Jedro

Med postopkom v zakonskih sporih in sporih iz razmerij med starši in otroki lahko sodišče na predlog stranke ali po uradni dolžnosti izda začasno odredbo o varstvu in preživljanju skupnih otrok, kot tudi začasno odredbo o odvzemu ali omejitvi pravice do stikov oziroma o načinu izvrševanja stikov (prvi odstavek 411. člena ZPP). Bistvo takšne regulacijske začasne odredbe je v tem, da se z njo začasno uredi izjemen položaj, v katerem so otrokove koristi tako ogrožene, da ni mogoče čakati na zaključek pravde in pravnomočno sodbo. Izkazane morajo biti torej okoliščine, ki zahtevajo začasno, vendar nujno, ukrepanje, da bi se preprečila nenadomestljiva oziroma težko nadomestljiva škoda ali nasilje.

Izrek

I. Pritožba toženca zoper sklep z 19. 9. 2019 se zavrže. II. Pritožbe obeh strank zoper sklepa s 17. 6. 2019 in 13. 1. 2020 in pritožba tožnice zoper sklep z 19. 9. 2019 se zavrnejo in se sklepi v izpodbijanem delu potrdijo.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi zaradi varstva koristi otroka izdalo več začasnih odredb, s katerimi je predvsem skušalo urediti stike med tožencem in mladoletnim sinom pravdnih strank.

2. S sklepom s 17. 6. 2019 (prvi izpodbijani sklep) je sodišče ugovor toženca zoper začasno odredbo z 9. 5. 2019 štelo za umaknjen, ker ni poravnal sodne takse, ugovor tožnice pa je zavrnilo. Predhodno določene stike je po uradni dolžnosti nadomestilo, tako da začasno potekajo vsako sredo od 9. do 10. ure v prostorih CSD in pod nadzorom strokovnega delavca. Uredilo je tudi izvajanje stikov v poletnih mesecih in določilo kazen za primer kršitve obveznosti. Hkrati je sodišče s tem sklepom odločilo o predlogu tožnice za izdajo začasne odredbe za plačilo preživnine in tožencu naložilo njeno plačilo v višini 183 EUR mesečno, višji zahtevek pa zavrnilo.

3. Zoper sklep sta pritožbi vložili obe pravdni stranki.

4. Tožnica v pritožbi (naslovljeni kot ugovor) izpodbija odločitev o določitvi višine preživnine. Izpostavlja, da je sodišče imelo na voljo vse podatke o potrebah mld. sina in o preživninskih zmožnostih staršev. S pomočjo svojih staršev otroku zagotavlja visoko raven vsakodnevnega življenja, ki jo bo lahko ohranjala le, če bo toženec plačeval preživnino v zahtevanem znesku 300 EUR. Sodišče ni podrobno pojasnilo, zakaj šteje, da so potrebe sina nižje, kot je zatrjevala. Ne strinja se, da strošek varuške ni nujno potreben, saj je otrok nanjo navajen in se bo na širše stike moral šele prilagajati. Napačno je ugotovljeno tudi dejansko stanje v zvezi s preživninsko sposobnostjo toženca, saj sodišče ni ugotavljalo, koliko bi bil sposoben zaslužiti glede na svoje zdravje, mladost, izobrazbo, dosedanje izkušnje in socialno mrežo. Njegov prispevek bi moral biti najmanj 75 %.

5. Toženec v pritožbi graja odločitev o novi določitvi stikov. Meni, da so ti neupravičeno določeni pod nadzorom, in sicer na podlagi krivih izpovedb in lažnih kazenskih ovadb, ki jih zaradi maščevanja in psihičnih težav podaja tožnica. Opisuje dogodek po stiku 30. 4. 2019 in zatrjuje, da se je v stanovanje vrnil zgolj, ker je tam pozabil ključe. Tožnice se ni dotikal in njene navedbe o nasilju ne držijo. Od takrat dalje mu tožnica preprečuje stike, zaradi česar jo je kazensko ovadil. Izpolnil je vsa navodila sodišča, obiskal izvedenca toksikologa in psihologa, tožnica pa preglede prestavlja in ni oddala vseh zahtevanih vzorcev. Predlaga širši obseg stikov, dvakrat tedensko vsaj za 3 ure, brez nadzora tretje osebe, želi tudi, da bi otroka lahko odpeljal na svoj dom, v park ali na drugo izbrano lokacijo.

