Jedro

Običajne nevarnosti niso razlog za objektivno odgovornost.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna plačati tožniku 2.005.000 SIT z zamudnimi obrestmi.

2.Pritožbeno sodišče je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

3.Tožnik je vložil revizijo proti sodbi pritožbenega sodišča iz razlogov po "1., 2. in 3. točki prvega odstavka 270. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP". Revident očita pritožbenemu sodišču, da je v obrazložitvi sodbe skopo povzelo njegove pritožbene navedbe in tudi nepravilno zapisalo, da naj bi tožnik trdil, da je odgovornost toženke objektivna, ker naj bi bil kriterij nevarnosti pri ocenjevanju vojaških vaj drugačen, kot bi bil pri ocenjevanju podobnih dejavnosti v civilnem življenju, tega pa tožnik v pritožbi ni zapisal. Pritožbeno sodišče se je v obrazložitvi sklicevalo na razloge prvostopenjske sodbe in zato sodba nima razlogov o nekaterih odločilnih dejstvih v zvezi s pravilom o dokaznem bremenu (toženka ni dokazala, da ni kriva za škodo) in elementih objektivne odgovornosti. Tožnik v nadaljevanju revizije ponovi svoje navedbe iz pritožbe proti prvostopenjski sodbi o tem, zakaj naj bi bila podana krivdna oziroma objektivna odgovornost ter o tem, da je prvostopenjsko sodišče nekritično oprlo sodbo predvsem na izpovedbo prič, ki jih je predlagala tožena stranka.

4.Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženki, ki nanjo ni odgovorila.

5.Revizija ni utemeljena.

6.Revizija je izredno pravno sredstvo in v njej ni mogoče izpodbijati dejanskih ugotovitev sodišča (tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Zato so brez pomena tiste revizijske trditve, ki se nanašajo na dokazno oceno sodišča. 7.Elementi neposlovne odškodninske obveznosti (škodljivo dejstvo, škoda, vzročna zveza in odgovornost povzročitelja) morajo biti podani kumulativno, sicer odškodninska obveznost ne nastane. Stališče obeh sodišč je, da ni podana odškodninska obveza tožene stranke, ker vojaškim organom ni mogoče očitati odgovornosti za tožnikovo škodo. Sodišče prve stopnje je opravilo presojo tako z vidika objektivne kot tudi subjektivne (krivdne odgovornosti). Za presojo odgovornosti so bila odločilna naslednja ugotovljena dejstva: – Dne 4.9.2001 so vojaki na terenu pri vojašnici v Novem mestu vadili gibanje vojaka po bojišču, pri čemer so se izvajali postopki "zaleganja"; – teren, na katerem so vadili, je bil poraščen s travo, ki je bila visoka od 10 do 20 cm, v travi pa so bili tudi manjši kamni velikosti do 5 cm; – vaje zaleganja tožnik takrat ni izvajal prvič;– v začetku je bilo bistveno za samo izvedbo vaje, da je bila opravljena pravilno, šele po petih mesecih služenju vojaškega roka pa so merili čas (poudarek na hitrosti izvedbe vaje), pri čemer je bil tožnik ob poškodbi na služenju vojaškega roka slaba dva meseca; – pred izvajanjem vaje so častniki vojakom pokazali kako se vajo pravilno izvaja (izteg desne noge pod kotom 45° čim dlje od telesa, naslon na levo dlan, spuščanje telesa na tla, pri čemer pride vojak s kolenom v stik s terenom šele takrat, ko se uleže); – tožnik je postopek zaleganja opisal drugače in sicer tako, da se najprej poklekne z levim kolenom, nato pa opre na desni komolec in uleže, pri čemer je zatrjeval, da je vajo izvedel po navodilih.

8.O objektivni odgovornosti: Institut objektivne odgovornosti se je izoblikoval zaradi spoznanja, da nekaterih nevarnosti kljub skrbnosti ni mogoče vedno kontrolirati in obvladovati. Običajne nevarnosti zato niso razlog za objektivno odgovornost. Prav tako v kontekstu objektivne odgovornosti ni relevantna tista nevarnost, ki je posledica oškodovančevega neskrbnega ravnanja. V navedenem pravnem in dejanskem okviru škodnega primera je zato tudi pravilna odločitev sodišč o tem, da toženka ni objektivno odgovorna za tožnikovo škodo, saj ta ni posledica nevarne dejavnosti.

9.O krivdni odgovornosti: Ob upoštevanju predstavljenih relevantnih dejstev, ravnanja profesionalnih vojakov (za katero sicer odgovarja tožena stranka) ni mogoče opredeliti kot neskrbno in so zato tudi povsem brez pomena revidentovi pomisleki v zvezi z obrnjenim dokaznim bremenom pri dokazovanju krivde. Ugotovitev, da je bil tožnik seznanjen s pravilnim izvajanjem vaje, pri čemer pa je tožnik izvajal vajo v nasprotju z navodili izključuje neskrbnost odgovorne osebe, ki bi lahko bila v vzročni zvezi z nastankom škode. Ali povedano drugače: tožnikova poškodba ni v vzročni zvezi z zatrjevanimi opustitvami pri pripravi terena, na katerem se je izvajala vojaška vaja, temveč tožnikovo izvedbo vaje, ki je potekala v nasprotju z navodili.

10.O zatrjevanih procesnih kršitvah: Revident neutemeljeno očita pritožbenemu sodišču, da drugostopenjska sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in navedbah pritožbe. Pritožbeno sodišče je presodilo vse tiste pritožbene navedbe, ki so bile odločilnega pomena pri oceni ali je podana objektivna oziroma krivdna odgovornost. Pri tem se je jasno opredelilo glede tistih dejstev, ki so pomembna glede materialnopravnega okvira objektivne in krivdne odgovornosti. Ni pa se mu bilo treba posebej ukvarjati s tistimi pritožbenimi navedbami, ki ne spadajo v relevantni pravni okvir in zato niso odločilnega pomena (v skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP mora sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe presoditi le tiste navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena).

11.Revizijsko sodišče je zavrnilo revizijo, ker je ugotovilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (378. člen ZPP). Zavrnitev revizije vsebuje tudi zavrnitev revidentovega predloga za povrnitev stroškov revizijskega postopka.