Jedro

V zadevah, v katerih je bil sklep o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja izdan pred uveljavitvijo ZP-1H, torej pred 14.6.2013, se uporablja določba drugega odstavka 23. člena ZP-1, po kateri je pojem hujšega prekrška opredeljen v četrtem odstavku 23. člena ZPrCP.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja ne prekliče in da storilec ni dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom preklicalo odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja na podlagi sklepa Okrajnega sodišča v Celju z dne 16. 8. 2013, opr. št. EPVD 196/2013 in storilcu naložilo plačilo sodne takse v višini 30,00 EUR.

Zoper tak sklep se pritožuje storilec zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava (2. in 3. točka 154. člena Zakona o prekrških- ZP-1).

Pritožba je utemeljena.

Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhajajo ugotovitve sodišča prve stopnje, da je storilcu bilo izrečeno prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja s sklepom Okrajnega sodišča v Celju z dne 14. 5. 2013, da je sodišče s sklepom z dne 16. 8. 2013 ugodilo storilčevemu predlogu za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja in mu določilo preizkusno dobo 12 mesecev, da je preizkusa doba začela teči z dnem 4. 9. 2013 ter da je storilec dne 5. 2. 2014 storil prekršek po 3. točki petega odstavka 46. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP) za katerega so mu bile s plačilnim nalogom Postaje prometne policije Celje z dne 5. 2. 2014, ki je postal pravnomočen 14. 2. 2014, poleg globe v višini 250,00 EUR izrečene tudi 3 kazenske točke, kar skladno z določilom drugega odstavka 23. člena ZP-1 predstavlja hujši prekršek. Sodišče prve stopnje je pravno odločilna dejstva ugotovilo pravilno, vendar pa je glede na tako ugotovljena dejstva napačno uporabilo materialni predpis in sicer določbo o opredelitvi hujšega prekrška, ko se je sklicevalo na drugi odstavek 23. člena ZP-1. Do uveljavitve Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o prekrških (ZP-1H), ki je bil objavljen v Uradnem listu RS, št. 21/2013 in velja od 14. 6. 2013, se je ZP-1 glede opredelitve hujšega prekrška skliceval na opredelitev v ZPrCP, slednji pa je v četrtem odstavku 23. člena od uveljavitve novele ZPrCP-A, ki je začela veljati 28. 7. 2012, določa, da se za hujši prekršek šteje prekršek, za katerega je predpisana globa najmanj 700,00 EUR in stranska sankcija kazenskih točk v cestnem prometu ali stranska sankcija prepovedi vožnje motornega vozila. S 5. členom ZP-1H je bila opredelitev hujšega prekrška vnesena v drugi odstavek 23. člena ZP-1. Do začetka uporabe novele ZP-1H se za hujši prekršek šteje tisti prekršek, ki je kot hujši prekršek opredeljen v četrtem odstavku 23. člena ZPrCP, določbe spremenjenega drugega odstavka 23. člena ZP-1H ter spremenjenega in dopolnjenega 202.e člena ZP-1 pa se v skladu z določbo četrtega odstavka 30. člena ZP-1H uporabljajo za postopke odložitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja v zadevah, v katerih je bil sklep o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja izdan po uveljavitvi tega zakona, to je po 14. 6. 2013 (primerjaj sklep Višjega sodišča v Ljubljani EPVDp 155/2013 z dne 25. 10. 2013). Povedano drugače to pomeni, da se v zadevah, v katerih je bil sklep o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja izdan pred uveljavitvijo ZP-1H, torej pred 14. 6. 2013, uporablja določba drugega odstavka 23. člena ZP-1, po kateri je pojem hujšega prekrška opredeljen v četrtem odstavku 23. člena ZPrCP.