6. Obe stranki sta odgovorili na pritožbi nasprotne stranke in predlagali njuni zavrnitvi.

7. S sklepom z 19. 9. 2019 (drugi izpodbijani sklep) je sodišče zavrnilo predlog tožnice za spremembo začasne odredbe s 17. 6. 2019, s katerim je zahtevala, da bi stiki potekali pred drugo enoto CSD in da bi bila na njih prisotna. Hkrati je tožnici za kršitve izvajanja stikov po začasnih odredbah z 9. 5. 2019 in 17. 6. 2019 izreklo denarni kazni, in sicer za kršitev po vsaki začasni odredbi po 500 EUR, ter ji za primer ponovne kršitve določilo novo denarno kazen v višini 700 EUR.

8. Zoper sklep sta pritožbi vložili obe pravdni stranki.

9. Tožnica v pritožbi sodišču očita, da v zvezi z izvajanjem stikov po drugi začasni odredbi ni izvedlo vseh predlaganih dokazov, da bi se ovrgle trditve iz poročil CSD, in v tem delu odločitve ni obrazložilo. Sodišču je po izdaji izpodbijanega sklepa dostavila posnetke, iz katerih izhaja, da na delavke ni vpila, jim ni grozila in se ni obnašala arogantno. Zgrešeno je razumevanje zapisnika kot javne listine, saj je dopustno izkazovati drugače. Tožnica po začetnem izvrševanju stikov pred CSD tožencu ni več zaupala in je hotela biti prisotna. Iz besedila začasne odredbe ne izhaja, da je njena prisotnost prepovedana. Tožnica bi lahko bila kaznovana le, če bi odločbo sodišča v celoti ignorirala, česar ni storila. Prav tako ni dobila strokovnega pojasnila, zakaj se stikov ne sme udeleževati. Obrazložitev sodišča glede izvajanja stikov po prvi začasni odredbi je sama s seboj v nasprotju in obremenjena s kršitvijo po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je verjelo, da je bil toženec nasilen in je vsa nadaljnja argumentacija odveč. Tožencu je bil že izrečen ukrep po ZPND, v teku je tudi kazenski postopek, njegova ravnanja so nepredvidljiva, iz izvedeniškega mnenja izhaja, da je zlorabljal droge in alkohol. Sodišče na podlagi tožničinega vedenja na obravnavi ne more sklepati za nazaj, da se ga ni bala. Namesto s kaznovanjem bi se moralo ukvarjati z vprašanjem, ali je bil toženec stike sposoben izvajati. V sklepu ni razlogov, zakaj je bila kazen izrečena in kako bo vplivala na nadaljnje izvrševanje stikov. Ukrep je kaznovalne narave, režim, ki se takrat ni izvrševal, pa je sedaj že spremenjen. Zato plačilo denarne kazni ne more uspešno siliti k spoštovanju prve začasne odredbe. Tožnica bo posegla po vseh razpoložljivih sredstvih, da bo zavarovala svojega otroka.

10. Toženec v pritožbi izpostavlja, da do tožnice nikoli ni bil nasilen in so nasprotne ugotovitve sodišča prve stopnje zmotne. Tožnica nad njim izvaja psihično nasilje in mu grozi, kar je razvidno iz že predloženih sporočil, prav tako mu preprečuje stike. Predlaga drugačno ugotovitev dejanskega stanja glede obstoja nasilja.

11. Obe stranki sta odgovorili na pritožbi nasprotne stranke in predlagali njuni zavrnitvi.

12. S sklepom s 13. 1. 2020 je sodišče zavrnilo predlog tožnice za izdajo začasne odredbe za dodelitev otroka materi, novo ureditev stikov pod nadzorom varuške dvakrat tedensko, obveznost mesečnega testiranja toženca na alkohol in prepovedane droge, prepoved prisotnosti toženčeve matere in sestre pri izvajanju stikov ter vnaprejšnjo napoved izvajanja vsakega stika. Zavrnilo je tudi ugovora obeh strank zoper začasno odredbo, izdano po uradni dolžnosti 19. 12. 2019, s katero je sodišče stike ponovno v celoti uredilo.

