Jedro

Ta objava je splošna ponudba, torej predlog za sklenitev pogodbe, dan nedoločenemu številu oseb, in ki vsebuje bistvene sestavine pogodbe, ki naj bi bila sklenjena.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (točki I. in II. izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na ugotovitev nezakonitosti razpisa za prodajo nepremičnin, ki ga je objavila tožena stranka dne 11.12.1998 v časopisu Delo za poslovni prostor v Izmišljeni kraj 666, površine 29,85 m2 ter na razveljavitev tega razpisa. Tožeči stranki je naložilo, da povrne toženi stranki njene pravdne stroške v znesku 148.080,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila ter s sklepom zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe in njen predlog za oprostitev plačila sodnih taks. Zoper izdano sodbo se pritožuje tožeča stranka zaradi vseh pritožbenih razlogov po 353. čl. ZPP. Predlaga razveljavitev sodbe ter ponovno odločanje. Navaja, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe pravdnega postopka in sicer člene 7 in 8 ZPP. Tožnik kršitev predpisov ni zatrjeval pavšalno, ampak decidirano. V ravnanju toženke gre za očitna šikaniranja, ki hkrati s kršitvijo ZOR-a in toženkinih internih aktov pomenijo diskriminatorno obravnavo tožnika. Šikaniranje tožnika se kaže v tem, da je toženka kljub temu, da je tožbo prejela pravočasno, skupaj z začasno odredbo, ravnala v nasprotju s 16. čl. ZOR. Poslovne prostore v Tolminu je dva meseca kasneje prodala zaposleni delavki brez javnega razpisa. Pooblaščenka toženke je na naroku za glavno obravnavo povedala, da je bil postopek izpeljan v skladu z zakonom, pa ni povedala katerim, sklicuje pa se na interne akte, ki so pavšalni in pomanjkljivi. Takšen je bil tudi javni razpis, saj nima niti podpisa, iz katerega bi bilo moč ugotoviti, kdo je za razpis odgovoren. Razpisni postopek se je vodil rutinsko, neosebno in nezakonito, sodišče pa s takšno sodbo sploh ni rešilo vprašanj, na katere tožnik opozarja v tožbi. Zato po mnenju tožnika napadena sodba ni niti pravična, niti zakonita. Pritožba ni utemeljena. Pritožnik neutemeljeno očita sodišču prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje in zmotno uporabo materialnega prava, prav tako se brez podlage sklicuje na kršitev odločb 7. in 8. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP/77, katerega je potrebno uporabiti v postopku na podlagi 1. odst. 498. čl. sedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopka). Če se tožeča stranka ne strinja z dokazno oceno prvostopnega sodišča, to še ne pomeni, da gre za kršitev določila 8. čl. ZPP/77. Dejstva, ki so pomembna za odločitev v zadevi, je prvostopno sodišče upoštevalo in navedlo pravilne razloge za odločitev, s temi razlogi se strinja tudi pritožbeno sodišče, glede na pritožbene navedbe pa dodaja: Tožena stranka je v časopisu dne 11.12.1998 objavila prodajo nepremičnin z zbiranjem ponudb, med naštetimi nepremičninami, ki so bile predmet prodaje, pa je bil tudi poslovni prostor na Izmišljenem kraju 666. Ta objava je, tako kot se glasi in vsebinsko, splošna ponudba (33. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR), torej predlog za sklenitev pogodbe, dan nedoločenemu številu oseb, in ki vsebuje bistvene sestavine pogodbe, ki naj bi bila sklenjena. Navedena je najnižja cena tega poslovnega prostora v višini 5,144.200,00 SIT, med ostalim pa je naveden tudi kriterij za izbor ponudnika in sicer imajo prednost ponudniki, ki ponudijo višjo ceno (točka IV. razpisa). Na podlagi teh določb razpisa je tožena stranka oziroma tričlanska komisija, ki jo je imenoval predsednik začasne uprave delniške družbe, izbrala najugodnejšega ponudnika. Tožnik ni bil izbran, ker je bil odločilen kriterij za izbiro ponujena višja cena. Sklicevanje tožeče stranke na splošna načela ZOR (16. in 22. čl.), ne more spremeniti presoje obravnavanega pravnega razmerja med tožečo in toženo stranko, enako velja glede zatrjevanega šikanoznega ravnanja, češ da je tožena stranka poslovne prostore v drugem kraju prodala zaposleni delavki brez javnega razpisa. Kot pravilno razlaga sodišče, je tožena stranka delniška družba, ki jo vodi uprava, ta pa je samostojna pri sprejemanju odločitev, kot določa 1. točka 246. čl. Zakona o gospodarskih družbah (ZGD). Da bi bil postopek objave prodaje nepremičnin nezakonit, tožnik glede na obrazloženo ni dokazal. Ostale pritožbene navedbe pa niso odločilnega pomena, zato jih pritožbeno sodišče podrobneje ne razlaga. Ker niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je sodišče druge stopnje zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (368. čl. ZPP/77). O predlogu tožeče stranke za vrnitev v prejšnje stanje, ki se nanaša na odločitev o neoprostitvi plačila sodnih taks, je pristojno odločati sodišče prve stopnje.