Jedro

Toženec (solidarni dolžnik) je pripoznal vsa s strani tožnice zatrjevana dejstva in ne samo to, pripoznal je obstoj in višino svojega dolga do tožnice.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (prvi del I. točke izreka) ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo 22.173,93 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.4.2024 dalje do plačila in (drugi del I. točke in II. točka izreka) odločilo, da je tožena stranka (toženec) dolžna tožeči stranki (tožnici) v roku 15 dni od vročitve sodbe povrniti 52,35 EUR izvršilnih ter 895,00 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

2.Zoper predmetno sodbo je toženec vložil pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi, ki jo vlaga sam, meni, da je izpodbijana sodba pravno nevzdržna. Navaja, da njegova navedba v vlogi z dne 9.1.2025, da se strinja z višino glavnice, ne pomeni priznanja osebnega in neomejenega meničnega dogovora oziroma osebne, samostojne in neomejene menične odgovornosti. Spornih je ostalo več vprašanj (obseg in pravna podlaga solidarne odgovornosti, ugovori iz temeljnega razmerja, sorazmernost posega v osebno premoženjsko sfero). Solidarna odgovornost fizične osebe ne more biti avtomatična in neomejena brez vsebinskega presojanja namena in okoliščin nastanka zavarovanja. Sodišče prve stopnje je napačno ugotovilo neomejeno in neposredno odgovornost za celotno obveznost. Iz dejanskega stanja izhaja, da je bila menica izdana izključno kot zavarovanje poslovnega razmerja gospodarske družbe, ki je tudi glavni dolžnik. Menica je bila izdana kot bianco menica z izključno zavarovalnim namenom za obveznosti iz pogodbenega razmerja in ne kot podlaga za samostojno, abstraktno in neomejeno obveznost fizične osebe. Sodišče prve stopnje je napačno ugotovilo neomejeno in neposredno odgovornost za celotno obveznost in avtomatično ter neomejeno razširilo poslovno tveganje gospodarske družbe na fizično osebo. Slednje, brez individualne in vsebinske presoje namena zavarovanja, predstavlja nedopusten poseg v načelo sorazmernosti.

3.Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Pritožbeno sodišče ugotovljenega dejanskega stanja na tem mestu ne povzema, saj je le-to razvidno že iz izpodbijane sodbe.

6.Sodišče prve stopnje je izpodbijano sodbo izdalo brez izvedbe naroka, ker nobena od pravdnih strank ni zahtevala izvedbo naroka in ker dejansko stanje ni bilo sporno ter ni bilo drugih ovir za izdajo odločbe (488. člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP)). Toženec (op. sodišče prve stopnje je razdružilo postopek, ki se je sprva vodil zoper gospodarsko družbo in zoper toženca) je v ugovoru zoper sklep o izvršbi navajal, da se ne strinja z višino zneska in da je po njegovih evidencah znesek drugačen, zato prosi, da se znesek preveri. Na tožničino dopolnitev tožbe, ki je vsebovala konkretizirane trditve in dokaze o utemeljenosti tožbenega zahtevka, je z vlogo z dne 9.1.2025 sporočil, da se strinja s tožničino dopolnitvijo tožbe, v kateri navaja glavnico v višini 22.173,93 EUR, in da zaradi finančnih težav naproša za plačilo dolga na obroke.

7.S predmetnim je toženec (solidarni dolžnik) pripoznal vsa s strani tožnice zatrjevana dejstva in ne samo to, pripoznal je obstoj in višino svojega dolga do tožnice (glej 364. člen Obligacijskega zakonika (OZ)), medtem ko pripoznava dolga s strani enega solidarnega dolžnika nima vpliva nasproti drugim dolžnikom (glej 402. člen OZ).

8.V tej fazi je imelo sodišče prve stopnje možnost ugoditi tožbenemu zahtevku že na podlagi pripoznave dolga, kar je pojasnilo s tem, da obstoj in višina vtoževane terjatve nista bila več sporna. Drugačnim pritožbenim navedbam ni mogoče slediti in že na tej točki je razvidno, da toženčeva pritožba ni in ne more biti utemeljena, saj je pripoznal obstoj in višino svojega dolga.

9.Sodišče prve stopnje je vseeno pregledalo s strani tožnice predložene listine, čeprav tega, ker je bilo dejansko stanje nesporno, niti ni bilo dolžno storiti, in ugotovilo, da listine potrjujejo s strani tožnice zatrjevana dejstva. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe so tako razvidna (op. še druga, to je poleg tistih o pripoznavi dolga) pravno relevantna (nesporna) dejstva, iz katerih je razvidno, da je tožničin tožbeni zahtevek utemeljen. Iz ničesar ne izhaja, da bi bilo materialno pravo v zvezi s toženčevo "menično odgovornostjo" kakorkoli zmotno uporabljeno. Zmotne so le pritožbene navedbe, ki merijo na to, da z omenjenim sporočilom toženec ni pripoznal tožničinih trditev (in obstoja ter višine dolga), da je bilo v tem postopku veliko vprašanj spornih in da je sodišče prve stopnje toženca zavezalo k plačilu dolga na podlagi "nekakšnega avtomatizma."

10.Ker drugih pritožbenih očitkov zoper sodbo toženec ni podal, je pritožbeno sodišče opravilo še preizkus izpodbijane sodbe glede pritožbenih razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), pri čemer takšnih razlogov ni našlo. Odločitev sodišča prve stopnje o glavni stvari in o povrnitvi pravdnih stroškov je pravilna, zato je pritožbo toženca kot neutemeljeno zavrnilo (353. člen ZPP).

11.Pritožbeni stroški niso bili priglašeni.