13. Zoper sklep vlagata pritožbi obe pravdni stranki.

14. Tožnica v pritožbi graja ugotovitev sodišča, da toženec s samostojnim izvajanjem stika ne bo ogrožal sina. Pojasnjuje, da otrok po stiku prihaja lačen, premražen, z mokro pleničko. Sprašuje se, ali ima toženec za izvajanje stika vso potrebno opremo. Zanika, da bi izvedenki omenila, da je uživala prepovedane droge. Toženec bi se moral ponovno testirati in sodišče njegovim toksikološkim izvidom ni pripisalo ustrezne teže. Izpostavlja mnenje dr. A. A., do katerega se sodišče ni opredelilo. Izvajanje stikov ne dosega namena, če sta poleg toženca prisotni še njegova mama in sestra. Ne strinja se z metodo dela izvedenke, očita ji, da v uri opazovanja toženčevega odnosa z otrokom ni mogla odločiti o njegovih kompetencah in o tem, kdo bi lahko bil boljši starš. Tožnica za otroka skrbi že od rojstva in je dobra mati. Stikov ne omejuje in tudi izvedenka indoktrinacije ni zasledila. Sodišče je zanemarilo osebne karakteristike toženca, ki situacije interpretira v skladu z notranjim doživljanjem in lahko zelo burno reagira. Strah jo je, da bi v času stika zaradi stresa posegel po drogah ali se znesel nad otrokom. V preteklosti je že bil fizično nasilen, tudi vpričo otroka, poslužuje se tudi psihičnega nasilja v smislu razvrednotenja, žaljenja, kričanja in groženj. Ker se stiki že izvršujejo, za novo začasno odredbo ni potrebe. Sodišče ni navedlo razlogov, zakaj se je odločilo za nenadzorovane stike. Ni se tudi opredelilo do mnenj dr. A. A. in dr. B. B., ki potrjujeta, da postavljena izvedenka strank ni enakopravno obravnavala in tudi ni preučila kazenskega spisa glede nasilja v družini. Dr. A. A. je ob strokovnem pregledu ugotovil, da tožnica ne kaže znakov duševne bolezni, osebnostne motnje in da ni odvisna od alkohola ali psihoaktivnih substanc. Je skrbna in prepoznava otrokove potrebe, predodelitev otroka v tej starosti pa bi bila škodljiva. To je tudi stališče dr. B. B., ki je bila mnenja, da je postavljena izvedenka pri tehtanju starševskih kompetenc prevelik poudarek dala poročilom CSD, kar je neprimerno in nestrokovno. Tudi omenjena psihiatrinja pri tožnici ni zaznala duševne bolezni ali klinično pomembne osebnostne motnje. Sodišče se ni opredelilo do vseh predlaganih dokazov in je pravico do stika postavilo pred varnost in koristi mld. otroka.

15. Toženec pritožbo vlaga zoper III. točko sklepa, s katero je sodišče zavrnilo njegov ugovor. Želi, da bi mu otroka predajala tretja oseba, saj tožnica ne spoštuje strokovnjakov v postopku in bo skušala stike onemogočati. Strah ga je novih kazenskih postopkov, saj ga je tožnica že večkrat prijavila, nazadnje 26. 12. 2019, ker je zamudil 10 min pri predaji sina, pri čemer jo je o zamudi, nastali zaradi prometnega zastoja, predhodno obvestil. Primernejše bi bilo, če bi sodišče določilo stike najmanj v obsegu treh ur, saj sin popoldan ne spi in njegovega dnevnega ritma taki stiki ne bi motili. Olajšali pa bi kvalitetno izvedbo tožencu, ki stanuje na obrobju L. in v dveh urah s sinom težko pride do doma, prav tako je kratek stik problematičen ob obisku ZOO ali kakšnem izletu.

16. Obe stranki sta odgovorili na pritožbi nasprotne stranke in predlagali njuno zavrnitev.

17. Pritožba toženca zoper sklep z 19. 9. 2019 ni dovoljena, ostale pritožbe pravdnih strank niso utemeljene.

18. Med postopkom v zakonskih sporih in sporih iz razmerij med starši in otroki lahko sodišče na predlog stranke ali po uradni dolžnosti izda začasno odredbo o varstvu in preživljanju skupnih otrok, kot tudi začasno odredbo o odvzemu ali omejitvi pravice do stikov oziroma o načinu izvrševanja stikov (prvi odstavek 411. člena ZPP). Bistvo takšne regulacijske začasne odredbe je v tem, da se z njo začasno uredi izjemen položaj, v katerem so otrokove koristi tako ogrožene, da ni mogoče čakati na zaključek pravde in pravnomočno sodbo. Izkazane morajo biti torej okoliščine, ki zahtevajo začasno, vendar nujno, ukrepanje, da bi se preprečila nenadomestljiva oziroma težko nadomestljiva škoda ali nasilje.

19. Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo iz omenjenega izhodišča in v okviru izvajanja dokazov ustrezno upoštevalo nižji dokazni standard, torej verjetnost, da bi bile koristi mld. otroka brez izdaje začasne odredbe do zaključka postopka lahko ogrožene. Ob tem ni zagrešilo očitanih kršitev določb postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj so vsi sklepi skrbno obrazloženi in omogočajo pritožbeni preizkus, prav tako je sodišče svoje odločitve sprejelo na podlagi kontradiktorno izvedenega dokaznega postopka, pri čemer vseh predlaganih dokazov v tej fazi postopka ni bilo dolžno izvesti. Pritožbeno sodišče po podrobni preučitvi spisa na tem mestu še dodaja, da nenehni predlogi pravdnih strank za začasne odredbe in nespoštovanje izdanih odločb sodišča, pa tudi številne pripravljalne vloge, v katerih se ponavljajo že izražena stališča,1 ne prispevajo k hitri rešitvi zadeve, kar bi bilo sicer v največjo korist sina pravdnih strank, pa tudi njih samih.

O pritožbah zoper sklep s 17. junija 2019

20. Tožnica v pritožbi (zmotno poimenovani ugovor) neutemeljeno graja odločitev sodišča v zavrnilnem delu glede višine preživnine za nujno preživljanje mld. otroka. Že iz njenih navedb, v katerih poudarja, da sinu s pomočjo staršev zagotavlja visoko raven vsakodnevnega življenja in številne ugodnosti, ki se morajo ohraniti tudi v prihodnje, izhaja, da je življenjski standard nje in otroka nadpovprečno visok. Tak standard, ki ga je tožnica vajena, je sinu, ki je imel ob izdaji začasne odredbe manj kot leto in pol, lahko zagotavljala že brez izdaje začasne odredbe, tudi ob nižjih prispevkih toženca, kot jih je z začasno odredbo določilo sodišče. Po oceni pritožbenega sodišča začasna odredba v obravnavani zadevi zato ni bila nujno potrebna za preprečitev ogroženosti otroka, temveč jo je sodišče izdalo zaradi kontinuiranega zagotavljanja preživnine s strani toženca, ki je preživninske obveznosti izpolnjeval po lastni presoji in neredno, kar nedvomno ni bilo v otrokovo korist. 21. Sodišče je pri določitvi preživninskih potreb sina pravdnih strank ustrezno ugotavljalo, katere so tiste potrebe za otrokovo preživetje, katerih zagotovitev je nujna in zato predmet regulacijske začasne odredbe. Razlogom sodišča, ki je te ocenilo v višini 305 EUR (26. in 27. točka izpodbijanega sklepa), pritožbeno sodišče pritrjuje, prav tako tudi porazdelitvi preživninskega bremena, ki ga je v večji meri naložilo tožencu. Sodišču se do nenujnih izdatkov za otroka v tej fazi postopka ni bilo treba opredeljevati, to bo storilo ob sprejetju končne odločbe, v kateri bo tudi ugotavljalo morebitne višje preživninske zmožnosti staršev od zatrjevanih. Glede na opisano izhodišče so zato neutemeljene tožničine navedbe o nujnosti zasebne varuške glede na potrebo (sicer zdravega) otroka po postopnem prilagajanju in o sposobnostih toženca za dosego višjega zaslužka.

22. Toženec v pritožbi zgolj ponavlja ugovorne navedbe zoper začasno odredbo, s katero je sodišče po uradni dolžnosti spremenilo način izvrševanja stikov, predhodno urejen v začasni odredbi z 9. 5. 2019. Ker je sodišče njegov ugovor z enako vsebino z izpodbijanim sklepom zaradi neplačila sodne takse zavrglo, tega dela sklepa pa ne graja, presoje v pritožbi izpostavljenih ugovornih navedb ne more več doseči. Pritožbeno sodišče še izpostavlja, da v času predložitve pritožb zoper sklep s 17. 6. 2019 velja novi režim ureditve stikov po začasni odredbi, izdani 16. 12. 2019, zato vsebinska presoja pravilnosti odločitve predhodne ureditve stikov tudi zaradi varovanja koristi otroka v tej fazi postopka ni več potrebna.

