Jedro

Tudi če je komunalni prispevek za novogradnjo v celoti poravnan, to ne pomeni, da ne bi mogla z izgradnjo nove komunalne opreme naknadno nastati nova obveznost plačila komunalnega prispevka.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z odločbo št. 354-0034/2010-24-5 z dne 27. 9. 2010 tožnici odmerila komunalni prispevek za priklop na javno kanalizacijo za obstoječi objekt, ki stoji na tam navedenih zemljiščih, v znesku 4.301,26 EUR, poleg tega pa je tožnici naložila tudi, da mora „poravnati“ fizični priklop na kanalizacijo v znesku 419,43 EUR.

Županja Občine Dravograd je kot drugostopenjski upravni organ z izpodbijano odločbo odpravila navedeno prvostopenjsko odločbo ter odločila, da se toženki odmeri komunalni prispevek za priklop na javno kanalizacijo obstoječega objekta ..., na naslovu ..., z identifikacijsko številko stavbe ..., ki stoji na zemljišču parc. št. ..., k.o. ..., v skupni višini 4.301,26 EUR, poleg tega pa je določila tudi transakcijski račun, na katerega mora toženka plačati komunalni prispevek in rok plačila. V obrazložitvi se sklicuje na deveti odstavek 79. člena Zakona o prostorskem načrtovanju (v nadaljevanju ZPNačrt), po katerem v primeru, kadar se komunalni prispevek odmerja zaradi izboljšanja opremljenosti stavbnega zemljišča s komunalno opremo, izda pristojni organ občinske uprave odločbo po uradni dolžnosti. Izgradnja nove javne kanalizacije pomeni izgradnjo komunalne opreme, na katero se bo lahko priključil v izreku odločbe navedeni objekt, v katerem ima tožnica prostore v etažni lastnini. V nadaljevanju se sklicuje tudi na določbe Odloka o programu opremljanja stavbnih zemljišč in meril za odmero komunalnega prispevka na območju Občine Dravograd (Uradni list RS, št. 85/08, v nadaljevanju Odlok) in navaja parametre, uporabljene pri odmeri komunalnega prispevka.

Glede dogovora med pravnim prednikom tožnice in toženko iz leta 1991, s katero sta se Občina Dravograd in A. d.o.o. zavezala na pravnega prednika tožnice prenesi primerno komunalno urejeno in opremljeno zemljišče za predmetni objekt, toženka navaja, da se ta dogovor ne nanaša na komunalni prispevek, tudi če bi se, pa je bil v celoti izpolnjen. Za predmetni objekt je bilo namreč izdano uporabno dovoljenje, kar pomeni, da so bili izvedeni tudi vsi komunalni priključki, brez katerih objekt ne bi mogel služiti svojemu namenu. Zaračunavanje nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča (v nadaljevanju NUSZ) ni predmet postopka za odmero komunalnega prispevka, zato toženka šteje tožničine navedbe v zvezi z NUSZ kot brezpredmetne. V nasprotju z navedbami tožnice navedenega dogovora tudi ni mogoče šteti za „neke vrste pogodbo o opremljanju“, saj ne izpolnjuje pogojev iz 78. člena ZPNačrt. Tožnica se s tako odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da je v 2. točki izreka izpodbijane odločbe navedeno plačilo priklopa na javno kanalizacijo, 3. točka pa govori o plačilu komunalnega prispevka, kar pomeni, da si „zahtevka“ nasprotujeta, tako da je odločba v tem členu nesklepčna in se je ne da preizkusiti. Poleg tega se sklicuje na prej navedeni dogovor iz leta 1991, po katerem bi morala Občina Dravograd poskrbeti za celotno funkcionalno opremljenost zemljišča v večjem obsegu, ki naj bi bil primeren za gradnjo predmetnega objekta, tako urejeno zemljišče pa prenesti na novega investitorja, pravnega prednika tožnice, brez plačila potrebne odškodnine za zemljišče in komunalno opremo. Tožnica meni, da je toženka s tem dogovorom njeno pravno prednico oprostila kakršnega koli plačila komunalnega prispevka, ki ga zdaj zaračunava z izpodbijano odločbo. Kljub temu, da je toženka svojo obveznost iz leta 1991 izpolnila šele v letu 2010, je tožnici vsako leto zaračunala NUSZ tudi za uporabo kanalizacije. Meni še, da je treba navedeni dogovor šteti za „neke vrste pogodbo o opremljanju“ v skladu s 17. členom Odloka, kar prav tako pomeni, da je izpodbijana odločba „neupravičena in neutemeljena“. Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi, toženi stranki pa naloži povračilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, v 15 dneh.

