Jedro

Zmotno je prepričanje pritožbe, da bi sodišče prve stopnje moralo natančno ugotoviti, kateri storilec je povzročil katero poškodbo. V skladu z ustaljeno sodno prakso1 se šteje za skupno izvršitev kaznivega dejanja, če več storilcev istočasno in na enak način (v konkretnem primeru so to bili udarci v glavo) telesno napada oškodovanca, pri tem pa se njihovo delovanje vzajemno dopolnjuje. Nastala posledica skupnega delovanja obdolženega A.C. ter že pravnomočno obsojenih F.C. in P.Š. je bila lahka telesna poškodba, zaradi česar ni pomembno, katero in kakšno poškodbo je povzročil posamezni udarec katerega od storilcev. Bistveno je torej, da je šlo za skupni učinek ravnanja vseh treh storilcev, kar je bilo tekom dokaznega postopka nedvomno ugotovljeno.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obdolženega A.C. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženec je kot strošek pritožbenega postopka dolžan plačati sodno takso v višini 210,00 EUR.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Murski Soboti je s sodbo II K 27226/2020 z dne 31. 5. 2021 spoznalo obdolženega A.C. za krivega storitve kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1, za kar mu je izreklo denarno kazen 30 dnevnih zneskov po 40,00 EUR, kar znaša skupaj 1.200,00 EUR. Denarno kazen je obdolženec dolžan plačati v roku treh mesecev od pravnomočnosti sodbe, v primeru neizterljivosti pa se bo kazen izvršila tako, da se bo za vsaka dva dnevna zneska določil en dan zapora. Na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da je obdolženec dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke ter 8. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2. Zoper sodbo se je pritožil obdolženčev zagovornik zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter odločbe o kazenski sankciji. Pritožbenemu sodišču predlaga, da njegovi pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da izrečeno kazen spremeni tako, da obdolžencu namesto denarne kazni izreče pogojno obsodbo.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnik, ki uvodoma uveljavlja bistveni kršitvi določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in drugega odstavka 371. člena ZKP, v nadaljevanju pritožbe navedenih kršitev z ničemer ne obrazloži. Da bi bila podana katera od teh kršitev ali drugih kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), pa ni bilo ugotovljeno.

5. Kršitev kazenskega zakona uveljavlja pritožnik kot posledico zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ko trdi, da ni jasno, da je obdolženec storil očitano kaznivo dejanje. Takšna kršitev pa ni mogoča, saj je kazenski zakon lahko kršen le, če sodišče ob pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju uporabi napačen zakon ali pa ga sploh ne uporabi, kar pa v obravnavani zadevi ni mogoče ugotoviti.

6. Neutemeljene pa so pritožbene graje pravilnosti in popolnosti na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je namreč razjasnilo vsa odločilna dejstva, zbrane dokaze in zagovor obdolženca je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa tudi zanesljivo zaključilo, da je obdolženi A.C. v sostorilstvu storil v izreku prvostopenjske sodbe opisano kaznivo dejanje. Pritožbeno sodišče zato v celoti soglaša z dejanskimi in pravnimi ugotovitvami izpodbijane sodbe, na katere se v izogib ponavljanju tudi sklicuje.

7. Po mnenju pritožbe ni nobenega dokaza, da je obdolženi A.C. oškodovancu Z.P. povzročil katerokoli izmed poškodb, ki so navedene v izreku izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje bi moralo zanesljivo ugotoviti, kateri obdolženec je povzročil katero poškodbo, saj so le-te nastale v posledici njihovega samostojnega delovanja.

8. S takšnimi pritožbenimi stališči ni mogoče soglašati. Za zaključek, da je obdolženec izvršil v izreku izpodbijane sodbe očitano kaznivo dejanje, je sodišče prve stopnje imelo utemeljeno podlago v izpovedbah oškodovanca Z.P. in prič L.R.F., U.D.G., D.G., D.H. in F.C. ter v medicinski dokumentaciji za oškodovanca in mnenju sodnega izvedenca medicinske stroke A.N. Zagovor obdolženca, ki je zanikal storitev obravnavanega izvršitvenega ravnanja, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo, v razlogih izpodbijane sodbe pa je tehtno pojasnilo, na katerih dokazih temelji njegova odločitev. Pritožbena izvajanja, ki v bistvu ne prinašajo ničesar novega, pa pravilnosti razlogov izpodbijane sodbe ne morejo ovreči. Pritožbeno sodišče namreč v celoti soglaša z oceno sodišča prve stopnje, da je izpovedba oškodovanca, da so ga hkrati pretepali obdolženi A.C. ter že pravnomočno obsojena F.C. in P.Š., potrjena tudi z drugimi dokazi, zlasti z izpovedbo zaslišanih prič D.G. in D.H., ki sta dogajanje opazovala z neposredne bližine in sta videla zamahovanje proti oškodovancu. Da je oškodovanec kritične noči utrpel poškodbe, sta potrdili priči L.R.F. in U.D.G. Nenazadnje pa slednje izhaja tudi iz medicinske dokumentacije in izvedenskega mnenja sodnega izvedenca A.N. Takšne dokazne ocene, ki jo je sodišče prve stopnje podrobno obrazložilo, pritožnik z ničemer konkretno ne izpodbija, pač pa zgolj pavšalno navaja, da obdolženec oškodovancu ni povzročil nobene poškodbe. Razen tega pa je potrebno izpostaviti, da je tudi obdolženec v svojem zagovoru povedal, da je udaril oškodovanca.