O pritožbah zoper sklep z 19. septembra 2019

23. Sodišče je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožnice za spremembo začasne odredbe s 17. 6. 2019, tako da bi stiki pod nadzorom potekali pred drugo enoto CSD in da bi bila na njih prisotna, ter odločilo o izreku denarne kazni tožnici zaradi nespoštovanja začasnih odredb z 9. 5. 2019 in 17. 6. 2019. 24. Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje, da je stik med očetom in sinom namenjen vzpostavitvi in poglobitvi njunega odnosa, kar pa bi bilo zaradi konfliktnega razmerja med strankama, ki ga nista sposobni obvladovati, ob prisotnosti tožnice na stiku težje dosegljivo ali onemogočeno. Tožnica ni ustrezno pojasnila, zakaj po nekaj uspešno izvedenih stikih očeta s sinom v prisotnosti strokovne delavke CSD2 taki izvršitvi stikov naenkrat ni več naklonjena. Zgolj sklicevanje na izgubo zaupanja v delo delavk CSD, s katerimi je prišla v konflikt, je glede na namen stika in dejstvo, da je bilo za otroka vedno ustrezno poskrbljeno in se je v očetovi družbi dobro počutil, nedvomno premalo. Enako velja za tožničino izpostavljanje natančnega pregleda hrane in predmetov, ki jih je na stik prinesel toženec (kar ji je bilo celo omogočeno). Zapisniki CSD, tudi če glede tožničinega nastopa ne povzemajo povsem realne slike, po oceni pritožbenega sodišča kažejo na tožničino močno željo po konstantnem nadzoru in iskanju toženčevih napak, kar nedvomno ne prispeva k tvornem sodelovanju staršev pri skrbi za koristi mld. otroka. Pritožbena graja odločitve sodišča prve stopnje, ki ni ugodilo predlogu tožnice po prisotnosti ob izvrševanju stikov, je glede na navedeno neutemeljena, pravilnost te odločitve pa se je potrdila tudi v nadaljevanju postopka, kot bo razvidno iz nadaljnje obrazložitve.

25. Z začasno odredbo s 5. 12. 2018 je sodišče stike toženca z otrokom uredilo tako, da so začasno potekali vsak torek od 15. do 16. ure na domu tožnice ob prisotnosti njene matere, z začasno odredbo z 9. 5. 2019 pa je tako urejene stike podaljšalo od 15. do 18. ure ter odločilo, da se izvajajo na domu tožnice ali v neposredni okolici pod nadzorstvom tožničine matere ali varuške, ki sta jo dolžni plačati pravdni stranki. Tako urejeni stiki se kljub pripravljenosti toženca, ki je pristopil na stik, med 21. 5 in 11. 6. 2019 niso izvajali, ker je to preprečila tožnica.

26. Pritožbeno sodišče sledi dokazni oceni sodišča prve stopnje, ki je odgovornost za neizvedbo stika pripisalo tožnici. Sodišče je ustrezno ocenilo pomen dogodka 30. 4. 2019 in verjelo tožnici, da je tisti dan toženec ob ponovnem prihodu v stanovanje po izvedenem stiku na nedopusten način, z uporabo sile (grabljenjem za roko, rinjenjem), želel doseči, da bi tožnica prisluhnila njegovim predlogom. Vendar omenjeni dogodek glede na tudi sicer konflikten odnos med strankama, h kateremu aktivno pripomoreta obe, pri tožnici ni mogel povzročiti takšnega strahu, da bi lahko utemeljeno preprečevala izvedbo nadaljnjih stikov. Do sina namreč toženec nikoli ni bil nasilen, poleg tega so bili stiki določeni pod nadzorom njene matere oziroma varuške in takrat njena prisotnost ni bila potrebna, bila je celo moteča. Tožnica se ne more uspešno sklicevati niti na izvid izvedenke toksikološke stroke, iz katerega izhaja, da je toženec občasno prekomerno posegal po alkoholu in užival kokain3, saj ni bilo ugotovljeno, da bi to vplivalo na njegovo sposobnost izvajanja starševske skrbi ali da bi stike ( ki so bili določeni pod nadzorom) izvajal pod vplivom teh substanc.

27. Dolžnost tožnice je, da sinu omogoča stike z očetom in jih spodbuja (drugi odstavek 106. člena ZZZDR), v to dolžnost pa spada ustrezna priprava na stik, tako pri otroku kot pri zagotovitvi nadzora po začasni odredbi, če je ta potreben. Ker je tožnica samovoljno preprečevala izvedbo stika po začasni odredbi z 9. 5. 2019 in tožencu onemogočila izvedbo več zaporednih stikov, ji je sodišče utemeljeno izreklo s sklepom določeno denarno kazen. Pri tem ni odločilno, da je bila ureditev stikov naknadno zopet spremenjena, saj je namen izrečene kazni, da bo tožnica spoštovala izdane sodne odločbe in omogočila izvrševanje stikov po vsakokratno veljavni in ne le trenutni ureditvi. Nasprotne pritožbene trditve sprejete odločitve ne omajejo, prav tako tudi ne sklicevanje na sklep IV Cp 325/2018, saj se je ta nanašal na blažjo kršitev enkratne narave4, sklep pa je bil izdan daljše časovno obdobje po nastali kršitvi.