Z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP-B), ki je bil objavljen v Uradnem listu RS, št. 63/2013 z dne 26. 7. 2013 in se uporablja od 1. 9. 2013, je bila spremenjena opredelitev hujšega prekrška tudi v četrtem odstavku 23. člena ZPrCP tako, da se sedaj tudi v skladu z določbo četrtega odstavka 23. člena ZPrCP šteje za hujši prekršek tisti prekršek, za katerega je predpisana stranska sankcija najmanj treh kazenskih točk v cestnem prometu ali stranska sankcija prepovedi vožnje motornega vozila. Storilec je v predmetni zadevi prekršek po 3. točki petega odstavka 46. člena ZPrCP, za katerega je predpisana globa 250,00 EUR in stranska sankcija 3 kazenske točke v cestnem prometu, storil dne 5. 2. 2014, ko se je že uporabljal z novelo ZPrCP-B spremenjeni četrti odstavek 23. člena ZPrCP, vendar je po mnenju pritožbenega sodišča kljub temu ob smiselni uporabi načela uporabe milejšega zakona iz drugega odstavka 2. člena ZP-1 ter glede na dejstvo, da četrti odstavek 30. člena ZP-1H veže uporabo določbe spremenjenega drugega odstavka 23. člena ZP-1 na datum izdaje sklepa o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja, potrebno opredeliti hujši prekršek v skladu z določbami ZPrCP, kot se veljale v trenutku izdaje sklepa o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja, to je na dan 14. 5. 2013 (1). Tako je v predmetni zadevi potrebno za odložitev prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja oziroma za preklic odložitve uporabiti opredelitev hujšega prekrška v četrtem odstavku 23. člena ZPrCP pred novelo ZPrCP-B, po kateri se za hujši prekršek šteje prekršek, za katerega je predpisana globa 700 EUR in stranska sankcija kazenskih točk v cestnem prometu ali prepoved vožnje motornega vozila. To pa v obravnavanem primeru pomeni, da storilec 5. 2. 2014 ni storil hujšega prekrška, saj je storil prekršek po 3. točki petega odstavka 46. člena ZPrCP, za katerega pa mu je prekrškovni organ izrekel globo v višini 250,00 EUR in 3 kazenske točke, zaradi česar niso podani razlogi za preklic odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, kot utemeljeno navaja tudi storilec v pritožbi.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče storilčevi pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep prvostopenjskega sodišča spremenilo tako, da se storilcu odložitve izvršitve prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja ne prekliče, ter da ni dolžan plačati sodne takse v znesku 30,00 EUR (deveti odstavek 163. člena ZP-1). V presojo preostalih pritožbenih navedb se pritožbeno sodišče ni spuščalo, saj je bilo potrebno pritožbi ugoditi že na podlagi utemeljenih pritožbenih očitkov o zmotni uporabi materialnega prava.

Op. št. 1): Tudi iz obrazložitve k 30. členu Predloga Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o prekrških (ZP-1H), EVA 2012/2030-0041, EPA 849-VI, izhaja, da naj bi se zaradi enake obravnave storilcev, ki so v enakem oz. primerljivem položaju, načeloma storilci v zadevah, v katerih so se postopki že začeli, obravnavani po dosedanji ureditvi kot je predlagano v zadnjem odstavku 30. člena ZP-1H. Kot izjema od tega načela, pa so v uvodnih odstavkih za različne procesne položaje v skladu z njihovo naravo in pomenom v postopku določena posebna pravila... pri čemer se glede materialnopravnih določb upošteva tudi načelo uporabe milejšega zakona. Ker je pod pojem hujšega prekrška, kot je ta bil opredeljen po četrtem odstavku 23. člena ZPrCP, ki je veljal v času izdaje sklepa o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja in se je uporabljal tudi v času izdaje sklepa o odložitvi izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja storilcu, mogoče uvrstiti mnogo manj kršitev kot pod opredelitev hujšega prekrška iz drugega odstavka 23. člena ZP-1, ki velja od 14. 6. 2013 in četrtega odstavka 23. člena ZPrCP, ki se uporablja od 1. 9. 2013, ni nobenega dvoma o tem, da je ZPrCP pred novelo ZPrCP bil za storilca milejši.