9. Zmotno je prepričanje pritožbe, da bi sodišče prve stopnje moralo natančno ugotoviti, kateri storilec je povzročil katero poškodbo. V skladu z ustaljeno sodno prakso1 se šteje za skupno izvršitev kaznivega dejanja, če več storilcev istočasno in na enak način (v konkretnem primeru so to bili udarci v glavo) telesno napada oškodovanca, pri tem pa se njihovo delovanje vzajemno dopolnjuje. Nastala posledica skupnega delovanja obdolženega A.C. ter že pravnomočno obsojenih F.C. in P.Š. je bila lahka telesna poškodba, zaradi česar ni pomembno, katero in kakšno poškodbo je povzročil posamezni udarec katerega od storilcev. Bistveno je torej, da je šlo za skupni učinek ravnanja vseh treh storilcev, kar je bilo tekom dokaznega postopka nedvomno ugotovljeno.

10. Neutemeljene pa so tudi splošne pritožbene navedbe, da je oškodovanec z izzivanjem sam povzročil situacijo, v kateri se je znašel. Pritožbeno sodišče se namreč v celoti strinja z razlogi sodišča prve stopnje na straneh 8 in 9 izpodbijane sodbe, katerih sicer pritožba z ničemer vsebinsko ne graja, glede okoliščine, da je oškodovanec šel za obdolžencem ter F.C. in P.Š. na teraso lokala, da bi jih kot organizator prireditve pomiril, saj so v lokalu že cel večer izzivali šefico. Da so storilci očitanega kaznivega dejanja v notranjosti lokala izzivali, izhaja tudi iz izpovedb drugih zaslišanih prič. Nenazadnje pa je oškodovanec povedal, da je P.Š., ki je njegov bratranec, dejal, da mu naj ne delajo „sranja“, da se naj umirijo, in da tega ni rekel obdolžencu, ker je vedel, da je karateist in močen, in si zato ni upal. Glede na vse obrazloženo in upoštevaje razloge, ki jih je v podkrepitev svoje odločitve navedlo sodišče prve stopnje, je pravilen zaključek v izpodbijani sodbi, da so oškodovanca skupaj pretepli obdolženi A.C. ter že pravnomočno obsojena F.C. in P.Š.

11. Ker pritožba tudi v ostalem, glede odločilnih dejstev ne navaja ničesar, kar bi lahko ovrglo pravilnost dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, je bilo potrebno pritožbo zoper sodbo v tem delu zavrniti kot neutemeljeno.

12. Pritožba končno graja tudi odločbo o kazenski sankciji. Meni, da bi naj sodišče prve stopnje, s tem ko je obdolžencu izreklo višjo denarno kazen, kot mu jo je izreklo s sodbo o kaznovalnem nalogu, kršilo določbe kazenskega zakona. Ni ji mogoče pritrditi. V skladu s 445.d členom ZKP sodišče pri izrekanju sodbe po vloženem ugovoru ni vezano na predlog državnega tožilca iz drugega odstavka 445.a člena in na prepoved iz 385. člena tega zakona. Slednje pomeni, da lahko sodišče v novi sodbi spozna obdolženca za krivega tudi za kaznivo dejanje po strožjem kazenskemu zakonu in mu izreče strožjo kazen ali sankcijo, kot mu je izreklo s sodbo o kaznovalnem nalogu.

13. V nasprotju z zatrjevanji pritožnika, da bi naj bila kazenska sankcija nesorazmerna kaznivemu dejanju in družbeni nevarnosti takšnega kaznivega dejanja, pa je sodišče prve stopnje po mnenju pritožbenega sodišča pravilno ugotovilo in ustrezno ocenilo okoliščine, pomembne za odmero kazenske sankcije, ter obdolžencu izreklo po vrsti in višini ustrezno kazensko sankcijo. Kljub olajševalnim okoliščinam, ki jih je pri odmeri kazni upoštevalo že prvostopenjsko sodišče, je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča izrečena denarna kazen povsem primerna teži in nevarnosti storjenega kaznivega dejanja ter krivdi obdolženca. Za kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1 je predpisana denarna kazen ali kazen zapora do enega leta. Glede na premoženjske razmere obdolženca, ki prejema mesečno plačo v višini 1.400,00 EUR, je sodišče prve stopnje izbralo ustrezno vrsto kazenske sankcije, medtem ko je v pritožbi zgolj pavšalno uveljavljane okoliščine o predhodni nekaznovanosti in skrbi za tri mladoletne otroke primerno upoštevalo (število in višina dnevnega zneska). Upoštevaje načelo individualizacije kazenske sankcije, pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni nobenih razlogov za spremembo kazenske sankcije v korist obdolženca.

14. Iz navedenih razlogov, in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je o pritožbi odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

15. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 95. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP. Glede na izid postopka je obdolženec dolžan plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka, pri čemer je bila sodna taksa odmerjena na podlagi tarifne št. 7122 v zvezi s tarifno št. 7112 Zakona o sodnih taksah, upoštevaje premoženjske razmere obdolženca.

1 Primerjaj sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 11020/2009-342 z dne 13. 3. 2014, I Ips 82/2010 z dne 23. 9. 2010 in Višjega sodišča v Ljubljani III Kp 41440/2018 z dne 19. 9. 2019.