28. S sklepom s 17. 6. 2019 je sodišče na novo uredilo potek stikov in jih tudi zaradi neizvrševanja predhodne odredbe določilo na nevtralnem terenu, v ali pred prostori pristojnega CSD in ob prisotnosti strokovne delavke. Po nekaj uspešno izvedenih stikih je tožnica zahtevala, da je na njih tudi sama prisotna, tega pa ji strokovne delavke niso želele omogočiti. Naknadni stiki pred CSD niso več potekali po odločitvi sodišča, saj je tožnica, potem ko ji ni bilo dovoljeno prisostvovanje na stiku, otroka odpeljala in stika ni dopustila. Zopet gre za samovoljno ravnanje tožnice, ki je le navidezno izražala svojo pripravljenost, dejansko pa je izvedbo stika onemogočila in s tem ravnala v nasprotju s koristjo mld. sina.

29. Neodločilno je pritožbeno izpostavljanje, da sodišče ni izvedlo vseh predlaganih dokazov za ugotavljanje resničnosti v poročilih CSD zapisanih dejstev, iz katerih izhaja tožničino neprimerno, arogantno in agresivno obnašanje. Ne glede na način, s katerim je tožnica želela doseči svojo udeležbo na stiku, velja, da je izvedbo pogojevala s svojo prisotnostjo, za kar pravne podlage ni imela. Kot je pritožbeno sodišče že pojasnilo, namreč ob njeni prisotnosti ne bi prišlo do uresničitve namena stika. Na tem mestu zgolj dodaja, da so delavke CSD strokovno usposobljene, da poskrbijo za primerno izvajanje stika in tega preprečijo, če ugotovijo, da starš za izvajanje stika ni sposoben (pod vplivom alkohola ali nedovoljenih drog). Zato prisotnost tožnice za zagotavljanje koristi otroka ni bila potrebna.

30. Tožnici je bilo s sklepom s 17. 6. 2019 pojasnjeno, da je bila nova ureditev stikov potrebna prav zaradi konfliktnega odnosa med strankama in težav z zagotovitvijo nadzora, kar bi se lahko izboljšalo, če bi se stiki izvajali v nevtralnem okolju. S tem bi bila zagotovljena lažja vzpostavitev zaupnega odnosa med očetom in otrokom, ki bi ga strokovne delavke lahko ocenile in po potrebi pomagale, hkrati pa bi ocenile materino pripravo otroka na stik (12. točka sklepa). Že omenjeni razlogi v zadostni meri pojasnjujejo, da udeležba tožnice pri izvajanju stika ni bila predvidena in posebna prepoved v tej smeri ni bila potrebna. Stik je bil določen v trajanju ene ure, zato tudi tožničino izpostavljanje njene prisotnosti zaradi zadovoljevanja higienskih, prehranskih in socialnih potreb ni na mestu, temveč kaže le na njeno nerazumevanje vloge očeta v otrokovem življenju.

31. Glede na obrazloženo je odločitev sodišča prve stopnje o izrečeni denarni kazni tožnici zaradi preprečevanja izvajanja stikov po odločitvi sodišča, s pogojevanjem njene prisotnosti na stiku, pravilna, pa tudi ustrezno obrazložena, in je pritožbeni očitki ne omajejo.

32. Bistvo toženčevih pritožbenih navedb je v nestrinjanju z dejansko ugotovitvijo sodišča prve stopnje, ki je glede dogodka s 30. 4. 2019 sledilo tožničinemu opisu dogajanja in ocenilo, da je prišlo do prerivanja, torej uporabe fizične sile. Vendar je sodišče kljub takšnemu zaključku odgovornost za neizvajanje stikov pripisalo tožnici in jo kaznovalo. Toženec torej pravnega interesa za pritožbo zoper omenjeni sklep nima, zato jo je pritožbeno sodišče zavrglo (1. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15.členom ZIZ).

