Jedro

Če je dokazano, da je nekdo prejel dohodek od lastne, ne pa od tuje stvari, ne gre za neupravičeno pridobitev.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da mu je toženec dolžan plačati znesek 500.000,00 ITL s 7,5 % zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posameznih zneskov do plačila ali pa mu plačati znesek 500.000,00 ITL z zamudnimi obrestmi v tolarski protivrednosti po srednjem deviznem tečeju na dan plačila in mu povrniti pravdne stroške.

Proti navedeni sodbi se pritožuje tožnik. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 1. odstavku 353. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je na podlagi sklepa o dedovanju, izdanega od predure v Pontebi v letu 1961 pri vl. št. 351 F. in V. R. za parc. št. 1234, 1235, 1246 in 1247 ter 55 deležev pri Agrarni skupnosti R. v Italiji, bila izvršena vknjižba lastninske pravice od matere strank na toženca. Vpis je bil opravljen na podlagi odloka z dne 5.12.1991, s katerim je toženec postal lastnik deležnih pravic.

Te deležne pravice pa pripadajo samo lastniku posestva, to je tožniku. Tožnik je zato pri pristojnemu organu v Italiji že sprožil postopek, s katerim izpodbija zemljiškoknjižni odlok z dne 5.12.1961, na podlagi katerega je prišlo do napačnega vpisa. Od izida postopka pristojnega organa v Italiji je odvisna tudi odločitev v tej pravdni zadevi. Tožnik predlaga, da sodišče druge stopnje to novoto upošteva ter razveljavi izpodbijano sodbo.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka pravilno ugotovilo, da je mati pravdnih strank z oporoko razpolagala s spornimi 55 deleži pri Agrarni skupnosti v Italiji v korist toženca. Na podlagi take oporoke je glede tega premoženja sodišče v Italiji izdalo sklep o dedovanju in zemljiškoknjižni sklep oziroma odlok ter vpisalo 55 deležev (ali delov) pri Agrarni skupnosti v Italiji na toženca (list. št. 49 v zapuščinskem spisu Okrajnega sodišča v Radovljici). Res je, da so se po pojasnilu Agrarne skupnosti (list. št. 41 v zapuščinskem spisu) deleži agrarnih upravičencev v Italiji vknjižili na vsakokratnega lastnika zasebnega zemljišča ali hišnega lastnika in da je odlok komisarja za agrarne operacije iz leta 1939 (listina A5) določal, da so skupna zemljišča skupna last vsakokratnih lastnikov domačij. Vendar pa je bila možna tudi prodaja, dedovanje ali daritev deležev in prenos na druge fizične osebe, če je to privolila večina solastnikov (dopis agrarne skupnosti na list. št. 41 v zapuščinskem spisu). Nasprotna ugotovitev iz statuta agrarne skupnosti, registra deležnih pravic in odloka ne izhaja. Dokler ni dokazano s pravnomočno sodbo sodišča v Italiji, ki je pristojno za tako zadevo, da je vpis v zemljiški knjigi napačen, ker 55 deležev dejansko pripada tožniku in ne tožencu, je Agrarna skupnost nakazovala denar od prodanega lesa pravi osebi in tožnik ni upravičen zahtevati od toženca, da mu plačane zneske vrne.

Predlog tožnika za razveljavitev sodbo in čakanje na izid postopka v Italiji, ni utemeljen. Tožnik zatrjuje, da mu kot dediču domače hiše pripadajo tudi deleži pri Agrarni skupnosti za zemljišča v Italiji že od leta 1961, ko je še tekel zapuščinski postopek po materi. Že tedaj mu je bilo pojasnjeno (sklep - list. št. 52 v zapuščinskem spisu), da bo moral izpodbijati odlok sodišča v Pontebi v Italiji pri pristojnem italijanskem sodišču po tamkajšnjih predpisih, če želi uveljaviti svoje zatrjevane pravice. Tožnik od leta 1961 ni nič ukrenil in je šele sedaj v pritožbi začel trditi, da je sprožil ustrezni postopek pri pristojnem organu v Italiji. Sodišče druge stopnje je mnenja, da ni nobenega utemeljena razloga, da bi sodišče čakalo na izid postopka v Italiji (za katerega pa tudi ni izkazano, da je bil sploh začet) temveč je pravilno odločilo, ko je tožbeni zahtevek tožnika zavrnilo.

Taka odločitev je pravilna glede na dejansko stanje, ugotovljeno ob zaključku glavne obravnave. Taka odločitev pa tudi ne pomeni ovire za morebitno kasnejše uveljavljanje enakega zahtevka tožnika na drugi dejanski in pravni podlagi.

Sodišče druge stopnje je glede na navedeno neutemeljeno pritožbo tožnika zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (368. člen ZPP).

Določbe ZPP (Ur. l. SFRJ št. 4/77-27/90) so bile uporabljene v tej sodbi na podlagi določila 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS št. 1/91 z dne 25.6.1991).