Jedro

Obtoženec je s silo in s pomočjo vžigalnika že uspel nekoliko odpreti vrata v ribarnico, kar pomeni, da uporabljen način odpiranja vrat ni bil že vnaprej obsojen na neuspeh. Dejstvo je le, da so ga pri dejanju zalotili policisti, zato je dejanje ostalo pri poskusu. Okoliščina, da je bil v času storitve kaznivega dejanja pod vplivom psihoaktivnih snovi pa ne pomeni, da obtoženec ne bi mogel odpreti vrat v ribarnico, kot smiselno trdi pritožnik.

Izrek

I. Pritožba se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obtoženca se oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo obtoženega A. A. spoznalo za krivega, da je storil poskus kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 204. člena KZ-1, 34. členom KZ-1 in tretjim odstavkom 29. člena KZ-1 ter mu je na podlagi prvega odstavka 205. člena KZ-1 izreklo kazen štiri mesece zapora. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena ZKP je obtoženca oprostilo plačila stroškov kazanskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Na podlagi prvega odstavka 97. člena ZKP je odločilo, da nagrada in potrebni izdatki zagovornika bremenijo proračun. Na podlagi prvega odstavka 73. člena ZKP je obtožencu vzelo zasežen vžigalnik.

2. Zoper sodbo je vložil pritožbo obtoženčev zagovornik, ki navaja, da sodbo izpodbija zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopa po prvem odstavku 371. člena ZKP, kršitve kazenskega zakonika po 372. členu ZKP in zmotne ugotovitve dejanskega stanja po prvem odstavku 373. člena ZKP ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da obtožencu odpusti kazen oziroma podrejeno, jo razveljavi in postopek vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje pred spremenjeni senat. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Preizkus izpodbijane sodbe v smeri trditve, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje je pokazal, da ta pritožbeni razlog ni podan. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje vsa odločilna dejstva, ki sodijo med objektivne in subjektivne zakonske znake obravnavnega kaznivega dejanja pravilno ugotovilo. Ravnalo je pravilno, ko ni sledilo obtoženčevemu zagovoru, da je bil njegov namen zgolj priti do hrane in prenočišča, saj je bil zelo lačen ter ni želel spati na ulici, kot njegov zagovor ponavlja pritožnik v pritožbi. Pritožnik nima prav, da tekom dokaznega postopka "ni bilo predstavljenih zadosti dokazov, ki bi tehtnico prevesili na stran tožilstva, da ne bi bilo moč verjeti zagovoru obtoženca". Po oceni pritožnika je zagovor obtoženca življenjsko sprejemljiv, vendar pritožbeno sodišče tej oceni ne sledi, ampak pritrjuje dokazni oceni sodišča prve stopnje, ki je tak obtoženčev zagovor prepričljivo zavrnilo in o tem podalo razloge na 6., 7. in 9. strani izpodbijane sodbe, ki jih pritožbeno sodišče v celoti sprejema.

5. Pritožnik trdi, da je šlo v obravnavani zadevi za neprimeren poskus, saj na način kot naj bi se obtoženec lotil odpiranja vrat, z vžigalnikom, nihče ne bi mogel odpreti vrat. Sodišče prve stopnje se je v izpodbijani sodbi opredelilo tudi do teh obrambnih navedb in jih je prepričljivo zavrnilo. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje je bil obtoženec s strani policistov zaloten, ko je z vso silo vlekel kljuko vrat proti sebi, zaradi česar so se slednja nekoliko razprla. Na vratih so bile tudi ugotovljene poškodbe, v času ogleda so bila vrata nekoliko odprta navzven, vendar še vedno zaklenjena. Dejstvo torej je, da je obtoženec s silo in s pomočjo vžigalnika že uspel nekoliko odpreti vrata v ribarnico, kar pomeni, da uporabljen način odpiranja vrat ni bil že vnaprej obsojen na neuspeh. Dejstvo je le, da so ga pri dejanju zalotili policisti, zato je dejanje ostalo pri poskusu. Okoliščina, da je bil v času storitve kaznivega dejanja pod vplivom psihoaktivnih snovi pa ne pomeni, da obtoženec ne bi mogel odpreti vrat v ribarnico kot smiselno trdi pritožnik.

6. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo tudi v odločbi o kazenski sankciji. Pritožnik nima prav, da je izrečena zaporna kazen pretirana in kot takšna ne zasleduje individualne ali generalne prevencije. Sodišče prve stopnje je odločbo o kazenski sankciji obrazložilo na 10. in 11. strani izpodbijane sodbe. Vsem relevantnim okoliščinam je dalo pravo težo, tudi okoliščini, da je dejanje storil v stanju, ko je bila njegova zmožnost razumeti pomen svojega dejanja in njegova zmožnost imeti v oblasti svoje ravnanje, bistveno zmanjšana. Enako velja glede obteževalnih okoliščin, saj sodišče prve stopnje ni mogle spregledati dejstva, da je bil obtoženec že petnajstkrat pravnomočno obsojen kot je obrazložilo sodišče prve stopnje na 11. strani izpodbijane sodbe. Pritožbeno sodišče tako ocenjuje, da je sodišče prve stopnje ustrezno ovrednotilo vse relevantne okoliščine, ki vplivajo na izrek kazenske sankcije ter je obtožencu izreklo primerno kazensko sankcijo – zaporno kazen v trajanju štirih mesecev. V odločbo o kazensko sankciji ni bilo potrebno poseči. 7. Preizkus izpodbijane sodbe, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v mejah 383. člena ZKP ni pokazal nepravilnosti, zato je pritožbeno obtoženčevega zagovornika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

8. Čeprav obtoženec s pritožbo svojega zagovornika ni uspel, ga je pritožbeno sodišče oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz enakih razlogov kot je to storilo sodišče prve stopnje glede stroškov, ki so nastali pred tem sodiščem.