O pritožbah zoper sklep s 13. januarja 2020

33. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo tožničin predlog za ponovno spremembo začasne odredbe in ugovora pravdnih strank zoper po uradni dolžnosti izdano začasno odredbo z 19. 12. 2019. S to odredbo, izdano po pridobitvi izvedeniškega mnenja izvedenke klinične psihologije in po ugotovitvi, da se stiki pred pristojnim CSD ne izvajajo, kot je bilo določeno, je sodišče stike obširneje uredilo, in sicer tako, da ti potekajo vsak drugi vikend v soboto in nedeljo od 15. do 17. ure, ko oče otroka prevzame na vhodu stanovanjske stavbe, v kateri živi mati, in tam sina tudi preda, med tednom, ki sledi vikendu, v katerem oče ima stike, ti nadalje potekajo ob četrtkih od 15. do 17. ure, ko oče otroka prevzame v vrtcu in ga materi preda na vhodu stanovanjske stavbe, kjer živi, med tednom po vikendu, ko oče stikov nima, pa ti potekajo ob ponedeljkih in sredah od 15. do 17. ure, s predajami na prej opisan način. Sodišče je s tako ureditvijo sledilo mnenju izvedenke, da morajo biti stiki dovolj pogosti, po utečenem urniku, in ne predolgi glede na starost otroka. Hkrati morajo otroku omogočiti, da z očetom zgradi ustrezen odnos in da se nanj varno naveže, kar je ob dosedanjem izvajanju stikov bilo oteženo. Ob tem je izvedenka glede na ugotovljene starševske kompetence in osebnostne značilnosti obeh strank tudi poudarila, da bi bilo omejevanje tako določenih stikov s strani tožnice lahko razlog za takojšnjo predodelitev otroka očetu.

34. Tožnica odločitev izpostavlja kot problematično, ker omogoča tožencu samostojno izvajanje stikov, vendar neutemeljeno. Tako pristojne delavke CSD kot izvedenka klinične psihologije pri tožencu niso zaznale ovir, zaradi katerih stikov ne bi mogel izvajati brez nadzora. Ponavljanje tožnice, da so bili toženčevi toksikološki izvidi iz obdobja pred več kot letom dni, pridobljeni s pregledom las, pozitivni na alkohol in kokain, pri čemer sama primerjalnega gradiva ni želela dostaviti, odločitve o toženčevi kompetentnosti za samostojno izvajanje stika ne omaje. Prav tako tudi ne njeno zatrjevanje, da je otrok po stiku utrujen, lačen, premražen in neprevit. Trajanje stika je omejeno na dve uri in poteka v času po popoldanskem spancu ter malici v vrtcu, kar je za otroka idealno. Ob vikendih je pripravo na stik dolžna zagotoviti tožnica in prav tako poskrbeti, da bo otrok takrat spočit in nahranjen. Tudi če toženec otroka kdaj vrne z mokro pleničko, pa to ne more vplivati na oceno koristnosti stika.

35. Toženka pravilnosti odločitve sodišča, ki temelji na priporočilu izvedenke, ne more izpodbiti z izražanjem dvoma v njeno strokovnost in metodo dela. Presojo izvedenskega mnenja bo sodišče opravilo v nadaljevanju postopka, ko bo obravnavalo dane pripombe, odredilo je tudi že dopolnitev mnenja izvedenke toksikološke stroke glede jemanja škodljivih substanc pri obeh strankah. V tej fazi postopka, ko sodišče začasno ureja stike, pa je potreba po njihovi širši ureditvi in samostojnosti toženca pri njihovi izvedbi z zadostno verjetnostjo izkazana z že pridobljenim mnenjem in poročili strokovnih delavcev CSD, ki so spremljali toženca pri izvajanju stikov.

36. Izvedenka je po nalogu sodišča, glede na pavšalno zatrjevanje tožnice o neustreznih osebnostnih lastnostih toženčeve matere in sestre, izvedla tudi njun psihološki pregled in ugotovila, da izvajanje stikov v okolju toženčevega doma, kjer skupaj živijo, predstavlja povsem varno okolje za mld. sina. Otrokova babica in teta namreč po oceni izvedenke izkazujeta osebnostne lastnosti, ki se v največji meri približujejo zdravemu osebnostnemu funkcioniranju ter nikakor ne predstavljata grožnje ali ovire za stike z otrokom.

37. Sodišče z začasno odredbo ni odločalo o začasnem zaupanju otroka v vzgojo in varstvo enemu od staršev ter je predloge strank v tej smeri zavrnilo. Pravilno je izpostavilo, da takšna odločitev v tej fazi postopka ni potrebna, saj otrok, ki že od rojstva živi pri materi, tudi brez začasne odredbe ni ogrožen. Tožnica v pritožbi obširno izpostavlja ugotovitve izvedenke o osebnostnih značilnostih toženca, pri čemer iz konteksta izbira le tiste, ki prikazujejo njegove primanjkljaje, hkrati pa zavrača ugotovitve, ki jih je izvedenka navedla glede njene osebnostne strukture. Ker je predmet odločitve le ureditev izvajanja stikov in ne dodelitev otroka, nedvomno pa so stiki v otrokovo korist in jih je toženec sposoben izvajati samostojno, na obširno pritožbeno polemiziranje z izvedeniškim mnenjem o vprašanju, kateri od staršev ima boljše starševske kapacitete, pritožbeno sodišče ne bo odgovarjalo.