Toženka v odgovoru na tožbo smiselno ponavlja navedbe iz izpodbijane odločbe in sodišču predlaga, naj tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po prvem odstavku 79. člena ZPNačrt je komunalni prispevek plačilo dela stroškov gradnje komunalne opreme, ki ga zavezanec plača občini, po 80. členu ZPNačrt pa je zavezanec za plačilo objekta poleg investitorja lahko tudi lastnik objekta, ki se na novo priključuje na komunalno opremo. Že iz teh zakonskih določb, ki se v ničemer ne nanašajo izključno na nove gradnje, izhaja, da lahko obveznost plačila komunalnega prispevka nastane tudi zaradi priključitve obstoječega objekta na naknadno zgrajeno komunalno opremo. To potrjuje tudi sedmi odstavek istega člena, ki izrecno ureja prav tak primer. Povedano drugače: tudi če je komunalni prispevek za novogradnjo v celoti poravnan, to ne pomeni, da ne bi mogla z izgradnjo nove komunalne opreme naknadno nastati nova obveznost plačila komunalnega prispevka. Enako izhaja tudi iz 4. člena Odloka, na katerega se sklicuje toženka.

Prav za tak primer gre tudi v obravnavani zadevi, kar po presoji sodišča jasno in nedvoumno izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe, v kateri toženka navaja, da je komunalni prispevek odmerjen zaradi priključitve predmetnega objekta na novo zgrajeno javno kanalizacijo, medtem ko je bil prej priključen na obstoječo individualno kanalizacijo. Tožnica temu ne oporeka, zato sodišče šteje, da to dejstvo med strankama ni sporno.

Obravnavani komunalni prispevek je bil torej odmerjen izključno zaradi možnosti priključitve predmetnega objekta na novo zgrajeno komunalno opremo, kar je v skladu z navedenimi določbami ZPNačrt in Odloka. Predvsem pa glede na povedano odmera tega prispevka ni v ničemer povezana z načinom in obsegom poravnave komunalnega prispevka ob novogradnji predmetnega objekta, kot to zmotno meni tožnica.

Sodišče dodaja še, da se strinja tudi z navedbo toženke, da na to, da je bil predmetni objekt priključen na vso potrebno komunalno infrastrukturo, kaže že izdaja uporabnega dovoljenja zanj, do česar je prišlo v letu 1996. Tožničino sklicevanje na dogovore z Občino Dravograd in na nepopolno komunalno opremljenost zemljišča ob novogradnji predmetnega objekta torej ne more vplivati na odločitev v tej zadevi.

Kot je prav tako pravilno navedla toženka, se NUSZ zaračunava na povsem drugi pravni in dejanski podlagi kot komunalni prispevek, sodišče pa dodaja še, da odmera NUSZ ni predmet izpodbijane odločbe in zato tudi ne obravnave v tem upravnem sporu.

Tožbene navedbe, da naj bi bili 2. in 3. točka izreka izpodbijane odločbe med seboj v nasprotju, so po mnenju sodišča nejasne in tudi v nasprotju z besedilom izreka. Tako 2. točka tega izreka določa, da „se odmeri komunalni prispevek za priklop na javno kanalizacijo“, 3. točka pa, da mora zavezanec „plačati komunalni prispevek“. Obe točki se torej že na prvi pogled nanašata na komunalni prispevek, v čem naj bi bilo nasprotje med njima, pa tožnica podrobneje ne pojasni. Prav tako ne pojasni, zakaj bi bilo po njenem treba dogovor med njo in Občino Dravograd iz leta 1991 šteti za pogodbo o komunalnem opremljanju po 17. členu Odloka, zato se sodišče do teh njenih navedb ni moglo opredeliti.

Iz navedenih razlogov je sodišče presodilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo. Ker stranke niso predlagale novih dejstev in dokazov, ki bi bili pomembni za odločitev, je sodišče odločilo brez glavne obravnave, na seji (drugi odstavek 59. člena ZUS-1).

Po četrtem odstavku 25. člena ZUS-1 v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.