdaj stiki otroku niso v korist: če pomenijo za otroka psihično obremenitev ali če se sicer z njimi ogroža njegov telesni in duševni razvoj (prvi in peti odstavek 106. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, ZZZDR). Stike torej v prvi vrsti legitimira otrokova korist. Pri tem gre za konkretno korist, za korist individualnega otroka.

7. Predlagateljica je svoj predlog za odvzem stikov mld. otroka z očetom podrejeno pa za njihovo določitev pod nadzorom Centra za socialno delo (CSD) temeljila na otrokovemu odklanjanju stikov. Sodišče prve stopnje je jasno izpostavilo vprašanje, ki je bilo jedro obravnavanega spora iz razmerij med starši in otroki, in sicer, ali mld. A. A, zavrača stike z očetom zaradi očetovega preteklega neustreznega ravnanja z njim (izvrševanje nasilnih dejanj), ali pa je zavračanje posledica materinega neustreznega vplivanja na otroka.3 Zaradi presoje navedenega vprašanja in zaradi možnosti vzpostavitve stika je prvostopenjsko sodišče najprej izdalo začasno odredbo o določitvi stikov otroka z očetom pod strokovnim nadzorom CSD, ko se takšna začasna odločitev ni izkazala za ustrezno, saj je A. A. stike še vedno odklanjal, pa je z drugo začasno odredbo naložilo predlagateljici, da otroka vključi v ustrezen terapevtski program za obravnavo mladostnikov v stiski, sama pa naj se vključi v ustrezen program terapevtske pomoči. Vključitev v ustrezno terapevtsko pomoč je z začasno odredbo naložilo tudi nasprotnemu udeležencu.

8. Po izvedenem dokaznem postopku, predvsem pa na podlagi izvedenskega mnenja izvedenca klinično psihološke stroke4, je prvostopenjsko sodišče zaključilo, da osebni stiki mld. A. A. z nasprotnim udeležencem ne bi bili v otrokovo korist. Po ugotovitvi izvedenca otrok izraža jasno željo, da ne želi stikov z očetom. To je jasno izrazil tudi zagovornici otrokovih pravic in v neformalnem razgovoru s sodnico. Enako je povedal tudi svetovalki v terapevtskem programu. Že po tretjem srečanju se omenjenega programa ni želel več udeleževati, svetovalki pa izrazil željo naj sodišču sporoči, da ne želi, da se ga pošilja na svetovanja in da z očetom ne želi imeti stikov.5 Izvedenec je ugotovil, da je navedena otrokova želja pristna in da ima odklanjanje očeta najverjetneje temelje v otrokovih lastnih neprijetnih izkušnjah z očetom. Ob očetu se ne počuti varnega in mu zameri pretekla dejanja, ki jih je doživel kot nespoštljiva do njega in tudi nasilna. Določitev neposrednih oziroma osebnih stikov, ki bi jih prišel otrok odklonit, so v nasprotju z njegovo koristjo, saj se s tem razvija dodaten otrokov odpor do očeta. S potenciranjem otrokove jeze do očeta pa se povečuje njuna odtujenost in povzroča nasprotni učinek od želenega, ki je v njunem povezovanju in kvalitetnem preživljanju časa skupaj.

9. Glede očitka nasprotnega udeleženca o materinem negativnem vplivu na otroka oziroma, kot navaja tudi v pritožbi, materinem psihičnem nasilju nad otrokom, zaradi katerega odklanja stike z njim, je izvedenec ugotovil,6 da je mld. A. A. na mamo navezan in jo doživlja kot primarno in osrednjo starševsko figuro, ki ji zaupa in ob kateri se počuti varno. Kot je navedeno že v prejšnji točki obrazložitve, je navedel, da ima A. A. odklanjanje očeta najverjetnejše temelje v njegovih lastnih neprijetnih izkušnjah z očetom7 in da obstaja manjša možnost vpliva materinega negativnega odnosa do očeta8 na otrokovo odklanjanje stikov. Navedel je tudi, da ni ugotovil materinega odtujevanja otroka od očeta v klasičnem smislu indoktrinacije otroka s strani enega starša do drugega starša. 10. Glede na takšne izvedenčeve ugotovitve so neutemeljeni očitki nasprotnega udeleženca, da je vzrok otrokovega odklanjanja stikov materino neustrezno ravnanje.9 Njen negativni odnos do nasprotnega udeleženca ni odločilen za otrokovo odklanjanje stikov. Takšnega zaključka ne spremeni mnenje CSD s 1. 7. 2019, na katerega se sklicuje nasprotni udeleženec, iz katerega izhaja ocena, da je videnje in doživljanje očeta s strani mld. A. A. pod vplivom matere, saj gre v nasprotju s strokovnim mnenjem in zaključkom izvedenca klinično psihološke stroke, na katerega je CSD v omenjenem mnenju tudi napotil prvostopenjsko sodišče, zgolj za oceno. Izvedenec pa je tudi navedel, da je otrokovo odklanjanje stikov z očetom dejstvo, ki ga je treba sprejeti ne glede na vzroke, ki so privedli do nastalega položaja.

11. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da takšne dejanske ugotovitve narekujejo drugačno ureditev stikov od pravnomočno določenih in da se glede na ugotovitve izvedenca kot možnost izpostavljajo zgolj posredni stiki oziroma neosebni stiki preko posredne komunikacije. S tako določenimi stiki bi nasprotni udeleženec A. A. izkazoval interes zanj, saj po izvedenčevem mnenju obstaja možnost, da bo otrok sam poiskal očeta in stik z njim. Vendar pa po izvedenčevem mnenju nasprotni udeleženec ob posrednih stikih preko klicev in sporočil otroka ne bi smel obremenjevati s svojimi mnenji, obtoževanji, očitki, žaljenji materinega partnerja in polbrata.

12. Glede na navedeno izpodbijana odločitev temelji na pravilno ugotovljenem dejanskem stanju in sledi največjo otrokovo korist, zato je materialnopravno pravilna. Pritožba je zato neutemeljena in jo je bilo treba zavrniti in potrditi sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP, v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku, ZNP).

13. Odločitev o pritožbenih stroških predlagateljice (strošek odgovora na pritožbo) temelji na določbi 413. člena ZPP v zvezi z 39. členom ZNP, ki določa, da sodišče o stroških nastalih v sporih iz razmerij med starši in otroki, odloči po prostem preudarku. Predlagateljica v odgovoru na pritožbo ponavlja tiste navedbe, ki jih je podala že v prvostopenjskem postopku in se sklicuje na zaključke sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu. Bistveno pa je, da je postopek tekel zaradi ugotovitve največje koristi mld. otroka in zato v interesu obeh strank. Glede na zakonsko napotilo na načelo proste presoje pri odločanju o stroških postopka, je pritožbeno sodišče odločilo, da naj predlagateljica sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

1 Po navedeni prehodni določbi DZ (Uradni list RS, št. 15/17) se postopki, ki so bili začeti pred začetkom uporabe DZ (15. 4. 2019), dokončajo po določbah ZZZDR. 2 Predpisi o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, Uvodna pojasnila prof. dr. Karla Zupančiča in prof. dr. Barbare Novak, str. 63 in 64. 3 Na materino neustrezno ravnanje je navajala ocena CSD v mnenju s 1. 7. 2019, na katerega se sklicuje pritožnik, v katerem je strokovna delavka centra navedla, da ocenjuje, da je A. A. videnje očeta pod vplivom matere, ki ji je otrok izrazito naklonjen, ki otroka ne pripravi ustrezno na stik in nad njim izvaja pritiske na način, da otrok stike zavrača. 4 Izvedenec je 3. 2. 2020 podal pisno izvedensko mnenje, na naroku za glavno obravnavo 18. 2. 2021 pa je bil še zaslišan. 5 Ne drži pritožbeni očitek nasprotnega udeleženca, da s to okoliščino ni bil seznanjen. 6 Izvedenčeve ugotovitve so v celoti povzete v izpodbijani odločbi. 7 Pri tem ni stvar tega postopka in je tudi brez pomena okoliščina, ali je bil nasprotni udeleženec zares nasilen ali ne. Kot izhaja iz izvedenskega mnenja je pomemben otrokov subjektivni odnos do preteklih dogodkov, ki ga ob stikih z očetom spravlja v stisko. 8 Izvedenec je ugotovil, da A. A. starša drug do drugega gojita negativna čustva. Tako je mati prepričana, da se je oče neustrezno, tudi nasilno vedel do A. A. in da so stiki zato zanj škodljivi. 9 Neutemeljena bi bila zato pritožbena zahteva po kaznovanju matere zaradi nespoštovanja začasne odredbe, tudi če bi ta še veljala.