38. Tožnica je mnenja psihiatrov, ki jih je angažirala izven postopka, v spis predložila po izdaji izpodbijanega sklepa, zato sodišču neutemeljeno očita, da jih ni upoštevalo. Tudi sicer ne gre za dokaze v smislu 244. člena ZPP, temveč bo sodišče ta mnenja strokovnjakov lahko upoštevalo le kot del strankine trditvene podlage pri obravnavanju pripomb na izvedeniško mnenje. Pritožbeno sodišče se zato v tej fazi postopka (ko tudi ne gre za vprašanje dodelitve otroka, na kar se mnenja prvenstveno osredotočajo) do njih ne bo opredeljevalo.

39. Toženec v pritožbi izpostavlja bojazen, da tožnica ne bo ravnala po izdani začasni odredbi, ter vztraja, da bi sodišče otroka moralo zaupati njemu ali predajo izvršiti po nevtralni osebi. Kot je pritožbeno sodišče že pojasnilo, kljub konfliktnem odnosu med strankama začasna odredba za predodelitev otroka ni potrebna, saj ta pri tožnici zaenkrat ni ogrožen. Treba je zgolj urediti stike, ki jih morata stranki spoštovati. Sodišče je v 23. točki sklepa ustrezno pojasnilo, zakaj se je odločilo, da predaje otroka, v primeru, ko te ne potekajo v vrtcu, opravita starša sama, pri čemer jih je določilo na javnem mestu. Stiki so pogosti in iskanje tretje osebe bi predstavljalo bolj oviro kot prednost. Starša zatrjujeta, da jima korist otroka pomeni največ, kar lahko sedaj potrdita s tvornim komuniciranjem. Da je to mogoče, sta v postopku že izkazala (dogovor o stikih med božičnimi in novoletnimi prazniki, obiski ZOO ipd.). Toženčeva skrb, da stiki brez prisotnosti nevtralne osebe ne bodo potekali po odločbi sodišča, zato ne predstavlja utemeljenega razloga za spremembo odločitve.

40. Trajanje stikov je sodišče določilo glede na priporočilo izvedenke, ki je upoštevala otrokovo starost, čas trajanja dosedanjih stikov in predlagala postopno podaljšanje. Tudi po oceni sodišča so takšni stiki zaenkrat v največjo korist otroka in se bo toženec temu moral prilagoditi. Če bodo tako določeni stiki dobro tekli, jih bo sodišče kasneje razširilo ter tožencu omogočilo, da s sinom preživi več časa, postopoma tudi z nočitvijo.

Sklepno:

41. Po opisanem je pritožbeno sodišče pritožbo toženca zoper sklep z 19. 9. 2019 zavrglo, ostale pritožbe pravdnih strank zoper sklepe s 17. 6. 2019, 19. 9. 2019 in 13. 1. 2020 pa zavrnilo in ob odsotnosti po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev iz drugega odstavka 350. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP sklepe potrdilo ( druga točka 365. člena ZPP).

42. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je sodišče pridržalo za končno odločbo (četrti odstavek 163. člena ZPP).

1 Od vložitve tožbe še ni minilo dve leti, zadeva je še vedno v fazi izvajanja dokazov z izvedenci, spis pa ima ob predložitvi Višjemu sodišču že 765 listovnih številk (brez številnih prilog). 2 Pred tem so bili že izvedeni stiki 12. 7. 2019, 31. 7. 2019 in 7. 8. 2019. 3 V postopku sta stranki izvedenki toksikološke stroke predložili urin, ki pri nobeni ni pokazal uživanja prepovedanih drog ( za zadnjih 14 dni pred odvzemom), tožnica je predložitev vzorca las kljub večkratnim pozivom izvedenke odklonila, toženec pa je vzorec oddal. Rezultati so pokazali, da je od enkrat do štirikrat mesečno prekomerno užival alkohol, prav tako je v zadnjih treh mesecih skupaj z alkoholom užival tudi kokain (zadnja polovica novembra 2018, december 2018 in januar 2019). Iz mnenja izvedenke še izhaja, da izvidi kažejo na tvegano rabo in ne na odvisnost. 4 Oče je deklici napisal čestitko za rojstni dan.